Slovenski narod je od nekdaj tesno povezan s pohodništvom, saj živimo v čudoviti deželi, polni tako mednarodno poznanih kot skritih in še neodkritih naravnih in kulturnih biserov. Pohorje, ta edinstvena predalpska planota, ki se razteza v dolžino okoli 50 in v širino 20 kilometrov, je s svojo neokrnjeno naravo in številnimi danostmi postalo izjemno priljubljena izletniška in rekreacijska destinacija. Njegov greben, ki poteka od vzhoda proti zahodu, od Maribora do Slovenj Gradca in Mislinje, ga omejuje reka Drava na severni strani, na južni pa številna naselja ob vznožju. Pohorje, kot edino silikatno gorovje v Sloveniji, je pomembno v geomorfološkem, hidrološkem, biološkem ter kulturno krajinskem pogledu.
Po celotni državi je speljanih na kilometre dobro označenih pohodniških in ob enem tudi veliko zanimivih in poučnih tematskih poti. Pohorje ne zaostaja, saj ponuja nešteto urejenih pohodniških poti, ki zadovoljijo vse okuse, od lahkotnih sprehodov do zahtevnejših vzponov.
Pot od Zgornjih Hoč do Mariborske koče: Uvod v Pohorje
Ena izmed takšnih poti, ki ponuja odličen vpogled v lepote Pohorja, se začne pri nekdanji gostilni Rečnik v Zgornjih Hočah. Nekdaj slavna hoška gostilna je obenem rojstni kraj znanega slovenskega indologa, prevajalca, jezikoslovca in literarnega zgodovinarja dr. Milana Vidmarja. Zraven spominske table ne morete zgrešiti lepo urejene in okrašene table z zemljevidom, ki kar vabi pohodnike in ljubitelje narave, da jo prehodijo. Ne pozabite pokukati v leseno skrinjico, v kateri lahko najdete zloženke, ki vam bodo pomagale pri osvajanju pomembnih točk vašega pohoda. Podajmo se torej na pot!
Ta nas najprej privede do cerkve sv. Lenarta, ki se skriva na gozdni jasi nad naseljem. Od tam naprej se podamo mimo raznih turističnih kmetij na planotah, ki ponujajo čudovite razglede na Dravsko-Ptujsko polje. Preden se zavemo, smo že pri hoškem lovskem domu, ki ponuja odličen prostor za piknik in počitek. Sledi vzpon do slemena Habakuk in Bellevueja ter nato do razglednega stolpa. Nato se odpravimo mimo Reškega vrha do Mariborske koče in naprej navzdol mimo Petkovega sedla proti nekdanjemu gostišču Veronika. Kot bi mignil, smo spet na začetku poti, vendar bogatejši za novo pustolovščino.
Manj znana informacija je, da je pohodniška pot od Slivnice (občina Hoče - Slivnica) do Mariborske koče pred desetletji bila v bistvu uvodni neuradni odsek Slovenske planinske poti (SPP) do prvega žiga na Mariborski koči, kar še vedno je. Pohodniki so lahko pot začeli zunaj betonskega mesta, kar je nekaterim bolj ustrezalo. Začetek je na mestu informativne table ob osnovni šoli Franca Lešnika - Vuka in se vije naprej mimo šole in vrtca do slikovitega in mogočnega Slivniškega gradu, ki pa žalostno propada pod naseljem Čreta. Preden se zavemo, smo že v majhnem naselju Šestdobe, ki je pred letom 2013 bilo del kraja Ranče. Krajevno ime je povezano z zgodovinsko-kulturnim izročilom, ki pravi, da ime »Šestdobe« predstavlja šest hrastov (»dobov«), ki naj bi v večstoletni zgodovini predstavljali šest kmetov oziroma šest velikih kmetij tistega časa. Pri leseni skulpturi človeške dlani se naši poti iz Frama priključi Jugova pot in se skupaj z našo nadaljuje do stavbe oddelka UKC Maribor za pljučne bolezni. Od tam naprej je del poti nevaren, saj poteka po glavni cesti od Hoč do Bellevueja in Areha. Predzadnji vzpon poteka mimo Petkovega sedla do bližine dvanajst metrov visokega slapa Skalca oziroma Framskega slapa (priporočljiv ogled). Od tam nam preostane le še slabe pol ure vzpona po skalnati potki, po kateri se prebijemo do vznožja znamenite Mariborske koče.
