Turčija, država, ki pogosto obudi misli na živahni Istanbul ali na priljubljene počitniške resort z all-inclusive storitvami na turški rivieri, skriva v svojih nedrih še veliko več. Sončen jugozahodni del države je zakladnica čudovite zelene narave, bogate starodavne kulture in izjemnih naravnih pojavov. Pokrajina Likija, ki se nahaja v današnji jugozahodni Turčiji, je znana kot sončna dežela, stisnjena med gorati svet in Sredozemsko morje. Njeni temelji segajo v davno preteklost, v staro vek, in dinamična zgodovina, ki jo je oblikovalo več mogočnih civilizacij, je danes pričujoča v zanimivih izkopaninah antičnih mest. Poleg edinstvenih arheoloških najdišč vas bodo v Likiji očarali še ugodna klima, bogata gastronomija, živahen kulturni utrip in neokrnjene naravne lepote.
Geografske značilnosti in naravne znamenitosti
Likija je bila geopolitična pokrajina v Anatoliji, ki je obsegala današnje turške province Antalya in Muğla na obali Sredozemskega morja ter Burdur v celinskem delu Anatolije. Njeno središče je skozi zgodovino ostal polotok Teke, ki se nahaja v jugozahodni Turčiji. Pokrajino zaznamujejo štirje gorski grebeni, ki se raztezajo približno od severovzhoda proti jugozahodu in so del skrajno zahodnega dela mogočnega gorovja Taurus.
Najbolj zahodno se razteza gorovje Boncuk Dağlari, ki sega od Altinyayle na jugozahodu do Orena severno od Fethiye. To gorovje je relativno nizko, z vrhovi, ki segajo do približno 2340 metrov. Zahodno od njega se nahajajo strme soteske reke Dalaman (antični Indus), ki tradicionalno označujejo mejo med Likijo in sosednjo Karijo.
Proti vzhodu sledi greben Akdağları, znan tudi kot Bele gore, ki se razteza približno 150 kilometrov. Njegov najvišji vrh je Uyluktepe, morda antični Kragus, ki dosega višino 3024 metrov. Zahodno od Akdağları teče reka Eşen Çayı, ki bi lahko bila antični Ksantus ali likijska Arñna. Ta reka izvira v gorovju Boncuk in se izliva v Sredozemsko morje ob več kilometrov dolgi plaži v Patari. Dolina te reke je bila v dinastični Likiji znana kot Tŗmmis.
Še bolj proti vzhodu se dviga greben Beydağları, s svojim najvišjim vrhom Kızlarsevrisi, ki s 3086 metri predstavlja najvišjo točko polotoka Teke. V antiki se je ta greben zelo verjetno imenoval Masicitus. Med gorovjema Beydağları in Akdağları se nahaja visoka planota, na kateri je nekoč stal antični Miljas. Skozi to planoto teče reka Akçay, ki zbira vodo z okoliških pobočij. Pod mestom se nahajata jezeri Karagöl in Avlangöl, ki sta trenutno pogosto suhi, saj se vsa voda zbira v umetnem jezeru nad mestom in se uporablja za namakanje sadovnjakov. Rečno korito pod umetnim jezerom je običajno suho, saj se preostala voda steka v vodovoda mest Arikanda in Arif.
Najbolj vzhodni greben nosi ime Tahtalı Dağları in se razteza ob vzhodni obali polotoka Teke. Najvišji vrh tega pogorja je Tahtalı Dağ (2366 metrov), ki so ga Grki v spomin na svojo domovino poimenovali Olimp. Velik del tega gorovja je danes zaščiten kot narodni park Olimpos Beydağları. Na pobočju Olimpa, nad vasjo Çıralı, se nahaja zanimiv geološki pojav Yanartaş, znan kot "večni ogenj". Ta izdanek v obliki črke U izgoreva zaradi izhajajočega metana, v antiki pa je bil ta kraj znan kot Himera.
Zgodovina Likije: Od bronaste dobe do sodobnosti
Zgodovina Likije je bogata in zapletena, zaznamovana s številnimi osvajalskimi pohodi in kulturnimi vplivi. Že v pozni bronasti dobi, v 15.-14. stoletju pr. n. št., je bila pokrajina znana kot Lukka. V tem času so jo naseljevali prebivalci, ki so govorili indoevropski jezik iz anatolskega jezika, kot izpričujejo zapisi iz staroegipčanskih in hetitskih virov.
