Trst, mesto z bogato zgodovino in pomembnim slovenskim jezikovnim ter kulturnim področjem, je bil skozi desetletja prizorišče številnih prizadevanj za ohranitev in širjenje slovenske besede. Zgodovina zasebne slovenske Ciril-Metodove šole pri Sv. Jakobu je ključni del te zgodbe, ki sega od začetkov v 19. stoletju do današnjih dni, ko slovenske izobraževalne ustanove v Trstu še naprej opravljajo svoje poslanstvo.
Prihodnost slovenske besede: Prizadevanja za šolanje v maternem jeziku
Vse od leta 1848 so si tržaški Slovenci brezuspešno prizadevali za ustanovitev slovenske javne šole v samem mestu, čemur je vneto nasprotovala italijanska občinska oblast. Ta zgodovinska težnja je pokazala na globoko zakoreninjeno željo po ohranjanju slovenske identitete skozi izobraževanje. V odgovor na te potrebe je v Ljubljani leta 1885 nastala Ciril-Metodova družba, ki je po Slovenskem in hrvaški Istri, kjer je bilo jezikovno mešano prebivalstvo, ustanavljala svoje podružnice. Tudi v Trstu je leta 1886 nastala taka podružnica, ki je spodbudila ustanovitev zasebne slovenske šole pri Sv. Jakobu, kjer je takrat prebivalo kakih 20 tisoč Slovencev. Oktobra 1887 je v starem enonadstropnem poslopju v Ul. Montecchi začel delovati slovenski vrtec, leto pozneje pa so se tam uredili še enorazredno osnovno šolo s slovenskim učnim jezikom. Te ustanove so predstavljale prvi pomembnejši korak k zagotavljanju izobrazbe v maternem jeziku za slovenske otroke v Trstu, kljub nasprotovanju italijanskih oblasti.
Zaprtje in ponovno rojstvo: Ciril-Metodova šola v primežu zgodovine
Na današnji dan pred devetdesetimi leti, natančneje 23. septembra, so italijanske oblasti za vedno zaprle vrata zasebne slovenske Ciril-Metodove šole v Ulici Montecchi 6 v Trstu. Današnje lokacije, kjer danes domujeta med drugimi tudi Primorski dnevnik in Odsek za zgodovino pri NŠK, so bile nekoč središče slovenskega šolstva. Med brskanjem po objavljenem gradivu in branjem pričevanj tedanjih učencev ter učenk se človek zaveda, kako so bili nekoč ljudje pokončni, kaj jim je pomenila slovenska beseda, kaj so bili pripravljeni zanjo pretrpeti in koliko so se učitelji in vodstvo trudili, da bi otrokom zagotovili šolanje v maternem jeziku. Zaprtje šole je predstavljalo hud udarec za slovensko skupnost v Trstu, vendar pa ni zlomilo duha in odločenosti za ohranjanje slovenske besede.
Obnova slovenskega šolstva po drugi svetovni vojni
Takoj po koncu druge svetovne vojne je pri Svetem Jakobu živelo veliko Slovencev. Prav zaradi tega se je tu leta 1945 že prve dni po osvoboditvi začela obnova slovenskega šolstva. V poletnih mesecih so v Ulici Caprin priredili tečaje slovenščine za otroke, ki so se šolali v drugih jezikih. Vpisovanja v osnovno šolo so sprejemali med 17. in 23. septembrom 1945. Vpisalo se je 532 učenk in učencev, pouk pa se je začel 29. oktobra v bivši italijanski šoli in začasni vojašnici v Ulici Scuole Nuove, današnji Ulici Frausin, kjer še vedno domuje. Tako je o prvem dnevu pouka zapisano v Šolski kroniki za šolsko leto 1945/1946: »Otroci so se zbrali zaradi pomanjkanja šolskih prostorov pri cerkvi. Ob zvonjenju se je cerkev skoraj napolnila navdušenih in zadovoljnih staršev ter otrok. Po maši je imel kanonik Omerza kratek a jedrnat nagovor o dolžnosti staršev in otrok z oziroma na šolo in cerkev.« Na šoli so namreč po temačnih letih, ko je bila slovenska beseda zatirana, skrbno zapisovali dogajanje v ličnem zvezku s pisano platnico in s pisavo, kakršne se danes le redki še naučijo. Učenci so se tiste prve dni razdelili v 18 razredov, od katerih 12 v šolskem poslopju v Ulici Scuole Nuove, ostali pa v stavbi v Ulici sv. Frančiška. Ta ponovna oživitev slovenskega šolstva je pokazala na neomajno voljo Slovencev, da ohranijo svojo kulturo in jezik, tudi v povojnem času.