Kotnikova pešpot: Kulturni in naravni spomeniki na Hočkem Pohorju
Kotnikova pešpot je speljana po velikem delu občine Hoče - Slivnica ter ponuja tako prečudovit razgled kot ogled raznih kulturnih spomenikov ob pohajkovanju. Krožna pot je ime dobila po akademskem slikarju Rudolfu Kotniku in je dobro označena z novimi tablami, ki prikazujejo zemljevid poti z označenimi 15 etapami. Pot nas izpred teniškega igrišča v Hočah popelje mimo majhne cerkvice sv. Križa (Križna kapela) naprej do naselij Polana in Reka ter do cerkve sv. Lenarta, ki je skrita med vrhovi dreves. Nato se vije po obronkih Hočkega Pohorja do grada Hompoš (Pohorski dvor), ki je dom Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Na koncu sledi spust do lipovega drevoreda, pivolskega ribnika in plantaže jablan, vse do starega Siničevega mlina, kjer se lahko okrepčate v Pizzerii Pri Siničevem mlinu. Nato nas le še zadnji ravninski metri ločijo od cilja oziroma prve točke poti.
Pohod od zgornje postaje Pohorske vzpenjače: Razgledi in naravne znamenitosti
Pot se začne pri zgornji postaji Pohorske vzpenjače. S slednjo lahko do zgornje postaje pridemo z mariborske strani ali z avtomobilom iz Hoč. Pot je dokaj položna in nas na začetku popelje mimo obnovljene cerkve sv. Bolfenka in že omenjenega razglednika ter Reškega vrha. Pot je dokaj obljudena in priljubljena ter nas vodi skozi kar tri občine (Maribor, Hoče - Slivnica in Ruše). Večinoma se hodi po gozdu in dokaj hitro prispemo do majhnega jezerca na planinski ravnini Areh. Ko pridemo mimo žalostne preteklosti, si lahko ogledamo najpomembnejšo atrakcijo na poti, to je cerkev sv. Areha. V neposredni bližini se nahaja Ruška koča, kjer je mogoče poskusiti tradicionalne štajerske jedi, kot sta pohorski pisker in olbič (pohorski žganci). Prav tako lahko poleg najdemo točko 0. reda kombinirane državne geodetske mreže, ki jo sestavlja šest točk, približno enakomerno razporejenih po celotnem ozemlju države na medsebojnih razdaljah približno 100 km. Možno je tudi podaljšanje pohoda do Žigartovega vrha (1346 m), ki vzame dodatno uro našega časa. To je najvišji vrh vzhodnega Pohorja, ki je gozdnat. Vas pa na vrhu pričaka tabla, ki označuje cilj, včasih pa je na tem mestu stal 23 metrov visok stolp.
Od Pohorje Village Wellbeing Resorta do Mariborske koče boste potrebovali približno 40 minut hoje po dobro označeni poti. Pot vas vodi mimo cerkve sv. Od Mariborske koče do Ruške koče na Arehu pa boste hodili še dodatnih 70 minut. Koča Koča (Zgornja postaja Pohorske vzpenjače je od resorta oddaljena le 300 metrov. Od tam se odpravite po dobro označeni poti, ki vodi navzdol po pobočju Pohorja skozi slikovite gozdove in travnike. Trikotna jasa je priljubljena razgledna točka, od koder se odpira čudovit pogled na mesto Maribor in okoliške vinorodne griče.
