Kras, pokrajina s svozi edinstvenim značajem in neizbrisnim pečatom v slovenski identiteti, se v zadnjem času vse pogosteje pojavlja v javni razpravi. Vendar pa ta povečan interes ne spremlja enotna vizija ali celovita strategija za njegovo ohranjanje. Kot poudarja publicistka in pesnica, arheologinja ter muzeologinja, ddr. Verena Vidrih Perko, slovenski pristop pogosto zaznamuje razdrobljenost in osredotočenost na posamezne interese, kar vodi v izgubo občutka za skupnost in celostno razumevanje dediščine. Ta članek se poglobi v kompleksnost ohranjanja Krasa, raziskuje vlogo muzejev in obiskovalcev ter ponuja vpogled v sodobne pristope, kot je koncept ekomuzeja, ki bi lahko rešili to dragoceno pokrajino za prihodnje rodove.
Kras kot Identitetna Srčika in Alarmantni Znaki
Verena Vidrih Perko, čeprav njeni rojstni Večkoti ležijo na robu Krasa, ga vidi kot "identitetno srčiko slovenske pokrajine." Njegova prepoznavnost in specifičnost, ki leži "na meji," pojasnjujeta hrepenenje in "siliti na Kras" številnih. Kras postaja prostor, "na katerem se kaže naše dediščinjenje, odnos do preteklosti in predvsem odnos do svoje lastne narodne biti." Vprašanje, ki ga postavlja, je, ali zmoremo ohraniti svojo identiteto, "ne samo Kras, ampak tudi slovenstvo. Z njim stojimo ali pademo."
Ta skrb za ohranjanje identitete je ključna, saj dediščina po svetu postaja "osnova razvoja." Medtem ko jo v Sloveniji pogosto dojemamo zgolj kot "preteklost," je dediščina bistveno več. Je "tisto, kar sedaj prepoznamo kot vrednost za današnjo družbo in kot značilnost prostora in družbe ohranimo zanamcem." Je "današnja vrednota, današnji dogovor. Je nekaj živega. Ali pa je ni."
Alarmantni znaki se kažejo v pojavljanju številnih ustanov, ki bi "rade zavarovale Kras." Kot ugotavlja profesor Tomislav Šola z zagrebške univerze, "bolj ko dediščina umira, več muzejev se rojeva." To je, kot poudarja Vidrih Perkova, "znana ugotovitev" in "alarmantni znaki." Klasični muzej namreč "ne more v celoti skrbeti za dediščino." Prepričanje, da smo s postavitvijo v muzej "poskrbeli, da se ohrani," je zmotno. Posledica je lahko paradoksalna: "Imeli bomo muzej Krasa, Krasa pa ne več!"
Zabloda Evropskega Muzeja Krasa in Hrvaški Pristop
Zamisel o "Evropskem muzeju Krasa" je naletela na ovire in se ni uresničila. Vidrih Perkova je bila presenečena nad predlogi za postavitev "velikega betonskega kolosa" na "enem najlepših in najbolj občutljivih delov krasa," najprej na robu Planinskega polja, nato pa še v Rakovem Škocjanu. Stroka se je na te predloge odzvala "malo," z redkimi izjemami, kot je Dejan Vončina iz postojnskega muzeja. Zamisel je zamrla, deloma zaradi krize, deloma pa zaradi nasprotovanja, ki pa ga Vidrih Perkova ne precenjuje.
Pomemben preboj je doživela v Zagrebu, kjer je doktorirala. Tam so jo Hrvati opozorili, da Slovenci "potrebujete muzej Krasa; Kras je vaša posebnost in vaša identiteta," medtem ko bi "muzej krasa" (z malo začetnico) lahko imeli povsod po svetu. Ta izkušnja jo je vodila k prevzemu "celostne dediščinske filozofije," ki je tudi "sodobna filozofija ekomuzeja." Spoznanje je bilo jasno: "če bomo govorili samo še o muzeju, je konec Krasa."
Odpor do Zavarovanja in Vloga Demokratizacije
Kljub pomenu dediščine za razvoj se niso vsi Kraševci strinjali z ohranjanjem. "V preteklih letih je bilo mnogo odpora do zavarovanja Krasa, češ da bi zavrl razvoj, da bi ljudi spravil v rezervat." To, po mnenju Vidrih Perkove, "kaže na stopnjo demokratizacije družbe, s katero se Slovenci ne moremo ravno pohvaliti." Eden od razlogov je, da "dediščinski strokovnjaki skupaj z muzeji nismo opravili svoje vloge demokratizacije družbe."
