Bazilika sv. Pavla zunaj obzidja v Rimu ni le pomembno versko središče, temveč tudi zakladnica zgodovine, ki skriva številne skrivnosti apostola narodov. Nedavne znanstvene raziskave so prinesle osupljiva odkritja, ki poglabljajo naše razumevanje življenja in mučeništva sv. Pavla. V samem srcu bazilike, pod glavnim oltarjem, počiva marmornat sarkofag, ki naj bi vseboval posmrtne ostanke moža, ki je živel med 1. in 2. stoletjem. To odkritje je ponovno vzbudilo izredno zanimanje za Pavla iz Tarza, enega najpomembnejših misijonarjev v zgodovini krščanstva.
Odkritje grobu apostola
V začetku tretjega tisočletja se je zgodilo izjemno odkritje, ki je močno zaznamovalo zgodovino krščanstva. V rimskih katakombah sv. Tekle so našli najstarejšo upodobitev »apostola narodov«, kar je samo še poglobilo željo po raziskovanju njegovega groba. Ob sklepu Pavlovega leta, 29. junija 2009, je papež Benedikt XVI. uradno potrdil, da so znanstvene raziskave pokazale, da posmrtni ostanki, ki so jih našli v sarkofagu pod glavnim oltarjem bazilike sv. Pavla zunaj obzidja, dejansko pripadajo svetemu Pavlu. Ta potrditev je bila rezultat natančne analize sarkofaga s pomočjo posebne sonde.
Analiza je razkrila izjemne elemente: ostanke dragocene lanene tkanine škrlatne barve, prepredene s čistim zlatom, blago modre barve z lanenimi nitkami, zrna rdečega kadila ter beljakovinske in apnenčaste snovi. Poleg tega so bili najdeni tudi zelo majhni koščki kosti. Strokovnjaki, ki sprva niso vedeli za poreklo teh ostankov, so z raziskavo z radioaktivnim ogljikom ugotovili, da gre za osebo, ki je živela med 1. in 2. stoletjem. »Zdi se, da to potrjuje soglasno in nesporno izročilo, da gre za posmrtne ostanke apostola Pavla,« je takrat dejal papež Benedikt XVI. in dodal, da ga je to odkritje »globoko ganilo«.
Neprekinjena skrb za grob
Kot je pojasnil p. Lodovico Torrisi, magister novincev v opatiji svetega Pavla zunaj obzidja, kjer od 8. stoletja dalje živijo benediktinci, »grob nikoli ni bil odprt, saj bi vibracije med odstranjevanjem pokrova, stik s svetlobo in kisikom lahko uničili oziroma razgradili to, kar je ostalo od Pavlovega telesa«. Ta skrb za ohranjanje groba je ključna za ohranjanje svetosti kraja. Danes so pod glavnim oltarjem bazilike vidni kamni sarkofaga, ki so ga raziskovalci odkrili že leta 2006. V neposredni bližini neprenehoma gori svetilka, ki simbolizira svetost tega kraja.
Nad sarkofagom so v skrinji iz brona in stekla shranjene verige, v katere je bil apostol Pavel vklenjen v rimskem zaporu. Te verige so bile prisotne že v baziliki iz 4. stoletja, na praznik svetih Petra in Pavla, 29. junija, pa jih vsako leto nosijo v slovesni procesiji.
Verige sv. Pavla in kult apostola
Verige sv. Pavla predstavljajo pomemben relikvijarski predmet, ki pričuje o Pavlovem trpljenju in njegovi neomajni veri. Skozi rešetko je mogoče videti marmorno ploščo velikosti 2,12 x 1,27 metra, na kateri je napis PAULO APOSTOLO MART. Plošča ima tri odprtine: eno okroglo in dve kvadratni. Izvira iz 4. ali 5. stoletja in priča o kultu, ki je bil prisoten na tem kraju že od začetka, še preden je bila zgrajena cerkev. Skozi odprtine so v preteklosti spuščali trakove iz blaga, ki so se ob dotiku z grobom spremenili v tako imenovane kontaktne relikvije (relikvije tretjega reda).
Življenje in mučeništvo apostola narodov
Pavel, ki so ga judje zaprli, je leta 61 prišel v Rim, da bi mu tam sodili kot rimskemu državljanu. Rodil se je kot jud z imenom Savel in je imel rimsko državljanstvo kot vsi prebivalci Tarza, njegovega rojstnega mesta v Kilikiji, na jugu današnje Turčije. Ko se je preselil v Jeruzalem, je postal zaupnik judovskega velikega zbora in pozneje zagrizen preganjalec kristjanov. Na poti v Damask leta 36 se je spreobrnil, ko je srečal vstalega Gospoda.
