Potovanja, zlasti tista, ki nas vodijo po slikovitih pokrajinah, pogosto ponudijo več kot le premagovanje razdalj. So priložnost za odkrivanje skritih biserov, spoznavanje lokalne zgodovine in uživanje v trenutkih miru. Ena takšnih poti, ki se vije skozi Polhograjske Dolomite, nas popelje mimo številnih zanimivosti, med katerimi izstopa gostilna Pri Bitencu, znana tudi kot gostišče Bitenc. Ta članek vas bo popeljal po tej poti, od začetne točke v Ljubljani do cilja, pri čemer bomo podrobno raziskali zgodovino in pomen gostilne Pri Bitencu ter njeno vlogo v širšem kontekstu te regije.
Začetek poti: Ljubljana in prve kolesarske pustolovščine
Naše potovanje se začne na parkirišču P+R pri Dolgem mostu na Viču, kjer lahko varno pustimo svoje vozilo in se podamo na pot z "aluminijastim konjičkom na nožni pogon", kot avtor slikovito poimenuje kolo. Tu je tudi končna postaja mestnega avtobusa št. 6, kar omogoča enostaven dostop do izhodišča za tiste, ki ne potujejo z avtomobilom. Odpeljemo se po stari cesti proti Vrhniki. Kmalu po drugem avtocestnem nadvozu zavijemo desno na Cesto na Ključ. Čeprav na tej poti ni kolesarske steze, cesta ni preveč prometna, kar omogoča varno vožnjo. Cesta se konča v križišču, kjer zavijemo levo proti Dobrovi.
Malo pred tem križiščem se odpre pogled na grad Bokalce, o katerem bomo izvedeli več kasneje. Nadaljujemo proti Dobrovi in mimo nje do Šujice. Pri okrepčevalnici Pr' Prek zavijemo desno proti Šentvidu. Do sem je šlo vse lepo po ravnem, a zdaj se začenjajo vzponi.
Vzpon na Toško Čelo: Izzivi in razgledi
Na začetku vzpona gre še kar zlagoma, nekoliko težje je na serpentinah, ki pa so že blizu Prevale, kjer se vzpon začasno konča. Na Prevali zavijemo levo proti Toškemu Čelu. Po asfaltirani cesti sprva napredujemo položnejše, nato pa postaja vedno bolj strmo. Cesta se vseskozi vije skozi gozd in je ob koncih tedna zelo obljudena, saj jo uporabljajo številni sprehajalci, kolesarji in avtomobili.
Ko dosežemo Toško Čelo, si lahko v gostišču Bitenc privoščimo zasluženo osvežitev, saj se je strmina za zdaj končala. Toško Čelo je priljubljena destinacija za izlete, znano po svojem razgledu in kot izhodišče za nadaljnje raziskovanje Polhograjskih Dolomitov.
Skozi Polhograjske Dolomite: Makadam, razgledi in zgodovina krajev
S Toškega Čela nadaljujemo proti Topolu, skozi krajinski park Polhograjski Dolomiti, ki je bil razglašen leta 1974. Cesta se zoži in asfalt zamenja lepo vzdrževan makadam. Sprva se spuščamo, kar je idealen trenutek za nabiranje zaleta, saj kmalu sledi strm klanec s precej poškodovanim voziščem. Pot nato nadaljuje s kombinacijo spusta in vzpona. Ko dosežemo greben, se cesta prevesi in odprejo se pogledi proti osrednjemu delu Polhograjskih Dolomitov. Ime teh gora je združeno iz imena upravnega centra (Polhov Gradec) in kamnine, ki jih tvori (dolomit). Kamnolomi ob cesti, kjer pridobivajo pesek za vzdrževanje cest, nas spominjajo na geološko sestavo tega območja.
Cesta se spušča do začetka naselja Topol. Prvotno ime kraja je bilo Sv. Katarina nad Medvodami, v Topol pa so ga preimenovali leta 1955, čeprav ga večina še danes imenuje po starem imenu. Preden dosežemo začetek naselja, se na desni odpre pogled na hrib Jetrbenk (774 m) z značilno stožčasto obliko. Skozi naselje Topol pridemo do križišča z glavno cesto (738 m), kjer zavijemo desno navzgor. Peljemo se mimo cerkve sv. Katarine. Topol je turistično zelo obiskan kraj, saj je odlično izhodišče in cilj za različne dejavnosti, zato ni presenetljivo, da majhno naselje premore toliko gostiln.
Pot nadaljujemo po strmi asfaltirani cesti mimo gostiln Pr' Jur in Na Vihri proti severu (smer Tehovec).
