Judovski narod je bil globoko zakoreninjen v tradicijah in obredih, ki so oblikovali njihovo identiteto in odnos z Bogom. Eno najpomembnejših obdobij v življenju judovskega dečka je bila dvanajsta stopnja, ko je bil iz otroštva prehodil v mladost, postal "sin postave" in "Božji sin". V tem času je bil deležen poglobljenega verskega pouka in se je od njega pričakovalo, da se bo udeležil vseh svetih praznikov in obredov. V skladu s to navado je tudi Jezus v svoji deški dobi obiskal praznik pashe v Jeruzalemu.
Romarska potovanje v Jeruzalem in pomen pashe
Na treh letnih praznikih - pashi, petdesetnici in prazniku šotorov - so se morali vsi moški v Izraelu "pokazati pred Gospodom v Jeruzalemu". Med temi prazniki je bila pasha najbolj obiskana. Verniki so se množično zgrinjali iz vseh dežel, v katerih so bili razkropljeni, in iz vse Palestine. Potovanje iz Galileje v Jeruzalem je trajalo več dni. Judovski romarji so se med potjo združevali v skupine zaradi družbe in varnosti. Ženske in starejši so jahali na volih ali oslih po strmih in kamnitih poteh, medtem ko so močnejši možje in mladeniči hodili peš.
Pasho so praznovali ob koncu marca ali v začetku aprila. Vsa dežela je bila poživljena zaradi cvetja in ptičjega petja. Vzdolž poti so se vrstili znameniti kraji iz izraelske zgodovine, starši pa so svojim otrokom pripovedovali o čudežih, ki jih je Bog naredil za svoj narod v preteklosti. Potovanje so si romarji krajšali s petjem in glasbo. Besede "Naše noge že stoje med tvojimi vrati, Jeruzalem!" so odzvanjale ob prihodu v sveto mesto.
Obhajanje pashe se je začelo z rojstvom judovskega naroda. Zadnjo noč njihovega suženjstva v Egiptu, ko nič ni kazalo na osvoboditev, je Bog ukazal, naj se pripravijo za takojšnjo rešitev. Posvaril je faraona pred končno sodbo nad Egipčani, Judom pa je dal navodila, naj se zberejo v svojih domovih, poškropijo podboje s krvjo zaklanega jagnjeta in pojedo pečeno jagnje z opresnimi kruhi in grenkimi zelišči. »Takole pa ga jejte: Imejte ledja prepasana, čevlje na nogah in palico v roki; in jejte ga v naglici. To je Gospodov mimohod.« (2 Mz 12,11 EKU). Opolnoči so bili umorjeni vsi egiptovski prvorojenci. Tedaj je kralj poslal Izraelu sporočilo: »Vstanite in odidite izmed mojega ljudstva, … pojdite, služite Gospodu, kakor sta govorila.” (2 Mz 12,31 CHR). Judje so odšli iz Egipta kot neodvisen narod. Gospod je ukazal obhajati pasho vsako leto. Po pashi se je začel sedemdnevni praznik nekvašenih kruhov. Drugi dan tega praznika so Gospodu prinesli prve sadove žetve, snop ječmena. Vsi praznični obredi so bili simbol Kristusovega dela. Osvoboditev Izraelcev iz Egipta je bil nazoren nauk o odrešitvi, pasha pa je bila določena, da ga ohrani v spominu.
Jezus v templju: Prvo srečanje z božanskim poslanstvom
V Kristusovem času se je praznovanje pashe pri večini Judov žal sprevrglo v formalizem. Deček Jezus je prvič zagledal tempelj. Videl je, kako so v belo oblečeni duhovniki opravljali svojo slovesno službo. Opazoval je krvaveče žrtve na oltarju. Skupaj z verniki je pokleknil v molitvi, medtem ko se je oblak kadila dvigal k Bogu. Bil je priča dojemljivemu obredu pashalne službe. Njen pomen mu je iz dneva v dan postajal vse jasnejši. Zdelo se je, da je vsako dejanje tesno povezano z njegovim življenjem. V njegovi duši so se zbudile nove spodbude. Zdelo se je, da tih in zatopljen skuša rešiti težko vprašanje. Zatopljen v premišljevanje o teh prizorih, se je umaknil od svojih staršev. Hotel je biti sam.
