Nina Rakovec, tridesettrikratna igralka, je ime, ki ga v slovenskem kulturnem prostoru vse pogosteje povezujemo z izjemnim talentom in prepoznavnostjo. Njena pot je tlakovana z raznolikimi vlogami, od tragične Antigone v MGL do iskalke ljubezni v "Neznosno dolgih objemih", pri čemer vsako vlogo prežema njena edinstvena interpretacija. Prejemnica več nagrad, ki že od otroštva nosi v sebi bogastvo kulture, zahvaljujoč svojemu dedku, pokojnemu slovenskemu igralcu Poldetu Bibiču, gradi svojo kariero predvsem na talentu, ne na družinskih vezeh. Trenutno svoje igralske sposobnosti razvija v Mestnem gledališču ljubljanskem, a njena umetniška pot se razteza tudi na filmsko platno. V pogovoru z nami je delila svoje misli o strahu pred prijavo na Akademijo, svoji ranljivosti, pogledu na kulturo in izzivih, s katerimi se sooča slovenska kulturna krajina.
Od začetkov do prvih odrov: Iskanje lastne poti
Pot Nine Rakovec na gledališke deske ni bila povsem naključna, čeprav je poudarila, da se je na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo želela dokazati izključno s svojim talentom. "Strah me je bilo, da bi ljudje mislili, da so me sprejeli le zaradi mojega slavnega dedija," je priznala, pri čemer je izpostavila, da je njena družinska povezanost z igralstvom vplivala na njeno izbiro, vendar ni bila edini dejavnik. Že od malega je bila "prežeta z gledališčem", kar je ustvarilo določena pričakovanja okolice, a je hkrati tudi v njej sam vzbudilo željo po raziskovanju tega sveta. Svoj prvi nastop na odru Prešernovega gledališča Kranj v drugem letniku gimnazije je opisala kot "fenomenalno" izkušnjo. "Od takrat naprej se mi zdi gledališče magični prostor in igrišče, kamor se hodiš igrat, hkrati pa nek prostor, kjer se počutiš domačega in varnega," je pojasnila. Ta občutek domačnosti in neobremenjenosti je bil ključen za njeno sproščeno igranje, ki ga je še nadgradila s statusom "kulturnika" v gimnaziji. Odkrivanje gledališč in kulturnih domov po Sloveniji, sodelovanje s profesionalnimi režiserji in igralci ter izkušnje, ki so bile drugačne od srednješolske rutine, so jo dokončno prepričale, da je igralstvo njen življenjski poklic.
Igralska ranljivost in moč Antigone
Kljub uspešni karieri in prejetim nagradam, med katerimi izstopa Prešernova nagrada AGRFT za vlogi Desiree in Antigone pri rosnih 23 letih, Nina Rakovec ni skrivala svoje ranljivosti. "Sem zelo ranljiv človek, ki se mu zdi pomembno pomagati ljudem v stiski," je povedala in poudarila svoj čut za sočloveka, ki se kaže tudi v njeni aktivni udeležbi pri dobrodelnih in humanitarnih akcijah. Ta občutek za pravico do pomoči je globoko zakoreninjen v njenem razumevanju človeškosti, saj se zaveda, da se lahko življenjske okoliščine hitro spremenijo.
Vprašana o podobnosti z likom Antigone, je priznala, da se "v nekih spektrih najdejo povezave". Predvsem je izpostavila občutek za pravičnost in ljubezen do bližnjih, ki se pri njej odraža v zaščitniškem odnosu do družine, še posebej do otrok. "Mogoče delujem tudi neustrašna, vendar je to le moj obrambni mehanizem, saj sem se skozi leta naučila postaviti zase," je priznala in dodala, da je na sebi in svojih vlogah morala veliko delati, da je dosegla to, kar je danes.
Film ali gledališče: Osebna prtljaga igralke
Na vprašanje, ali ji je ljubši film ali gledališče, je Nina Rakovec nedvoumno odgovorila: "Osebno mi je ljubši film, saj se pri snemanju počutim bolj domače in mi je tudi bolj pisan na kožo." Vendar pa se zaveda specifik slovenskega trga, kjer so igralci pogosto "situirani v gledališčih". Kljub temu je imela srečo, da je "relativno veliko snemala". Privlači jo "hipni trenutek, odzivnost in to, da kamera posname vse podrobnosti", ki omogočajo igralcu "veliko možnosti za te subtilne nianse, ki jih lahko preneseš na filmsko platno".