Koroška. Kolesarski izlet po Štrekni /Cycling tour along the Štrekna path
Med cerkvami in zaselki: Sv. Jakob, Sv. Florijan in Sv. Marjeta
Za gostilno Na Vihri se asfalt spet konča in nadaljuje se lepo vzdrževan makadam. Takoj ko pridemo iz gozda, se pri zaselku odpre čudovit pogled na idilično cerkvico sv. Jakoba, ki čepi na vrhu priostrenega hriba. To ni cerkev pod Jetrbenkom, čeprav nosi enako ime. Če imamo dovolj časa, si lahko privoščimo obisk cerkvice, saj je vredno truda. Pot do cerkvice je sicer prevozna, vendar je bolj priporočljivo kolo pustiti ob vznožju in se proti vrhu odpraviti peš, da ne bi vznemirjali številnih sprehajalcev. Cerkvica sv. Jakoba na 806 metrov visokem istoimenskem vrhu izvira iz 17. stoletja. V potresu leta 1895 je bila močno poškodovana in na novo pozidana leta 1898.
Nadaljujemo spust in se pri odcepu proti Brezovici usmerimo naravnost proti Tehovcu. Pot vseskozi poteka v rahlem spustu proti cerkvici sv. Florijana v Tehovcu, prvič omenjeni leta 1548. Pri cerkvi je tudi zanimivo znamenje, ki so ga postavili lovci v spomin na tovariše. Skozi naselje nadaljujemo po strmem pobočju. Prostora za cesto je malo, za hiše pa še manj, zato poteka cesta ponekod dobesedno prek dvorišč in mimo vhodnih vrat. Spust se nadaljuje, in ko so zadnje hiše že mimo, v daljavi opazimo cerkveno zgradbo sredi gozda. To je cerkev sv. Marjete v Žlebeh, nad katero se pne že omenjeni Jetrbenk. Sv. Marjeto upodabljajo s premaganim zmajem ob nogah, zato ni čudno, da so cerkev, posvečeno njej, postavili prav na mestu, kjer je bilo nekoč prazgodovinsko gradišče.
Proti Sorškemu polju: Skriti odcepi in presenečenja v naravi
Iz gozda pridemo do naselja Studenčice, skozi katerega nas cesta v ovinkih pripelje v dolino. Ko prispemo v dolino, moramo biti pozorni! Tik za tablo, ki označuje konec naselja »Studenčice«, zavijemo desno v gozd na ozko asfaltirano cesto s slabo vidno oznako »Žlebe«. Gremo skozi gozd in nekoliko navzgor, dokler ne pridemo do desne serpentine, kjer se odcepimo levo na makadamsko cesto, naravnost proti hišam (proti severu). Nadaljujemo mimo hiš in po prijetnem gozdu, dokler ne pridemo do križišča z drugo, širšo makadamsko cesto. Tu zavijemo levo in se spustimo skozi približno kilometer gozda. Nenadoma se gozd konča. Zagledamo Sorško polje in naselje Preska. Zdi se, kot da bi zapeljali iz predora.
Spet je asfalt. Spustimo se do osnovne šole, zavijemo močno desno proti vzhodu, nato pa prek parkirišča na spodnjo cesto. Vozimo desno.
Ravnina in kulturni spomeniki: Od Plečnika do Šmarnogorske panorame
Mimo Osemenjevalnega centra Preska zapeljemo proti rekreacijskemu območju, kjer se cesta zoži in postane makadamska. Veliko je sprehajalcev in rekreativcev, zato je potrebna previdnost. Nekje na sredi travnikov zagledamo ob cesti dve veliki lipi, med katerima stoji kapelica, delo mojstra Jožeta Plečnika. Vsekakor si jo je vredno ogledati. Zanimivi so tudi pogledi na Šmarno goro, ki je edini osamelec v vidnem polju in ga ne moremo zgrešiti. Pravzaprav gre za drugi vrh, imenovan Grmada, saj prvi, Šmarna gora, od tod ni viden. Na spodnjih pobočjih opazimo skalne pečine, ki razveseljujejo plezalce (Turnc).
Po makadamski cesti nadaljujemo do naselja Seničica, kjer se naša pot priključi na asfaltirano cesto iz Žleb. Tu vozimo levo in v spustu nadaljujemo proti Mednemu. Ko se približamo železniški progi, tik pred prvo hišo zavijemo desno prek mostu. Sledi manjši klanec in že smo pri Hotelu Medno, kjer si lahko privoščimo osvežitev. Če nam ni do tega, nadaljujemo mimo hotela proti naselju Medno po gornji oziroma desni poti. Spodnja, leva pot je napačna, ker pripelje na glavno cesto.
Skozi naselje nadaljujemo proti Stanečam. Pot poteka vseskozi naravnost, in da ne bi šlo prehitro, poskrbijo hitrostne ovire. Paziti moramo šele, ko se približamo cerkvi sv. Jakoba, že tretji s tem imenom. Za cerkvijo zavijemo desno na ozko kolesarsko pot in po njej do asfaltirane ceste, kjer obrnemo levo proti vzhodu.