Pohod od Pohorje Village Wellbeing Resorta do Osankarice traja približno 4 ure v eno smer in zajema okoli 16 do 18 kilometrov hoje. Pot je srednje zahtevna in primerna za pohodnike z nekaj izkušnjami. Začetek poti je pri zgornji postaji Pohorske vzpenjače, ki je od resorta oddaljena približno 300 metrov. Od tam se odpravite v smeri Areha, mimo Mariborske koče in Ruške koče. Pot nadaljujete skozi pohorske gozdove, mimo Žigartovega vrha in Šumikovega vrha, vse do Osankarice. Na poti se lahko ustavite pri Črnem jezeru ali si ogledate spomenik Pohorskemu bataljonu, ki se nahajata v neposredni bližini cilja. Gosti, ki bi si želeli nekoliko skrajšati pot, se lahko z avtomobilom odpeljejo do Treh kraljev in od tam nadaljujejo peš do Osankarice. Na recepciji Wellness & Spa hotela Bolfenk prejmejo kupon za brezplačno vožnjo z nihalko na Treh kraljih, če bivajo v Pohorje Village Wellbeing Resortu.
Gozdna učna pot: Spoznavanje bogastva pohorskega gozda
Ta gozdna učna pot je prva te vrste na mariborskem območju. Oznaka poti je smreka na beli podlagi z rumeno-modro markacijo ali pa samo slednja. Pot vodi mimo lepo urejene snežno bele cerkvice sv. Bolfenka, poleg katere se nahajata najvišji pravi kostanj na Pohorju in ena izmed najrazsežnejših pohorskih bukev. Poti nato sledimo do razglednega stolpa, od koder nas ponese na južno stran proti nekdanjemu Železničarskemu domu in nazaj do naselja Bolfenk. Skozi 17 informativnih točk je obiskovalcem podano znanje o bogastvu in ohranjanju izjemnega pohorskega živalstva in rastlinstva. Večina pohodnikov pohod prične pri spodnji postaji Pohorske vzpenjače ali v kraju Limbuš. Pot je enostavna in nas pripelje do posestva Meranovo, ki je znan vinogradniški kraj na podpohorski vinski cesti. Za razcvet Meranovega je najbolj zaslužen vnuk Marije Terezije, nadvojvoda Janez, ki je tukaj, na kupljenem posestvu, zasadil vinske sorte iz Porenja, kar je se je pozneje izkazalo za izjemen uspeh. Prav tako je na istem kraju že leta 1832 ustanovil prvo vinogradniško šolo in tako pripomogel k razvoju kmetijstva in z njim povezanega šolstva na Štajerskem. Po občudovanju vinogradov in glavnega grebena Pohorja v ozadju se lahko odpravimo naprej mimo Andrejevega čebelnjaka, kjer je speljana tudi medena učna pot z informativnimi tablami in kjer se nahaja vrt medovitih rastlin - te predstavljajo vir za slovenski med z zaščiteno geografsko označbo. Cilj, Dom na Pečkah, nas čaka po zadnji opravljeni etapi, ki je speljana po gozdu.
Potok vijuga skozi naravno okolje vse do naselja Fram. Če se na pot odpravite iz našega resorta, vas do slapa loči približno 45 minut hoje po razmeroma položni gozdni poti. Pot vas vodi mimo Mariborske koče - ene najstarejših planinskih koč na Pohorju - kjer priporočamo kratek postanek. Od koče do slapa vas nato loči le še približno 15 minut hoje. Do slapa lahko pridete tudi z avtomobilom. Nahaja se na križišču Areh - Bolfenk / Bellevue. Na poti se boste seznanili z bogastvom pohorskega gozda, njegovo rastjo, razvojem in pomenom. Pohorje je eno najbolj naravnih območij Slovenije in tudi Srednje Evrope. Kot edino silikatno gorovje v Sloveniji je pomembno v geomorfološkem, hidrološkem, biološkem ter kulturno krajinskem pogledu. Spoznajte zakonitosti gozda, njegov pomen ter vplive človeka na gozd skozi 17 točk, ki vas bodo vodile po poti.
