Mednarodni koordinacijski odbor Unescovega programa Človek in biosfera (Man and the Biosphere Programme - MAB) je na svojem 37. zasedanju v kitajskem mestu Hangzhou sprejel pomembno odločitev, ki pomembno vpliva na status in obseg biosfernega območja v jugozahodni Sloveniji. Biosferno območje Kras, ki je bilo ustanovljeno leta 2004, bo odslej nosilo ime Biosferno območje Škocjanske jame. Hkrati pa je bil potrjen tudi ambiciozen projekt razširitve njegovega prehodnega območja, ki bo zdaj obsegalo celotna ozemlja občin Hrpelje - Kozina, Ilirska Bistrica in Pivka. Ta preimenovanja in razširitve predstavljajo pomemben korak k bolj celostnemu in povezanemu upravljanju izjemno bogatega naravnega in kulturnega območja.
Od Krasa k Škocjanskim jamam: Priznanje izjemnemu naravnemu fenomenu
Prvotno ustanovljeno kot Biosferno območje Kras leta 2004, je območje v dvajsetih letih uspešno ureseljevalo svoje poslanstvo. Osrednji del tega območja je bil tesno povezan z edinstvenim podzemnim sistemom Škocjanskih jam, medtem ko je vplivno območje zajemalo celotno porečje ponikalnice Reke. Vendar pa je z rastjo razumevanja o povezanosti ekosistemov in potreb po trajnostnem upravljanju vse bolj dozorevala potreba po razširitvi območja. Preimenovanje v Biosferno območje Škocjanske jame poudarja izjemno naravno vrednost in mednarodno prepoznavnost tega podzemnega čudesa, ki je že samo po sebi vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Ta sprememba odraža globoko spoštovanje do geoloških in bioloških procesov, ki so oblikovali ta edinstven kraj.
Razširitev prehodnega območja: Povezovanje občin za trajnostni razvoj
Širitev prehodnega območja na celotna ozemlja občin Hrpelje - Kozina, Ilirska Bistrica in Pivka predstavlja strateško odločitev, ki presega zgolj administrativne meje. Ta poteza omogoča bolj celostno obravnavo okoljskih, socialnih in ekonomskih vidikov, ki so neločljivo povezani z biosfernim območjem. Vključitev celotnih območij teh občin pomeni priložnost za krepitev sodelovanja med lokalnimi skupnostmi, upravljavci in drugimi deležniki. Namen te širitve ni uvajanje novih varstvenih režimov, temveč spodbujanje aktivnosti, ki prispevajo k trajnostnemu razvoju. To vključuje raziskovanje, izobraževanje, spodbujanje naravi prijaznih praks kmetijstva, obrti in turizma. S tem se bo povečala prepoznavnost območja v okviru Unesca in ustvarile boljše možnosti za njegov nadaljnji trajnostni razvoj.
Unescov program Človek in biosfera: Globalna mreža za sožitje med človekom in naravo
Unescov program Človek in biosfera (MAB) je ključen mednarodni okvir za vzpostavljanje in ohranjanje biosfernih območij po vsem svetu. Njegov temeljni cilj je spodbujanje sožitja med ljudmi in njihovim okoljem ter doseganje trajnostnega razvoja, ki temelji na uravnoteženi rabi naravnih virov in ohranjanju biotske raznovrstnosti. Biosferna območja so mednarodno priznana območja ekosistemov, ki se odlikujejo po bogati biotski raznovrstnosti. Namenjena so ohranjanju teh ekosistemov in njihove raznovrstnosti, hkrati pa spodbujajo trajnostni razvoj z vključevanjem in sodelovanjem lokalnega prebivalstva.
Trenutno ima Slovenija na seznamu Unescovih biosfernih območij štiri vpise: poleg novoustanovljenega Biosfernega območja Škocjanske jame, ki je nadomestilo Biosferno območje Kras, so to še Biosferno območje Kozjansko - Obsotelje, čezmejno Biosferno območje Julijske Alpe - Julijske Predalpe ter petdržavno čezmejno območje Mura - Drava - Donava. Vsako od teh območij predstavlja edinstven ekosistem in kulturno krajino, ki zahteva posebno pozornost in celostno upravljanje.
