Velika planina, sosednja Mala in Gojška planina, predstavljajo osrčje mešanega planinskega gospodarstva, kjer se prepletata bogata zgodovina in živahna sedanjost. Te planine niso le idilične pokrajine, temveč tudi živa priča o razvoju pastirstva in živinoreje v Kamniško-Savinjskih Alpah. Skozi stoletja so te zelene prostranosti gostile raznoliko živino, od krav in volov do konj, ovc, koz in prašičev, kar je ustvarjalo edinstveno sliko alpskega življenja.
Preteklost in Spremembe v Živinoreji
Konec 19. stoletja je bilo na Veliki planini opaziti znatno prevlado govedoreje nad ovčerejo. Janez Mesar je leta 1875 poročal, da se na Veliki planini pase okoli 160 krav in 400 volov, skupaj s sto prašiči. Podatki iz leta 1955 kažejo na nadaljevanje tega trenda, saj so takrat zabeležili do 170 krav, 210 mlade goveje živine, 20 konj, 130 ovc in 20 prašičev. Do leta 1968 se je število molznih krav na Veliki planini gibalo okoli 156, skupaj z drugimi kategorijami goveje živine, kot so krave na prvi in drugi travi, volovi, telice in teleta, ter 12 prašičev.
Izročilo pripoveduje, da so sredi 19. stoletja na Veliki planini pasli več kot 2000 ovac vsako poletje, medtem ko danes njihovo število znaša le nekaj deset. Ta drastičen upad je posledica več dejavnikov. Propad ovčereje se je začel že proti koncu 19. stoletja, predvsem zaradi industrijske tkanine, ki je začela izpodrivati tradicionalno sukno, s tem pa se je zmanjšala potreba po volni. Hkrati je napredovala govedoreja, ki je postopoma skoraj izrinila ovce s planin. Pastirji kot vzrok omenjajo tudi delitev planine leta 1910, po kateri niso več smeli pasti ovac za Poljanskim robom po strmih rebreh Pšate. Čeprav so se kmetje ob delitvi planine strinjali, da bodo na Veliki planini pasli le jalovo živino, se tega dogovora niso držali, kar je privedlo do tega, da so vse tri planine postale mešane, kar ni bilo vedno v prid živini.
Krave se nerade pasejo skupaj z ovcami, saj jim ovčji pašniki smrdijo. Ta neprijetnost vpliva na kakovost mlečnega gospodarstva, ki je bilo tradicionalno osnova življenja na planini. Mleko so skoraj do današnjih dni predelovali predvsem v maslo in kisli sir, v zadnjih letih pa so se začeli nenačrtno izdelovati tudi sladki laški sir. Kakovost živine se je v zadnjih letih izboljšala. Prej je prevladovala sivkasta štajerska pasma, danes pa gojijo predvsem simentalsko in montafonsko pasmo, uvajajo pa tudi cikasto govedo. Ovce, ki so bile nekoč bolj zastopane, so bile praviloma boljše vrste.
Pastirske Tradicije in Zvok Planine
Življenje na planini je neločljivo povezano s posebnimi imeni, ki jih pastirji dajejo svoji živini. Ta imena pogosto odražajo zunanje lastnosti, kot so barva, oblika rogov ali vedenje. Med primeri takšnih imen sodijo Rména, Pisana, Pwavka, Líska, Bréza, Rdečka, Šeka, Sivka, Košuta, Drômelca (zaspanka), Détela, Gautroža, Jagoda in Jelen. Pastirji so zelo neradi klicali živino pred neznanci, saj bi jim lahko neznanec škodoval, zato so pastirski klice težko zbirali. Podobne prakse vabjenja živine so poznane tudi drugod po Alpah, na primer na Štajerskem v Avstriji.