Slapovi in soteske: Divja lepota Pohorja
Od Bolfenka se odpravite v smeri Areha, od koder vodi lokalna pot do Šumika. Nato greste po označeni poti od ravnice Šumik oz. Pri Bajgotu, prijetne izletniške točke z urejenim prostorom za počitek, ki se nahaja ob sotočju potokov Črnava in Majland, iz katerih nastane potok Lobnica. Do pragozda vas loči le še pol ure hoje. Po kratkem spustu med strminami ob Lobnici boste prišli še do slapa Veliki Šumik, enega naših najmogočnejših slapov, nekoliko naprej pa do Malega Šumika. Za krajšo različico pohoda se lahko z avtomobilom odpeljete do Ruške koče na Arehu in od tam nadaljujete peš do slapov. Obisk pohorskega pragozda in slapov Veliki ter Mali Šumik je nepozabna izkušnja za ljubitelje narave in pohodništva.
Moj predlog je, da v kolikor se bo nekdo od družbe vrnil po avto (ostali pa boste nadaljevali z vzponom), naj se tu v krožni turi začne vračati proti avtu. Proti vrhu soteske, ko se pot precej poravna in še čutimo, da se približujemo planotastemu delo Pohorja, se sprehodimo še mimo ostankov mlinov, ki jih na vrhu soteske res ni manjkalo. Človek se prav vpraša, kako jim je uspelo na tako slabo dostopna mesta pripeljati in odpeljati vse, kar so mleli v mlinih. Še malce višje pa nas pričaka še ostanek nekdaj največje jelke tod okoli. Vrh soteske bomo dosegli v pribljižno 2 urah in pol zelo zmerne hoje. Do Močnika, kamor nas pripelje potok in tudi označena pot, je mogoče priti tudi z avtomobilom. Tako, da v kolikor planirate izpeljati celoten pohod, tako kot vam ga predlagam, se tu ponovno ujamete z voznikom. V kolikor boste za izlet izbrali le Bistriški vintgar, pa se le odpravite do Treh kraljev, ker se boste lahko okrepčali in dodatno naužili prekrasnega Pohorja.
Od Močnika se bomo zapeljali nekaj kilometrov proti severu, tako da pridemo na severno pobočje Pohorja, tam pa nas čaka še bolj divja in po moje še lepša soteska potoka Lobnica. Lobnice je še malo bolj vodnata, kot Bistrica in glede na to, da je soteska tudi strmejša, je bučanje in šumenje vode še glasnejše. Pot v soteski je bolj podobna gorskim potem, saj je precej ožja in na nekaterih delih tudi precej izpostavljena. V kolikor boste v soteski po dežju, bodite izjemno pazljivi, saj so korenine in listje zelo spolzki, soteska pa je precej strma. Nad samim slapom, vas bo tabla opomnila, da se približujete zelo nevarmenu odseku poti. Kmalu po prečenju dela poti, ki je opremljen z jeklenico se nam odpre čudovit pogled na 24 metrov visokega lepotca, ki pod nami buči in vodo kar razganja od vse silne moči, ki jo dobi ob padcu prek pečine. Kulisa okoli slapu, ki je obdana s črnimi skalami in kamenjem poraščenimi z mahom, ob izjemno lepem in zračnem gostu listovcev, je zares izjemna. Slap Mali Šumik je precej manjši, visok 9 metrov in tudi vidimo ga lahko le od zgoraj navzdol. Vam pa sprehod (15 min) do slapu priporočam, saj je soteska zares vredna vsake minute, ki jo preživijo v njej. Oba slapova in sotesko se da “napasti” tudi iz Ruš oz. se skozi Ruše zapeljete v sotesko in avto pustite pri izhodišču dobre 2 kilometra znotraj soteske.
Ko se boste naužili lepot soteske Lobnice in se vrnili do svojega vozila, se usmerite proti domu na Osankarici, kjer je izhodišče tako za ogled Črnega jezera, kot za sprehod do kraja zadne bitke Pohorskega bataljona. Naj vas opozorim, da v kolikor imate bolj nizek avto, bo cesta na katero vas usmerja smerokaz pri izhodišču poti za sotesko Lobnice (desno) verjetno preveč uničena. Pa tudi če boste z nekoliko višjim avtom, bo vožnja počasna in zelo previdna (sam sem bil tam z Peugot Partnerjem in vožnja je bila na trenutke v hitrosti pešča).