Sveti Pavel je umrl mučeniške smrti. Vendar pa glede na to, da je bil rimski državljan, ni bil križan tako kot sveti Peter in mnogi drugi, ampak je bil obglavljen. Kot je povedal p. Torrisi, se je to zgodilo približno štiri kilometre stran od kraja pokopa. Danes na tem mestu stoji opatija Treh fontan, poleg nje pa je tudi cerkev, v kateri je celica, kjer so obsojenci preživeli zadnjo noč pred izvršitvijo kazni. Zgodovinarji še vedno niso povsem razumeli, zakaj se je njegovo mučeništvo zgodilo prav tam.
Pavel je bil obglavljen med letoma 65 in 67, v času cesarja Nerona. Po izročilu naj bi glava med padcem trikrat udarila ob tla in na teh treh mestih so se čudežno pojavili trije vodni izviri: prvi vroč, drugi mlačen in tretji hladen, zato še danes temu kraju pravijo »Tri fontane«. Na cesti, ki vodi mimo opatije trapistov, vidimo tlakovce, podobne tistim iz antičnega Rima, ki spominjajo na pot, ki jo je Pavel prehodil pred usmrtitvijo.
Napis na pročelju cerkve mučeništva svetega Pavla, ki je bila zgrajena v 5. stoletju, leta 1599 pa jo je obnovil arhitekt Giacomo Della Porta, se glasi: »S. Pauli Apostoli martyrii locus ubi tres fontes mirabiliter eruperunt« (kraj mučeništva sv. Pavla, kjer so čudežno privreli trije izviri). V cerkvi so vidne tri niše, ki so bile zgrajene nad vsakim izmed izvirov; razdalja med njimi je enaka, postavljene pa so na različnih višinah. Leta 1950 so zaradi urbanizacije in posledičnega onesnaževanja podtalnice pretok vode zaprli.
Sveti Pavel je navadno upodobljen z mečem, kar nakazuje, kako je branil Božjo besedo. Da bi branil evangelij, je pod mečem tudi umrl, kot pogumen bojevnik. Izročilo pravi, da je po smrti z obglavljenjem za Pavlov pokop poskrbela rimska matrona Lucina, kristjanka. Položili so ga v sarkofag in pokopali ob cesti Via Ostiense, približno štiri kilometre stran od kraja mučeništva. Kot je dejal opat Torrisi, je imela Lucina v lasti del ozemlja na poganskem pokopališču, ki je štelo približno 5.000 grobov. Izkopavanja so potrdila obstoj te nekropole z grobnicami ter jamami za revne in za osvobojene sužnje.
Pavlova glava naj bi bila najdena kasneje in je shranjena v baldahinu nad glavnim oltarjem bazilike svetega Janeza v Lateranu skupaj z glavo apostola Petra, ki je pokopan v vatikanski baziliki. Po rimskem martirologiju sta bila umorjena na isti dan. Sicer pa so v času preganjanja njune posmrtne ostanke iz grobov prenesli na varno v katakombe svetega Sebastijana. O tem pričajo napisi in votivni darovi, ki so jih odkrili na arheološkem najdišču na Apijski cesti. Pozneje so relikvije obeh rimskih zavetnikov vrnili na kraja, kjer sta bila pokopana.
Romarsko središče in zgodovinski spomenik
Tudi Pavlov grob je takoj postal romarski kraj za vernike, ki so sem prihajali k molitvi in v čast svetniku postavili spominsko obeležje (cella memoriae). Številni kristjani so želeli biti pokopani v njegovi bližini, zato se je nekropola postopoma iz poganske spremenila v krščansko. Številni epigrafi v latinščini, grščini in hebrejščini so danes razstavljeni na stenah križnega hodnika opatije svetega Pavla zunaj obzidja.
Po besedah p. Torrisija so med različnimi obnovitvenimi deli, izkopavanji in utrjevanjem temeljev bazilike našli številne poganske in krščanske grobove in predmete, večinoma iz višjih družbenih slojev. Med najdragocenejšimi predmeti, ki so bili na tem območju najdeni leta 1838, je Dogmatični sarkofag iz 4. stoletja, ki ga hranijo v Vatikanskih muzejih.
