Društvo Mesto žensk je junija izdalo inovativen turistični vodnik, ki bralce vabi na potovanje po petindvajsetih lokacijah v Sloveniji, s posebnim poudarkom na Cerkni in Idriji. Ta slovensko-angleški vodnik, naslovljen "Po svoji poti", ni le še ena zbirka izletniških točk; je skrbno kurirana zbirka krajev, ki so bili v preteklosti dom in delovno okolje pionirk, žensk, ki so utirale pot drugim ženskam v poklicno življenje in širše. Vodnik razširja tradicionalno pojmovanje turističnih destinacij, saj poleg pričakovanih gradov, domačij, muzejev in galerij vključuje tudi manj običajna prizorišča, kot so javni trgi, mostovi, botanični vrtovi in celo gostilne. Predgovor h knjigi je napisala ugledna Svetlana Slapšak, med avtoricami besedil pa najdemo imena, kot so Ana Cergol Paradiž in Manca G. Renko. Knjiga je plod želje po popularizaciji zgodovine žensk, predvsem tistih poglavij, ki so bila pogosto spregledana, kot je socialna zgodovina, ki poudarja kolektivno delovanje in ženske skupine, povezane s silo razmer v boju za boljše delovne pogoje.
Od umetnosti do oboroženega boja: Raznolikost ženskih prispevkov
Vodnik zajema širok spekter ženskih karier in vplivov. Predstavlja ženske, ki so se preživljale z umetnostjo in publicistiko, pa tudi tiste, ki so bile revolucionarke v času narodnoosvobodilnega boja (NOB), si izborile prostor v politiki ali oboroženem boju, ter tiste, ki so bile pionirke na področju dela. Ti sektorji so pogosto tisti, v katerih je veljalo, da ženske ne delujejo, ali pa tista področja, kjer so ženske prvič stopile iz zasebne sfere neplačanega skrbstvenega dela v plačano delo. Ta premik iz zasebnega v javno, iz neplačanega v plačano delo, je ključen element razumevanja emancipacije in vloge žensk v družbi.
Zgodovina žensk je pogosto zapostavljena, kar potrjujejo tudi besede Tee Hvale, urednice vodnika: "Knjiga izhaja iz želje Mesta žensk - Društva za promocijo žensk v kulturi in ostalih projektnih partneric s Hrvaške in Severne Makedonije po popularizaciji zgodovine žensk, predvsem prezrtih poglavij." Hvala poudarja, da ta prezrta poglavja vključujejo socialno zgodovino, ki se odmika od avtobiografij posameznic k bolj kolektivnemu delovanju in ženskim skupinam, ki so bile povezane ne nujno s politično pripadnostjo, ampak s silo razmer, kar jih je prisililo v boj za boljše delovne pogoje. Ta kolektivni vidik je bistven za razumevanje, kako so ženske skozi zgodovino delovale skupaj in si prizadevale za izboljšanje svojega položaja.
Decentraliziran zemljevid ženskih zgodb: Slovenija in Trst
Avtorice so knjigo omejile na 25 krajev v Sloveniji, hkrati pa so dodale Trst kot pomembno zgodovinsko središče za slovensko prebivalstvo. Njihov cilj je bil čim bolj enakomerno porazdeliti točke po zemljevidu, kar bi omogočilo povezovanje točk v enodnevne izlete. Kljub temu priznava Tea Hvala, da 25 krajev ni dovolj za popolno pokritost celotnega ozemlja, kar je neizbežno pustilo nekatera področja nepokrita. Pomembno je bilo ohraniti decentraliziranost zemljevida, zato so se avtorice zavestno izogibale umestitvi osebnosti, ki so sicer povezane z Ljubljano, v prestolnico, temveč so jih raje postavile v mesta, kjer so prav tako delovale. Tako je Berto Bojetu Boeta umeščena v Maribor, Vida Tomšič pa v Ajdovščino. Ajdovščina je bila izbrana tudi zato, ker tamkajšnji občinski praznik sovpada z dnem ustanovitve prve slovenske vlade po zmagi nad fašizmom. Iskanje točk, ki še niso na zemljevidu izletniških destinacij, je bil cilj preusmeriti pozornost v manjše kraje. Pri izbiri osebnosti so iskale kombinacijo že priznanih imen s tistimi, ki so skoraj povsem pozabljene.
