Dunaj, mesto z bogato zgodovino in neprekosljivo kulturno dediščino, je konec 19. in v začetku 20. stoletja doživel umetniško in oblikovalsko preobrazbo, ki je pustila neizbrisen pečat v zgodovini modernizma. Obdobje dunajske secesije, ki je cvetelo med letoma 1890 in 1938, je bilo čas prelomnih idej, korenitih sprememb in edinstvenega prepletanja vplivov, med katerimi je še posebej izstopal navdih iz daljne Japonske. Veliko tistega, kar so dunajski oblikovalci ustvarili v tem času, še vedno velja za moderno klasiko, njihovi predmeti pa so danes cenjeni in iskani po vsem svetu.
Preseganje Historicizma in Iskanje Novega Avstrijskega Sloga
Razvita industrijska družba ob koncu 19. stoletja, z razvito infrastrukturo (železnico, elektriko, plinom, telefonom itd.) in načinom življenja nasploh, je začela pospešeno iskati nove ustvarjalne izraze. Čedalje več umetnikov se je počutilo utesnjene v historicizmu, ki je bil v drugi polovici 19. stoletja prevladujoč slog v arhitekturi in likovnih umetnostih. Stanovanja premožnejših meščanov, družbenega sloja, ki je postajal vse številnejši, imel gospodarsko moč in je dobil politične pravice, so bila konec 19. stoletja videti kot gledališča, ki so jih v tistem času na veliko gradili. Bila so prenapolnjena z masivnim pohištvom, preprogami, zavesami in nasploh stvarmi, ki so spominjale na minule čase. Heterogenost okusov je lahko nastala v trenutku, ko so bile demokratično sprejete različne individualne potrebe in se je tej raznolikosti začela prilagajati ponudba na trgu. Za zadovoljevanje teh potreb je moderna industrijska družba razvila tudi standardizirano, serijsko proizvodnjo. Ta pa na prehodu iz 19. v 20. stoletje še ni prevladovala.
Vplivni dunajski arhitekt in urbanist Otto Wagner, učitelj Jožeta Plečnika, je v devetdesetih letih 19. stoletja s svojimi stavbami pokazal nedvomne prednosti modernega, veliko bolj uporabnega sloga. Njegove ideje, ki so jih spodbudili vplivi z zahoda, so tlakovale pot novi arhitekturni misli. Hkrati pa je veliko dunajskih umetnikov navdihoval vzhod, zlasti japonska umetnost. Ta sinteza različnih vplivov je bila ključna za nastanek edinstvenega dunajskega sloga.
Skupina sodobno usmerjenih umetnikov je leta 1897 ustanovila Dunajsko secesijo, likovno združenje, po katerem sta potem dobila ime celotna umetniška (in oblikovalska) smer in obdobje. Člani Dunajske secesije so zavračali tradicionalistično, konservativno pojmovanje umetnosti in težili k celostnemu umetniškemu delu. Tradicije niso več razumeli kot ozek steznik, temveč kot podlago za kakovostno kontinuiteto. Skladno s temi načeli so se mnogi od njih posvetili tudi oblikovanju uporabnih predmetov in oglasni grafiki. Josef Hoffmann in Koloman Moser, velikana sodobnega oblikovanja, sta bila med ustanovnimi člani združenja, leta 1903 pa še ustanovitelja Dunajskih delavnic (Wiener Werkstätte). Ta podjetja so postala sinonim za vrhunsko kakovost, inovativno oblikovanje in skrbno izdelavo.
Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je začel ustvarjati še en velikan oblikovanja - Adolf Loos. Njegova filozofija se je nekoliko razlikovala od ostalih članov secesije; združevanje umetnosti in uporabnih stvari je imel za napačno, za nekulturno dejanje. Spoznal je, da moderna družba ne potrebuje samo umetnosti, temveč tudi "modernega človeka". Zato je postavil smernice za alternativno oblikovanje modernega vsakdanjega življenja. Tako so nastale za Dunaj značilne, vsebinsko dvopomenske rešitve za moderne uporabne predmete, ki so združevale funkcionalnost, estetiko in premišljeno uporabo materialov.
