V samem središču kraja, v starodavnem trgu Kozje, je kozjanski rojak Marjan Marinšek uredil muzejsko učilnico iz časov Kraljevine Jugoslavije. Ta edinstvena postavitev, ki jo najdemo v zgodovinski stavbi, v kateri danes domujeta župnišče in banka, ponuja vpogled v nekdanje šolske prostore. Zanimivo je, da je prav v tej stavbi leta 1805 začela delovati prva javna šola na Kozjanskem. V muzejski učilnici so razstavljena originalna šolska vrata stare šole, ki je v Kozjem delovala od leta 1882 do 1966, ter kompleten razred z lesenimi klopmi in šolsko tablo, ki pričarata pristno vzdušje nekdanjega pouka. Prav tako je na ogled pregled slovenskih prvih čitank iz 19. in 20. stoletja, ki pričajo o razvoju slovenskega jezika in literature v izobraževalnem procesu.
Vrnimo se za trenutek nazaj v leto 1930. Šola v Kozjem, ki je bila takrat opisana kot najprijaznejša stavba v trgu, vidna z vseh strani in od daleč prepoznavna, je dajala trgu tipično podobo. Imela je štiri razrede in stanovanje za šolsko služkinjo. Vsi, ki so nekoč prestopili prag te šole, ne bodo nikoli pozabili težkih hrastovih vrat, ki jih je bilo potrebno močno odriniti, da si vstopil v vežo. Od tam so vse poti vodile v vežo in po stopnišču navzgor, v druga dva razreda ter upraviteljevo pisarno. Razred je imel tri, štiri ali pet oken, tako, da je svetloba prihajala z leve strani. Na severni strani zgradbe je bilo zaradi simetrije eno okno slepo, ki je bilo še posebej zanimivo. Klopi so bile lesene, zelene barve, sedežni del, ki je držal klopi, pa je bil rjav. Na levi strani so sedele praviloma deklice, na desni pa dečki. Prostora je bilo za tri šolarje, a če je bilo potrebno, so v njih sedeli tudi štirje. Na zgornji strani klopi je bil žleb za odlaganje svinčnika ali peresnika ter po tri luknje za črnilnike. V desnem kotu je stala visoka glinasta peč s črnimi vratci, na sredini pa kateder ter za njim šolska tabla v obliki črke A. Na steni zadaj je visel šolski križ. Na levi strani table je stal trinožni umivalnik, v katerem so si učitelji, po pisanju s kredo, umivali roke. Brisača je visela ob tabli. V umivalniku so smeli učenci spirati spužvo, za brisanje table in so jo odlagali na poličko, kjer so bile tudi krede. V kotu na desni je stala omara z enojnimi vrati, v kateri je bila šolska knjižnica z nekaj desetimi knjigami, zavitimi v moder pak papir. Na omari so stali: globus, šolsko črnilo in pozicijsko računalo. Geometrijske like in barvne krede so učitelji prinašali s seboj. Stene so bile do višine enega metra in pol, prebarvane z zeleno oljnato barvo, naprej pa je bil apneni belež. Na stenah so visele table z abecedo, slikami živali, nazorni prikaz pračloveka od kamene dobe do železne, ter Vidovdanska proslava. Pod stropom je tekla tanka zelena črta, ki je optično zniževala višino razreda. In na sredini stropa je bila luč v obliki krožnika z eno žarnico.
Slovenski šolski muzej: Zakladnica znanja in spominov
Slovenski šolski muzej, ki je bil ustanovljen že leta 1898, je eden najstarejših nacionalnih muzejev na Slovenskem in osrednji slovenski muzej na področju šolstva. S svojo bogato zbirko in stalno razstavo "Šola je zakon!" pripoveduje zgodbo o razvoju vzgoje in izobraževanja na slovenskih tleh skozi stoletja. Muzej se nahaja v prostorih nekdanjih uršulinskih šol na Plečnikovem trgu 1 v Ljubljani, kjer obiskovalcem ponuja izjemno izkušnjo potovanja skozi čas.