Njena igralska pot se je začela pred filmskimi kamerami že v času študija, ko je debitirala v celovečernem filmu "Osebna prtljaga" režiserja Janeza Lapajneta. Film, ki je bil deležen mešanih kritik in je bil opisan kot "tipična slovenska zamorjenost", je kljub temu predstavljal pomemben mejnik v njeni karieri. Film raziskuje kompleksne človeške odnose znotraj na videz "povprečne" slovenske družine, kjer se prepletajo pretirana naklonjenost matere, ravnodušnost očeta, težave v odnosih in iskanje ljubezni. V njem je Nina Rakovec zaigrala vlogo Nine, novega dekleta Vida, ki ga je upodobil Klemen Slakonja.
Poleg "Osebne prtljage" je sodelovala tudi pri filmih "Izlet" in "Dvojina", kjer je sodelovala z Nejcem Gazvodo. Vendar pa se njena filmska prtljaga ne ustavi tu. Posnela je tudi več kratkih filmov, kot so "Skrbnik", "Trst je naš!" in "Srečko", ter TV drame in TV filme, kot sta "Naša demokracija" in "Skriti spomin Angele Vode".
Kriza v kulturi: Posledice in pogled naprej
Nina Rakovec ni skrivala svoje zaskrbljenosti nad trenutnim stanjem v kulturi, še posebej v luči krize, ki jo je prinesla pandemija. Kot zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem sicer uživa določeno varnost in stabilnost, kar pa ne velja za njenega partnerja, ki deluje kot svobodni umetnik. "Katastrofalno," je opisala svoje doživljanje krize, saj meni, da se država ne zaveda, "koliko ljudi bo propadlo" zaradi neupoštevanja pogodbenih obveznosti in posledičnega izčrpavanja slovenskih kinematografij in gledališč. Poudarila je, da v gledališču ne delujejo le igralci, temveč celoten kolektiv - "lučkarji, kostumografi, producenti, maskerji".
Situacija svobodnih umetnikov je še toliko bolj skrb vzbujajoča, saj so ti že poleti "odrezani od dohodka" in morajo "čez leto opraviti toliko več poslovnih načrtov". Trenutno gledališča nimajo dela za svobodne umetnike, saj nimajo denarja, poleg tega pa zaposleni izvajajo predstave za naprej, pri čemer svobodnjaki niso vključeni. "Država tako trenutno uničuje kulturo in želi utišati nas, intelektualce in kulturnike, ki opozarjamo na kritične stvari," je ostro kritizirala.
Kljub tem izzivom pa Nina Rakovec ostaja optimistična glede prihodnosti slovenskega filma. Upam, da se ministrstvo zbudi, ker trenutno je kaos. V Sloveniji imamo fantastično zaledje filmskih režiserjev, igralcev in drugih sektorjev. Slovenski film se je v zadnjih letih zelo razvil in je uspešen na raznih tujih filmskih festivalih. Zdi se mi škoda, da se je vse ustavilo. Slovenski film veliko obeta in upam, da se bo še naprej razvijal.
Intervju ob premieri filma “Srečen bo čas” v KD France Bernik v Domžalah
Kultura kot temelj in ogledalo družbe
V 21. stoletju Nina Rakovec opredeljuje kulturo kot naraščajočo potrebo ljudi, ki se je še posebej pokazala med pandemijo koronavirusa. "Kultura nas dela žive, nas ozavešča, drži na tleh in nam obenem pusti sanjati," je poudarila. Z njeno pomočjo "rastemo in si nenehno nastavljamo ogledalo, da smo lahko kritični do sebe in do družbe".
Kljub predvajanju predstav preko spletnih platform med pandemijo, je igralka izpostavila pomen živega občinstva. "Gledališče je živa stvar," je dejala in opisala izkušnjo virtualne premiere "Neznosno dolgih objemov", ko so jo soigralci opozorili, kako težko je igrati pred "okrnjeno publiko". Igralci v MGL so namreč navajeni "polnih dvoran", sedaj pa gledajo "prazne stole, ne dobijo odziva in pred predstavo ni prisotnega nobenega adrenalina in veselja". Čeprav dobijo odzive po spletu, verjame, da se to "ne more primerjati z živo publiko". Film je namreč drugačen, saj ga je mogoče gledati kjerkoli in kadarkoli, medtem ko teater potrebuje "odziv žive publike". Gledališka predstava je "vez med igralci in gledalci", saj "niti ena ponovitev ni enaka drugi", odvisna je od razpoloženja publike in igralcev, kar jo naredi "magično".
Nina Rakovec, s svojo igralsko "osebno prtljago", ki jo sestavljajo raznolike vloge in izkušnje, predstavlja pomemben del slovenske kulturne krajine. Njen pogled na film, gledališče in kulturo nas opozarja na izzive, s katerimi se sooča ta sektor, hkrati pa nas nagovarja k razmisleku o pomenu umetnosti v naših življenjih.