Jezusovi starši so ga med obiskom Jeruzalema želeli seznaniti z velikimi učitelji v Izraelu. Medtem ko je bil Jezus poslušen Božji besedi v vsaki podrobnosti, ni upošteval obredov in običajev pismoukov. Jožef in Marija sta upala, da bo Jezus spodbujen spoštovati učene rabine in si bolj prizadevati upoštevati njihove zahteve. Toda Jezusa je v templju poučeval sam Bog. V tistem času je bil neki s templjem povezan prostor določen za versko šolo po zgledu preroških šol. Tam so se zbirali vodilni rabini s svojimi učenci, tja pa je prišel tudi deček Jezus. Sedeč ob nogah teh resnih in učenih mož, je poslušal njihove nauke. Jezus se je predstavil kot nekdo, ki je žejen spoznanja o Bogu. Njegova vprašanja so napeljevala na globlje resnice, ki so bile že dolgo zamegljene, a vendar tako pomembne za zveličanje ljudi. Medtem ko je Jezus odkril, kako omejena in površna je bila modrost pismoukov, jim je vsako njegovo vprašanje izpostavilo božanski nauk in predstavilo resnico v novi luči.
Rabini so govorili o sijajnem vzponu, ki ga bo Mesijev prihod prinesel judovskemu narodu. Učeni možje so mu zastavili vprašanja in bili osupnjeni nad njegovimi odgovori. Z otroško krotkostjo je ponovil besede Svetega pisma in jim dal tako globok pomen, kakor si ga modri možje sploh niso predstavljali. Ko bi se ravnali po teh kažipotih resnice, ki jih je Jezus poudaril, bi opravili obnovo tedanje vere. Rabini so vedeli, da se Jezus ni šolal v njihovih šolah, vendar je kljub temu njegovo razumevanje prerokovanj daleč prekašalo njihovo. Spoznali so, da ta globokoumni galilejski deček veliko obeta. Zaželeli so si, da bi bil njihov učenec in bi lahko postal učitelj v Izraelu. Jezusove besede so spodbudile njihovo srce, kakor ga še nikoli poprej niso spodbudile besede iz človeških ust. Bog je poskušal tem duhovnim voditeljem Izraela dati luč; za to je uporabil edino sredstvo, po katerem bi jih lahko dosegel. Zaradi njihove ošabnosti jim je bilo pod častjo priznati, da lahko sprejmejo nauke od kogar koli. Če bi se jim zdelo, da jih Jezus poskuša poučiti, ga ne bi hoteli poslušati. Vendar so si laskali, da ga poučujejo ali vsaj preverjajo njegovo znanje Svetih spisov. Jezusova mladostna skromnost in vljudnost sta razorožili njihove predsodke. Morali so dojeti, da preroštvo ne podpira njihovih pričakovanj glede Mesija; vendar se niso hoteli odpovedati naukom, ki so laskali njihovi častihlepnosti. Niso hoteli priznati, da napačno razumejo Svete spise, za katere so trdili, da jih poučujejo. Med seboj so se spraševali: »Kako ta pozna spise, saj se ni učil?” (Jn 7,15). Luč je svetila v temi, »a tema je ni sprejela«.