V železni dobi, okoli leta 546 pr. n. št., je Likija postala del Ahemenidskega cesarstva. V tem času se je število govorcev luvijskega jezika zmanjšalo, v Lidijo pa so se začeli priseljevati perzijsko govoreči priseljenci. Med perzijskimi vojnami je Likija sodelovala na strani Perzijcev. Po porazu Ahemenidov se je Likija za kratek čas osvobodila grškega vpliva in postala del Atenske zveze, a se je nato sporazumno odcepila in ponovno prišla pod perzijsko nadoblast. Sledila je kratkotrajna okupacija karijskega kralja Mavzola, nato pa ponovna perzijska oblast. Po porazu Perzijcev v vojni z Aleksandrom Velikim je Likija prišla pod makedonsko oblast.
Pod makedonskim vplivom je prišlo do močne helenizacije. Zaradi dotoka grških govorcev in zmanjšanja števila likijskih prebivalcev je likijski jezik postopoma izginil tako z napisov kot s kovancev. Po porazu Antioha III. leta 188 pr. n. št. so Rimljani Likijo za dvajset let prepustili Rodosu, leta 168 pr. n. št. pa so jo ponovno prevzeli v svojo neposredno oblast. V poznem obdobju Rimske republike je Likija uživala določeno mero svobode kot del rimskega protektorata, uradno pa je bila domača oblast v okviru Likijske zveze priznana leta 168 pr. n. št. Kljub temu Likija od poraza s Karijci ni bila popolnoma suverena država.
Rimski cesar Klavdij je leta 43 pr. n. št. Likijsko zvezo razpustil in Likijo vključil kot provinco v svoje cesarstvo. Kasneje je postala eparhija Vzhodnega oziroma Bizantinskega cesarstva. Grški jezik je kljub turškim vplivom ostal pogovorni jezik v Likiji vse do zgodnjega 2. tisočletja. Po propadu Bizantinskega cesarstva v 15. stoletju je Likija prešla pod osmansko oblast, kateri je po razpadu cesarstva sledila Turška republika. Po izmenjavi prebivalstva med Grčijo in Turčijo leta 1923 so se preostali Grki odselili.
Jezik, pisava in kultura Likijcev
Eponimni prebivalci Likije, Likijci, so govorili likijski jezik, ki spada v luvijsko vejo anatolskih jezikov, poddružino indoevropskih jezikov. Likijščina je izpričana zgolj od 5. do 3. stoletja pr. n. št. Pisali so v edinstvenem likijskem alfabetu, ki je bil prilagojena oblika grškega rodoškega alfabetu. Jeziki luvijske veje so se razvili v Anatoliji že v 2. tisočletju pr. n. št., ko se je Likija imenovala Lukka in je bila pod hetitsko oblastjo.
Prvi pisni dokumenti v likijščini so zapisi na kamnih iz obdobja prisilne vključitve Likije v Ahemenidsko cesarstvo v železni dobi. Prvi kovanci z napisi v likijski pisavi so se pojavili malo pred letom 500 pr. n. št. V obdobju perzijske monarhije, ki jo je ustanovila Perzija, se je Likija lepo razvijala. Iz tega obdobja izvirajo številni kamniti spomeniki ter zgodovinski in vladni napisi, ki pa zaradi nepopolnega razumevanja jezika niso povsem jasni. To obdobje je znano kot »dinastično obdobje«.
V Likiji so že pred tem obstajale manjše enklave dorskih Grkov. Ko so Perzijce porazili Grki, se je Likija odprla za nadaljnje naseljevanje Grkov. Postopoma so napisi v likijščini začeli izginjati, medtem ko so se napisi v grščini množili. Popolna asimilacija Likijcev v Grke se je zgodila pod Aleksandrom Velikim v 4. stoletju pr. n. št. Po letu 300 pr. n. št. je Likija padla pod oblast Rimske republike, ki je skoraj do konca svojega obstoja dovoljevala domačo oblast in uporabo jezika, ki je bil takrat že grški.
Glavna mesta in arheološke znamenitosti
Antični viri omenjajo približno 70 likijskih naselij, ki so bila večinoma locirana v obalnem pasu, v varnih jamah, ali pa v notranjosti na pobočjih in vrhovih hribov, kjer jim je težak dostop nudil varnost. Glavna mesta antične Likije so bila Ksantos (likijsko Arñna), Patara (likijsko Pttara), Mira, Pinara (likijsko Pilleñni), Tlos in Olimpos, ki so imela v Likijski zvezi po tri glasove, ter Fazelida.