Stalna razstava "Šola je zakon!" je bila leta 2022 prenovljena in sedaj ponuja sodobno, interaktivno postavitev, ki z različnimi muzeološkimi pristopi in izraznimi sredstvi približuje šolsko dediščino javnosti. Razstava obiskovalca popelje skozi zgodovino vzgoje in izobraževanja od prazgodovine do današnjih dni, pri čemer poudarja, da je šola odraz svojega časa in ključni dejavnik kulturnega, družbenega in zgodovinskega razvoja. Osnovni koncept razstave temelji na veliki, dolgi črni šolski tabli, ki ji nasproti stoji dolga šolska klop. Tabla pa ni le navadna tabla, temveč se iz nje, kot iz "čudežne omarice", odpirajo lopute, vrata in predali, ki razkrivajo številne podatke, mikavne zgodbe, arhivsko gradivo, dokumente in zanimive predmete iz šolske preteklosti.
Razstava vključuje ambientalne postavitve, makete, zvočne, računalniške in filmske prikaze, ki oživljajo duh časa in življenjski utrip šole v vsakem obdobju. Obiskovalci lahko spoznajo različne didaktične pripomočke, učne načrte, šolske zakone in šematizme, pa tudi vsakdanje življenje učencev in učiteljev. Posebna pozornost je namenjena pomembnim osebnostim, ki so pustile pečat na področju slovenske pedagogike, kot sta Anton Martin Slomšek in Marija Terezija.
Mejniki v razvoju slovenskega šolstva
Zgodovina šolstva na Slovenskem je bogata in pestra, zaznamovana s številnimi mejniki, ki so oblikovali današnji izobraževalni sistem.
Prazgodovina: V prazgodovini je učenje potekalo predvsem skozi opazovanje in posnemanje. Znanje se je prenašalo iz roda v rod z neposrednim doživljanjem okolice. Otroci so se učili sproti, risali so z ogljem, prstjo in živalsko krvjo.
Rimski čas: V rimskem času je bilo šolanje večinoma namenjeno dečkom in je bilo zasebno, osredotočeno na učenje govorništva. Obstajajo indici, da so na slovenskih tleh delovali učitelji za osnovno raven izobrazbe.
Srednji vek: Šolstvo je bilo skoraj v celoti v okviru Cerkve, postopoma pa se je začelo vzpostavljati cehovsko izobraževanje za določene poklice.
Protestantizem: Prinesel je prelomnico z izdajo prve slovenske tiskane knjige, ki je hkrati pomenila prvi slovenski učbenik. V času protireformacije se je prenos znanja večinoma odvijal s staršev na otroke, zasebni učitelji so bili redki.
Šolska reforma Marije Terezije (1774): Ta reforma je uvedla Splošni šolski red, prvi državni osnovnošolski zakon, ki je deklarativno uvedel obvezno osnovnošolstvo za vse otroke od 6. do 12. leta starosti. Marija Terezija je s svojim izobraževalnim ozadjem in skrbjo za vzgojo svojih številnih otrok močno vplivala na razvoj šolstva.
Ilirske province: Obdobje Ilirskih provinc je bilo pomembno za razvoj slovenščine kot učnega jezika v osnovnih šolah in gimnazijah.
Anton Martin Slomšek: Kot duhovnik, pesnik in učitelj je Slomšek poudarjal vlogo ljudske kulture in vzgoje ter pomen izobraževanja za razvoj človeka in naroda. Njegovo delo "Blaže in Nežica v nedeljski šoli" je bilo izjemno pedagoško delo.
Po letu 1869 (Tretji šolski zakon): Razširitev šolske mreže je omogočila, da so Slovenci postali pismen in kulturno razvit narod. "Nova šola" je vsebino pouka razširila z novimi predmeti, med njimi tudi telovadbo, kar je sprva naletelo na odpor staršev.
