Junij leta 1967 je zaznamoval enega najpomembnejših in najdaljših konfliktov v zgodovini Bližnjega vzhoda - tretjo izraelsko-arabsko vojno, ki je v zgodovino zapisana kot Šestdnevna vojna. V samo šestih dneh je Izrael s hitrimi in odločnimi vojaškimi akcijami premagal združene sile Egipta, Sirije in Jordanije ter s tem ne le potrdil svoj status regionalne vojaške velesile, temveč tudi za vedno spremenil politično in geografsko pokrajino regije. Za arabske države, še posebej za Palestince, je ta vojna ostala v spominu kot "an-Naksah" - "neuspeh" ali "katastrofa", saj je vodila do obsežne okupacije novih ozemelj, ki so še danes v središču bližnjevzhodnega konflikta.
Korenine konflikta: Od ustanovitve Izraela do napetosti pred letom 1967
Da bi razumeli obseg in posledice Šestdnevne vojne, se moramo ozreti na dogodke, ki so ji predhodili. Po koncu britanskega mandata v Palestini leta 1948 je bila sprejeta Resolucija o razdelitvi Palestine s strani Združenih narodov, ki je predvidela ustanovitev dveh držav - arabske in judovske. Vendar pa je prva izraelsko-arabska vojna, ki je izbruhnila takoj po umiku britanskih sil, pripeljala do drugačnega razpleta. Izrael ne le da je uspel obraniti svoj obstoj, ampak je tudi razširil svoje ozemlje, ki ga je prvotno predvidela resolucija. Gaza je prišla pod nadzor Egipta, Zahodni breg pa pod nadzor Jordanije, medtem ko je Sirija obdržala Golansko planoto. Tako je Izrael postal država z enotnim teritorijem, a obkoljena s sovražno nastrojenimi sosedi.
Druga izraelsko-arabska vojna leta 1956, znana tudi kot Sueška kriza, v kateri sta Izrael, Francija in Velika Britanija napadli Egipt po nacionalizaciji Sueškega prekopa, ni bistveno spremenila meja. Kljub vojaškemu uspehu, ki je Izraelu omogočil dostop do Sueškega prekopa, je pritisk ZDA in Sovjetske zveze vodil do umika izraelskih sil na stare položaje. Kljub temu je vojna leta 1956 močno vplivala na politično dinamiko v Egiptu. Predsednik Gamal Abdel Naser je iz te vojne izšel kot politični zmagovalec, prevzel je vlogo panarabskega voditelja in postal simbol uspešnega upora proti kolonialnim silam. Njegovo vodstvo in panarabska ideologija, ki se je zavzemala za osvoboditev izpod kolonialnih vplivov, sta ga neizogibno vodila v konflikt z Izraelom, ki je bil v očeh Arabcev viden kot "figura Zahoda".
V obdobju med letoma 1956 in 1967 je bila meja med Izraelom in Egiptom relativno mirna. Večji incidenti so se sicer dogajali na meji s Sirijo, predvsem zaradi vprašanja nadzora nad vodnimi viri reke Jordan in preusmeritve reke Banias, ki se izliva v Galilejsko jezero. Izrael je že leta 1953 načrtoval speljati vodo iz reke Jordan na jug za razvoj puščave Negev, kar pa so preprečili Združeni narodi. Neuspeh pri doseganju dogovora o skupnem namakalnem sistemu in nasprotovanje arabskih držav kakršnemukoli sodelovanju z ZN, ki bi posredno priznavalo Izrael, sta le še zaostrila napetosti. Izrael je do leta 1964 zgradil lasten namakalni sistem, ki je črpal vodo iz Galilejskega jezera, kar je Sirija naslednje leto poskusila preprečiti s preusmeritvijo reke Banias. Izrael je na to odgovoril z vojaško silo. Drug vir napetosti so bili poskusi Izraela, da bi pridobil nadzor nad obmejno demilitarizirano cono, ki jo je med vojno leta 1948 zavzela Sirija. Napetosti na meji s Sirijo so se stopnjevale, kar je vodilo do incidenta 7. aprila 1967, ko je bilo sestreljenih šest sirskih letal MiG, kar je bila za Sirijo velika nacionalna sramota.