Predgovor vodniku je prispevala Svetlana Slapšak, besedila pa so delo desetih avtoric, ki se poglobljeno ukvarjajo z raziskovanjem zgodovine žensk. Poleg urednice Tee Hvale so to še Ana Cergol Paradiž, Manca G. Renko, Jasmina Jerant, Katja Pur, Urška Repar, Irena Selišnik, Urška Strle, Petra Testen Koren in Nina Vodopivec.
Lokalna sodelovanja in "od spodaj navzgor" pobude
Pri zbiranju gradiva so sodelovale tudi lokalne iniciative, kar je poudarila Tea Hvala. Zaradi izpuščanja določenih osebnosti, kot je Branka Jurca, iz kanona, so bili ljudje, ki negujejo to dediščino znotraj družin, muzejev ali drugih organizacij, navdušeni in ganjeni, da so se avtorice spomnile nanje. Ta sodelovanja so bila ključna za faktografsko preverjanje in dopolnjevanje podatkov. Sreča je bila na strani avtoric, saj po nekaterih slovenskih mestih že obstajajo lokalne iniciative, ki raziskujejo lokalno zgodovino žensk, in so jim te lahko priskočile na pomoč z zagotovitvijo člankov. Celje, Novo mesto in Škofja Loka so primeri mest s takšnimi pobudami. Te pobude, ki so vzniknile "od spodaj navzgor", poudarjajo nesorazmerje med javno prezenco nekaterih zgodovinskih osebnosti in dejanskim obsegom njihovega dela in vpliva.
Feministična interpretacija zgodovine: Od čarovniških procesov do poklicnega življenja
Urednica Tea Hvala je bila presenečena nad bogastvom in dobro arhiviranostjo zgodovine žensk ter nad obsegom raziskav, ki jih je opravilo že veliko zgodovinark in zgodovinarjev. Bogastvo gradiva je v popolnem nasprotju s tem, koliko je znanega v širši javnosti. Obstaja namreč občutek, da so te ženske izpuščene in pozabljene, da zanje ni obeležij, vendar je to stanje po njenem mnenju zgolj posledica volje in selektivnega pogleda.
Eden od ključnih ciljev vodnika je bil zgodbe, ki so že popisane, predstaviti z ženske in feministične perspektive. To je še posebej pomembno pri interpretaciji zgodovine, kot so na primer čarovniški procesi, kjer se mizoginija še vedno izraža v samem načinu govora. Avtorice so si prizadevale za feministično interpretacijo teh dogodkov in drugih vidikov ženske zgodovine.
Mednarodni projekt "Ženske o ženskah - WoW"
Ideja o vodniku je nastala v okviru projekta "Ženske o ženskah - WoW", kjer so se razvijale ideje s partnerskimi organizacijami iz Hrvaške in Severne Makedonije. Posledično so sočasno izšli še vodniki po teh državah: hrvaško-angleški "Putevima strašnih žena/In the Footsteps of Fierce Women" (Po poteh neustrašnih žensk) in makedonsko-angleški "Našiot pat/Our Paths" (Naša pota). Za lažje načrtovanje poti so ustvarili tudi spletni zemljevid WoW Places, ki združuje in nadgrajuje vsebino vseh treh vodnikov. Tara Gudović iz hrvaškega društva K-zona, ki je sodelovalo pri hrvaški različici, je poudarila, da jih je k objavi knjige gnala težnja družbe k sistematičnemu zanemarjanju prispevka žensk v zgodovini. Njihov cilj je bil umestiti uspehe in dosežke žensk, jih narediti vidne in jim odvzeti patriarhalne naracije. Čeprav seznam žensk v hrvaški knjigi ne predstavlja vseh, ki so izboljšale položaj žensk ali prispevale k razvoju družbe, so želeli raziskati njihove življenjske zgodbe. V hrvaški knjigi najdemo imena, kot so Marija Jurić Zagorka, Diana Budisavljević, Lydia Sklevicky in Nasta Rojc, ki so bile pedagoginje, zdravnice, aktivistke, pisateljice in znanstvenice.
Vodnik Po svoji poti predstavljen z izletom na Kras
Društvo Mesto žensk je slovenski vodnik "Po svoji poti" predstavilo na način, ki se najbolj sklada z žanrom knjige - z vodenim izletom po Krasu. Zainteresirane obiskovalce so popeljali po zgodovini žensk, ki je pogosto prezrta. Na izletu so sodelovale tudi soavtorice vodnika, ki se ukvarjajo z raziskovanjem zgodovine žensk.