Razlaga Jezusovih najmočnejših prispodob | Globoko biblijsko učenje
Beg v Egipt: Skrivnostno potovanje Svete družine
Medtem ko je bil Jezus v templju, sta bila Jožef in Marija zelo zbegana. Ko sta odhajala iz Jeruzalema, sta pozabila na Jezusa in nista vedela, da je ostal v mestu. Tedaj je bila dežela gosto poseljena, karavane iz Galileje pa so bile zelo velike. Ko sta odhajala iz mesta, je vladala v njem velika zmeda. Veselje, da lahko potujeta s prijatelji in znanci, ju je popolnoma prevzelo, zato do večera nista opazila njegove odsotnosti. Potem ko sta se ustavila zaradi počitka, sta pogrešala ustrežljivo roko svojega dečka. Nista bila zaskrbljena, ker sta menila, da je z njuno druščino. Čeprav je bil še tako mlad, sta mu brezpogojno zaupala in pričakovala, da jima bo, ko bo potrebno, pripravljen pomagati in bo predvidel njune potrebe, kakor je vedno delal. Toda sedaj sta se bala. Zaman sta ga iskala povsod v druščini. Zgrožena sta se spomnila, kako ga je Herod nameraval ubiti kot otročička. Temne slutnje so napolnile njuno srce. Vrnila sta se v Jeruzalem in tam dalje iskala.
Ko sta se naslednji dan pomešala med vernike v templju, je njuno pozornost pritegnil znani glas. Jezusa sta našla v rabinski šoli. Kljub njunemu velikemu veselju nista mogla pozabiti svoje žalosti in skrbi. Ko je bil znova z njima, mu je mati z rahlim očitkom dejala: »Otrok, zakaj si nama to storil?« »Kako da sta me iskala?” jima je odvrnil Jezus. »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?” (Lk 2,49). Ker pa je kazalo, da ne razumeta njegovih besed, je pokazal navzgor. Njegov obraz se je tako zasvetil, da sta osupnila. Božanstvo se je zablestelo skozi človeško naravo. Ko sta ga našla v templju, sta slišala, kaj se je dogajalo med njim in rabini, ter sta se čudila njegovim vprašanjem in odgovorom. Vprašanje, ki ga je zastavil, je vsebovalo nauk. »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?” Jezus je opravljal poslanstvo, zaradi katerega je tudi prišel na svet; toda Jožef in Marija sta zanemarila svojo nalogo. Bog jima je izkazal veliko čast, ko jima je zaupal svojega Sina. Sveti angeli so usmerjali Jožefovo ravnanje, da bi zaščitili Jezusovo življenje. Vendar sta za ves dan izgubila pred očmi njega, na kogar ne bi smela pozabiti niti za trenutek.
Naravno je bilo, da sta Marija in Jožef imela Jezusa za svojega otroka. Vsak dan je bil z njima, njegovo življenje je bilo v mnogih ozirih podobno življenju drugih otrok, zato jima je bilo težko dojeti, da je On Božji Sin. Bila sta v nevarnosti, da ne bi cenila blagoslova, ki jima je bil podarjen v navzočnosti Odrešenika sveta. V odgovoru materi je Jezus prvič pokazal, da razume svoj odnos z Bogom. Pred njegovim rojstvom je angel rekel Mariji: »Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida, in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj.« (Lk 1,32.33). Te besede je Marija hranila v svojem srcu; in čeprav je verovala, da bo njen otrok Izraelov Mesija, ni dojela njegovega poslanstva. Jezus ni zanemaril svojega odnosa z zemeljskimi starši. Z njimi se je vrnil iz Jeruzalema domov in jim pomagal pri njihovem napornem življenjskem delu. Skrivnost svojega poslanstva je skril v svojem srcu in pokorno čakal na določen trenutek, da bi se lotil svoje naloge.