Sprožilni moment: Napetosti, obveščevalni podatki in mobilizacija
Dogajanje na sirski meji je začelo ustvarjati velik pritisk na egiptovskega predsednika Naserja, ki je s Sirijo imel sklenjen obrambni pakt. Ključni sprožilec je postal obveščevalni podatek Sovjetske zveze, da se Izrael na sirski meji pripravlja na napad. Čeprav so se ti podatki izkazali za neresnične, je Naser odgovoril z napotitvijo dveh divizij na Sinajski polotok in zahtevo po umiku mirovnih sil Združenih narodov s Sinaja. Nekaj dni kasneje je Naser nadaljeval z blokado Tiranske ožine, s čimer je Izraelu zaprl edini morski izhod proti Rdečemu morju in Indijskemu oceanu. Zaprtje Tiranske ožine in umik sil ZN so močno zaostrili situacijo.
V Izraelu je mobilizacija povzročila veliko paniko in ustavila normalno življenje. Poleg vojaškega vodstva je na premierja Levija Eškola začelo pritiskati tudi javno mnenje, ki je zahtevalo vrnitev nekdanjega premierja Davida Ben-Guriona v vlado. Poleg generalov sta pritisk izvajala tudi Šimon Peres in Menachem Begin. Položaj Eškola je še otežil njegov ponesrečen radijski govor, v katerem ni videl potrebe po vojni zgolj zaradi prisotnosti velike egiptovske vojske na Sinaju. Vendar pa so številni glasovi v izraelski vojski, ki so se zavedali močnega oboroževanja Egipta s pomočjo Sovjetske zveze, želeli odstraniti to grožnjo, preden bi Egipt izenačil vojaško razmerje moči. Levi Eškol je nazadnje popustil in imenoval Mošeja Dajana za obrambnega ministra. Ironično je k temu pripomogla verska stranka Mafdal, katere politiki so upali, da bo Dajanovo imenovanje prepričalo Naserja v umik. Načrti za vojno so bili že narisani, Dajan pa je določil cilje: prvi cilj je uničenje egiptovske vojske, medtem ko Sueški kanal in vstop v Gazo nista bila predvidena kot cilja.
- junija je izraelski vladni kabinet izglasoval podporo začetku vojne, odločitev o začetku napada pa je bila prepuščena premierju in obrambnemu ministru. Eškol in Dajan sta za začetek izbrala 5. junij. Medtem je tudi jordanski kralj Husein, pod pritiskom predvsem palestinskega prebivalstva, 30. maja podpisal obrambni pakt z Egiptom, ki je v primeru vojne jordansko vojsko postavil pod egiptovsko poveljstvo.
Šest dni, ki so spremenili Bližnji vzhod: Kronologija vojne
5. junij: Ob 7.45 je skoraj celotno izraelsko letalstvo poletelo proti Egiptu preko Sredozemskega morja. Kmalu po letalskem napadu se je začela kopenska ofenziva. Medtem sta v vojno vstopili Sirija in Jordanija. Sirija je zavzela obrambne položaje in iz zraka napadla Haifo. Zvečer so izraelska letala, ki so se vrnila iz Egipta, napadla tudi sirske letalske baze in uničila dve tretjini sirskih letalskih sil. Hujši boji so izbruhnili na Zahodnem bregu in v Jeruzalemu, kjer so jordanske sile zasedle sedež sil Združenih narodov.
6. junij: Izraelska vojska je napadla in zavzela Gazo, povod je bilo palestinsko obstreljevanje izraelskih naselij. Hitro napredovanje proti umikajoči se egiptovski vojski je Dajanu omogočilo premeščanje enot na Zahodni breg, kjer so zavzele ključne položaje v okolici Jeruzalema in začele prodirati proti mestu, zavzele so tudi severovzhodni del mesta. Druge enote so medtem zavzele Ramalo. Za Izrael je vojna z bitko za Jeruzalem dobila novo dimenzijo. Egiptovska propaganda je medtem poročala o velikih zmagah, v Kairu pa so potekala ulična praznovanja.