Visoka barja in jezera: Skriti biseri Pohorja
Lovrenška jezera so ena mikavnejših naravnih znamenitosti Pohorja. Lovrenška jezera so največje visoko barje v Sloveniji. Nahajajo se med Roglo in Ribniškim Pohorjem in je sestavljeno iz dveh delov, med seboj ločenih s pasom gozda. Nastalo je pred približno 8000 leti kot mineralno močvirje po koncu zadnje ledene dobe. Njegova posebnost je ta, da nima nobenega pritoka in nastaja izključno iz padavinske vode. Dostop do Lovrenškega barja iz Bolfenka je možen z vzponom do Razglednika in naprej po lahki pohodniški poti do Areha, preko Žigartovega vrha, Bajgotovega vrha, Šumikovega vrha, Matevža, Radovne, Treh žebljev, Kladja, Brvnega vrha, Zgornje brvi do Koče na Pesku. Od tod pa samo še preko Sedla do Lovrenških jezer, kjer se lahko dve uri sprehajate po žametno mehkih traviščih in mahovih šotnih barij, si ogledate šotna jezera, rastišča redkih rastlin in preizkusite šolo orientacije v naravi ter uživate v imenitnih razgledih. Pohod bi trajal približno 6 do 7 ur v eno smer, odvisno od tempa hoje in postankov. Pot si lahko skrajšate na način, da se z avtomobilom odpeljete bodisi na Roglo, Kočo na Pesku ali do Treh kraljev (to slednje priporočamo) in od tam nadaljujete peš do Lovrenških jezer. Šotna barja z jezerci sodijo med najmikavnejše naravne znamenitosti Pohorja! Poleg Ribniškega jezera je šest manjših jezerc oz. barjanskih oken. Vsa imajo okoli meter globine in dno vseh se nadaljuje v šoto. To visoko šotno barje se je razvilo pred 8.000 leti na pobočju vzhodno od Ribniškega vrha, med ruševjem in v zamočvirjeni kotanji, obdano s smrekovimi gozdovi.
Črno jezero na Pohorju je od doma na Osankarici oddaljeno 20 minut zmerne hoje, praktično po ravnini. Leži med Osankarico in Tremi kralji, sredi Pohorskih gozdov. Jezero je umetnega izvora. Preden so ga domačini v 19. stoletju poglobili in ga s pomočjo jezov uredili v vodno zajetje, je bilo to naravno barje. Danes je jezero naravni spomenik in je priljubljena izletniška točka za številne pohodnike. Do jezera nas pelje prijetna markirana pot, ki je po močvirnatih tleh okoli jezera speljana po lesenih brveh, ki nam omogočajo sproščeno hojo nad močvirskimi tlemi. Ob pogledu na jezero boste hitro ugotovili zakaj se jezero imenuje, kot se. Voda v njem je povsem črna, vsaj tako je videti. Za celoten sprehod od Osankarice do jezera in nazaj boste potrebovali dobro uro, kolikor pa boste ob poti še kaj posedeli, pa seveda še toliko več.
Za obisk Lovrenških jezer smo se mi zapeljali kar do Rogle, sicer bi lahko za izhodišče izbrali tudi dom na Peskih, a je sprehod po travnikih Rogle tako lep, da ga nisem hotel spustiti. Lovrenška jezera so okoli urco in pol hoje v zmernem tempu. Pot je sicer razgibana, malce gor in dol, a je zelo lahka in primerna res za vse. Lovrenška jezera so največje visoko barje pri nas. Ležijo na 1500 metrih nadmorske višini. Jezerca so barjanska okna, ki so nastala v ledenodobnem obdobju pred okoli 8000 leti. Barje je sicer poraščeno z nizkim ruševjem, v njem pa nas čaka 20 jezerc, okoli katerih (ne vseh) so speljane čudovite lesene brvi, ki nam omogočajo preprost dostop do teh naravnih biserov. Največja globina jezerc je nekaj več, kot 1 meter. Vsi ljubitelji in poznavalci flore in favne boste nad tem kar nam na tem barju ponuja narava, navdušeni. Območje Lovrenških jezer je eno najbolj pomembnih visokih močverij v jugovzhodni Evropi. Izjemno bogato je predvsem z rastlinjem. Tiho jezero je širši javnosti precej slabo poznan biser sredi pohorskih gozdov. Glede na videno vam svetujem, da se ob jezeru sprehodite v krožni turi, ki vam bo vzela 10 minut, s seboj pa imejte dekco in ostalo opremo za piknik v naravi.
