Šenkova domačija, dragulj alpske arhitekture in tipično gručasto podeželsko naselje v Jezerski dolini, stoji kot pričevalec bogate zgodovine in vztrajnosti. S svojo arhitekturno zasnovo in ohranjenostjo predstavlja eno najbolj dokumentiranih kmečkih stavb na Slovenskem. V zadnjem pol stoletju je to posestvo, sestavljeno iz osmih stavb, ki jih že več kot 500 let pokrivajo leseni kritini, vodilo kar tri generacije žensk. Zadnjih petnajst let nadzor nad to izjemno dediščino bdi konservatorka Saša Roškar z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki je ob prenovi sodelovala z lastnico Polono Virnik Karničar.
Zgodovinske korenine in dediščina
Zgodovina Šenkove domačije sega v čas po izginotju velikega jezera, ki je nekoč prekrivalo Jezersko dolino, v 14. stoletju. Letnica 1521, vklesana nad vrati glavne stavbe, priča o njeni starosti. Prvotne stavbe in arhitekturni slog so se skozi stoletja ohranili, zato je glavna hiša domačije od leta 1949 zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena, ena prvih dvajsetih zaščitenih stavb v takratni Socialistični republiki Sloveniji.
Praded Polone Karničar, Josip Virnik, posestnik sosednje Štularjeve kmetije, je imel ambiciozne načrte za razvoj turizma, ki jih je kruto prekinila povojna nacionalizacija kmetijske zemlje. Njegov nekdanji posel, ki je obsegal penzion, gostilno, trgovino, tri žage in lesno trgovino, je postal zgodovinsko dejstvo. Neizmerna želja Josipa Virnika je bila, da bi se kmetiji nekoč zopet povrnila krivično odvzeta zemlja. V želji, da bi pred nacionalizacijo rešil Šenkovo domačijo, jo je podelil sinu Ludviku, Poloninemu dedu. Kljub temu je bila dedova želja, da bi se kmetiji vrnila zemlja, močno prisotna skozi generacije.
Babica Mimi: Steber družine in kmetije
Babica Polone Karničar, Mimi Šenk, rojena 29. avgusta 1923, je bila ključna oseba v zgodovini Šenkove domačije. Kljub temu, da je odraščala na kmetiji Kvančar, je njeno življenje močno zaznamovalo življenje na Šenkovi domačiji. Po končani osnovni šoli se je zaposlila na Štularjevi kmetiji, kjer je pomagala pri administraciji v lesni trgovini in penzionu. Tam je preživela vojno, po kateri je dve leti delala kot administratorka na lokalnem uradu in vodila lokalno mladinsko organizacijo. Leta 1947 se je poročila z Ludvikom Štularjem, ki je bil 16 let starejši. Njen oče Josip jima je prepustil Šenkovo kmetijo in s tem rešil posestvo pred nacionalizacijo. Ludviku in Mimi je ostalo le 16 hektarjev zemlje, s katerimi sta morala preživeti sebe in svojo družino. Z vztrajnostjo, dobro voljo in optimizmom sta premagovala številne težave povojnega obdobja. Ljudje so jih radi obiskovali, tako domači kot tuji gostje, včasih na klepet, včasih za pomoč pri vsakdanjem delu.
Po Ludvikovi smrti leta 1987 je Mimi ostala sama na kmetiji, skupaj s hčerko Brigito do leta 2010, ko je posestvo prepustila vnukinji Poloni in njeni družini. Mimi je bila znana kot odličen sogovornik, kljub starosti je ostala bistra in je imela dober spomin. V zadnjem letu življenja je sodelovala pri nastajanju nove knjige o gospodarjenju na jezerskih kmetijah, ki jo je napisal priznani zgodovinar in etnolog dr. Marija Makarovič. Znala je vse: kako pravilno speči potico in narediti žgance, kaj storiti, če je težava z živalmi, kakšno je bilo življenje leta 1943, ko je divjala vojna, kdo je s kom v sorodu in kakšne so trenutne politične razmere. Ves čas je spremljala televizijske in radijske oddaje ter oboževala klepet z obiskovalci. Še dobro se je spominjala časov, ko je Ludvik Virnik leta 1961 v črni kuhinji uredil kopalnico in stranišče, čeprav je bila hiša pod zaščito. Stroga štiričlanska komisija je odločila, da ju mora porušiti, kar je tudi storil. Mimi je nenadoma umrla 15. februarja 2014, le nekaj ur po tem, ko je z zanimanjem spremljala priprave na praznovanje 80. rojstnega dne soseda Franca, dolgoletnega pastirja Šenkovih in Štularjevih ovac na Goli vrh. Šenkova domačija še danes črpa moč iz spominov na njeno dolgoletno delo.