Cingljanje kravjih zvoncev je značilen zvok, ki ustvarja posebno vzdušje na planini. Pastirji imajo tenak posluh za te zvoke in pri nakupovanju vedno pazijo na donč glas in pravo barvo zvonca. Dandanes imajo zvonci predvsem praktičen pomen; izkušen pastir med mnogimi zvonci takoj prepozna zvonček svoje živine. V davnini pa so zvonci imeli apotropejski pomen, saj naj bi odganjali hudobne duhove. Danes zvonec pastirju pomaga pri iskanju živine v meglenem vremenu, izkušen pastir pa po zvoku zvonca prepozna, ali je živina nemirna, se pase ali počiva.
Na Veliki, Mali in Gojški planini obešajo živini kravje zvonce dveh velikosti. Velik zvonec, nekoč imenovan tropinar, danes pa tudi paradni, navezujejo živini, ko odhaja na planino in ko se vrača z nje. Zvonec visi na usnjenem pasu, ki je bil nekoč lepo okrašen z žebljički. Pred tem so zvonce obešali samo na lesen roč. Kravje zvonce so vsaj že od 18. stoletja naprej kovali v okolici Gorij pri Bledu, predvsem v vaseh Višelnica in Mevkuž, kjer je bilo njih izdelovanje prava domača kovinska obrt. Zvonce vseh velikosti so delali iz pločevine, ki so jo tanjili s kovanjem, nato so jih z neti spojili in končno še oblili z medenino, da so dobili prijeten glas in odpornost proti rji.
Sodobno Življenje na Veliki Planini
Danes se pastirji s svojimi kravami ponovno vračajo na planino, kar pomeni, da se pašna sezona uradno začenja. Velika planina junija ponovno oživi v vsej svoji lepoti in pristnosti. Po zimi in cvetoči pomladi se pašniki prebujajo, visoko nad dolino pa se odpira čudovit svet alpske narave, pastirske tradicije in poletnega miru. Travniki so v tem času v najlepšem razcvetu, planina pa se odene v živo rumene odtenke pogačic, med katerimi se razrašča še obilica drugega alpskega cvetja. Vzdušje na planini je idilično - narava vabi na pohode, družinske izlete, oddih in sprostitev v svežem gorskem zraku.
Obiskovalci lahko uživajo v pristnih domačih dobrotah, ki jih pripravljajo pastirji, kot so kislo mleko, sveže pripravljen sir in ajdovi žganci, ki so prava poslastica. Te jedi so pripravljene po tradicionalnih receptih in ponujajo avtentičen vpogled v kulinarično dediščino planin. Za tiste, ki želijo izvedeti več o zgodovini in tradiciji pastirstva, je na voljo učna pot "Po stopinjah pastirjev", ki popelje skozi zgodovinske točke in razloži, kako so pastirji skozi stoletja živeli. Pot je dolga 7 kilometrov in zahteva približno 2,5 - 3 ure hoje, primerna pa je za vse starostne skupine.
Na Veliki planini je zrasel tudi manjši doživljajski park, kjer obiskovalci spoznajo živali, ki jim planina nudi dom, pastirsko življenje, vonje in drevesne vrste. Za raziskovanje planine na drugačen način je na voljo izposoja e-koles na spodnji postaji nihalke. Velika planina ponuja številne naravne in kulturne zanimivosti, med katerimi izstopajo kraške jame, starodavni pastirski stanovi in kapela Marije Snežne.
Posebno doživetje vsak dan ob 13. uri predstavlja prikaz izdelave sira trniča, tradicionalnega planinskega sira, ki so ga pastirji včasih izdelovali z ljubeznijo in simboliko. Muzej, ki se nahaja v pastirskem naselju, je odprt vsak dan v času pašne sezone. Koča, ki je nekoč stala na tem mestu, je bila pred koncem druge svetovne vojne požgana, Preskarjev Andrej pa je poleti 1945 na pogorišču postavil današnjo kočo v prvotni ovalni obliki.