Muzej za Uporabno Umetnost (MAK) kot Središče Raziskovanja Secesije
Nova stalna razstava v Muzeju za uporabno umetnost (MAK) z naslovom Dunaj 1900 - dunajska umetnostna obrt 1890-1938 nam to obdobje s številnimi, raznolikimi eksponati prikazuje v treh večjih dvoranah. Prva je posvečena preseganju historicizma in iskanju novega avstrijskega sloga v desetletju 1890-1900. V drugi je prikazan "dunajski slog", razvoj lastnega sloga, izhajajočega iz secesije in potem dela Šole za umetno obrt in Dunajskih delavnic.
Muzej MAK v svoji postavitvi ponuja edinstveno priložnost za poglobljeno razumevanje tega ključnega obdobja. Obiskovalci lahko občudujejo dobro ohranjene kose pohištva, svetilke, vaze, nakit in druge predmete za notranjo opremo, ki izpričujejo prodorne oblikovalske ideje takratnih ustvarjalcev. MAK je muzej, ki vzbuja občutek dobrodošlosti, kljub svoji dragoceni zbirki pohištva in na prvi pogled "dolgočasnim" predmetom v pritličju. S participatornimi in na aktivnosti usmerjenimi vsebinami za obiskovalce ter s številnimi kavči in mizami ustvarja sproščeno in prijetno vzdušje. Namesto vzvišenega odnosa, ki bi lahko izhajal iz bogastva zbirk, se muzej osredotoča na ljudem prijazen pristop, z vnosom elementov presenečenja in interakcije.
Primer tega so na primer razstavljeni stoli, kjer je poudarek preusmerjen na njihove sence, kar ustvarja povsem drugačno, manj vzvišeno izkušnjo. Razstava "Dunaj 1900" na prvem nadstropju je prav tako zanimiva, četudi malce staromodna, saj predstavlja delček čarobnosti tega obdobja, vključno z deli Gustava Klimta. Posebej navdušujoč je oblikovalski laboratorij, kjer je mogoče videti bistroumne kuhinje, zbirke starih in sodobnih stolov, digitalizirane vzorce ter razmisleke o trajnosti. MAK uspešno prepleta staro in novo, aktualizira na prvi pogled banalne ali spregledane predmete brez nepotrebnega utemeljevanja. Nevsiljivo dodajajo umetniške interpretacije nekaterih zbirk, s čimer obogatijo njihovo razlago, na primer pri predstavitvi kuhinj in pogrinjkov. Izognili so se "tekstovnemu napadu" na obiskovalce, hkrati pa radovednim omogočajo, da izvejo več.
Japonski Vpliv na Dunajsko Secesijo
Eden izmed ključnih, a pogosto spregledanih vidikov dunajske secesije je močan vpliv japonske umetnosti. Ta navdih se je kazal v prefinjenosti linij, uporabi naravnih motivov, poudarku na asimetriji in celostnem pristopu k oblikovanju. Zlasti na področju grafičnega oblikovanja, keramike in tekstila je mogoče zaznati subtilne, a pomembne japonske elemente.
Primer tega je zanimiva japonska skodelica, ki jo hrani Narodni muzej Slovenije. Gre za porcelanasto skodelico s pokrovčkom, poslikano z rdečo in zlato cvetlično motiviko v slogu japonski imari. Nenavadna je že sama barvna shema, saj japonski imari običajno srečamo v modro-rdeče-zlati izvedbi. Še bolj nenavadni so stilizirani motivi cvetlic, ki spominjajo na heraldična znamenja ter oznaka v obliki močno stilizirane japonske pismenke "fuku" (福), ki pomeni srečo. Pravo zanimivost za ljubitelje in raziskovalce vzhodnoazijske umetnosti predstavlja odkritje skodelice dvojčice v Muzeju uporabne umetnosti na Dunaju (MAK). Kako sta se dvojčici ločili in kako se je ena posodica znašla v Ljubljani, druga pa na Dunaju? Omenjena skodelica skupaj z ostalimi japonskimi predmeti je bila razstavljena na Svetovnem sejmu na Dunaju leta 1873.