Potem ko je cesar Konstantin leta 313 z Milanskim ediktom kristjanom zagotovil svobodo veroizpovedi, je želel na dostojen način počastiti tudi spomin na apostola Pavla. Leta 324 je na mestu, kjer je bil pokopan, zgradil baziliko, katere temelj je še danes viden ob vznožju papeškega oltarja. Svetnikovo telo je bilo najprej položeno v bakreno krsto. Svetišče, ki sprva ni bilo zelo veliko, so kasneje povečali cesarji Teodozij, Arkadij in Valentinijan II., tako da je nastala velika bazilika s petimi ladjami.
V 12. in 13. stoletju so se v baziliki zvrstili veliki umetniki, kot sta Pietro Cavallini, čigar freske so bile uničene, in Arnolfo di Cambio, avtor baldahina, ki je skupaj z dragocenim Vassallettovim svečnikom za velikonočno svečo preživel uničujoč požar, ki je julija 1823 v eni noči uničil baziliko. Vzrok požara ni znan, nekateri so ga pripisali bakli, ki so jo morda brez nadzora pustili delavci, ki so popravljali streho. Dan po nesreči so se Rimljani zgrinjali, da bi videli, kaj je ostalo od cerkve. Prizor je bil opustošen in pretresljiv, opisal ga je tudi francoski pisatelj Stendhal.
- januarja 1825 je papež Leon XII. z okrožnico »Ad plurimas« vernike povabil, naj sodelujejo pri obnovi svetišča. Na njegov poziv so se množično odzvali ne le katoliki, temveč ves svet. V dele obnove so se vključili tudi zunanji vladarji: bloke malahita in lapis lazulija je podaril car Nikolaj I., stebre in okna iz najboljšega alabastra pa egiptovski kralj Fouad I. Obnovljeno baziliko je posvetil papež Pij IX. 10. decembra 1854.
Duhovna dediščina in ekumenizem
Kot je znano, se je Pavlovo oznanjevanje od judov razširilo na vsa ljudstva. V Arabiji, Mali Aziji, Makedoniji, na Cipru in v Grčiji je ustanovil številne krščanske skupnosti. Na njegova potovanja spominja relikvija palice, ki jo hranijo v muzeju bazilike, ki nosi njegovo ime. Pater Torrisi je ob tem dodal, da »Pavla častijo tako kristjani kot nekristjani in je bistvena osebnost na področju enosti kristjanov«.
V baziliki potekajo ekumenske slovesnosti in dogodki. V opatovem stanovanju je 25. januarja 1959 papež Janez XXIII. kardinalom naznanil, da bo sklical drugi vatikanski ekumenski koncil. Leta 2006 je Benedikt XVI. izpolnil tudi željo svetega Janeza Pavla II. in atenskemu patriarhu Kristodoulosu izročil dva člena verige apostola Pavla. Na poti k polnemu občestvu med kristjani pa imajo pomembno mesto tudi sveta vrata bazilike svetega Pavla, ki jih je papež odprl 5. januarja 2013. »Zgrajena so bila v Carigradu in podarjena leta 1070. Prvotno so stala na glavnem vhodu, vendar jih je požar poškodoval in zmanjšal njihovo velikost, zato so jih prestavili na stranski vhod,« je še povedal p. Torrisi. Hkrati je izrazil upanje, da bodo »verniki, romarji in turisti z vsega sveta na tem kraju doživeli lepo izkušnjo globokega spreobrnjenja in vere, povezanosti in stika z Gospodom prek pričevanja apostola Pavla«.
Cerkev sv. Pavla v Sloveniji: Zgodovina in umetnost
Primerjava z drugimi cerkvami, posvečenimi sv. Pavlu, nam omogoča širši vpogled v pomen tega apostola. V Sloveniji stoji cerkev sv. Pavla, ki je zrasla na ostankih rimskega kastela na Hribu. Ni znano, kdaj je bila zgrajena prva cerkev na tem mestu, vemo le, da je v dolžino merila samo kakih 29 čevljev (9,16 m) in je bila zidane v poznem srednjem veku. Druga cerkev je na tem mestu stala v času turških vpadov na ozemlje današnje Slovenije. Okoli cerkve je bilo pokopališče s kostnico - cerkvico, v kateri je bil oltar sv. Mihaela. Tudi ta, druga cerkev, je bila majhna; premajhna za takrat že številčno župnijo. Tako so župljani na škofa Hrena leta 1627 naslovili prošnjo za graditev nove župnijske cerkve. Četrta stavba na istem mestu, današnja cerkev sv. Pavla, je bila leta 1852 posvečena ljubljanski knezoškof Anton Alojzij Wolf. Zgrajena je bila v novoromanskem slogu po načrtih Josefa Schöbla.