Ribniško jezero je name naredilo celo večji vtis, kot prikupna Lovrenška jezera. Jezero se nahaja na visokem barju, na najvišjem delu celotnega Pohorja. Nekoč naj bi bilo jezero precej večje, saj naj bi obsegalo celotno barje, ki je danes po večini zaraščeno z ruševjem. Do jezera je moč priti tudi od Ribniške koče na Ribniškem Pohorju, a zaradi odročnosti koče od ostalih predlaganih destinacij v tem članku sem vam za izhodišče raje predlagal Roglo, od koder si lahko spotoma ogledate še Lovrenška jezera in razbitine strmoglavljenega manjšega letala.
Pohorje kot destinacija: Več kot le pohod
Pohorje nam ponuja še številne druge čudovite pohodniške točke, a za naš prvi izlet na to planoto naj si ga bo dovolj. Izlet, ki sem vam ga predstavil je brez težav moč narediti v enem dnevu, v koliko pa boste ocenili, da je vse skupaj prenaporno, pa si ga enostavno prilagodite in obiščite točke, ki vas najbolj privlačijo.
Na zemljevidu so prikazane planinske in kolesarske poti, kakor tudi predstavljene naravne in kulturne dediščine Pohorja. S kartončkom Pohorske kulinarične transverzale lahko obiskovalci degustirajo pristne pohorske jedi v določenih kočah in hotelih. Ob vsaki degustaciji prejmejo žig.
Priznam, da mi Pohorje ni tako domače, kot so mi Julijske Alpe, Snežnik, Karavanke, ali pa tudi Kamniško -Savinjske Alpe. Pohorje me vedno navduši s svojo drugačnostjo, kamenine so tu precej različne, kot na vrhovih Notranjske, v Škofjeloškem hribovju, ali pa Alpah. Saj tu prevladujejo temnejše tonalitne kamenine, ki jih na ostalih koncih Slovenije ne videvamo. Te kamenine pa dajejo značilo temno barvo tudi potokom in rekam, ki jih je na Pohorju, oz. soteskah na zares veliko. Tako tudi potok Bistrica, ki je izoblikoval izjemno slikovito sotesko, se izliva v Dravo. Bistriški vintgar je priljubljena točka za domačine in tudi tiste od malo dlje. Soteska nam poleg zelo bučnih tolmunov in brzic postreže s kamnolomom, ki so ga uporabljali rimljani, malo višje pridemo do slapu Šum, ni treba 2x ugibati od kod mu to ime. Le kakšnih 5 minut nad slapom, nas lepa lesena tabla povabi na arheološko najdišče iz 5. in 6. stoletja. A mi se bomo držali soteske.
Vrh soteske bomo dosegli v pribljižno 2 urah in pol zelo zmerne hoje. Do Močnika, kamor nas pripelje potok in tudi označena pot, je mogoče priti tudi z avtomobilom. Tako, da v kolikor planirate izpeljati celoten pohod, tako kot vam ga predlagam, se tu ponovno ujamete z voznikom. V kolikor boste za izlet izbrali le Bistriški vintgar, pa se le odpravite do Treh kraljev, ker se boste lahko okrepčali in dodatno naužili prekrasnega Pohorja.
Celoten objekt Poti med krošnjami je prava mojstrovina in vsa čast investitorju in ekipi, ki ga je zgradila. Med sprehodom po poti sem se kar nekajkrat ustavil o občudoval celotno pot, oz. objekt. Pot nam poleg zanimive perspektive pogleda na krošnje dreves in čudovitih razgledov z vrha razglednega stolpa postreže še z nekaj izzivi in predvsem super spustom po toboganu.