Čeprav je v nekaterih antičnih dialogih, kot je Erōtes, zapisano, da so »likijska mesta bolj zanimiva zaradi svoje zgodovine kot zaradi svojih spomenikov, ker niso ohranili svojega nekdanjega sijaja«, je še vedno mogoče videti številne spomenike. Med najbolj prepoznavnimi so zagotovo značilne skalne grobnice, vklesane v prepadne stene v bližini Dalyana. Ena najbogatejših zbirk likijskih artefatkov se nahaja v Britanskem muzeju v Londonu.
Mira (Myra) je bilo eno najpomembnejših mest antične Likije. Njena najbolj fascinantna znamenitost so grobnice, vklesane v skalo, ki izvirajo že iz 5. stoletja pr. n. št. Ob vznožju skal se nahajajo ruševine veličastnega teatra, ki pričajo o nekdanji pomembnosti in izjemnosti tega kraja. V bližini Mire se nahaja tudi cerkev sv. Nikolaja.
Kekova je majhen, nenaseljen otok v bližini Mire, nasproti vasi Kaleköy in Üçağız. Na njegovi severni strani ležijo delno potopljene ruševine antičnega mesta, ki ga je v 2. stoletju uničil potres. Mesto je bilo obnovljeno in je še naprej cvetelo v obdobju Bizantinskega cesarstva, a je zaradi arabskih vpadov dokončno opuščeno.
Likijska pešpot in sodobni turizem
Likijska pešpot (turško Likya Yolu) je približno 540 km dolga markirana pot, ki vodi od Ölüdeniza pri Fethiyi na zahodu do Geyikbayırıja, približno 20 km od Antalye. Pot je bila ustanovljena na pobudo Britanke/Turkinje Kate Clow z namenom spodbujanja trajnostnega turizma v majhnih gorskih vaseh, ki so jim grozile izumrtje. Ta pot omogoča obiskovalcem, da doživijo neokrnjeno naravo, spoznajo lokalno kulturo in obiščejo številne arheološke ostanke.
Poleg arheoloških najdišč Likija ponuja tudi izjemne naravne lepote. Ena takšnih je plaža Iztuzu, znana kot "plaža želv". Dostop do nje je mogoč le z ladjico po čudoviti dolini reke Dalyan. Plaža Iztuzu je pomemben habitat za gnezdenje morskih želv, ponaša pa se z mehkim zlatim peskom, plitvo, kristalno čisto vodo in številnimi kioski, kjer lahko uživate v turškem čaju in tradicionalnih palačinkah gözleme.
Antalya, eno najlepših mest turške riviere, je tudi pomembno središče Likije. Med znamenitostmi mesta velja omeniti minaret Yivli Minare, stolp z uro na stari mestni trdnjavi, Hadrijanova vrata iz leta 130 pr. n. št., staro pristanišče, ki je danes marina, in najbolj ohranjen del mestnega obzidja. Ozke uličice starega mestnega jedra, polne lokalčkov, trgovinic in manjših hotelov, ponujajo edinstveno doživetje.
Mitologija in legende o Likijcih
Zgodovina Likije pred odkritjem hetitskih in staroegipčanskih dokumentov ostaja deloma ovita v legende. Staroegipčanski in hetitski zapisi Likijce pogosto opisujejo kot upornike, pirate in plenilce, nekateri dokumenti pa jih omenjajo kot zaveznike Hetitov. V pozni bronasti dobi je bila Likija kot Lukka ali Luqqa morda članica Asuve, zveze zahodnoanatolskih držav, ki je bila v nasprotju s Hetitskim cesarstvom. Po propadu Hetitskega cesarstva se je Likija pojavila kot neodvisno Novohetitsko kraljestvo.
Časovna vrzel med prazgodovino in pisno zgodovino, ki se je začela z grškim zgodovinarjem Herodotom, je zapolnjena z legendami. Herodot in drugi klasični grški avtorji so pripovedovali zgodbe o prvih Likijcih, vendar je njihova zgodovinska točnost vprašljiva, saj so Grki pogosto imeli vrzeli v znanju o Anatoliji. Niso vedeli za Hetitsko cesarstvo ali za likijsko državo znotraj njega, niti za jezike anatolskega izvora, ki so se nekoč govorili v Anatoliji.
