Kras, s svojo edinstveno pokrajino in blagim podnebjem, predstavlja privlačno destinacijo za obiskovalce, še posebej tiste, ki si želijo pobegniti od hladnejšega vremena. Ena izmed takšnih izletniških možnosti, ki združuje naravne lepote, zgodovinske ostaline in rekreativne aktivnosti, je pot ob nekdanji železniški progi Kozina - Trst. Ta trasa, ki se vije skozi slikovit kanjon Glinščice, ponuja edinstveno izkušnjo tako za pohodnike kot za kolesarje, hkrati pa pripoveduje zgodbo o inženirskem podvigu Avstro-Ogrske monarhije.
Izhodišče in dostopnost
Medtem ko mnogi blogi priporočajo parkirišča na italijanski strani, je mogoče najti odlično izhodišče tudi v Sloveniji. Vas Mihele, ki se nahaja le nekaj kilometrov od Kozine proti italijanski meji, ponuja priročno lokacijo za začetek poti. Parkiranje je možno ob cerkvici na koncu vasi, na koordinatah 45.616942200342756, 13.902312608170691. Od tam se lahko do same poti, ki vodi proti Trstu, dostopa na dva načina: bodisi po deloma zaraščeni ožji poti mimo pokopališča, bodisi po deloma betonirani poti ob cerkvici, ki vodi na križišče s staro železniško progo.
Zgodovina železniške proge
Proga Kozina - Trst, ki je danes preurejena v rekreativno pot, je bila zgrajena v rekordnem času med letoma 1885 in 1887, kar pomeni, da je bila 20-kilometrska proga dokončana v zgolj dveh letih. Avstro-Ogrska monarhija je s to železnico povezala Trst z Bohinjsko železnico, ki je služila kot pomembna povezava med Istro in Gorico, ter posledično z osrednjim delom cesarstva. Gradnja te proge, dolge sprva več kot 21 kilometrov, kasneje pa skrajšane na 19,6 kilometra, je bila pomemben inženirski podvig, kljub temu, da so se o njeni gradnji na državne stroške pred tem kar 30 let prerekali. Na žalost so pri gradnji, predvsem pri vrtanju predorov skozi kraški teren, umrli tudi delavci, ki so gradili to progo. Do prve svetovne vojne naj bi na postaji Boršt v zimskem času dnevno natovorili in prepeljali kar osem vagonov vina, kar priča o nekdanjem prometnem pomenu te proge. Proga je bila uradno ukinjena leta 1958, tračnice pa odstranjene leta 1966.
Pot skozi kanjon Glinščice
Sama pot je široka in dobro vzdrževana, še posebej na italijanski strani, kjer so ob poti urejena počivališča s klopmi in mizami. V zimskem času je pot prijetno sončna, kar omogoča udobno gibanje, medtem ko je v poletnih mesecih lahko precej vroče, zato je priporočljiva zgodnejša ali poznejša ura. Osvežitev nudijo številni tuneli, skozi katere se pot vije. Med hojo ali kolesarjenjem lahko občudujemo naravne lepote kanjona Glinščice, s pogledom na Trst in okoliške vasi. Pot je varna tudi za pse, saj je na izpostavljenih mestih zavarovana z ograjo, čeprav je treba upoštevati, da je reka Glinščica globoko pod potjo in ni primerna za ohladitev.
Pot se nahaja pod Kraškim robom Krajinskega parka Beka v občini Hrpelje-Kozina in nad Naravnim rezervatom doline Glinščice (Val Rosandra) v italijanski občini Dolina (San Dorligo della Valle). Na nižjih delih poti je zrak lahko onesnažen zaradi industrije, vendar to obiskovalcev ne odvrača. Ob poti se nahajajo tudi nekdanje železniške postaje, čuvajnice in mejne stražarnice, ki so jih ljudje odkupili in preuredili v domovanja ali počitniške hišice. Nekatere od teh stavb, zgrajene iz kraškega kamna, še vedno propadajo, medtem ko so druge obnovljene in naseljene.
Naravne in kulturne zanimivosti
Pot ponuja izjemne razglede na gozdove, skalovje, previsne pečine ter slikovite kraške vasi. Posebej impresivna je soteska Glinščice s skorajda navpičnimi stenami in vidnimi plastmi fliša. S trase se odcepijo poti navzgor pod previsne stene, kjer se odvijajo plezalne aktivnosti, medtem ko sredi trase vodi Steza prijateljstva po smeri, ki naj bi jo uporabljal že Martin Krpan. Reka Glinščica, ki pada čez slap Supet, se kasneje v Žavljah izliva v Tržaški zaliv.
Na poti je več nasipov, šest viaduktov in 13 mostov, ki pričajo o nekdanjem inženirskem podvigu. Kolesarji, ki se po tej trasi spustijo proti Trstu, lahko dosežejo visoke hitrosti, zato je priporočljiva previdnost. Pri vstopu v predore kolesarji pogosto pozvonijo s kolesarskimi zvonci, podobno kot so nekoč strojevodje signalizirali s piščalkami.
Rekreacija in možnosti
Pot je primerna za različne oblike rekreacije. Kolesarji lahko izkoristijo naklon proge za skorajda brez pedalni spust proti Trstu, medtem ko je vzpon nazaj proti Kozini bolj zahteven, a nagrajujoč. Za pohodnike je mogoče prehoditi celotno pot ali pa le del, odvisno od časa in fizične pripravljenosti. Do Trsta bi bilo za pešpot potrebno vsaj šest do sedem ur, zato je priporočljivo načrtovati krajši izlet, če se ne odpravljamo na celotno pot.
Na poti se obiskovalci srečujejo tako s slovenskimi kot italijanskimi pohodniki in kolesarji, kar poudarja čezmejni značaj te rekreativne poti. Pozdravi med kolesarji in pohodniki so običajni, kar daje poti prijeten družaben pridih.
Druge železniške proge na Slovenskem
Zgodovina železnic na Slovenskem sega v leto 1846 z odprtjem proge Gradec - Celje. Sledile so številne druge proge, ki so povezovale različne regije in mesta:
- Pragersko - Čakovec: Zgrajena kot del povezave Budimpešte z obstoječo železnico Dunaj - Trst.
- Zidani Most - Zagreb in Sisak: Pomemben del Južne železnice.
- Maribor - Celovec: Ključen del povezovanja Štajerske.
- Ljubljana - Trbiž: Gorenjska proga, ki je omogočila povezavo z Avstrijo.
- Pivka - Reka: Železniška povezava s pristaniščem v Jadranskem morju.
- Istrska železnica (Pulj - Pazin - Kanfanar): Zgrajena za povezavo Pulja z zaledjem.
- Kamniška proga: Povezala je Kamnik z omrežjem Južne železnice.
- Dravograd - Celje: Pomembna povezovalna proga med Koroško in Štajersko.
- Dolenjska proga (Ljubljana - Kočevje): Zgrajena predvsem za prevoz premoga in lesa.
Vsaka od teh prog ima svojo zgodbo o gradnji, namenu in vplivu na razvoj regije. Pot po stari železniški progi Kozina - Trst predstavlja le eno izmed mnogih pričevanj o bogati železniški dediščini na Slovenskem, ki jo danes lahko odkrivamo na nov, rekreativen način.