Trst je bil v drugi polovici prejšnjega stoletja sinonim za nakupovalni raj, predvsem za državljane Jugoslavije. V mesto ob Jadranskem morju so se množično zgrinjali iz vseh koncev države, privabljeni z bogato ponudbo blaga, ki je bilo doma težko ali sploh nedobavljivo. Danes je podoba Trsta kot nakupovalne meke drugačna, a ena izmed trgovin, ki je ohranila svojo priljubljenost med Slovenci, je "skladišče oblačil" Mirella. Ta članek bo raziskal zgodovinski pomen Trsta kot nakupovalne destinacije za Jugoslavijo, se poglobil v fenomen trgovine Mirella in analiziral vprašanja, povezana s kakovostjo, izvorom in etičnostjo nakupovanja v sodobnem Trstu.
Nakupovalni turizem v Trst: Zgodovinski kontekst
Večina Jugoslovanov, ki so se predvsem konec tedna odpravljali v Trst, je najprej prispela na Trg Libertà, kjer sta bili železniška in avtobusna postaja. Kupci so se v Trst namreč večinoma odpravljali z javnim prevozom, avtobusom ali vlakom. V 70. letih je iz Jugoslavije v Trst vsak dan vozilo več kot 500 avtobusov in trije ali štirje vlaki, pred prazniki pa so se te številke še podvojile. Ta potovanja v jugoslovansko “šoping meko” - Trst - je leta 1961 pospešil dogovor o potnih listih, saj so bili državljani Jugoslavije med redkimi iz vzhodne Evrope, ki so lahko potovali v druge države. Leta 1975 pa so Osimski sporazumi prebivalcem obmejnih krajev omogočili prehajanje meje tudi na manjših, maloobmejnih prehodih s prepustnicami.
Kljub temu pa so se ob sobotah, med 12.30 in 15.30, na cestah ustvarjale velike gneče, saj se je več kot 10.000 Jugoslovanov znašlo na ulicah brez ustreznega prostora. To je sprožilo številne kritike v mestu, toda občinska administracija ni nikoli skušala nasloviti teh težav in jih rešiti. Občina je namreč podpirala ideologijo Trsta kot mesta, ki si je s krvjo izborilo, da je postalo italijansko. Ironično pa je bil v samem središču mesta v teh letih glavni jezik sporazumevanja srbohrvaščina. Brez poznavanja tega jezika v Trstu nisi mogel delati kot prodajalec.
Wendy D'Ercole, Tržačanka in hči trgovcev, ki se je kot deklica radovedno opazovala nakupovalni živžav, je v zadnjih nekaj letih posvetila raziskovanju tega spregledanega fenomena. Po njenem mnenju sta prav dva posameznika - Ivan Čolić in Giorgio Del Sabato - najbolj zaslužna, da je Trst postal glavna nakupovalna meka Jugoslovanov.
Ivan Čolić, nekdanji ustaški oficir, ki je po drugi svetovni vojni zbežal iz Bosne v Trst, je sprva prodajal ure na Ponterossu. Leta 1962 je kupil manjšo trgovino, nato pa z Magazzini Giovanni v ulici Ghega dosegel pravi bingo. Ta trgovina naj bi oblekla kar tri generacije Jugoslovanov. Čolić je s svojimi strankami ustvaril privilegiran odnos, saj jim ni ponudil kateregakoli izdelka, ampak je sledil njihovim željam. Govorilo se je, da je zvečer zapuščal trgovino s črnimi vrečkami za smeti, polnimi denarja, saj so prodajalke pod blagajniškim pultom metale denar v večjo odprtino zaradi hitrega inkasa.
Po Čolićevi smrti je vodenje Giovannija prevzel Giorgio Del Sabato, ki je vodil tudi zlatarno Avala v ulici Roma. Avala je ime dobila po hribu v bližini Beograda in je postala zlata jama predvsem na račun devalviranja dinarja. Jugoslovani so tam množično kupovali zlato, da bi se znebili jugoslovanske valute, ki je veliko izgubljala na vrednosti.