Ena od legend pravi, da so Likijci prišli s Krete, kar pa ni resnično, saj so bili luvijsko govoreče ljudstvo, na Kreti pa ni sledi o njihovem bivanju. Po Herodotu naj bi boginja Evropa imela dva sina, Sarpedona in Minosa. Ko sta se brata sprla za Kreto, je Minos pregnal Sarpedona in njegovo ljudstvo Terrmile. Izgnanci naj bi se izkrcali v Miljasu, pokrajini, ki je kasneje postala znana kot Likija. Kasneje naj bi kralj Egej izgnal Likija, sina Pandiona II. Atenskega, ki se je preselil med Termile in dal pokrajini svoje ime. Likija se pojavlja tudi v zgodbi o Belerofontu, ki je podedoval prestol likijskega kralja Jobata. Homer v svojih delih večkrat omenja Likijo kot zaveznico Troje.
Herodotovi zapisi o dogodkih iz njegovega časa so bolj zanesljivi. Omenja, da so Perzijci leta 546 pr. n. št. osvojili Malo Azijo. Prebivalci doline reke Ksantus so se Perzijcem odločno uprli, kar je Herodot primerjal z junaškim uporom Špartancev pri Termopilah. Arheologi so sicer v akropoli Ksanta odkrili veliko pogorišče iz sredine 6. stoletja pr. n. št., vendar ni neposredne povezave z opisom požara, ki ga je omenjal Herodot. Herodot tudi navaja, da se 80 ksantskih družin ni udeležilo bitke, morda zaradi paše živine na poletnih planinskih pašnikih. Te družine naj bi bile ključne za ponovno poselitev opuščenih območij. Herodot poroča, da so bili Ksanti iz njegovega časa večinoma potomci neksantskih plemen, morda Likijcev, ne pa Irancev ali drugih tujcev.
Ahemenidska politika do Likije je bila v veliki meri strpna, saj Likija ni imela svojega satrapa. Ta toleranca je bila posledica drugačne metode nadzora: Perzijci so v regijo naselili svoje aristokratske družine, ki so izvajale navidezno domačo oblast. Nekatera dejstva kažejo, da likijsko prebivalstvo ni bilo povsem pokorno. Perzepolske državne tablice iz leta 509 pr. n. št. omenjajo prerazporeditve vojnih ujetnikov, med katerimi so bili tudi Tumirli ali Tumirili (iz likijskega Trm̃mili), kar pomeni Likijci.
Perzijska vlada je za lažje obvladovanje svojih osvojitev ustanavljala odvisne monarhije pod svojim nadzorom. Izraz "dinast" za Likijo ni izvoren; likijski napisi kažejo, da so se monarhi naslavljali s "xñtawati" ali "khñtawati". Ko so vladarji dobili pravico do kovanja svojega denarja, je te nosilce naslova mogoče izslediti tudi na legendarnih kovancih. Likija je imela enega monarha, ki je vladal iz palače v Ksantosu. Vladarski položaj je bil deden. Vladar je bil sredstvo, s katerim je perzijska država izvajala svojo politiko v regiji. Tiste, ki so se uprli, so po porazu poslali v Perzepolis. Nekateri dinasti so bili Perzijci, vendar so bili večinoma Likijci.
Prvi vladar je bil domnevno oseba, omenjena v zadnji vrstici grškega epigrama na Ksantoškem obelisku. Herodot omenja poveljnika Kserksovega likijskega ladjevja v drugi perzijski vojni leta 480 pr. n. št., Kuberniskosa Sika. Njegovo ime je bilo prvotno tolmačeno kot Kibernis, sin Sike, vendar z majhno spremembo črk nastaneta besedi "kubernis kosika", kar bi pomenilo Kibernis, sin Kosike, torej Khezige. Kibernis je priplul do Salaminske ožine, kjer je bilo v bitki pri Salamini uničeno celotno likijsko ladjevje. Po tej teoriji je bil Kibernis (Kubernis) vladar, ki je na legendarnih kovancih zapisan kot KUB, datirani v obdobje 520-500 pr. n. št. Med njim in Kuprlijem je verjetno vladal Kibernisov sin in Kuprlijev oče Kheziga.