(Kamniški forum) Pravljica na Veliki planini
Posebna pozornost je namenjena varnosti in ohranjanju naravne dediščine. Obiskovalce pozivajo, naj krave opazujejo od daleč, saj si zaslužijo svoj prostor. Teličkov ne božajo, pse pa imajo vedno na povodcu, da se zaščitijo travniki, cvetlice in pašniki. Pomembno je tudi, da obiskovalci ostanejo na označenih poteh.
Potovanje v Srce Planine: Trobevškova Domačija
Zgodba o Trobevškovi domačiji ponazarja globoko zakoreninjeno tradicijo gnanja živine v planine na star način. Že 150 let Trobevškovi svojo živino vodijo peš, medtem ko večina danes to opravi s prikolicami in traktorji. Ta tradicija je skrbno negovana, saj tako pašejo tako kmetom kot tudi kravam. Krave se rade odpravijo na pot, na gorske pašnike pa se takoj poženejo v slastne planjave.
Vodnica odprave je izkušena krava po imenu Šeka, ki že ve, kako se stvari strežejo. Njeno obnašanje odraža izkušnje - ko so druge krave že nestrpne in jih loteva potovalna vročica, Šeka še mirno leži, saj ve, da jo čaka dolga pot. Takšna potovanja so naporna, še posebej, ko se pot začne strmo vzpenjati. Včasih je odpravo vodila ženska roka, danes pa se v skupini pastirjev, poleg gospodarskega zeta Domna Černevška, nahaja tudi mlada prevzemnica kmetije.
Gnanje živine v planine ni mačji kašelj, kljub temu, da se morda zdi na prvi pogled enostavno. Ko človek vidi čredo po ravnem terenu, se zaveda, da je vzpon po strmem bregu veliko zahtevnejši. Dogaja se, da kakšna krava na neravnem terenu zdrsne ali si zlomi nogo. Zato je spomladanski "kravji trening" na bližnjih strmih travnikih ključen za pripravo na zahtevno pot.
Trobevškovi so eni redkih, ki svojo živino še vedno vodijo v planine na star način. Peš. To je tradicija, ki jo negujejo, saj jim tako paše, pa tudi kravam. Ko pridejo na gorske pašnike, se vse takoj poženejo v slastne planjave, kot da ne bo katera česa zamudila. Vmes je, včasih spredaj, včasih zadaj, nenehno zvonila krava vodnica, Šeka.
Po dobrih petih urah hoje je Trobevškova karavana dosegla svoj stan. Krave in pastirje sta čakala zaslužen počitek in malica. Fani in njena pomočnica Ivanka Hribar skrbita za molžo krav, opazovanje telet, če so zdrava, in izdelovanje trniča. Fani, ki je bila pastirica že 12 let od smrti moža, s svojim veseljem do življenja navdihuje obiskovalce. Z veseljem nauči tudi kakšnega turista molže ali mu razloži zgodbe o trniču.
Velika planina je najvišja visokogorska pašna planota v Sloveniji in eno redkih ohranjenih naselij te velikosti v Evropi. V pastirskem naselju s 140 kočami se je zbralo že precej pastirjev. Vendar pa pastirsko življenje ni popolna idila. Včasih je bila poletna paša nujna za preživetje in je omogočala večji stalež živine v dolini, danes je to le še navada, ki vseeno zahteva veliko dela in ima iz leta v leto manj pripadnikov. Nekoč je bilo na planini 25 pastirjev, danes le še devet. Kljub temu Trobevškovi ostajajo optimistični glede prihodnosti pastirstva na Veliki planini, saj mladi prevzemniki kmetij, kot je Damjan, prevzemajo tradicijo.
Zavedanje o pomenu ohranjanja te edinstvene kulturne dediščine je ključno. Zakon za omejevanje gradnje, ki so ga uzakonili pred 60 leti, je pripomogel k ohranitvi Velike planine. Vendar pa je vprašanje, ali bo pastirski stan zamrl brez pastirja in pašnik brez živine. Na srečo se zdi, da bo tradicija na Veliki planini še dolgo živela, saj obstajajo posamezniki in družine, ki jo zavzeto ohranjajo.