Poleg omenjenih, so bili pomembni tudi drugi trgovci. Trgovina Darwil, kjer je bilo zaposlenih 40 prodajalk, je poleg velike ponudbe ur ponujala tudi izjemno ponudbo rubinov. D'Ercole je omenila tudi svojo družinsko izkušnjo, ko ji kot deklici ni bilo dovoljeno vstopiti v Darwil, ker je bila to trgovina za "Slave", kar priča o odporu Tržačanov do novih velikih igralcev v mestni trgovini.
Nesporni hit tedanjega časa je bil jeans. V Trstu so prodali desetkrat več jeansa kot v povprečju v ostalih italijanskih mestih. Najboljši kupci so ob sobotah kupili od 100 do 200 parov kavbojk naenkrat za preprodajo, tako da so posamični trgovci z lahkoto prodali tudi po 1000 parov kavbojk na dan. Carrera in Rifle brez Trsta ne bi postala to, kar sta danes, Rifle pa je bil v tistem času sinonim za kavbojke. Rifle je imel v Trstu v lasti tudi skladišče San Sebastiano in je bil grosist za vse druge trgovine. Škoda je, da si eden od teh trgovcev ni omislil lastne šivalnice v Trstu, saj bi to lahko prispevalo k zaposlovanju v mestu. Ves jeans so namreč šivali v Pratu ali v Neaplju.
V ulici San Lazzaro je kraljevala trgovina Manuel, ki jo je vodila družina iz Apulije. Oče Manuela Laghija je sprva začel s stojnico na Ponterossu, nato pa so sledile številne trgovine, s katerimi si je Manuel Laghi ustvaril ogromno bogastvo, celo investiral je v film. Meridiano je te trgovce opisoval kot gangsterje in kavboje na meji, pri čemer so trgovci z jeansom prevzeli vestern estetiko. Trgovina Giovani v ulici Roma, ki je večinoma prodajala kavbojke Fiorucci, je bila kot iz westerna, vodila pa jo je družina Cucchiani, ki si je čez noč lahko omislila dva lamborghinija.
Obhod se je zaključil na trgu Goldoni v kavarni Cremcaffe, kjer je kraljeval "kralj kave", Istran iz Žminja, Rovis. Bajno je obogatel na račun prodaje desetkilogramskih paketov kave, zaradi navala pa je moral kar nekajkrat na pomoč poklicati policijo. Rovis je za Jugoslovane dal narediti tudi posebno mešanico za turško kavo, Minas, ki so jo prodajali tudi ob sobotah v Giovanniju.
Usodni preobrat: Zaprtje meja in konec nakupovalnega turizma
Za tržaške trgovce, ki so jezdili na valu jeansa, je bilo leto 1981 usodno. Tega leta so oblasti iz fitosanitarnih razlogov "preventivno" zaprle meje, domnevno zaradi epidemije peronospore vinske trte. Posledice zaprtja meja so se takoj poznale. Že leta 1982 je veliko trgovin zaprlo svoja vrata, med temi je bil tudi zelo priljubljen cilj številnih Jugoslovanov, trgovina Darwil. Na vratih so izobesili sporočilo, da so zaprti zaradi dopusta, a dejansko trgovine niso nikoli več odprli.
To se je zgodilo nenadoma, trgovci so se morali preusmeriti, številni pa so zaključili s poslovanjem. V tem času je bilo preprosto preveč trgovcev na drobno z oblačili. Ko enkrat Jugoslovanov ni bilo več v Trst, ti trgovci niso več mogli preživeti. Tržaški trgovski sektor se je po številu trgovin z oblačili na prebivalca približeval celo nekajkrat večjemu Milanu.
Kam pa je izginilo vso bogastvo? V kazinojih v Portorožu in Lipici? Dobršen del naj bi zakockali. Med njimi pa je bilo tudi nekaj takih, ki so denar naložili v domove za starejše.
Mirella: Sodobni bazar oblačil
Danes je Trst še vedno destinacija za nakupovanje, a ne več v enakem obsegu kot nekoč. Med Slovenci pa ostaja neverjetno priljubljena trgovina Mirella, ki deluje kot bazar te vrste. Ta trgovina, ki ne spada pod kategorijo kitajske trgovine, je skozi desetletja ohranila svojo edinstvenost.