Biosferni rezervati: ali gre za trajnostni razvoj?
Geografski in ekološki mozaik: Stik svetov in izjemna biotska pestrost
Biosferno območje Škocjanske jame se razteza v jugozahodni Sloveniji na površini več kot 105.000 hektarjev. Njegova naravno geografska značilnost je kontaktni kras, kjer se stikajo vodoprepustna kraška območja planote Kras, Čičarije, Pivke, Snežnika in dela Javornikov z neprepustnim območjem flišnih Brkinov. Ta geološka posebnost ustvarja izjemno pester mozaik kraških pojavov, kot so jame, udornice, vrtače, kraški ravniki in visoke dinarske planote. Posebej značilni so pojavi, vezani na stik apnenca s flišem, kot so ponorne jame in slepe doline.
Najbolj impozanten jamski fenomen so seveda Škocjanske jame, skoraj 7 kilometrov dolg jamski splet z enim največjih podzemnih kanjonov na svetu in z neverjetno prostornino več kot 5,5 milijonov kubičnih metrov. Na vzhodnem delu biosfernega območja se nahajajo Pivška presihajoča jezera, ki se ob visokem vodostaju podzemne vode napolnijo z vodo. V Brkinih pa najdemo številne hudorniške grape, od koder se vodotoki večinoma stekajo v reko Reko. S hidrološkega vidika je območje izjemno tudi zato, ker tu poteka razvodnica med jadranskim in črnomorskim povodjem, kar dodatno poudarja njegov ekološki pomen.
Geološka podlaga in lega na prehodu med Primorjem in osrednjo Slovenijo sta osnova za izjemno pestrost rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih življenjskih prostorov. Biosferno območje Škocjanske jame predstavlja stik submediteranskega in srednjeevropskega bioklimatskega območja. Biotska pestrost se odraža v številnih rastlinskih in živalskih vrstah, ki naseljujejo suhe kraške travnike, mokrotne travnike ob vodotokih ter obsežne sklenjene gozdne površine. Posebno vrednost predstavljajo jame kot življenjski prostor številnih endemičnih živalskih vrst, med katerimi sta najbolj znani človeška ribica (Proteus anguinus) in hrošč drobnovratnik (Leptodirus hochenwartii). Težko dostopni in dokaj neokrnjeni gozdovi nudijo zatočišče tudi trem največjim evropskim zverem: medvedu (Ursus arctos), volku (Canis lupus) in risu (Lynx lynx). Celotno območje je ugodno tudi za kar 27 vrst netopirjev, kar predstavlja pomemben delež vseh znanih vrst v Sloveniji.
Kulturna dediščina: Pričevanje o preteklosti in ohranjanje tradicij
Arheološke najdbe pričajo o izjemnosti in poselitvi območja že od prazgodovine dalje. Iz obdobja srednjega veka izstopata dediščina številnih še ohranjenih cerkva ter dediščina gradov, med katerimi je v celoti ohranjen le grad Prem. Skrb za kraško površje skozi stoletja je ohranila mozaične suhe kraške travnike s suhimi zidovi in številnimi vodnimi zajetji (kali). Na hribovitih predelih pa najdemo terasaste ekstenzivne visokodebelne sadovnjake, ki se odražajo tudi v znamenitih žganjih - kraškem brinjevecu in brkinskem slivovcu.
Pomemben prispevek k ohranjanju biotske pestrosti in kulturne dediščine dajeta še čebelarstvo, s čimer se Ilirska Bistrica ponaša kot rojstni kraj konstruktorja AŽ panjev - Antona Žnideršiča, ter ovčjereja in živinoreja s transhumantnim pašništvom. Mozaik območja se kaže tudi v stavbni dediščini, kjer se prepletajo sredozemski in osrednjeslovenski vplivi. Ob vodotokih so ohranjeni sledovi bogate zgodovine mlinarstva in žagarstva, ki sega v srednji vek. Omeniti velja tudi dediščino furmanstva, rudarjenja (ki sega v 18. stoletje) ter dediščino Južne železnice iz sredine 19. stoletja. Bogato duhovno izročilo, ki sega še v poganske čase, se kaže predvsem v številnih pustnih skupinah, med katerimi sta najbolj znani in kot nesnovna dediščina varovani Škoromatija in Vrbiške šeme.