Trst Jugoslavija - dokumentarni film
Sodobni izobraževalni zavodi: Ohranjanje dediščine v spremenjenih razmerah
Po osemdesetih letih se je marsikaj spremenilo. Poslopje je prenovljeno, šolski sistem je doživel več reform, šolska populacija je mnogo bolj raznolika kot nekoč, slovenske krajevne skupnosti pri Sv. Jakobu, ki je nekoč veljala za najbolj številno v mestu, skoraj ni več. Kljub tem spremembam, Šolski zavod Sv. Jakob v Trstu še vedno nadaljuje svoje poslanstvo. Zavod se odlikuje po svojem prizadevanju za zagotavljanje kakovostnega izobraževanja v slovenskem jeziku, s čimer spodbuja kulturo in jezik slovenskega okolja. Izobraževalna ponudba Zavoda Sv Jakob vključuje tečaje od predšolske vzgoje do prve stopnje osnovne šole, z učnim načrtom, ki združuje italijanske izobraževalne standarde z značilnostmi slovenske kulture. Zavod je opremljen z modernimi in dobro zasnovanimi objekti, ki podpirajo interaktivno in tehnološko napredno učenje. Šolski zavod Sv Jakob je prav tako pomembno središče za lokalno slovensko skupnost, saj spodbuja kulturne dogodke in pobude, ki krepijo povezave med učenci, družinami in širšim kulturnim okoljem.
Na Zavodu delujejo tri višješolske študijske smeri: klasični licej “P. Trubar”, humanistični licej in znanstveni licej “S. Gregorčič”. Humanistični licej omogoča globlje spoznanje samega sebe, drugih in širšega družbenega dogajanja. V teku petletnega šolanja se bodo dijaki naučili analizirati družbene pojave in oceniti vlogo posameznika v njih. Klasični licej seznanja mlade z izročilom antike, na katerem temeljita moderna evropska civilizacija in humanistična kultura. S poglobljeno jezikovno, zgodovinsko in filozofsko pripravo, predmetnik klasičnega liceja izostri čut za zakonitosti jezika in za estetiko ter privzgoji vesten in metodičen pristop do dela. Znanstveni licej omogoča pridobitev kulturne izobrazbe, pri kateri sta humanistična in znanstvena komponenta harmonično zliti.
Širši kontekst: Slovenske šole kot most med kulturama
V širšem kontekstu je pomembno omeniti tudi druge slovenske izobraževalne ustanove v Italiji. Zavodi I. Cankarja, Ž. Zoisa in J. Vege so del tehniškega srednješolskega pola. Gre za šole s slovenskim učnim jezikom in z dolgoletno tradicijo, ki opravljajo na Goriškem svoje zahtevno vzgojno - izobraževalno poslanstvo. Primarna naloga teh šol v večinsko tujejezičnem okolju je, da nudijo dijakom možnost enakovrednega izobraževanja bodisi v primerjavi s šolami z italijanskim učnim jezikom kot s slovenskimi v Sloveniji. Slovenci, ki smo upravno ločeni od matične domovine, imamo v tem skupnem prostoru pomembno poslanstvo: nismo samo most ali vezni člen med dvema svetovoma, pač pa smo neločljivi del narodovega telesa in ga s svojo kulturno raznolikostjo bogatimo in oplajamo.
Licej Franceta Prešerna je največja višja srednja šola s slovenskim učnim jezikom v Italiji in je v šolskem letu 2020-21 obhajal 75-letnico plodnega delovanja. V zgodovini in zavesti Slovencev na Primorskem so bile slovenske šole vedno pomemben kraj izobraževanja in oblikovanja narodne zavesti ter zaščite pred pritiski raznarodovanja in asimilacije. Obstoj slovenskih šol sodi v širši okvir zaščite manjšin, ki ohranjajo svojo specifično vlogo posebno danes, ko se skupnost Slovencev v Italiji in njeno šolstvo pospešeno spreminjata. Negovanje in posredovanje slovenskega jezika, kulture in zgodovine ostajata tudi v spremenjenih razmerah središčno poslanstvo teh šol. Skrb za slovenski jezik ostaja zato prioriteta šol, saj je jezik kot nosilec nesnovne kulturne dediščine temelj, na katerem naša skupnost gradi svojo samozavest, duhovno podobo in samoprepoznavnost.