Večina rednih strank Mirelle so še vedno prebivalke Slovenije in Hrvaške, pa tudi iz Srbije, Bosne, Albanije, Kitajske, Romunije in Madžarske. V zadnjem desetletju in pol so vanjo začele redno zahajati tudi domačinke, predvsem v obdobju recesije leta 2008. Privlačijo jih sloves trgovine in zgodbe o nizkih cenah, ki se večinoma gibljejo med 3 in 12 evri. Trgovino odlikuje tudi raztegnjen urnik, odprta je namreč od šestih zjutraj do sedmih zvečer, kar omogoča nakup še pred službo.
Obisk Mirelle je prava pustolovščina. Priporoča se zgodnji obisk, že pred odprtjem, saj že ob devetih zjutraj nastane prava gneča. Trgovina se razprostira čez 450 kvadratnih metrov, kjer se ženske in dekleta, ter nekaj moških, drenjajo po ozkih uličicah med policami in obešalniki, polnimi barvitih, poceni oblačil. Vrste za garderobe so dolge, zaposleni pa priganjajo. Veliko oblačil nima označenih številk, a najde se prav vse: vsi barvni odtenki, modni dodatki, čevlji, oblačila za moške in otroke, čeprav ženska garderoba prevladuje.
Posebnost nakupovanja v Mirelli je, da zaposleni izbrane kose zapakirajo v belo plastično vrečko, nanjo napišejo številko in izročijo listek s številom kosov in ceno. Plačilo poteka z gotovino, čeprav nekatere stranke, ki so se Mirelli Zamarin, lastnici, dovolj prikupile, morda lahko plačajo tudi z bančno kartico. Stranke ob nakupu prejmejo tudi majhno darilce.
Vprašljiva kakovost in izvor oblačil
Kljub nizkim cenam in pustolovščini nakupovanja v Mirelli, se je treba zamisliti o kakovosti in izvoru oblačil. Na etiketah je sicer zapisano "Narejeno v Italiji", kar pa ne pomeni nujno etične proizvodnje. Resnica je pogosto bolj temačna. Izkoriščanje delavcev se namreč lahko odvija tudi v bližini Slovenije, v italijanskem mestu Prato, ki ga obvladujejo Kitajci.
V Pratu se odvijajo nezakonite prakse, kot so pranje denarja, večmilijonske davčne utaje, tihotapljenje tekstila vprašljivega izvora, izkoriščanje delovne sile in ponarejanje dokumentov. Delavci morajo za šivalnimi stroji sedeti tudi po 15 ur na dan za nezaslišano nizko plačilo in v nemogočih pogojih. Poliester, iz katerega so pogosto izdelana ta oblačila, se ob pranju izpira v vodo kot mikroplastika, ki konča v morjih. S takšnimi nakupi podpiramo neetične prakse v tekstilni industriji.
Trst: Več kot le nakupovalni bazar
Trst je lepo mesto, ki ponuja veliko več kot le nakupovanje poceni oblačil. Mesto se ponaša s čudovitim gradom San Giusto z muzejem in razgledno ploščadjo, ogromnim trgom Piazza Unità, očarljivim Canal Grande, pomolom Audace, od koder se da občudovati najlepše sončne zahode, in gradom Miramare, do katerega vodi obala s plažo. Mesto ponuja tudi številne starinske kavarne, bare in dobre picerije. Sprehod, cappuccino, gelato in pizza so veliko boljši način preživljanja časa v tem mestu.
Če si res želite nakupovanja v Trstu, je bolje obiskati katere od trgovin z oblačili iz druge roke, kot so Vintage Boogaloo, Il Mercatissimo ali Araquà, ki ponujajo bolj trajnostno in etično alternativo.
Nakupovanje v Mirelli je lahko zabavna, utrujajoča in potna pustolovščina, predvsem pa nostalgičen pogled na tiste čase, ko so vsi množično rinili v Trst. Vendar pa je ključnega pomena, da se zavedamo, kaj kupujemo in kakšen je izvor teh oblačil, ter da podpiramo bolj trajnostne in etične oblike potrošnje.