Prva postojanka na poti je bila Kopriva na Krasu, rojstni kraj mladinske pisateljice Branke Jurca. Njena rojstna hiša še stoji in na njej je spominska plošča, ki so jo postavili vaščani. Jasmina Jerant, ena od soavtoric, ki je tam blizu tudi odraščala, se spominja Branke Jurca kot "rok zvezde" iz otroštva, ko je obiskovala vrtce in osnovne šole ter promovirala Bralno značko. Zanimivo je, da je njena rojstna hiša povezana s hišo njenega očeta na Brjah, ki je kilometer in pol oddaljena sosednja vas. Pisateljica se je rada sprehajala po tej poti, ki je danes poimenovana po njej. Branka Jurca je bila večkrat izpuščena iz enciklopedičnih monografij, zato je bilo njeno vključevanje v vodnik še toliko pomembnejše. Njena knjiga "Ko zorijo jagode" je bila ponatisnjena tridesetkrat, po njeni predlogi pa je bil posnet tudi uspešen mladinski film. Bila je dolgoletna urednica revije Ciciban, njeno delo za odrasle, ki ga je mogoče uvrstiti v socialni realizem, pa je bilo še posebej prezrto.
Pozabljena vloga žensk v kraških kamnolomih
Med raziskovanjem Branke Jurca je Jasmina Jerant naletela na presenetljiv podatek o ženskah, ki so opravljale težka dela v kamnolomih. Na Krasu je danes le še pet delujočih kamnolomov, medtem ko jih je pred sto leti delovalo približno 150. Takrat je veljalo zmotno prepričanje, da to delo ni primerno za ženske. Ta stereotip danes premagujejo številne ženske v kamnoseštvu, saj jih je v tem poklicu vedno več, pogosto celo več kot moških kolegov. Študentke iz vse Slovenije se vpisujejo na Višjo strokovno šolo v Sežani, kjer ponujajo program Oblikovanje kamna. Ena izmed njih, Špela Šedivy, je zmagala na kamnoseškem natečaju in postala avtorica skulptur na Trgu 28. avgusta v Sežani.
Špela Šedivy je svoj poklic kamnosekinje predstavila na trgu v središču Sežane, ki ga krasi njeno delo - tri kamnite skulpture. V sodelovanju s kolegom Matejem Župcem sta prepričala komisijo s svojo idejno rešitvijo, ki predstavlja tri mogočne elemente. Prvi motiv predstavlja plasti naravnega kamna in čas, drugi motiv kamnolome, tretji pa človekovo ustvarjanje in uporabo kamna skozi črke. Šedivyeva je svojo idejno zasnovo opisala kot "nekaj mogočnega, nekaj, kar je višje in širše od ljudi". S kamnom se je prvič srečala v 3. letniku srednje šole za oblikovanje v Mariboru in se kljub začudenju okolice odločila za kamnoseštvo, kar danes ocenjuje kot eno najboljših odločitev v življenju.
Ita Rina: Več kot le filmska zvezda
Zgodovina je pozabila na prvo slovensko kamnosekinjo, vendar je znano, kdo je bila prva velika slovenska filmska zvezdnica - Ita Rina. Njena rojstna hiša je v Divači, kamor vodi tudi pot iz vodnika "Po svoji poti". Jasmina Jerant je predstavila življenjsko pot filmske dive pred Muzejem slovenskih filmskih igralcev, kjer je postavljena njena spominska soba. Poklicno kariero Ite Rine sta sprožili prijateljici, ki sta jo leta 1926 prijavili na lepotno tekmovanje, ki ga je organizirala ameriška filmska hiša. Takrat se je še pisala Ida Kravanja. Mesec dni kasneje je nastopila v svojem prvem filmu kot statistka in ostala v Berlinu. Pri samo 22 letih je zaslovela po vsej Evropi in si spremenila ime. Jerantova poudarja, da Ite Rine pogosto poznamo kot lepo, krhko in ranljivo, vendar je bila "izjemno močna oseba in ni imela nikakršne pomoči, prebila se je sama". Snemala je v Nemčiji, Franciji, Estoniji in na Češkem, v Parizu pa so jo celo iz dvorane nosili na rokah. Filmski trakovi so se žal izgubili, zato ni mogoče natančno določiti, v koliko filmih je nastopila. Kljub temu je zavrnitev Hollywooda dokaz njenega trdnega značaja. Po poroki se je preimenovala v Tamaro Djordjević in igrala le še v jugoslovanskih filmih.