7. junij: Izraelska vojska na Sinaju zajame več deset tisoč egiptovskih vojakov, ki jih zaradi nezmožnosti oskrbe kmalu izpustijo, v ujetništvu zadržijo le častnike. Vladni kabinet se sestane glede vprašanja Sueškega kanala in Golanske planote. Dajan napadu na Golansko planoto ostro nasprotuje zaradi strahu pred odzivom Sovjetske zveze. Izraelske sile zavzamejo stari del Jeruzalema skupaj z Zidom objokovanja. Varnostni svet ZN predlaga premirje, ki ga Naser zavrne. Eškol ponudi premirje jordanskemu kralju Huseinu, ki pa se ne odzove.
8. junij: Egipt sprejme pogoje premirja. Zavzet je Hebron in s tem praktično celoten Zahodni breg.
9. junij: Izraelska vojska začne ofenzivo na Golansko planoto. Boji v težavnem terenu so hudi, Sirija je zgradila obsežen sistem utrdb. Sovjetska zveza začne močneje pritiskati na ZDA, naj Izrael prisilijo k prekinitvi ognja.
10. junij: Izraelska vojska zavzame Golansko planoto.
Trajne posledice: Spremenjena realnost Bližnjega vzhoda
Šestdnevna vojna je imela globoke in trajne posledice za ves Bližnji vzhod. Izrael je s to vojno kar štirikrat povečal velikost svojega prvotnega ozemlja, pridobil pa je Gazo, Sinajski polotok, Samarijo in Judejo (Zahodni breg) ter Golansko planoto. To je povzročilo nove probleme, ki so še danes nerešeni. Za Izrael je zmaga postala pomemben vir narodnega ponosa, medtem ko je na arabski strani boleč poraz samo še prilil dodatno olje na plamen sovraštva do Izraela in antisemitizma. Množice so napadle judovske četrti v Egiptu, Jemnu, Libanonu, Tuniziji in Maroku.
Naser je kljub porazu ostal na položaju predsednika Egipta do svoje smrti tri leta kasneje, vendar je bil njegov ugled v arabskem svetu močno omajan. Vodilni položaj je postopoma prehajal na Savdsko Arabijo in kralja Faisala. Egipt se je močno približal Sovjetski zvezi, ki mu je pomagala pri ponovnem oboroževanju za oktobrsko vojno leta 1973. Čeprav je bila ta vojna na koncu prav tako izgubljena za arabsko stran, je dosegla dovolj uspeha, da je Izrael leta 1979 s sporazumom v Camp Davidu v zameno za priznanje državnosti umaknil svoje sile s Sinaja.
Levi Eškol je kljub zmagi vojno končal v politično šibkejšem položaju. Umrl je dve leti po vojni, prepričan, da je bila zmaga za Izrael "prekletstvo", saj ga je postavila v večni konflikt s Palestinci. Zunanja in varnostna politika sta v izraelski politiki prevzeli primat, medtem ko je gradnja države in judovske skupnosti izgubila svoj pomen.
Okupacija Gaze in predvsem Zahodnega brega je spremenila dinamiko bližnjevzhodnega konflikta in postala izhodiščna točka za vsakršna pogajanja o miru. Vprašanja meja in ozemlja Izraela in Palestine, status Jeruzalema, judovskih naselbin, varnosti, pravic vračanja palestinskih beguncev in pravic Palestincev na Zahodnem bregu in Gazi ostajajo osrednja vprašanja zapletenega spora. Šestdnevna vojna je tako postala ne le vojaška zmaga, ampak tudi katalizator dolgotrajnih političnih in socialnih posledic, ki še danes zaznamujejo regijo.