Polona Karničar: Vizija turizma in ohranjanje dediščine
Polona Virnik Karničar, rojena leta 1976, je odraščala na Šenkovi domačiji in že od malih nog je bila trdno odločena, da bo kmetijo usmerila v turizem. Po odločitvi za samostojno poslovno pot jeseni 2009, po začetku svetovne gospodarske krize, se je odločila za študij na Biotehniškem centru Naklo. Prevzela je vodenje kmetije in začela z njeno preusmeritvijo v turizem.
Življenje na Šenkovi domačiji je bilo trdno povezano s trdim kmečkim delom, odrekanjem in strogim nadzorom babice Mimi. Z delovnimi navadami si je že zgodaj privzgojila discipline, z odliko zaključila osnovnošolsko šolanje, s podobnimi ocenami zaključila šolanje na Gimnaziji v Kranju ter nadaljevala na Ekonomski fakulteti na turistični smeri. Po poroki 3. maja 1997 sta s soprogom Drejcem stopila na skupno poslovno in turistično pot v priljubljeni planinski koči Češka koča v Zgornjih Ravnah. Skrbela sta za kočo 5 let, do ko je Drejc postal profesor športne vzgoje na osnovni šoli v Preddvoru. Leta 2005 se je Polona zaposlila v Kranju v podružnici švedske multinacionalke v ključarski stroki. Pet let dela na področju trženja, prodaje in logistike je bilo zelo pomembnih za nadaljevanje lastne poslovne poti. Po rojstvu tretji otrok, hčerke Maše, je leta 2004 diplomirala s tezo: Poslovni načrt za turistično kmetijo, Šenkova domačija.
V desetih letih sta s soprogom Drejcem obnovila večino stavb na kmetiji, uredila ogrevanje celotne domačije na sekance, postavila prostore za oskrbo gostov v kampu, uredila spanje na seniku, zgradila novo preužitkarsko hišo in izpeljala zahtevno obnovo Šenkove hiše. V hlev sta naselila trop ovc jezersko-solčavske pasme, krave cike, krškopoljske prašiče, številno perjad ter na dvorišče postavila čuvaja Arčija, ki se mu je kasneje pridružil še sin Medo.
Obnova Šenkove hiše je bila posebej zahtevna. Zaradi strahospoštovanja do hiše so se je lotili kot zadnje na veliki kmetiji. Polona je za obnovo žrtvovala del družinskih gozdov in ne nazadnje tudi službo, vendar meni, da je bilo vredno. Hišo, ki se je iz mladosti spominja kot mrzle in prepišne, je z velikim občutkom do dediščine in spoštovanjem do prednikov spremenila v toplo zavetje za turiste. Nad jedilnico in pisarno sta še vedno več kot 300 let stara renesančna in baročna stropa, v klet vodijo stare lesene stopnice, pohištvo v apartmajih pa je narejeno iz lesa, ki so ga ob podiranju starega ostrešja in strehe ohranili.
Drejc Karničar: Gore in pustolovščine
Drejc Karničar, soprog Polone, je sin dolgoletnih oskrbnikov Češke koče, Anice in Andreja Karničarja. V mladosti je bil tesno povezan z gorami in smučanjem. Pri petnajstih letih je začel plezati, leta 1988 pa je opravil alpinistični izpit. Svojo strast do plezanja in smučanja je leta 1995 kronal s prvim smučarskim spustom z Annapurne, himalajske osemtisočice. S sopotnikom je smučal z vrha gore. Poleg Annapurne (8091 m) je Drejc smučal tudi s vzhodne stene Matterhorna (4478 m) in se pogosto spuščal s Mont Blanca (4807 m). V slovenskih gorah je smučal po strmih stenah Bab, Dolgega hrbta, Kočne in Grintovca. Poseben je bil spust po zaledenelem slapu Sinji slap pod Češko kočo.
