Jonathan Swift, mojster satire in oster kritik družbe, je s svojim monumentalnim delom "Gulliverjeva potovanja" skoraj tristo let buril duhove in bralce popeljal na potovanje skozi skrajnosti človeške narave. Knjiga, ki je izšla leta 1726 pod prvotnim naslovom "Travels into Several Remote Nations of the World by Lemuel Gulliver", predstavlja fiktivno poročilo o dogodivščinah zdravnika in pomorščaka Lemuela Gulliverja po fantastičnih deželah. Slog romana je trezen, a učinek dosega s tem, da fantastične pojave opisuje s stvarnimi podrobnostmi in podatki, kar bralca popelje v svet, ki je hkrati bizaren in globoko prepoznaven. Swiftovo delo ni le pustolovščina, temveč pronicljiva kritika takratne angleške družbe, politike, religije in idej, ki skozi prizmo relativnosti človeških navad, verovanj in vrednot ponuja priložnost za filozofska razmišljanja, aktualna še danes. Swiftovo monumentalno delo je nemudoma postalo uspešnica, v prvem letu so ponatisnili tedaj nepredstavljivih 20.000 izvodov. Roman, pisan v preprostem slogu, je takoj nagovoril različne generacije, domišljijski daljni svetovi so zabavali mladež, v satiričnih osti v podtonu pisanja pa so uživali starejši bralci. Swift, ki je živel v obdobju krize evropske zavesti, a bil pripadnik zlate, avgustovske dobe angleške literature, je Gulliverjeve prigode pisal kot pronicljivo satiro človeške narave in politično alegorijo, v kateri so se prepoznali mnogi njegovi sodobniki in bili seveda globoko užaljeni. Roman velja za protoznanstveno fikcijo, ki odpira več tematik, ki so aktualne še danes. Nasprotuje individualizmu, ki ga je nekaj let prej poveličeval na samotni otok odplaknjeni Defoejev Robinson Crusoe (Gulliver, nasprotno, na naseljenih otokih srečuje strukturirane civilizacije). Napada tedanjo evropsko politiko, se obregne ob majhne razlike v naukih različnih religij, ponuja razmislek o tem, če se človek pokvarjen rodi ali tak postane, ter poudarja dualizem med starodavnim in modernim. S postavljanjem svojega lahkovernega junaka v različne kontekste, bodisi kompleksne, preproste, znanstvene, naravne, v katerih se ta izkaže velik, majhen, moder, neumen, Swift analizira različne družbene sisteme in odnose med njimi, čeprav ne izrazi jasno svoje sodbe o tem, kaj je dobro in kaj slabo. Zaradi simetrične opozicije majhno-veliko v prvih dveh delih knjige sta prav ta dva dela začela funkcionirati sama zase kot priredbi v slikanicah (sta tudi največkrat uprizorjena na odru in ekranizirana), ugotavlja Dolar, in zapiše, da ni knjige na svetu, ki bi imela enako usodo kot Gulliverjeva potovanja; »namreč, da se jo bere samo do polovice«. Čeprav se bistvo in intenca razkrijeta šele v četrtem, najbolj grotesknem delu te satirične parabole. Morda prav zato ta roman ne sme manjkati na domačih knjižnih policah. S Swiftovim kolosalnim delom se je spopadel Andrej E.
Prvo potovanje: Lilliput - svet pritlikavcev in nadvse pomembnih malenkosti
Gulliverjeva potovanja se začnejo z brodolomom, ki ranocelnika Lemuela Gulliverja nanese na obalo otoka Lilliput. Tam se zbudi privezan na zemljo, obdan z bitji, ki so visoka le 15 centimetrov. Ta majhna bitja, oborožena z loki in puščicami, sprva predstavljajo grožnjo, a Gulliver jim kmalu uspe sporočiti svoje potrebe po hrani in pijači, ki mu jih nato v majhnih dimenzijah tudi prinesejo. Kmalu ga zgradijo leseno konstrukcijo, s katero ga prenesejo do mesta Mildend, glavno mesto Liliputa, kjer ga namestijo v zapuščen tempelj.
