- oktobra leta 1922 se je v Italiji zgodil dogodek, ki je za vedno spremenil njeno politično in družbeno podobo - Pohod na Rim. Ta dogodek, ki ga je organizirala Narodna fašistična stranka pod vodstvom Benita Mussolinija, ni bil le protestna manifestacija, temveč odločilen korak k prevzemu oblasti s strani fašistov. Ob koncu prve svetovne vojne je v Evropi vladalo splošno nezadovoljstvo, ki ga je poglabljala ekonomska kriza. Mnogi so izgubili zaupanje v liberalne vlade, saj niso zmogle zagotoviti miru in stabilnosti. Tudi v Italiji je prevladovalo mnenje, da je država v vojni več izgubila kot pridobila, kar je vodilo do prepričanja, da je za izhod iz krize potreben odločen nastop novih politikov.
Vzroki za vzpon fašizma
Ob koncu prve svetovne vojne je Evropa doživljala globoko gospodarsko in socialno krizo. Versajska mirovna pogodba, ki naj bi prinesla mir, je v mnogih državah povzročila le dodatno nezadovoljstvo. V Italiji je bilo to nezadovoljstvo še posebej izrazito. Mnogo Italijanov je menilo, da Italija v vojni ni dobila, kar si je zaslužila, kljub temu, da je bila na strani zmagovalcev. To prepričanje je ustvarilo plodna tla za vzpon radikalnih političnih gibanj, ki so ponujala drzne rešitve.
Bivši vojaki so zahtevali predvsem pravično porazdelitev razlaščenih veleposestev, kar je bilo še posebej izrazito na jugu države. Na severu pa so protestirali delavci in kmetje, ki so v letu 1919 organizirali več kot 1800 stavk. Socialisti so te proteste aktivno podpirali, pri čemer je izstopala ekstremistična veja stranke, ki je propagirala revolucijo in diktaturo proletariata.
V tem kaotičnem ozračju je Benito Mussolini, nekdanji socialist, ki je leta 1919 ustanovil novo fašistično stranko, izbral drugačno pot. Namesto revolucije je stavil na parlamentarno pot. Svoje politične namere je usmeril v oslabitev obstoječe vlade, da bi njegova stranka postala edina realna alternativa. Prefinjeni politik, kot je bil predsednik Giolitti, je Mussolinijeve namere dobro poznal, a je bil prepričan, da se bo z njimi lahko spopadel.
Pohod na Rim: Spektakel in grožnja
Da bi Mussolinijeva stranka dosegla čim večji vpliv, je organizirala "Pohod na Rim". Ta parada po mestnih ulicah sicer ni bila povsem nova oblika političnega izražanja, a Mussolinijev sprevod je bil sestavljen iz oboroženih ljudi, kar je pomenilo bistveno novost in grožnjo. Le dva meseca pred tem so ti isti oboroženi pripadniki fašistične stranke, znani kot "črnosrajčniki", vojaško zasedli mesto Ancona, da bi preverili reakcijo vlade in kralja. Ancona se je predala fašistom, vlada in kralj pa zadeve nista jemala resno.
Vladni krogi in sam kralj sta resno nevarnost začela zaznavati šele, ko so škvadristi 27. oktobra zasedli vladne urade v nekaterih mestih, kot so Firence, Cremona in Pisa. Hkrati so bili zaplenjeni vlaki, ki naj bi prepeljali več tisoč fašistov do Rima. Kralj Viktor Emanuel III., ki se je bal državljanske vojne, ni odobril uporabe vojske proti Mussolinijevim privržencem. Namesto tega je zahteval odstavko premierja Luidgija Facte.
Mussolini je sicer dobil pooblastila za sestavo nove italijanske vlade, vendar je sprva zavrnil ponudbo kralja za sodelovanje z ministrom Salandro, saj je dejal: "Nisem vsega tega storil za Salandrovo korist." Tako je 29. oktobra kralj pooblastil Mussolinija za sestavo nove vlade. Naslednjega dne je Mussolini prispel v Rim s približno 25.000 črnosrajčniki. Njegov pogovor s kraljem je trajal eno uro, vendar natančni podatki o njegovi vsebini niso na voljo. Še isti dan je Mussolini predložil predlog za sestavo nove vlade, v kateri so bili poleg treh fašistov zmernega krila vključeni tudi predstavniki ljudskih strank (popolari).
Medtem ko so se v okolici Rima zbirali pripadniki in simpatizerji fašistične stranke, katerih število je naraslo od predvidenih 30.000 na več kot 70.000 udeležencev, so se pojavili tudi incidenti. V okraju San Lorenzo so delavci streljali na kolono fašistov, ki je korakala proti centru mesta. Naslednje jutro je odprava 500 fašistov napadla in opustošila celoten rajon, pri čemer je bilo 13 ubitih in več kot dvesto ranjenih. V tem vzdušju, ko so fašisti pred vrati mesta predstavljali grožnjo s surovim nasiljem, se je 31. oktobra 1922 odvil sprevod po rimskih ulicah.