Reka Reka: Arhitekt podzemnega sveta
Škocjanske jame so edinstven naravni pojav, ki ga je ustvarila reka Reka. Reka izvira v vznožju Snežnika in po približno 55 kilometrih poti po površju, ko doseže apnenčasti Kras, svoje struge ne poglablja več le mehansko (z erozijo), ampak tudi korozijsko - raztaplja apnenec. V prvem delu svoje poti po apnencu teče še po površju, po približno štiri kilometre dolgi soteski, ki se končuje z veličastno steno, nato pa izgine v podzemlje. Slepa dolina Reke je največja slepa dolina v Sloveniji.
Kakih 200 metrov od ponorov se je v daljni preteklosti, najbrž v mlajšem pleistocenu, nad jamo udrl strop in nastali sta udornici Velika (globoka do 165 m) in Mala dolina (120 m), ki ju ločuje naravni most, ostanek prvotnega jamskega stropa. Nad jamami, med steno nad ponorom in stenami Male doline, se nahaja vasica Škocjan. Tik ob hišah je še en vhod v podzemlje, 90 metrov globoko brezno Okroglica, ki se končuje malo nad podzemeljsko Reko. V dnu Velike doline reka Reka dokončno izgine v podzemlje in se ponovno pojavi na površju 34 kilometrov stran, v izvirih Timave, nedaleč od obale Jadranskega morja.
Del Škocjanskih jam, po katerem teče reka Reka - Šumeča jama - je pravzaprav okoli 3,5 kilometra dolga, 10 do 60 metrov široka in več kot 100 metrov visoka podzemna soteska. Vsi jamski rovi merijo približno 6 kilometrov, navpična razlika med najvišjim vhodom (Okroglica) in najnižjim človeku dostopnim mestom v jami - odtočnim sifonom - pa je 205 metrov. Na nekaj mestih se soteska razširi v podzemeljske dvorane, največja med njimi, Martelova dvorana, pa je impresivnih 308 metrov dolga, povprečno 89 metrov široka in povprečno 106 metrov visoka.
Regijski park Škocjanske jame: Srce biosfernega območja
Regijski park Škocjanske jame je bil ustanovljen leta 1996 in leži na skrajnem jugovzhodnem delu matičnega krasa, blizu Divače. Meri 401 hektar, poleg zavarovanega območja pa park obsega še vplivno območje, ki z okoli 45.000 hektarjev zajema celotno porečje reke Reke. Osrčje parka je enkraten jamski splet z veliko geološko, rastlinsko in živalsko pestrostjo ter bogato kulturno dediščino. Celotno zavarovano območje je del omrežja Natura 2000 in ekološko pomembno območje. Škocjanske jame so mednarodno priznano območje svetovnega pomena. Bogato naravno dediščino dopolnjujejo redke ali endemične podzemne živalske vrste, predvsem pa pestra cvetana suhih kraških travnikov na površju.
Tako v zavarovanem kot vplivnem območju parka se srečujemo z bogato kulturno dediščino, ki se odraža v tipični kraški arhitekturi, številnih etnoloških, zgodovinskih in umetnostno-zgodovinskih spomenikih ter mnogih arheoloških najdiščih. Na vplivnem območju so ob strugi Reke v preteklosti zrasli številni mlini in žage, ki pa so do danes skoraj popolnoma propadli. S parkom upravlja Javni zavod Park Škocjanske jame, ki skrbi za ohranjanje naravne in kulturne dediščine, vzpostavlja monitoring, omogoča kakovostno življenje lokalnemu prebivalstvu ter ozavešča in izobražuje javnost o pomenu varovanja in upravljanja v zavarovanih območjih.
Vplivno območje parka: Raznolikost pokrajin in življenjskih prostorov
Vplivno območje Regijskega parka Škocjanske jame, ki zajema celotno porečje Reke, obsega 450 km². Leži na stiku kraškega in nekraškega sveta ob jugozahodnem vznožju dinarskih planot. Območje, ki je zaradi ugodne lege pod vplivom sredozemske klime, je tudi reliefno dobro razčlenjeno. Nad celotnim območjem kraljuje 1796 metrov visoki Snežnik, najvišja nealpska gora v Sloveniji, ki predstavlja njegovo skrajno vzhodno mejo.