V Liliputu Gulliver spozna kulturo, politiko in običaje ljudstva, ki je v celoti majhno. Liliput ima cesarja, parlament in vojsko. Vendar pa je država zaznamovana s stalnimi spori med strankami, predvsem glede vprašanja, ali je treba jajce najprej razbiti na zgornji ali spodnji strani - tako imenovani "tuški" in "vrški" spori. Te spore so poganjale ambicije, ki so vodile v razdor, vojne in krvave boje. Nekateri izgnani Liliputanci so pobegnili v sosednjo državo Blefuskujo in nagovarjali njihovega cesarja k napadu na Liliput, da bi si povrnili oblast.
Gulliver, ki se pred cesarjem in cesarico izkaže za ponižnega, hitro pridobi njuno zaupanje. Njegova prepoznavnost pa se poveča, ko mesto reši pred napadom sovražne države. Kljub temu, da je pomagal pri sklenitvi premirja z Blefuskijo, Gulliver spozna, da ga želijo Liliputanci ubiti. Izkoristi priložnost nasedle ladje in zbeži, s pomočjo Blefuščanov, ki mu nudijo zaloge, pa odpluje na morje. Leta 1702 ga reši angleška ladja. Po vrnitvi v Anglijo nihče ne verjame njegovi zgodbi o malih ljudeh.
Drugo potovanje: Brobdingnag - dežela velikanov in ponižujoče razmerje
Le dva meseca po vrnitvi iz Liliputa se Gulliver, kljub neuspehu prejšnje zgodbe, ponovno poda na potovanje proti jugu. Ko pristanejo na kopnem, se mornarji odpravijo po vodo, medtem ko se Gulliver odloči za raziskovanje. Kmalu opazi, da mornarji hitijo nazaj proti ladji, zasledovani z velikim bitjem. Rešijo se, ker je bilo bitje zaradi svoje velikosti počasno. Gulliver se odloči nadaljevati raziskovanje kopnega. Med hojo po velikih poljih z žitom sreča velikega človeka, ki ga skoraj odkrije. Kmalu se pojavi še sedem velikanov. Eden od njih ga zagrabi in pokaže drugim.
Gulliverja odpeljejo domov, kjer se kmalu navadi na življenje med velikanoma. Zanj skrbi Glumdalclitch, hčer velikana, ki šiva obleke za svoje lutke. Gulliver, majhen v tem svetu, postane zanimiv za okolico. Eden od vaščanov mu predlaga, da bi potoval z njim in z nastopanjem prinašal dodatne prihodke. Gulliver je prodan kraljici in kralju, ki ga lahko najbolje oskrbujeta, pod pogojem, da mu družbo še vedno dela Glumdalclitch.
To predstavlja novo življenje za Gulliverja. Kmalu postane ljubljenček kraljice in ji pripoveduje o Angliji in svojem prejšnjem življenju. Zanj je zgrajena posebna jedilnica in dobil je novo sobo. Kljub temu ga muči jeza zaradi velikih predmetov in ljudi. Na enem od kraljevih izletov se Gulliverju čudežno uspe rešiti. Ko ga je služabnik, ki je skrbel zanj, prosil, da ga postavi v hiško na steno, ga je medtem zagrabil velik orel. Nihče v državi ni verjel, da je bil v deželi velikanov. Zdaj se mu je vse zdelo preveč majhno v primerjavi s preteklim življenjem v deželi velikanov.
Tretje potovanje: Laputa in Balnibarbi - otok teoretikov in propadajoči razum
Po vrnitvi iz Brobdingnaga se Gulliver kljub preteklim izkušnjam odloči za novo potovanje. Njegova ladja ga odloži ob obali otoka, kjer se nahaja Laputa, leteči otok, ki ga naseljujejo učenjaki in akademiki. Ti prebivalci so popolnoma potopljeni v teoretične misli in abstraktne znanosti, do te mere, da so povsem odtrgani od realnosti. Na Laputi Gulliver sreča ljudi, ki so tako zaposleni z razmišljanjem, da nenehno potrebujejo pomočnike, ki jih s palico udarjajo po ustih ali ušesih, da bi jih opomnili na njihovo okolico ali na pogovor. Ti učenjaki se ukvarjajo z neverjetno zapletenimi, a povsem nepraktičnimi projekti, kot je na primer pridobivanje sončne svetlobe iz kumar ali pretvarjanje ledu v prah.