Zaključek kroga: Gunceljsko bogastvo in mestna obrobja
Vozimo skozi Dvor do Guncelj. Na levi strani je igrišče za ameriški nogomet in vadišče za golf, mi pa v križišču zavijemo desno in do središča Guncelj ni več daleč. V Guncljah si ogledamo znamenito Krvinovo hišo iz 17. stoletja s kamnitim vhodnim portalom in lepo poslikano fasado.
V križišču zavijemo levo. Počasi (spet grbine) pripeljemo do avtobusnega obračališča proge št. 1 in do semaforiziranega križišča s Celovško cesto. Od tu naprej gremo po urejeni kolesarski stezi do križišča s Cesto Andreja Bitenca. Zavijemo desno, najprej nekoliko v klanec, in kmalu prečkamo AC Kranj-Ljubljana tik za Šentviškim predorom.
Po Cesti Andreja Bitenca peljemo skozi Pržan, mimo Kamne Gorice in skozi Dolnice do Glinc, kjer zavijemo levo proti Podutiku na Dolniško cesto. Ta del poteka skozi zanimiv drevored starih hruškovih dreves. Pri gasilskem domu, pred spomenikom NOB, zavijemo desno na Kozakovo ulico in peljemo po njej do kamnoloma, kjer, desno ob cesti, stoji stara zidana apnenica. V njej so nekoč pridobivali žgano oziroma »živo« apno.
Pri kamnolomu zavijemo levo na glavno cesto proti Podutiku. Kraj je bil v preteklosti znan po kamnosekih in nekateri delajo še danes. V središču naselja, pri piceriji Etna, zavijemo desno, po kakšnih 250 metrih pa spet levo na Mladinsko ulico. Po njej nadaljujemo prek travnikov proti Griču. Ob strani pustimo avtocestno bazo in policijsko postajo, in ko pridemo do gozda, moramo malo pred semaforiziranim križiščem zaviti desno v gozd proti zahodu, takoj nato pa spet levo. Asfaltirana cesta je zelo ozka in precej strma, zato pazimo na avtomobile. Ko pridemo do vrha, zagledamo trgovski center Lesnina Brdo in dom za starejše občane, pred njima pa krožišče.
Grad Bokalce in gostilna Pri Bitencu: Povezava z zgodovino
Cesta se prevesi in pred seboj zagledamo grad Bokalce. Pod njim zavijemo levo na Cesto na Vrhovce in v podvozu pod avtocesto nadaljujemo mimo gostilne Pečarič. Če imamo težave s kolesom, lahko poiščemo pomoč v kolesarskem servisu v neposredni bližini. Cesta je manj prometna kot vzporedna Cesta Dolomitskega odreda in po njej kmalu pripeljemo do picerije Origano, naprej levo po enosmerni Cesti na Vrhovce do gostilne Žabar. Naužili smo se čudovitih pogledov in nadihali svežega zraka, števcu pa smo privoščili dodatnih 43 kilometrov.
V kontekstu te poti in zgodovine regije je pomembno izpostaviti gostilno Pri Bitencu. Čeprav se v besedilu pojavlja kot postojanka na Toškem Čelu, njena zgodovina sega bistveno dlje. Začetki gostilne segajo v zgodnje 19. stoletje, ko je na mestu današnjega City Hotela v Ljubljani stala znana gostilna Pri Bitencu. Znano je, da je v to gostilno rad zavil tudi France Prešeren, naš največji pesnik. Ta zgodovina gostilne Pri Bitencu v Ljubljani se nadaljuje skozi 20. stoletje, ko je družina Štrukelj prevzela hotel in ga razširila. Po drugi svetovni vojni je hotel deloval pod novim imenom Hotel Turist, družina Krajc pa ga je po osamosvojitvi Slovenije uspešno pridobila nazaj in ga preimenovala v City Hotel Ljubljana. Prvotna zgradba iz leta 1905 je bila porušena in nadomeščena z novo, ki je gostom odprla svoja vrata leta 2007. City Hotel Ljubljana je danes v lasti družbe Elephant group d.o.o. in piše uspešno turistično zgodbo s sestrskim hotelom Best Western Premier Hotel Slon.
Čeprav se lahko zdi, da je gostilna na Toškem Čelu le eden od mnogih gostinskih obratov v Polhograjskih Dolomitih, njeno ime nosi zgodovinski spomin na pomembno ljubljansko gostilno. To povezovanje preteklosti in sedanjosti, mestnega življenja in naravnih lepot, je tisto, kar naredi to pot in njene postojanke tako zanimive. Gostilna Pri Bitencu na Toškem Čelu tako ni le kraj za oddih med kolesarsko turo, temveč tudi opomnik na bogato zgodovino gostilničarstva in družabnega življenja v slovenskem prostoru.