Poslanska zbornica je 17. novembra 1922 odobrila Mussolinijevo vlado, čemur je 29. novembra sledila še odobritev senata. Mussolini je prevzel funkciji ministrskega predsednika in ministra za notranje zadeve. Njegova vlada je trajala kar 20 let, 8 mesecev in 25 dni, kar je najdaljša vlada v zgodovini Italije. Prva leta Mussolinijeve vladavine so bila politično neoporečna in so pripomogla k ekonomskemu razvoju države ter njenemu priznanju na mednarodnem prizorišču. Pohod na Rim je bil tako ključno sredstvo za dostop do oblasti, ki je omogočilo vzpon fašistične Italije.
Kobariška bitka: Vzpon vojaške taktike in italijanski poraz
Medtem ko so se v Italiji odvijali politični prevrati, je bila Evropa še vedno zaznamovana s posledicami prve svetovne vojne. Ena izmed ključnih bitk na soški fronti, ki je imela pomembne posledice za italijansko vojsko, je bila Kobariška bitka, znana tudi kot kobariški preboj ali 12. soška bitka. Ta bitka, ki se je odvijala med 24. oktobrom in 19. novembrom 1917, je bila spopad med avstro-ogrsko in nemško vojsko na eni ter italijansko vojsko na drugi strani.
V drugi polovici leta 1917 je bil položaj na avstrijski strani soške fronte izredno kritičen. Italijani so s svojimi enajstimi ofenzivami dodobra izčrpali avstrijske branilce. Poleg velikih izgub ljudi in materiala so se pojavile tudi težave v sami Avstro-Ogrski monarhiji, kjer so ljudje bili naveličani vojne, primanjkovalo je hrane in obstajale so težnje po odcepitvi nekaterih delov monarhije. Cesar Karel I. in poveljnik avstrijskega generalštaba sta se zato odločila, da bosta za pomoč zaprosila Nemce.
Nemci so razumeli kritičnost položaja v Avstro-Ogrski. Če bi prišlo do preboja soške fronte, bi se avstrijska vojska sesula, s čimer bi bila ogrožena tudi Nemčija in njena spomladanska ofenziva na zahodni fronti, načrtovana za leto 1918. Po dolgem iskanju primerne lokacije so se odločili, da bo ofenziva potekala v Soški dolini, med Bovcem in Tolminom. Načrt napada je bil izdelan 12. septembra 1917, izvedla pa naj bi ga 14. nemška armada, ki je štela osem avstro-ogrskih in sedem nemških divizij.
Priprave na ofenzivo so bile temeljite. Nemci so preizkusili izpopolnjeno taktiko bliskovitega napada, ki so jo že pred tem neuspešno izvedli ob napadu na Francijo. Ta taktika, ki temelji na uporabi topništva in hitrem napredovanju pehote, ki bi prebila sovražnikovo obrambno linijo na najbolj izpostavljenem mestu in ga nato obkolila, je bila novost v vojaškem mišljenju. Namesto nadzora nad hribi, so Nemci nameravali napasti sovražnika po dolini, kjer je bil ta najbolj ranljiv.
Napad avstro-ogrskih in nemških enot na italijanske položaje se je začel 24. oktobra 1917 ob drugi uri zjutraj z močnim topniškim in plinskim napadom. Temu je okoli osme ure zjutraj sledil napad pehote. Nemci so v tej bitki prvič uporabili plinomete, angleški izum, ki so ga napolnili s plinsko mino in ga s električnim vžigom sprožili. Cilj plinskega napada so bili predvsem gorski hrbti, strma pobočja in ozke doline, kjer so bile italijanske topniške kaverne in opazovalnice. Uporabili so plin fosgen in kloroarzin, ki sta povzročala kihanje, kašljanje, dušenje in na koncu smrt.
Do konca dneva je bila italijanska fronta med Bovcem in Tolminom prebita. Boji so trajali do 27. oktobra, ko je Cadorna dal ukaz za umik čez reko Tilment. Urejen umik italijanske vojske se je sprevrgel v panični beg, umikajoči vojski pa se je pridružilo še na tisoče civilistov. Zaradi poraza je morala Italija začasno izstopiti iz vojne, da bi se obranila napadalcev, pa je morala za pomoč zaprositi zaveznike. Fronta se je z njihovo pomočjo ustalila šele na reki Piavi.
Kobariška bitka je bila tako ključni dogodek, ki je razkril ranljivost italijanske vojske in hkrati pokazal učinkovitost novih vojaških taktik. Poraz pri Kobaridu je imel dolgoročne posledice za Italijo, ki se je morala po njem za obrambo zanašati na pomoč zaveznikov. Hkrati pa je ta bitka, skupaj s Pohodom na Rim, zaznamovala obdobje velikih sprememb v Italiji, ki je vodilo v vzpon fašizma in dvajsetletno Mussolinijevo vladavino. Vendar je usoda obeh dogodkov drugačna. Medtem ko je Pohod na Rim vodil k vzponu fašizma, je Kobariška bitka predstavljala začetek konca za italijansko vojsko v prvi svetovni vojni, ki se je končala s porazom in znatnimi ozemeljskimi izgubami.