Jožef Schwegel, eden osrednjih organizatorjev Svetovne razstave na Dunaju leta 1873, je imel ključno vlogo pri predstavitvi azijske umetnosti Evropi. Njegovo obsežno delo v Egiptu in Turčiji ter dobro poznavanje Bližnjega in Daljnega Vzhoda sta mu omogočila, da je prevzel organizacijo paviljonov za Bližnji in Daljni vzhod. "Stike sem navezal z vsemi deželami, od Maroka do Japonske, od Abesinije do Perzije in v notranjost Azije," je zapisal. Geslo "Ex Oriente Lux" (Luč z Vzhoda) mu je bilo dodeljeno kot popotnica, kar odraža pomen vzhodnih kultur za takratno Evropo. Njegovo delo je vodilo tudi v ustanovitev Orientalskega muzeja na Dunaju leta 1875, kamor so Kitajska, Japonska, Tunizija in delno Turčija podarile številne predmete. Dunajska skodelica dvojčica je najverjetneje pripotovala v zbirko MAK po zaprtju Orientalskega muzeja leta 1907, medtem ko izvor ljubljanske skodelice v baronovi zasebni zbirki še vedno ostaja skrivnost. Je bila del daril, ki sta jih tako muzej kot tudi Schwegel osebno dobila od številnih držav sodelujočih na veliki svetovni razstavi? Je baron razdelil set skodelic med svojo zasebno zbirko in muzej?
Art Nouveau v 8 minutah: Zakaj ni nikoli izginil? 🤷
Dunajsko Oblikovanje v Širšem Kontekstu
Dunajsko oblikovanje obdobja secesije ni ostalo omejeno le na uporabne predmete. Njegovi vplivi so segli tudi na področje arhitekture, kjer so arhitekti kot Otto Wagner in Josef Hoffmann ustvarjali objekte, ki so združevali funkcionalnost, estetiko in novo dojemanje prostora. Njihove stavbe, kot je na primer Postna hranilnica na Dunaju, so postale ikone moderne arhitekture.
Obisk Dunaja sam po sebi predstavlja potovanje skozi zgodovino in umetnost. Mesto ponuja nešteto znamenitosti, od ikonične katedrale sv. Štefana (Stephansdom), mojstrovine gotske umetnosti, do baročne Karlove cerkve (Karlskirche). Muzej Kunsthaus Wien, ki ga je zasnoval arhitekt Hundertwasser, in stanovanjski blok Hundertwasserhaus kažeta na drugačen, bolj naraven pristop k arhitekturi, kjer so krivulje in asimetrija v ospredju. Dunajska državna opera, Schönbrunn, Belvedere in Hofburg pričajo o bogati habsburški zgodovini in umetniški dediščini.
Tudi sodobna arhitektura na Dunaju nadaljuje tradicijo inovativnosti in ustvarjalnosti. Japonska arhitektka Kazuyo Sejima, ki je bila gostujoča profesorica na Dunaju, s svojimi projekti poudarja pomen komunikacije in srečevanja ljudi v arhitekturi. Njeni objekti, ki se pogosto "odlepijo od tal" in se dvignejo proti nebu, združujejo poetiko vzhoda s tehnologijo zahoda. Njen pristop, ki poudarja tridimenzionalnost prostora in spodbuja interakcijo med uporabniki, odraža duha sodobnega oblikovanja, ki se prav tako zgleduje po načelih, ki so zaznamovala dunajsko secesijo - iskanje novih oblik izražanja, združevanje različnih vplivov in ustvarjanje funkcionalnih ter estetsko dovršenih prostorov.
Zanimivo je, da se vprašanje, komu je muzej namenjen, postavlja tudi v sodobnem oblikovanju, kot je razvidno iz predstavitve zbirk vzorcev v MAK-u. Vsebinsko dvopomenske rešitve za sodobne uporabne predmete, ki jih je zagovarjal Adolf Loos, so še vedno relevantne, saj se sodobna družba sooča z novimi izzivi in potrebami.
Dunajsko obdobje secesije in njegovi ustvarjalci so pustili neizbrisen pečat v zgodovini umetnosti in oblikovanja. Njihova sposobnost združevanja različnih vplivov, iskanja novih estetskih izrazov in ustvarjanja predmetov, ki so hkrati lepi in uporabni, ostaja navdihujoča. Raziskovanje te umetnosti v muzejih, kot je MAK, nam omogoča, da bolje razumemo korenine sodobnega oblikovanja in cenimo trajnostno vrednost umetniškega ustvarjanja.