Zgornji del Reške doline leži na slovensko-hrvaški meji, med Snežnikom in Gorskim kotarjem, le dobrih 20 kilometrov od Kvarnerskega zaliva. Na večjem delu vplivnega območja je razvita površinska rečna mreža, medtem ko je za preostali del značilno podzemno pretakanje z velikimi kraškimi izviri ob stiku z nepropustnim svetom. Med najizdatnejše sodijo Sušec in Bistrica v Ilirski Bistrici ter Podstenjšek pod vasjo Šembije. Na Snežniški planoti poteka razvodje, saj vode po eni strani odtekajo v Pivko in naprej v Črno morje, po drugi strani pa v Reko in v Jadransko morje.
Snežnik je znan po svoji zanimivi flori, ki je fitogeografsko in ekološko izredno pestra. Tu najdemo redke ali celo endemične rastline ter ekološko in floristično različne rastlinske združbe. Še do nedavnega so predel nad Ilirsko Bistrico poraščali številni kraški travniki, ki pa se danes zaradi opuščanja paše in košnje prehitro zaraščajo. Nad njimi se razprostirajo obsežni jelovo-bukovi gozdovi v dinarski obliki. Pogorje Snežnika je poznano tudi po bogatem živalstvu, saj težko dostopni in neokrnjeni gozdovi nudijo življenjski prostor trem največjim plenilcem: medvedu, volku in risu.
Kulturna dediščina Ilirske Bistrice in okolice
Na območju Ilirske Bistrice se javljajo sledovi poselitve že od železne dobe naprej. Terasasto zasnovano gradišče nad Trnovim spada med največje naselbinske komplekse na krasu. Na strateški skalni vzpetini Gradina je dokumentirana poselitev v pozni rimski dobi v obliki utrjene postojanke, na območju katere je v srednjem veku zrasel grad. Starodavno mestno jedro Bistrice je datirano že v 14. stoletje, srednjeveška je tudi večkrat predelana cerkev sv. Petra. Druga bistriška cerkev, posvečena sv. Juriju, datira v začetek 18. stoletja. Posebnost tega mesta je prepletanje ljudskega stavbarstva iz 19. stoletja s stavbami trgovskega, poslovnega in upravnega značaja. Mlini in žage v historičnem jedru datirajo v čas od 17. do 20. stoletja, omenjajo pa se že v prvi polovici 15. stoletja. Za mesto je bila zlasti pomembna žagarska obrt, ki je dosegla vrh med obema vojnama. Danes so mlini in žage v središču naselja večinoma zapuščeni.
Ilirska Bistrica je znana tudi kot zibelka kvalitetnih glasbenih skupin, ki gojijo ljudsko pesem. Mesto gosti samostan in šolo sester de Notre Dame, je rojstni kraj čebelarja Antona Žnidaršiča, konstruktorja AŽ panja, ter prizorišče pustnega karnevala. V mestu se nahaja tudi eden najstarejših še delujočih mladinskih klubov na Slovenskem (MKNŽ). Mesto je dom 284 padlim borcem 4. jugoslovanske armade, prekomorcev in domačinov, ki počivajo na hribu Svobode. Na Bistriškem so prisotne pobude o ohranitvi nabora oz. vizite, štel'nge, kot turistične prireditve, ki je bila že iz časov Avstro-Ogrske.
Dolina Reke: Ornitološko pomembno območje in sledovi preteklosti
Dolina reke Reke je ornitološko pomembno območje, kjer na vlažnih in poplavnih travnikih, manjših močvirjih, trstičjih in obrežjih Reke gnezdijo številne redke vrste ptic, med njimi globalno ogroženi kosec (Crex crex). Poplavni in močvirni travniki so izrednega pomena, saj predstavljajo dragocen habitat številnim ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam, med njimi strašničnemu modrinu (Maculinea teleius), globalno ogroženi vrsti metulja. Zanimiva so tudi toploljubna pobočja in mestoma prepadna ostenja, nastala kot posledica nariva snežniške apnene gmote na flišnato dolino Reke.