Ornamentalne okrase teh fresk je naslikal Janez Borowsky. Jeseni leta 1907 je celotno cerkev ornamentalno poslikal domači umetnik Simon Ogrin, vendar pa so bile žal ob prenovi leta 1977 njegove poslikave prebeljene. V cerkvi sicer ostajajo druge Ogrinove slike: Sv. Družina, kopija Murillovega Sv. Frančiška, Sv. Alojzij, Božji grob in celoten križev pot. Oltarna slika "Spreobrnitev sv. Pavla" je pomemben umetniški dodatek.
Stolnica sv. Pavla v Münstru: Arhitekturni razvoj
V Nemčiji stoji Stolnica svetega Pavla ali St.-Paulus-Dom v Münstru, ki je stolnična cerkev rimskokatoliške škofije Münster in je posvečena svetemu Pavlu. Stolnica stoji v središču mesta, na majhni vzpetini z imenom Horsteberg. Imela je več predhodnic: prva stolnica (imenovana Ludgerus Dom, 805-1377) je stala severno od sedanje; druga je bila zgrajena v 10. ali 11. stoletju in je bila porušena med gradnjo tretje oziroma sedanje stolnice med letoma 1225 in 1264. Westwerk s skoraj identičnimi stolpi je bil zgrajen kot del druge stolnice okoli leta 1192 in je bil vključen v trenutno stavbo.
Vsaka od stolnic je služila kot cerkev münsterske škofije, vendar je vsaka od njih imela vsaj nekaj časa dodatne funkcije. Prvotna karolinška stolnica je bila tudi kolegijska cerkev za samostan, ki ga je ustanovil Liudger, z menihi, ki so živeli pod vladavino Chrodeganga. Vsaka je služila kot župnijska cerkev, prvotno za celotni Münster. Zaradi ustanovitve nadaljnjih župnijskih cerkva se je župnijsko okrožje stolnice leta 1090 zmanjšalo na Stari Domburg in Domimmunität.
Trenutna cerkev je v resnici tretja stolnica škofije Münster. Gradnja sedanje stolnice, ki je v gotskem slogu, se je začela leta 1225 in je bila končana leta 1264. Stolnica je dolga 108,95 metra. V svoji zgodovini je doživela številne predelave in obnove, vključno z uničenjem med drugo svetovno vojno in kasnejšo rekonstrukcijo. Posebej zanimivi so zahodni portal, obnovljen po načrtih Fritza Thoma, ter okna, ki jih je izdelal umetnik Georg Meistermann.
Cerkev sv. Pavla v Frankfurtu: Simbol demokracije
Cerkev sv. Pavla (nemško Paulskirche) v Frankfurtu je pomemben političen simbol Nemčije. Nastala je kot luteranska cerkev leta 1789, istega leta kot francoska revolucija. Zaradi svojega značilnega protestantskega centraliziranega tlorisa (Predigtkirche), ki omogoča, da vsi slišijo pridigarja ali govorca, je bila priljubljeno zbirališče za frankfurtski parlament v obdobju nemške revolucije 1848/49. Od 31. marca do 3. aprila 1848 je bila zbirališče za predparlament (Vorparlament), ki se je pripravljal na volitve v državni zbor. 18. maja 1848 se je državni zbor v cerkvi sestal prvič in bil zato imenovan Paulskirchenparlament. Do leta 1849 je državni zbor deloval v cerkvi, oblikoval prvo ustavo združene Nemčije.
Marca leta 1944, med drugo svetovno vojno, je bila cerkev uničena skupaj z večino širšega središča mesta zaradi zavezniškega bombardiranja Frankfurta. V poklon svobodi in zibelki Nemčije je bila cerkev prva zgradba v Frankfurtu, ki jo je mesto obnovilo takoj po vojni. Cerkev svetega Pavla je bila ponovno odprta ob stoletnici Frankfurtskega parlamenta. Danes se ne uporablja več kot cerkev, postala je prizorišče za različne razstave in dogodke.
Cerkev svetega Pavla je klasicistična zgradba v tlorisu elipse, katere najdaljši premer je približno 40 metrov in najkrajši približno 30 metrov. V notranjosti je friz z naslovom Der Zug der Volksvertreter (Vlak predstavnikov), ki ga je ustvaril Johannes Grützke. V preddverju kleti je od leta 1985 stalna razstava z naslovom Pavlova cerkev, simbol demokratične svobode in narodne enotnosti.