Po 1. svetovni vojni: Večji del slovenskega ozemlja se je združil v Kraljevino Jugoslavijo. Slovenska šola je prešla v jugoslovanski prostor, leta 1919 pa je bila ustanovljena prva slovenska univerza v Ljubljani. Slovenci izven meja so bili deležni raznarodovalnih pritiskov.
Po letu 1945: Šolstvo je doživelo številne spremembe, vključno s šolsko reformo leta 1958. Uvajali so se interesne dejavnosti, šole v naravi, bralna značka in številni krožki. V šolske načrte so se vključili nova ideologija, državna praznovanja in pionirji.
Usmerjeno izobraževanje (1981-1987): Zaznamovalo je srednje šolstvo, ukinjene so bile gimnazije in matura.
Po osamosvojitvi Slovenije: Z demokratizacijo in tehnološkim napredkom so se povečale potrebe po znanju. Uvedena je bila devetletna osnovna šola, srednje šole so postale raznovrstne, vrnile so se matura in gimnazije. Bolonjska reforma je prinesla spremembe v univerzitetni študij, program Erasmus pa spodbuja mobilnost.
Kdo je izumil pisanje?
Vsakdanje življenje v šoli nekoč
Muzejske učne ure v Slovenskem šolskem muzeju omogočajo obiskovalcem, da doživijo pouk, kakršen je bil v preteklosti. Sedenje v stari šolski klopi pred strogo učiteljico ali učiteljem, oblečenima v modo preteklega časa in z obvezno šibo v roki, pričara pristno vzdušje šole nekoč. Obiskovalci lahko izkusijo, kako je bilo, ko ni bilo dovoljeno klepetati, ko je bilo treba odgovarjati stoje s celimi stavki, in ko so za neposlušnost grozili s klečanjem na koruzi ali nošenjem lesenega osla na hrbtu.
Posebej zanimiv je vpogled v razvoj pisalnih pripomočkov, od pisanja v pesek, kovinskega stilusa za voščeno tablico do gosjih peres, črnilnikov, nalivnih peres in kemičnih svinčnikov. Zvezki so bili nekoč velika dragocenost, pogosto izdelani doma iz odpadnega papirja. Učenci so si jih lahko kupili z nabiranjem gozdnih sadežev ali s prodajo jajc. Posebna štampiljka v obliki čebele je bila nagrada za brezhibno opravljeno domačo nalogo.
Knjižnica Slovenskega šolskega muzeja
Knjižnica Slovenskega šolskega muzeja, ki deluje od leta 1898, je specialna knjižnica z obsežno zbirko gradiva s področja šolstva, vzgoje, izobraževanja ter šolske in obče zgodovine. Arhiv knjižnice obsega več kot 50.000 enot, med katerimi najdemo učbenike, pedagoške in strokovne publikacije, mladinske revije, dela slovenskih prosvetnih delavcev ter najstarejši učbenik, ki sodi med inkunabule, natisnjen leta 1468. Knjižnica je namenjena čitalniški uporabi in predstavlja dragocen vir za raziskovalce, študente in vse, ki jih zanima zgodovina slovenskega šolstva.
Prihodnost šolstva in vloga umetne inteligence
V času hitrega tehnološkega razvoja se porajajo vprašanja o prihodnosti šolstva, vključno z vlogo umetne inteligence. Direktor muzeja, Staneta Okoliš, poudarja, da pristnega osebnega odnosa med učiteljem in učencem, ki je bistvo vsake šole, ni mogoče nadomestiti z umetno inteligenco. Kljub nevarnostim, ki jih prinaša umetna inteligenca, je pomembno, da jo postavimo v službo človeka in ohranimo človeško identiteto šolstva. Zgodovina nas uči, da so se ljudje v šoli vedno ukvarjali z novim in neznanim, in da je tehnološki napredek najbolj koristen, ko obogati celotno življenje.
Obisk Slovenskega šolskega muzeja je tako več kot le ogled razstave; je popotovanje v mladost, v spomine na šolske dni, ki so za vsakogar edinstveni in neponovljivi. Je priložnost, da se zavemo pomena izobraževanja in razvoja slovenskega naroda skozi stoletja.