Vasica Pedrovo, ki se nahaja na izjemni razgledni točki nad Braniško in Vipavsko dolino, je pred tremi desetletji skorajda izumrla, saj sta v njej prebivala le še dva starejša domačina. Vendar pa se je v zadnjih letih v vasico ponovno začelo priseljevati ljudi, danes pa v kraju vztraja 18 stalnih prebivalcev. Ti se v vasici trudijo prepletati niti ekološkega kmetijstva, kulture in turizma. Med njimi sta tudi Borut Kokalj in Tom Ločniškar, ki na Kmetiji Rožič skrbita za čredo kraških ovc oziroma istrskih pramenk ter drežniških koz. Obe avtohtoni pasmi spadata med ogrožene vrste, mleko obeh pasem pa je izjemno bogato in lastnikoma kmetije omogoča izdelavo palete produktov, katerih okusi odražajo prvinskost okolja ter živali.
Zgodovina in obuditev vasice Pedrovo
Nadvse zanimiva zgodba, ki sta jo Borut Kokalj in Tom Ločniškar začela pisati pred petnajstimi leti, se je začela v Gabrovici pri Komnu, sprva zgolj z dvema ovcama. A že v nekaj letih je nastala čreda s 35 do 40 ovcami in kozami, ki so skupaj z lastnikoma našle nov dom na Pedrovem. Pred enajstimi leti se je resneje začela razvijati ekološka kmetija Domačija Čilčevi, ki sta jo gospodarja vodila ob dveh polnih zaposlitvah, kar je bilo izjemno naporno. Zato se je Tom odločil, da bo službo pustil ter se posvetil kmetovanju in sirarjenju. Ta premik je omogočil bolj osredotočen razvoj kmetije in njenih produktov.
Obuditev vasice Pedrovo je zgodba o vztrajnosti in viziji. Ko je kraj skoraj zamrl, so novi prebivalci vdahnili novo življenje v njegove kamnite hiše in travnate obronke. Ta proces revitalizacije je ključen za ohranjanje podeželskih skupnosti in njihovih tradicij. Ideja o prepletanju ekološkega kmetijstva, kulture in turizma predstavlja model trajnostnega razvoja, ki bi ga lahko sledile tudi druge podobne vasice.
Izbira avtohtonih pasem: Ključ do kakovosti in ohranjanja dediščine
Z Borutom sta že dolgo vedela, da si na kmetiji želita avtohtonih pasem živali, ki sta se jima zdeli za ekološki način kmetovanja najprimernejši. Izbrala sta lokalne pasme, ki so se skozi stoletja prilagajale danosti okolja v tem delu države: to so kraške ovce oziroma istrske pramenke in drežniške koze.
Kraške ovce oziroma istrske pramenke so ena najbolj ogroženih pasem ovc v Sloveniji, saj jih je v državi le okrog 700 in se trenutno pasejo na zgolj štirih kmetijah. Njihova genetska pestrost in prilagodljivost na težke pašne razmere jih delajo edinstvene. Drežniške koze pa so edina slovenska avtohtona pasma koz. »Drežniških koz je še bistveno manj kot istrskih pramenk, saj jih je v Sloveniji med 400 in 500. V državi jih najdemo na približno 20 manjših kmetijah, za to pasmo koz pa je značilno, da nimajo toliko mleka, kot ga imajo modernejše pasme koz, ki so bile selekcionirane za industrijsko rejo. Je pa zato mleko drežniških koz bolj bogato in vsebuje večje deleže beljakovin in maščob,« pojasnjuje Borut Kokalj. Ta bogatost mleka je neposredno povezana z načinom življenja živali in sestavo njihove prehrane.
Izbira teh pasem ni zgolj odraz želje po edinstvenih produktih, temveč tudi zaveza k ohranjanju biotske raznovrstnosti in tradicionalnih kmetijskih praks. Avtohtone pasme so namreč del naravne in kulturne dediščine, njihovo izumrtje pa bi pomenilo nepopravljivo izgubo.
Prvinskost mleka in edinstvenost izdelkov
Zato imajo tudi izdelki iz takšnega mleka po njegovih besedah svoj karakter in so drugačni. Kot zanimivost naj povemo, da se živali z Domačije Čilčevi pasejo 24 ur na dan in da molža poteka na pašnikih. »Tako se bogastvo kraških pašnikov, ki so eni najbolj bogatih po vrstni sestavi v Evropi, in prvinskost teh živali odražata v karakteristiki izdelkov,« izpostavlja sogovornik. Ta način reje, ki poudarja prosto pašo in neposredno povezanost z naravo, omogoča, da se v mleku ohrani vsa kompleksnost okusov in hranilnih snovi, ki jih zagotavljajo raznoliki pašni rastline.