Gulliver se ne pusti odvrniti od nadaljnjih odkritij sveta, kljub temu, da ga Laputa in njeni prebivalci ne navdušijo. S Lapute se spusti na kopno v kraljestvo Balnibarbi, ki ga je nekoč vodila Laputa. Tam pa namesto napredka in razsvetljenstva naleti na propadajoče mesto in družbo, ki jo je uničila slepa vera v znanost in eksperimentiranje brez temeljev. V Balnibarbyju sreča tudi "mladeniče", ki so bili vzgojeni v posebnih akademijah, kjer so jih učili, kako naj izvajajo projekte, ki so jim jih dodelili, ne glede na njihovo smiselnost. Ti projekti so povzročili propad kraljestva.
Swift s tem delom kritizira pretirano uporabo znanosti in razuma, ki se loči od praktičnega življenja in zdravorazumskega presojanja. Opozarja na nevarnost idej, ki vodijo v uničenje, če jih ne spremlja modrost in skrb za dobrobit ljudi. V Balnibarbyju Gulliver spozna tudi zgodbo o "mladeničih", ki so bili vzgojeni v posebnih akademijah, kjer so jih učili, kako naj izvajajo projekte, ki so jim jih dodelili, ne glede na njihovo smiselnost. Ti projekti so povzročili propad kraljestva.
Četrto potovanje: Zemlja Houyhnhnm in Yahoosi - vrhunec satire in ponižanja
Po nadaljnjih potovanjih, ki jih Swift ne podrobno opiše, se Gulliver znajde na ladji, ki ga odpelje proti jugu. Po vrsti nesreč in izgubi ladje se znajde na obali neznane dežele, kjer naleti na nenavaden prizor. Tam vidi bitja, ki jih sprva zamenja za ljudi, vendar so ta bitja pokrita s kožuhom in se obnašajo kot živali. Ta bitja, poimenovana Yahoosi, so surovi, neizobraženi in pohotni, polni nagonov in strasti, ki jih vodijo.
Vendar pa Gulliver kmalu odkrije, da ta dežela ni naseljena le z Yahoosi. Tam namreč živijo tudi Houyhnhnmi, razumna in miroljubna bitja v obliki konjev, ki so dosegla vrhunec razsvetljenstva in modrosti. Houyhnhnmi so popolnoma zavrnili vsakršne strasti in nagone, ki zaznamujejo Yahoose. Njihova družba temelji na razumu, logiki in harmoniji. Gulliverja sprejmejo Houyhnhnmi, ki ga sprva tudi zamenjajo za Yahoosa, a kmalu spoznajo, da je drugačen. Gulliver se nauči njihovega jezika in se potopi v njihovo filozofijo življenja, ki temelji na popolni odrekanju strastem in čustvom.
V tem delu Swift doseže vrhunec svoje satire. S primerjavo med razumnimi konji in primitivnimi ljudmi (Yahoosi) Swift postavlja človeštvo v dvorano izkrivljenih zrcal, ki ga prikazujejo kot zmanjšano ali povečano zverinsko vrsto. Poudarja dualizem med človekovo sposobnostjo za razum in modrost ter njegovo nagnjenostjo k strastem, nagonskemu obnašanju in uničenju. Swift ponuja razmislek o tem, ali se človek pokvarjen rodi ali tak postane, ter poudarja dualizem med starodavnim in modernim.
Gulliver, ki se je popolnoma navzel modrosti Houyhnhnm, ob povratku v Anglijo ne more več prenašati človeške družbe. Zgrožen nad pohlepom, lažmi in hinavščino ljudi, se odloči, da bo živel v hlevu s konji, ki jih smatra za boljše od ljudi. Swift s tem zaključi svojo ostro kritiko človeške narave in družbe, ki je zaznamovana s konflikti, zmotnimi prepričanji in potlačeno živalsko naravo. S tem pa se Gulliverjeva potovanja, kljub temu, da je bilo prvo potovanje največkrat prirejeno, dejansko končajo s spoznanji iz četrtega dela.
tags: #guliverjeva #potovanja #stevilo #potovanj