Na drugi strani pa obstajajo tudi upravičeni pomisleki glede "toge zaščite." Na konferenci na Norveškem je bilo predstavljeno, da Unescova zaščita mestnih jeder pogosto prinese "elitizacijo." Drugi sklop pomislekov se nanaša na trženje dediščine, ki "nujno povzroči tudi njeno uničenje."
Arheologija in Turizem: Ljubimca in Sovražnika
Kot arheologinja Vidrih Perkova poudarja, sta "arheologija in turizem ljubimca in sovražnika." Današnji razvoj je skoraj nepredstavljiv brez turizma, prav tako pa "ni sodobnega turizma brez dediščine." Vendar pa turizem "prinaša strahotno uničenje prostora in s tem dediščine." Ključno vprašanje je, "kako postaviti mejo, kako ohraniti dediščino?"
Za to je "znanje dediščine neobhodno potrebno." Dandanes ne gre več brez "trdne teoretične podkovanosti." Ko pride do "križanja interesov dediščine in množičnega turizma, je treba dediščino zaščititi. A ne zapreti." Zapiranje namreč vodi v elitizem, kjer se ljudje počutijo "opeharjene, odtujene, ker dediščino doživljajo kot nekaj tujega, ne svojega lastnega."
Skrb za dediščino ni zgolj stvar države, temveč "stvar nas vseh." Vprašanje, ali je premalo denarja za muzeje, je manj pomembno od vprašanja pomanjkanja "idej, podkovanosti in odzivanja javnosti." Današnji muzej se presoja po tem, "koliko se srečuje z lokalno skupnostjo, koliko služi skupnosti in ljudem." Muzeji so plačane ustanove, ki morajo "znanje ponuditi ljudem" in ga "nenehno od ljudi tudi pridobivati." "Muzealci se moramo učiti od ljudi." Dediščina živi, "če implementiramo dediščinske vrednote v sodobni tok življenja."
Pot do Profesionalizma v Muzealstvu
Čeprav se "po malem vsi poskušamo nekaj tega," je to početje "povsem nesistematično in neusklajeno." Kritika je usmerjena predvsem na izobraževalni sistem, ki "ne izobražuje muzealcev." Hrvaška ima že 25 let katedro za muzeologijo, Češka 60 let, v Italiji pa službe muzealca ne dobi nihče brez ustrezne izobrazbe. "Kajti danes je to profesionalizem, povezan z etičnim delovanjem in potrebami družbe."
Verena Vidrih Perko je sama spoznala, da je bila kot arheologinja neusposobljena za muzejsko delo, kljub mentorstvu Ljudmile Plesničar. V tujini so muzeji bolj tržno naravnani, a to ne pomeni zgolj komercializacije. "Kdorkoli je skušal znanstveno temo razlagati na preprost način, ve, kako je to zahtevno." V ZDA so že v 50. letih uvedli Friemannova načela posredovanja dediščinskih in znanstvenih vsebin javnosti.
"Danes si nobena znanost ne more več privoščiti, da bi ignorirala javnost. Sploh pa ne muzeji." Saj nas "plačujejo davkoplačevalci." Zato je ključnega pomena "nenehno izobraževanje." Zastarelo znanje ni dovolj, ko pa ljudje "gredo lahko vsak dan na splet, kjer jim je vse dosegljivo." Vprašanje ni, ali se lahko "merimo z londonskimi muzeji ali z Egiptom," temveč kako "streči s tistim, kar imamo doma." To pričakuje "naša javnost."
"Vsak spomin in vsak čas je razumljiv samo v avtentičnem, izvirnem prostoru. Prostor, znanje, ljudi in dediščino je treba povezati." Za to pa so potrebna "specifična, zelo sodobna znanja." Temeljna znanja niso le dediščina, temveč so "prvenstveno povezana z družbo in njenimi potrebami." Vsebina v muzeju sama po sebi ne pomeni nič, "biti mora opremljena z razlago, kaj pomeni za človeka in družbo."
Jezik in Raznolikost kot Temelj Človekovanja
Kaj pomeni "ohranjanje Krasa in regionalne kulture, bolje rečeno kultur in lokalnih skupnosti za bodočnost, za človeški rod?" Predvsem jezik. Če izginejo "naši dialekti, naši jeziki, izbrišemo človeško civilizacijo." V današnjem svetu se moramo "najbolj bati brisanja človeške raznolikosti." Raznovrstnost je "temeljnost človekovanja: na biološkem, genetskem in kulturnem področju."
Evropa se tega zaveda in podpira kulturne programe, vendar pa "Slovenci premalo profesionalni, da bi ta sredstva črpali." Primorci se tega zavedajo skozi "zgodovinsko in neredko zelo tragično izkušnjo." Zgodbe o prepovedi govorjenja v maternem jeziku in obtožbe zaradi drugačnega pogleda na "slovenstvo" poudarjajo ranljivost kulturne identitete.