Trenutno imata lastnika ekološke kmetije okrog 45 ovc, skupaj z mladicami, prav toliko je tudi koz. Iz njihovega mleka v sirarni nastaja široka paleta izdelkov, ki vključuje ovčje in kozje jogurte, kremne sire oziroma skute, mlade sire, sire s plemenitimi plesnimi, zorjene sire, poltrde sire, sire za pečenje, albuminsko skuto, sirotko ter seveda ovčje in kozje mleko. Ob tem se na domačiji prav vsako leto potrudijo, da v sirarni nastane kakšen nov izdelek. »Prav vsak izdelek domačije Čilčevi je poseben in ima svojo zgodbo,« je prepričan Tom Ločniškar. »Mogoče ti je pri srcu proces, v katerem nastane, okus ali pa kaj tretjega,« pravi.
Raznolikost ponudbe na Kmetiji Rožič odraža bogastvo naravnih sestavin in skrbnost pri predelavi. Vsak izdelek ni le živilo, temveč nosi v sebi zgodbo o kraju, živalih in ljudeh, ki skrbijo zanj. Ta pristop k pridelavi in prodaji ustvarja močno vez med proizvajalcem in potrošnikom.
Priznanja in prodajna pot izdelkov
Da so izdelki iz ekološke kmetije resnično kakovostni, potrjuje več nagrad v sklopu projekta Dobrote slovenskih kmetij: ovčji jogurt in kremni kozji sir sta tako že dve leti zapored dobila zlato priznanje z vsemi točkami. Ta priznanja so potrditev dolgoletnega truda, predanosti in visoke kakovosti, ki jo kmetija ponuja.
Sicer pa večino izdelkov z domačije Čilčevi lastnika kmetije prodata kar doma, v lični trgovinici, ki je odprta vsak vikend. »Ljudem ni težko priti do sem. Nekaj je dostav stalnim strankam, potem je tu še manjša trgovinica v Ljubljani, dvakrat na mesec je organizirana dostava na Idrijsko in enkrat na mesec v Ljubljano, nekaj prodamo tudi preko spletnih portalov,« poudarjata. Med njimi je tudi portal za trženje lokalno pridelane hrane iz Vipavske doline in Goriške z imenom Tržnica na borjaču; gre za skupen projekt Mestne občine Nova Gorica in občine Ajdovščina ob podpori občine Renče-Vogrsko in v sodelovanju z Regijsko razvojno agencijo ROD Ajdovščina. Omenjeni spletni portal se je lani uvrstil med 100 najboljših trajnostnih zgodb po izboru organizacije Green Destinations.
Ta večplastna prodajna strategija omogoča, da izdelki Kmetije Rožič dosežejo širši krog kupcev, hkrati pa podpira lokalno gospodarstvo in trajnostne pobude. Spletni portali in organizirani prevozi so ključni za povezovanje podeželskih proizvajalcev z urbanimi potrošniki, ki cenijo kakovostne in lokalno pridelane izdelke.
Predstavitev kmetije Paldauf
Širši kontekst: Bohinj, poplave in dediščina
Besedilo omenja tudi zgodovinske osebnosti in dogodke, ki so povezani z regijo Bohinja, kar daje širši kontekst pomenu kmetije Rožič. Štefan Rožič, ki je bil lovec v Bohinjskih gorah in se je dvakrat povzpel na Triglav, eden od vzponov je bil leta 1779 s spremljevalci Balthasarja Hacqueta, ki je tedaj izmeril nadmorsko višino Triglava, predstavlja del lokalne dediščine in zgodovine. Njegov rod se je sicer končal s smrtjo pravnuka Janeza leta 1903, a spomin nanj ostaja zapisan v ustnem izročilu.
Prav tako je omenjen predsednik vlade Borut Pahor, ki si je v Bohinju ogledal škodo po poplavah. Poudaril je pomen solidarnosti in interventnega ukrepanja države. Poveljnik državne civilne zaščite Miran Bogataj in poveljnik bohinjske civilne zaščite Boris Rožič sta opisala obseg škode, ki jo je povzročilo dvigovanje Bohinjskega jezera in reke Save. Boris Rožič je poudaril, da je bila vodna gmota tokrat večja kot ob zadnjih katastrofalnih poplavah pred dvema letoma, škoda pa bo bistveno manjša, saj so v bohinjski občini ob sanaciji takratne škode uredili tudi infrastrukturo na način, ki zmanjšuje škodo v primeru poplav. To se je videlo že med tednom, ko je dež stopil sneg in ko smo težave reševali z odmaševanjem prepustov.
Omenjeni so tudi apartmaji Janko Rožič v Stari Fužini, ki ponujajo namestitev in izhodišče za raziskovanje Bohinja, kar dodatno povezuje temo kmetije z lokalnim turizmom in infrastrukturo. Vse te informacije, čeprav na prvi pogled morda nepovezane, ustvarjajo širšo sliko o regiji Bohinj, njeni naravni lepoti, zgodovini in izzivih, s katerimi se sooča. Kmetija Rožič s svojim ekološkim pristopom in ohranjanjem avtohtonih pasem predstavlja pomemben del te zgodbe, ki se prepleta z naravo, tradicijo in sodobnimi izzivi.