Trst: Mesto priložnosti in izzivov za ženske
Pot po Krasu se je zaključila v Socerbu, od koder se odpira razgled na Tržaški zaliv. Manca G. Renko, soavtorica vodnika, je predstavila pomen Trsta. "Trst danes gledamo kot rob slovenskega ozemlja, v drugi polovici 19. stoletja pa je bil največje slovensko mesto. To nam kaže, kako je naše dojemanje centra in periferije pogojeno s tem, v katerem času živimo," je poudarila. Trst je bil nekoč pristanišče Dunaja, kamor se je stekal ves svet. Pristanišče je nudilo priložnosti, a tudi izgubo, velekapital, prostitucijo in izkoriščanje. Zofka Kveder je tam začela svoje bolj svobodno življenje, kar se je vizualno odrazilo v njeni novi pričeski in oblačilih. Trst je nudil priložnost tudi časopisu Slovenka, prvemu slovenskemu ženskemu časopisu, ki je odpiral teme, kot so detomor, splav in enako plačilo za enako delo.
Učiteljevanje: Edini intelektualni poklic in sindikalizacija
V Trstu so živele mnoge slovenske intelektualke, ki so bile po poklicu učiteljice. To je bil edini intelektualni poklic, ki so ga lahko opravljale, pod pogojem, da niso bile poročene. Po poroki so morale prenehati učiti in skrbeti za družino, kar je bilo povezano z mitom o čistosti. Manca G. Renko poudarja, da so se tam prvič sindikalizirale in začele zahtevati enako plačilo kot učitelji.
Vendar pa v Trstu niso bile le intelektualke tiste Slovenke, ki so prispevale k emancipaciji. Spomnila se je slovenskih služkinj v Trstu, za katere je bilo delo v tamkajšnjih gospodinjstvih, čeprav izkoriščevalsko in z relativno slabimi pogoji, pogosto osvoboditev. Za mnoga dekleta iz Slovenskega primorja je bil to edini način, da so konec 19. stoletja lahko prišle živeti v mesto. Nekatere so ta denar vložile v svojo doto, druge so ostale, nekatere pa so se zaposlile v tovarnah in postale delavke.
Male ekonomije in ekonomska svoboda v Trstu
Na Trst so vezane tudi druge "male ekonomije": kruharice, jajčarice, šavrinke - ženske, ki so zapuščale svoje majhne kraje, da bi lahko upravljale z lastnim denarjem. To je bilo za žensko tistega časa nenavadno ali celo nemogoče. Trst je nudil ekonomsko svobodo, čeprav v krutih okvirih, ki si je sicer ne bi mogle zamisliti. Manca G. Renko je tako opisala delček vsebine, ki jo obsega knjižna izdaja turističnega vodnika.
Poleg kraške poti vodnik "Po svoji poti" ponuja še vrsto drugih odprav, ki vabijo k spoznavanju zgodovine žensk, njihovih bojev za dostojno življenje in prizadevanj za poklic, plačano delo ter spolno enakost.
Odmevi: Robert Golob
Zavita kraška cesta in ženske zgodbe
Zavita, ovinkov polna kraška cesta, posejana z naravnimi lepotami in bogato zgodovino, se je izkazala za popolno prvo destinacijo nove pridobitve slovenske turistične ponudbe. Jasmina Jerant je svojo predstavitev začela z izjavo: "Se opravičujem, ovinki so mea culpa. To je res lep del Krasa in želela sem, da se po njem zapeljemo, če smo že tukaj." Vodnik "Po svoji poti", prek katerega Mesto žensk popelje na 25 izletov po slovenski ženski zgodovini, je prav tako zaviti kot kraška cesta - neizprosen kot kraška geografija, hkrati pa prelep kot tamkajšnja narava in premalo poznan kot tamkajšnja preteklost. "Me obiskovalke smo obeležje teh velikokrat pozabljenih slovenskih žensk, ki se jim niso postavljali spomeniki ali trgi," je dodala soavtorica Tea Hvala.