Ko je Jezus v templju dojel svoje poslanstvo, se je umaknil stiku z množico. Želel se je v tišini vrniti iz Jeruzalema z njimi, ki so poznali skrivnost njegovega življenja. S pashalno službo je hotel Bog odvrniti svoj narod od pozemskih skrbi in jih spomniti na njegovo veličastno delo pri njihovi osvoboditvi iz Egipta. Želel je, da bi v tem delu spoznali obljubo o osvoboditvi od greha. Kakor je kri zaklanega jagnjeta ščitila Izraelove domove, tako naj bi tudi Kristusova kri rešila njih; rešijo pa se lahko samo, če z vero v Kristusa njegovo življenje postane njihovo. Simbolična služba je imela smisel samo tedaj, če je vernike usmerjala na Kristusa kot osebnega Zveličarja. Bog jih je želel spodbuditi k pobožnemu proučevanju in razmišljanju o Kristusovem poslanstvu. Toda takoj ko je množica zapustila Jeruzalem, sta vznemirljivo potovanje in družba toliko zaposlila njihovo pozornost, da so pozabili na službo, ki so se je udeležili. Ker so se morali Jožef, Marija in Jezus sami vrniti iz Jeruzalema, je Jezus upal, da bo lahko usmeril njihove misli na prerokovanja o trpečem Zveličarju. Na Golgoti si je prizadeval ublažiti materino bolečino. Sedaj je mislil nanjo. Marija je morala biti priča njegovemu zadnjemu smrtnemu boju, zato je Jezus želel, da bi razumela njegovo poslanstvo, da bi lahko zdržala, ko ji bo meč prebodel srce. Kakor je bil Jezus ločen od nje in ga je žalostno iskala tri dni, tako bo zanjo tri dni izgubljen tudi tedaj, ko bo darovan za grehe sveta. Ko pa bo vstal iz groba, se bo njena žalost zopet spremenila v veselje. Če bi se Marija in Jožef oprla na Boga z razmišljanjem in molitvijo, bi bolje spoznala svetost tega, kar jima je bilo zaupano, in ne bi izgubila Jezusa pred očmi. Zaradi malomarnosti v enem dnevu sta izgubila Zveličarja; potrebovala pa sta tri dni zaskrbljenega iskanja, preden sta ga zopet našla. Tako je tudi z nami. Tudi v našem medsebojnem druženju se moramo varovati, da ne bi pozabili na Jezusa in da se nam ne bi zgodilo, da ga ni z nami. Če dovolimo, da nas pozemske stvari tako zaposlijo, da več ne mislimo nanj, v komer je osredotočeno naše upanje za večno življenje, se ločimo od njega in njegovih nebeških angelov. Ta sveta bitja ne morejo biti tam, kjer Zveličarjeva navzočnost ni zaželena in kjer sploh ne opazijo, da ga ni. Mnogi so navzoči pri bogoslužju in jih Božja beseda osveži in poživi. Toda ker zanemarjajo premišljevanje, budnost in molitev, izgubijo blagoslov in se počutijo še bolj nebogljeni kakor poprej. Mnogokrat potem menijo, da Bog ravna z njimi pretrdo. Ne zavedajo se, da so za to krivi sami. Za nas bi bilo dobro, da bi vsak dan preživeli eno uro zatopljeni v resno premišljevanje o Kristusovem življenju. Proučevati bi ga morali točko za točko in dovoliti domišljiji, da se vživi v vsak dogodek, zlasti pa v sklepne prizore njegovega življenja. Če bomo tako premišljevali o njegovi veliki daritvi za nas, bo naše zaupanje vanj bolj stanovitno, naša ljubezen bo vzplamtela in bomo globlje prežeti z njegovim duhom. V medsebojnem druženju smo lahko drug drugemu v blagoslov. Če smo Kristusovi, bodo naše najdražje misli o njem. Radi bomo govorili o njem; medtem ko bomo drug drugemu pripovedovali o njegovi ljubezni, pa bodo božanski vplivi omehčali naše srce. Med opazovanjem lepote njegovega značaja se bomo spreminjali »v isto podobo, iz veličastva v veličastvo«.