Najstarejši ostanki poselitve v dolini segajo v pozno bronasto dobo, z dvema prazgodovinskima gradiščema s kontinuiteto v antiko. Iz sredine 13. stoletja izvirajo ostanki srednjeveškega gradu Gotnik pri Zabičah. V Podstenju stoji kot kulturni spomenik zaščitena cerkev sv. Antona Padovanskega (17. stol.), ki je ena redkih župnijskih cerkva, ki je skoraj povsem ohranila prvotno podobo. V Smrju se nahaja cerkev sv. Janeza Krstnika, ki premore kvaliteten poznobaročni oltar. Iz predkrščanske dobe izvira praznovanje pusta, ki je povezano s kultom prednikov. Danes pa je pust predvsem zabava, z raznovrstnimi šemskimi liki in pustnimi skupinami, kot so Vrbiške šj'me in Podstenjski fj'htarji. Preteklost v dolini Reke sta zaznamovali predvsem mlinarstvo in žagarstvo, ki sta se navezovala na vodne zmogljivosti Reke in njenih pritokov. Številne še ohranjene stavbe, ki pričajo o tej dejavnosti, so zaščitene kot kulturni spomenik.
Brkini: Flišnat otok sredi krasa
Na drugi strani Reke se vzpenjajo flišnati Brkini, ki predstavljajo obsežno flišnato gmoto, kot osamljen otok sredi kraškega sveta. Območje je večkrat presekana z globokimi grapami ali širšimi dolinami, po katerih se po obilnem deževju pretakajo hudurniške vode. Po vrhu Brkinov poteka slikovita slemenska cesta, ki povezuje številna odročna, gručasta naselja tega gospodarsko in demografsko ogroženega predela Slovenije. Tu prevladujejo gozdovi bukve in belkaste bekice, vmesna travišča pa poraščajo združbe visoke stoklase in zlatolaske. Zaradi ugodnih podnebnih in pedoloških razmer zelo dobro uspeva sadje, predvsem jabolka in češplje, iz katerih pridelujejo znameniti brkinski slivovec.
Med najstarejšimi zaščitenimi arheološkimi območji v Brkinih se nahaja gradišče z dobro ohranjenim obrambnim nasipom iz pozne bronaste dobe pri Jelšanah. Srednjeveški grad na Premu izstopa s svojo strateško ugodno pozicijo v Brkinih. Nastanek gradu in njegovega imena sega v rimski čas. V registru kulturne dediščine se grad datira v 13. stoletje. Danes je v njem urejena stalna razstava prazgodovinskih gradišč. Drugi srednjeveški grad na tem območju se nahaja v Podgradu pri Vremah - grad Završnik, ki je danes ohranjen le še v ruševinah. V Tominjah stoji cerkev sv. Urbana, znana po imenitnih rezljanih oltarjih. Vas Suhorje s cerkvijo sv. Nikolaja je znana po ohranjeni otroški šegi na dan nedolžnih otrok, ki vključuje tepežkanje in obdarovanje otrok.
Trajnostni razvoj in prihodnost biosfernega območja
Biosferno območje Škocjanske jame ima velik nacionalni in mednarodni pomen. S potrditvijo preimenovanja in širitve območja je dobilo še eno priznanje Unescove skupnosti. Ta priznanja poudarjajo pomen ohranjanja naravne in kulturne dediščine ter spodbujajo trajnostni razvoj, ki temelji na sožitju med človekom in naravo. Nova strateška smer v okviru programa Človek in biosfera za obdobje 2026-2035, ki je bila sprejeta na zasedanju na Kitajskem, bo postavila okvirje za delovanje biosfernih območij in njihovo povezovanje z drugimi strateško pomembnimi svetovnimi konvencijami. Izpostavlja pomen miru, prilagajanja podnebnim spremembam, vključevanja mladih in domorodnih skupin ter podpore trajnostnemu razvoju na teh krajinsko bogatih območjih. Biosferno območje Škocjanske jame je tako pripravljeno na novo poglavje, ki bo poudarjalo pomen integriranega pristopa k upravljanju, sodelovanju in trajnostnemu razvoju v korist sedanjih in prihodnjih generacij.
tags: #skocjanske #jame #prehodno #obmocje