Kopriva nikoli ne pozebe: Zgodba Branke Jurca
Cesta jih je ponesla v Koprivo, rojstno vas pisateljice Branke Jurca. Že v avtobusu so se začeli obujati spomini na njena dela in spraševanje, kako to, da je kasneje v življenju nekako izginila iz javnega spomina. "Čakaj, kaj je že napisala?" se je zaslišalo vprašanje. "Ko zorijo jagode," po knjigi je bil posnet tudi film v režiji Rajka Ranfla. Poleg te knjige je napisala še zbirki "Pot v svobodo" in "Stekleni grad". Bila je urednica revije Ciciban, kot učiteljica pa velika promotorka bralne značke. Na poti so zapeljali še skozi Ponikve, kar je bila iztočnica za še eno zanimivost, ki jo je mimogrede navrgla Jasmina Jerant: "Tukaj je živela in delovala Veronika Zlobec, ki je podpirala štiri vogale doma, da je njen mož Ciril lahko pisal."
Nekaj minut zatem so se ustavili na razbeljenem kraškem tlaku in se po tesnih uličicah prebili do rojstne hiše s spominsko tablo, ki so jo postavili ponosni domačini. "Velja za prvo socialnorealistično pisateljico v nekdanji Jugoslaviji in zaradi občutljivosti za stiske navadnega človeka je bila tudi ena najboljših predstavnic te literarne smeri. Kljub temu je bila v nacionalnem književnem kanonu - nekateri pravijo, da namerno - prezrta, zato pa je na poseben način kanonizirana na Krasu. Na Primorskem je veljala za pravo rock zvezdo," je pojasnila vodnica, ki jo je dvakrat v življenju tudi srečala. Kraševci so ji posvetili Brankino pot, ki vodi od Koprive do vasi njenega očeta, in po njej se še danes radi sprehajajo med kraškim kamnom in divjimi jagodami. Jurca je z družino živela tudi v Mariboru, a se je po nemški okupaciji preselila v Ljubljano in se tam hitro pridružila odporniškemu gibanju. Kmalu po začetku vojne so jo Italijani poslali v taborišče Gonars, Nemci pa kasneje v Ravensbrück. "Sojetnice so pripovedovale, da jih je s svojim humorjem in veselo naravo bodrila v najtežjih trenutkih." Že prvo svetovno vojno je preživela v veliki revščini in lakoti, zato je svojo trdoživost rada opisala s starim pregovorom "Kopriva nikoli ne pozebe".
Marljive in cenjene kraške delavke ter sodobno kamnoseštvo
Če je Jurca po krivici velikokrat zamolčana v slovenski literarni zgodovini, pa še toliko večjo krivico doživljajo anonimne Primorke, ki so opravljale trdo delo v tržaških gospodinjstvih ali kraških kamnolomih. Presenečenje je bilo, ko so v Sežani izvedeli, da so pri pridobivanju znamenitega kraškega kamna sodelovale tudi številne delavke. "Tudi zame kot lokalko je bilo to presenetljivo, saj je dolgo veljalo, da to strašno težko fizično delo ni bilo za ženske." Hkrati so imele nenadomestljivo podporno vlogo, saj so do kamnolomov tudi po eno uro kar na glavah v jerbasih nosile velikanske, 30-litrske lonce z vrelo malico. "Danes je žensk v kamnoseštvu vedno več. Zasluga gre Višji strokovni šoli Srečka Kosovela v Sežani, ki ima tudi program obdelovanja kamna in vanj je vpisanih več učenk kot učencev. Obrt, ki je bila že skoraj pozabljena, se tako vrača in znova pridobiva ugled. Domačini se radi nasmihamo Ljubljančanom, ki odštevajo velike denarje za kamnite 'štirne' na svojih kraških vikendih," je sklenila Jerantova. Na Trgu 28. avgusta je pokazala na čudovita kamnita dela ene izmed učenk omenjene šole, Radgončanke Špele Šedivy, ki jih je ustvarila s kolegom Matejem Župcem.