V kraju Sebenit v vzhodni delti Nila so sredi letošnjega februarja odprli spominsko obeležje na legendarni prvi postaji Svete družine med begom v Egipt, o čemer poroča tudi evangelij. Marija, Jožef in mali Jezus naj bi v Egiptu preživeli okoli tri leta, je zabeleženo že v najzgodnejših apokrifnih spisih, od koder so poročila o čudežih, ki naj bi se tam dogajali, svoj prostor našla tudi v Koranu. Eden izmed spominskih krajev je tudi današnji Sebenit na vzhodnem kraku Nila, kjer naj bi Jezus in njegova starša ob prihodu v Egipt počivali, Marija pa naj bi tam spekla prvi kruh. V koptskem cerkvenem letu se tega dogodka vsako leto spominjajo 1. junija. V letošnjem letu bodo praznik obhajali v posebej za to preurejeni cerkvi, ki so jo posvetili pred nekaj dnevi. Podobno so poznali že v 13.-15. stoletju. V okviru projekta »Jezus in njegova družina« naj bi na podoben način obeležili tudi druge spominske postaje in jih med seboj povezali v romarsko pot. Posebej priljubljena je bila med bližnjevzhodnimi romarji, ki so obisku Svete dežele in Sinaja pogosto pridružili še obisk Egipta. O tem je pisal tudi zadnji nemški minezenger Oswald von Wolkenstein (1376-1445). Pozneje je omenjena romarska pot utonila v pozabo, toda posamezne spominske točke so ohranili. Več poskusov za oživitev »Jezusove poti« je v preteklosti že spodletelo. »Pohod Svete družine« iz leta 1981 je žal ostal muha enodnevnica. Nova pot, ki so jo zdaj odprli v Sebenitu, je v znamenju oživljanja turizma ob Nilu. Egiptovsko ministrstvo za turizem je za ureditev in obnovo stavb (obnovo cerkve, ureditev Marijinega muzeja in smerokaze do obeležij) namenilo 7,5 milijona egiptovskih funtov (okoli 400.000 evrov).
Jožef zbudi Marijo, da ji sporoči nekaj nujnega. V sanjah se mu je ravnokar prikazal Jehovov angel in mu rekel: »Vstani, vzemi otroka in njegovo mater ter zbeži v Egipt in ostani tam, dokler ti ne sporočim drugače.« Jožef, Marija in njun sin še v zavetju noči nemudoma zbežijo. To storijo ravno pravi čas. Herod namreč spozna, da so ga astrologi ukanili. Čeprav jim je naročil, naj se vrnejo k njemu in mu o vsem poročajo, pa so zapustili deželo, ne da bi to storili. Herod se raztogoti. Še vedno želi ubiti Jezusa, zato ukaže, naj v Betlehemu in njegovi okolici pomorijo vse dečke, stare dve leti in manj. Pomor vseh teh dečkov je zares nekaj strašnega! Ne vemo, koliko dečkov je bilo pobitih, vendar pa so bridke solze in jok žalujočih mater izpolnitev svetopisemske prerokbe, ki jo je zapisal Božji prerok Jeremija. Do takrat je Jožef s svojo družino že zbežal v Egipt, kjer sedaj vsi skupaj živijo. Neke noči pa se Jožefu v sanjah spet prikaže Jehovov angel. »Vstani, vzemi otroka in njegovo mater,« reče angel, »in pojdi v Izraelovo deželo, ker so tisti, ki so otroku stregli po življenju, mrtvi.« (Matej 2:20). Jožef se zato odloči, da se njegova družina lahko vrne v domačo deželo. S tem se izpolni še ena svetopisemska prerokba, in sicer, da bo Božji Sin poklican iz Egipta. Jožef se očitno namerava s svojo družino naseliti v Judeji, morda blizu mesta Betlehem, kjer so živeli, preden so zbežali v Egipt. Izve pa, da sedaj v Judeji vlada Herodov hudobni sin Arhelaj. Pred to nevarnostjo ga v še enih sanjah posvari Bog. Zato Jožef skupaj z družino potuje naprej proti severu in se naseli na področju Galileje, v mestu Nazaret, daleč stran od središča judovskega verskega življenja v Jeruzalemu.
Sodobne teorije o skrivnostih Jezusa v Egiptu
Britanski antropolog dr. Joseph Warner je s svojo izjemno raziskavo poskrbel za pravi znanstveni pretres - trdi namreč, da naj