Več let je sodeloval na tekmovanjih v smučarskem alpinizmu po Italiji. Leta 1993 je s pokojnim bratom Luko osvojil tretje mesto v italijanskem pokalu Coppa delle Alpi. Po končani srednji šoli v Kranju je začel študirati na Fakulteti za šport. Leta 1998 je uspešno zaključil študij in pridobil naziv profesor športne vzgoje. Za diplomsko nalogo s področja treninga turno smučarskega plezanja je prejel nagrado fundacije Roka Petroviča. Več kot 10 let je svoje znanje prenašal kot učitelj športne vzgoje na mlado generacijo v osnovni šoli Matija Valjavec v Preddvoru in v tamkajšnji podružnici.
V obdobju 2006-2011 je bil član Vladnega strokovnega sveta Republike Slovenije za šport. Je tudi dolgoletni trener in učitelj smučanja pri lokalnem športnem društvu. Od 18. leta dalje poje v lokalnem cerkvenem zboru. Več kot desetletje je vodil planinsko sekcijo v Jezerskem. S svojim zgledom je navdušil in vzgojil celo generacijo mladih deklet in fantov, ki jih je zanimalo planinstvo in smučanje.
Leta 1986 je prvič sodeloval v reševalni akciji med tragedijo nizozemskih alpinistov na Kočni. Leta 1992 je opravil izpite za gorskega reševalca. Po tragični smrti brata Luke in drugih članov reševalne ekipe nad Okrešljem je prevzel vodenje Gorske reševalne službe v Jezerskem. V letih 2006-2010 je bil tudi podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije.
Skupaj z ženo Polono je nasledil očeta in pet let skrbel za Češko kočo na Spodnjih Ravnah. Danes je župan ene najmlajših občin v Sloveniji - Jezersko. Veliko časa posveča tudi Šenkovi domačiji in njeni turistični ponudbi. Svoje obsežno znanje iz alpinizma in smučanja ter pedagoški pristop usmerja v programe za mlade, ki s veseljem preživljajo počitnice na Šenkovi domačiji in v Jezerskem.
Avanturistični duh Polone in Drejca
Polona in Drejc Karničar nista le skrbnika dediščine, ampak tudi izkušena popotnika in pustolovca. Že kot 18-letna se je Polona leta 1994 skupaj z Drejcem povzpela na najvišji vrh Evrope, Mont Blanc. Leta 1996 se je udeležila jezerske odprave v Južno Ameriko, kjer je dosegla svoj višinski rekord 5200 m. Leta 2007 je smučala z rame Mont Blanca, 4500 m visoko, in leta 2008 z vrha 4105 metrov visokega vrha Dom de Neige v pogorju Ecrins. Velikokrat se je podala tudi na turnosmučarska tekmovanja slovenskega pokala.
Drejc Karničar je svojo strast do plezanja in smučanja kronal s prvim smučarskim spustom z Annapurne, himalajske osemtisočice. Poleg Annapurne je smučal tudi s vzhodne stene Matterhorna in se pogosto spuščal s Mont Blanca. V slovenskih gorah je smučal po strmih stenah Bab, Dolgega hrbta, Kočne in Grintovca. Poseben je bil spust po zaledenelem slapu Sinji slap pod Češko kočo.
Ta skupna ljubezen do gora in pustolovščin se odraža tudi v njuni turistični ponudbi na Šenkovi domačiji, kjer gostom nudita edinstveno doživetje alpske narave in aktivnega preživljanja prostega časa.
Šenkova domačija danes: Sinteza tradicije in sodobnega turizma
Šenkova domačija je danes živahen center, kjer se preteklost srečuje s prihodnostjo. Obnova stavb, ohranjanje arhitekturnih značilnosti in integracija sodobnih turističnih vsebin ustvarjajo edinstveno izkušnjo za obiskovalce. S svojo ponudbo, ki vključuje namestitev, lokalno kulinariko in organizirane aktivnosti, Šenkova domačija postaja vse bolj prepoznavna turistična destinacija.
Kljub izzivom, s katerimi se soočajo na skoraj 1000 metrih nadmorske višine, Polona in Drejc Karničar s svojo vizijo in predanostjo ohranjata bogato dediščino Šenkove domačije ter jo hkrati razvijata v sodobno turistično središče, ki privablja obiskovalce iz vsega sveta. Njihovo delo je dokaz, da je mogoče združiti spoštovanje do tradicije z inovativnim pristopom k turizmu, kar predstavlja pomemben prispevek k ohranjanju kulturne dediščine in razvoju podeželja.