Skanseni in Ekomuzeji: Živa Dediščina v Izvirnem Okusu
Prva izkušnja z "življenjem v muzeju" je Verena Vidrih Perko doživela v Stockholmu, v Skansenu. Tam je videla domačinko, ki je "tkala na statvah in se pogovarjala s sosedo," pri čemer si je vtisnila v spomin njihov jezik, nošo, obrt, petje. Skanseni so nastali zaradi hitro razvijajoče se evropske družbe, ki je zaznala, da bo "marsikaj za vekomaj uničeno, če ne pohitijo," in da je "popolnoma brez pomena prenesti v muzej materialno dediščino brez življenja."
Vendar pa današnji slovenski "skansen" pogosto ostaja prazen. "Kakšen skansen, če v njem ni nikogar in ničesar!" Koncept dediščine se je spremenil. Danes se dediščina ne gleda več zgolj evropocentristično, poudarek je na "nesnovni dediščini." Definicija dediščine je postala "zelo celostna."
Iz te potrebe po celostnem pristopu se je v Franciji v 70. letih rodil "ekomuzej." Nastalo je iz "žeme tradicionalnega muzeja, ki ostaja zaprt v svoji škatlici," ki govori "z jezikom, ki je tuj prebivalstvu." Arheologija, ki izkoplje najdbe in jih prenese v muzej, kjer čez leta nastane znanstvena študija, medtem ko na najdišču ostanejo le ruševine, "čemu to služi? Znanosti, bodo rekli. Toda komu služi znanost, če ne ljudem?"
Ekomuzej temelji na "celostnem razumevanju dediščine." Ne služi samo turizmu, temveč je "način življenja lokalne skupnosti." Služi domačinom, "da prepoznajo, kaj je tisto, kar oni zares želijo ohraniti." Ohranja "v izvirnem okolju dediščino kot celoto," ne le arheologijo, arhitekturo ali običaje, temveč "dediščino kot celosten pojav, za jezik, način življenja, razmišljanje."
V tem konceptu so "muzealci svetovalci, koordinatorji, prenašalci žlahtnega znanja." Vendar pa imajo Slovenci "težave, ker nismo teoretično tako podkovani kot Hrvatje ali Italijani." Italija ima "odlične ekomuzeje," kjer lokalne skupnosti sicer niso obogatele, a "živijo kakovostno, in zadržale so odseljevanje mladih." Ekomuzej ni za tiste, ki "bi radi na hitro obogateli." Primer je ekomuzej batane v Umagu, kjer "živi, cela skupnost živi!"
Pliskovica kot Zametek Ekomuzeja in Vloga Mladih
Knjiga "Muzeologija in arheologija za javnost: muzej Krasa" avtorice ddr. Verene Perko navaja Pliskovico kot "z zametek ekomuzeja." Vendar pa je za celovito nadgradnjo in povezovanje v "slikovit, živ, razvojno naravnan ekomuzej Krasa" potrebna koordinacija. Kdo naj jih poveže?
"Dobiti bi se morala skupina domačinov in strokovnjakov, oblikovati idejo, postaviti info točko." Ključno je, da "nujno morajo sodelovati mladi." To je "stvar mladih, njihov jutri." Starejši imajo vizijo, "a se ne more uresničiti brez sodelovanja mladih."
Vprašanje, zakaj se posvečati nečemu, kar ne bo obrodilo sadov v času življenja, Vidrih Perkova odgovarja z metaforo o sajenju orehov. "Dediščina ni stvar preteklosti, ampak jutrišnjega dne." Današnja družba pa deluje drugače: "dedje ne sadijo orehov za vnuke, temveč poberejo, strejo in pojedo že orehe svojih vnukov."
Etika Dediščine in Potrebe Sodobne Družbe
Dediščina je "neločljivo povezana z etiko." Vsak korak postavlja "teleološko vprašanje, ki se nanaša na smisel našega početja; kaj bomo kot skupnost ohranili zanamcem." Arheologija ni le izkopavanje, temveč "znanost, ki raziskuje človekovanje - dobro in slabo." Muzeologija pa ni znanost o muzejih, temveč "o dediščinskih potrebah sodobne družbe."
Zato so muzeji "dolžni odpirati javnosti: to ni več stvar njihove volje, ampak je etični imperativ." Dolžni so "spodbujati ljudi k podoživljanju in katarzi, k ustvarjanju in ljubezni do življenja." Verena Vidrih Perko poudarja, da Pliskovica že udejanja elemente ekomuzeja, med drugim z odpiranjem "borjačev" turistom v spomin na staro tradicijo pometanja. To je majhen, a pomemben korak k temu, da dediščina ostane živa in relevantna za sodobno družbo.