Slovenske služkinje v Trstu: Izkoriščanje in emancipacija
Zgodovina se obrača, kar močno občutijo tudi znamenite primorske hišne pomočnice. Nekdaj so bile izjemno cenjene v Trstu, zato so množično odhajale na delo k tamkajšnjim družinam. Danes so še vedno cenjene, vendar je cena njihovega dela zaradi poceni delovne sile iz vzhodne Evrope in Afrike padla, tako da se jim velikokrat ne splača več delati. "Slovenske služkinje so za preživetje svojih družin premagovale kulturne, etnične in državne meje," sta v vodniku zapisali zgodovinarki Ana Cergol Paradiž in Petra Testen Koren. Za tiste, ki so bile podvržene izkoriščanju delodajalcev in diskriminaciji, zaradi česar so se morale nekatere zateči k prostituciji, so v Trstu z množičnim financiranjem nastale tudi posvetne in cerkvene dobrodelne ustanove. Najbolj znan je bil Zavod sv. Nikolaja, ki ga je leta 1898 ustanovila narodna in socialna delavka Marija Skrinjar.
Zofka Kveder in Ita Rina: Pisateljska in filmska zvezda
V Trst je soavtorica vodnika Manca Renko umestila tudi pisateljico Zofko Kveder. "Pri tej pisateljici je bilo kar nekaj možnosti, ker se je v iskanju lastne sobe in delovnih pogojev pogosto selila." Še ena znamenita Slovenka, ki jo je vredno omeniti ob izletu po Krasu, je največja slovenska filmska zvezda doslej Ita Rina. Rojena je bila leta 1907 v Divači kot Ida Kravanja, v njenem rojstnem mestu pa zdaj stoji Muzej slovenskih filmskih igralcev.
Vzhodna Slovenija in Maribor: Berto Bojetu Boeta
Čeprav avtorice priznavajo, da vzhodna Slovenija z vodnikom še ni izčrpno pokrita, pa ta že ponuja nekaj zanimivih izletniških točk na Štajerskem. V Mariboru se vodnik osredotoča na igralko in eno najpomembnejših povojnih književnic Berto Bojetu Boeto. Poleg uspešne gledališke kariere in izjemnih literarnih del je po urbani legendi prispevala prvi zabeleženi mariborski grafit, ko je v podhodu pri Slaviji z zelenim sprejem izpisala verz Federica Garcie Lorce: "Zeleno, ki te ljubim zeleno." Muzej novejše zgodovine Celje prireja sprehod po zgodovini tretjega največjega slovenskega mesta s perspektive Celjank.
Dvojezični vodnik in digitalna podpora
Dvojezični, angleško-slovenski vodnik "Po svoji poti" je na voljo v knjižni in v digitalni obliki na spletnem naslovu wowplaces.fierce-women.net. Ta spletna stran združuje vsebino vseh treh vodnikov iz projekta "Ženske o ženskah - WoW", kar omogoča celovit vpogled v žensko zgodovino v Sloveniji, na Hrvaškem in v Severni Makedoniji.
Lokalni turistični vodniki in vrednote
Osnovna šola Šmarjeta je ob drugi obletnici vključenosti v projekt Rastoča knjiga izdala novo knjižico z naslovom "Po dolini šmarješki nas vodi korak". Dogodka so se udeležili gostje, med drugim "oče" Rastoče knjige dr. Janez Gabrijelčič, ki je poudaril pomen iskanja prave poti v življenju, vodene s prijateljstvom, ljubeznijo, prijaznostjo in solidarnostjo. Prvo leto je šmarješka šola izdala knjižico vrednot, letos pa vodnik. Vodnik, ki je prejel tudi vsaka družina v šmarješki občini, razkrije devet pohodnih poti po občini, poimenovanih po vrednotah. Tako popotnik raziskuje pokrajino po Poti prijateljstva, zdravja, kulturne dediščine, sreče, ljubezni, miru, hrabrosti, razvoja in vztrajnosti. Poti so različno dolge in zahtevne, kar omogoča vsakomur, da najde nekaj primernega zase. Za popestritev so dodani napotki za telovadbo, ki jih ponazarja ilustracija športne Marjetke. Poti so začrtane na zemljevidu, na vsaki poti pa so dodane besede o pomembnih turističnih znamenitostih. Ravnateljica OŠ Šmarjeta Nevenka Lahne je poudarila povezovanje kulturne in zgodovinske dediščine z vzgojo za zdravje. Županja Bernardka Krnc je pozdravila izid vodnika in povabila starejše osnovnošolce k brezplačnemu tečaju za turistične vodiče po občini, ki naj bi ponovno oživil turistični krožek na šoli. Za zdrav duh v zdravem telesu bodo poskrbela tudi nova športna igrišča pri šoli: igrišče za odbojko na mivki ter pump track steza za novim vrtcem.
tags: #turisticni #vodic #zenski