Na teh šolah pa obiskujejo pouk tudi mladi, ki prihajajo iz drugačnih jezikovnih in kulturnih okolij. Zato se ob zavedanju skupne odgovornosti za varovanje in razvoj slovenščine stalno zavzemajo za pospeševanje zavedanja o pomembnosti jezikovne in kulturne raznolikosti ter gojijo večjezičnost. Na teh šolah skrbijo za temeljito, široko in kritično usmerjeno izobrazbo ter državljansko rast. Narodna identiteta, vključenost v družbo, ustvarjalno sožitje, multikulturna naravnanost, enakopravnost in mir so vrednote, ki vodijo njihovo delo. Temeljno vodilo teh šol je zato pozornost do posameznika, spoštovanje osebe in skrb za osebno rast vsakogar.
Na DTZ Žige Zoisa izobražujejo dijake na dveh področjih: na ekonomskem področju imajo smer Uprava, finance in marketing, na tehnološkem področju pa Gradnje, okolje in prostor. Osnovni cilj njihovega dela je širjenje znanja ter splošnih, strokovnih in socialnih kompetenc dijakov. Čim boljše jih želijo pripraviti za vstop v življenje in v delovno ali študijsko okolje. Živijo namreč v družbi znanja in vseživljenjskega učenja ter se zavedajo, da je učenje osnova za vsak bodoči uspeh. Trudijo se, da bi jih naučili učiti se, radovedno raziskovati in ceniti znanje. Da bi bilo šolsko delo čim bolj privlačno in raznoliko, vpletajo vanj vrsto dodatnih dejavnosti, ki povezujejo šolo z okoljem in presegajo predmetne vsebine, ter težijo k razvijanju socialnih in državljanskih kompetenc.
Nihov zavod ima kot slovenska vzgojno - izobraževalna ustanova v Italiji pomembno vlogo tudi pri oblikovanju in ohranjanju slovenskega knjižnega jezika kot maternega jezika pripadnikov slovenske narodnostne skupnosti v Italiji ali kot jezika didaktičnega kurikuluma posmeznega dijaka. Skrb za slovenski knjižni jezik pa se ne uresničuje le pri predmetu slovenski jezik in književnost, ampak je eden izmed prečnih ciljev pri vseh učnih predmetih. Predmetni profesorji so dolžni oblikovati ustrezni slovenski strokovni jezik in biti dijakom zgled za primerno govorno in pisno kulturo. Za ustrezno jezikovno kulturo je dolžno skrbeti tako učno kot neučno osebje. Ob skrbi za jezikovno področje, v katerega spadata še italijanščina kot jezik okolja in angleščina kot prvi tuji jezik, polagajo posebno pozornost na znanstvene predmete, na izobraževanje na tehnološkem področju ter na predmete ekonomsko-družbenega področja. V središču vzgojno-izobraževalne ponudbe DIZ Jožefa Stefana sta tako tudi laboratorijska didaktika kot redno delo v laboratorijih (laboratorij elektronike, informatike in fizike, mehanska delavnica, laboratorij avtomatizacije in tehničnega risanja-CAD, laboratorij anorganske in organske kemije, instrumentalne analize, splošne biologije in mikrobiologije). Drugo osnovno vodilo pri načrtovanju ponudbe je stik z okoljem, s svetom dela, poklicev, raziskovanja in univerze.
Humanistični licej nudi osnovno licejsko izobrazbo. Glavni predmeti temeljijo na humanističnem področju (pedagogika, psihologija, filozofija, antropologija, sociologija, zgodovina in zemljepis) in družbeno ekonomskem področju (pravo in ekonomija, sociologija, antropologija, metodologija raziskovanja, tuji jeziki, zgodovina in zemljepis).
Vloga slovenskih šol v ohranjanju identitete
V preteklosti so slovenske šole v Trstu in okolici igrale ključno vlogo pri ohranjanju narodne zavesti in preprečevanju asimilacije. Danes, v spremenjenih družbenih in demografskih razmerah, te ustanove še vedno ostajajo steber slovenske skupnosti v Italiji. Njihovo poslanstvo se je sicer razširilo in prilagodilo novim izzivom, vendar pa temeljni cilji ostajajo enaki: negovanje in posredovanje slovenskega jezika, kulture in zgodovine, spodbujanje večjezičnosti in medkulturnega dialoga ter zagotavljanje kakovostnega izobraževanja, ki temelji na spoštovanju posameznika in njegovi osebni rasti. Slovenske šole v Trstu tako nadaljujejo bogato tradicijo, ki se je začela s skromnim vrtcem in osnovno šolo, in ostajajo nepogrešljiv del slovenske identitete onkraj meje.