Muzej vojne in genocida v Mostarju, zasebna kulturna ustanova, ki je bila ustanovljena leta 2016, predstavlja edinstveno in močno izkušnjo za obiskovalce. Njegova ustanovitev ni bila konvencionalna; nastal je iz globoke potrebe posameznikov, katerih zgodbe so morale biti deljene in tragedije njihovih najdražjih vidne. Tako so muzeji postali svetišče za tiste, katerih glasovi niso dovolj slišani. Ta institucija posveča svoje delo in poslanstvo predstavitvi zgodb žrtev in tragedij, ki so jih doživele med agresijo na Bosno in Hercegovino med letoma 1992 in 1995. Hkrati pa ohranja spomin na navadne ljudi in se bori za mir ter sobivanje z učenjem in izobraževanjem iz preteklosti.
Muzej je ponosen partner številnim šolam in univerzam ter predstavlja prvo mesto, kjer se študenti izobražujejo o agresiji med letoma 1992 in 1995. Ne le z razstavljanjem osebnih predmetov, predmetov iz obdobja agresije, dokumentarnih filmov ali video posnetkov, temveč tudi z objavami, muzej predstavlja realnost vojne preostalem svetu. Ti razlogi in nenehno trdo delo so naše muzeje uvrstili med najbolj obiskane v Bosni in Hercegovini ter med prve turistične atrakcije v mestih Sarajevo in Mostar.
Mostarska podružnica Muzeja zločinov proti človeštvu in genocida v Sarajevu (skupaj z Muzejem obleganja Sarajeva) je del širše mreže, ki si prizadeva za dokumentiranje in ozaveščanje o vojnih grozotah. Čeprav obstaja precejšnje število prekrivanj in zelo podoben splošen pristop med temi institucijami, obstajajo tudi dovolj razlike, da obisk obeh (ali vseh treh) upraviči. Mostarski muzej je drugi v triu muzejev, ki jih je ustvarila in kurirala ista ekipa, ki je leta 2016 odprla Muzej zločinov proti človeštvu in genocidu, nato to podružnico, čemur je leta 2023 sledil Muzej obleganja Sarajeva v prestolnici.
Prostor in postavitev razstave
Notranjost muzeja v Mostarju obsega več manjših prostorov, ki so verjetno nekoč predstavljali stanovanjsko enoto. Ti prostori so precej natrpani, kar pomeni, da je ob večjem obisku obiskovalcev občasno malo prostora za premikanje. Obiskovalci se lahko občasno znajdejo v situaciji, ko morajo počakati, da se drugi premaknejo, ali pa prilagodijo svoj potek skozi razstavo, da bi se izognili takšnim srečanjem. Kljub temu je bilo v času obiska (april 2025) to redko potrebno.
Razstava je slogovno in splošno zelo podobna svoji "matični instituciji" v Sarajevu. Vsi napisi in besedila so v srbščini/hrvaščini in angleščini. Kakovost prevodov se tukaj razlikuje, od nekoliko pomanjkljivih, a sprejemljivih, do občasno mejnih ali celo nerazumljivih. Obstaja želja, da bi ti muzeji svoje prevode dali preveriti profesionalnemu prevajalcu ali vsaj angleškemu govorcu.
Veliko panojev z besedili vsebuje citate iz neposrednih pričevanj/prepisov intervjujev žrtev ali prič. Nekateri vključujejo grozljive podrobnosti. Spremljevalne fotografije prav tako niso za tiste, ki so občutljivi. Poleg tega so na voljo video zasloni, na katerih se predvaja filmski material. Na voljo je tudi veliko artefaktov in večjih instalacij.
Ključni eksponati in instalacije
Med razstavljenimi predmeti so tudi izdelki tuje pomoči, vključno z ikoničnimi konzervami ICAR (glej Muzej moderne zgodovine) ter medicinski pripomočki. Večje instalacije vključujejo serijo maket koncentracijskih taborišč, naseljenih s figuricami vojakov in zapornikov, ki prikazujejo prizore zverinstva/usmrtitev. Te makete so zelo podobne tistim, ki so na ogled v Muzeju zločinov proti človeštvu in genocidu v Sarajevu.
Zelo podobna je tudi rekonstrukcija območja forenzičnega izkopavanja množičnega grobišča, z enakim rumeno trakom z napisom "kraj zločina". Na njem so razmetani osebni predmeti, kosti in neizogibno, zdi se, lobanja. Ta posebna lobanja je povzročila nekaj posmeha, saj ni realističen model človeške lobanje (kaj šele prava), ampak je videti kot lobanja iz umetne mase, ki je služila kot držalo za toaletno krtačo, podobna tistim za noč čarovnic. Obiskovalec je to prepoznal, ker ima natančno takšen model v svoji straniščni školjki doma.
Na ogled je tudi zbirka min in opozorilnih znakov za mine, pa tudi kupi nabojev ter ena precej velika granata. Druga večja instalacija je rekonstrukcija "izolacijske celice" v naravni velikosti. Vendar pa so v njej tri lutke, vse obrnjene proti zidovom, v resnici majhna družina: ženska, moški z zvezanimi rokami za hrbtom in otrok. To nakazuje, da so uporabili ohlapno definicijo "izolacije". Na stenah so rdeče odtisi rok in napis "POMOČ", prav tako v rdeči barvi, kot da bi bil napisan s krvjo. Ob "oknu", skozi katerega obiskovalci gledajo v to "celico", je bodeča žica.
The War That Changed the Balkans Forever: 1992–1995
Stopnišče s peskovniki na eni strani vodi navzdol v rekonstrukcijo kletnega zaklonišča, v katerem so ljudje živeli med obleganjem Sarajeva.
Tematske vsebine in poudarki
Tematsko je muzej razdeljen na vojno/vojne zločine, vojno civilno življenje in seveda genocid v Srebrenici ter vlogo, ki jo je v njem imel OZN. Medtem ko so genocid, vojna zločini, koncentracijska taborišča in obleganje Sarajeva dobro pokriti, je posebej o Mostarju manj podrobnosti, kar bi bilo pričakovati glede na lokacijo muzeja.
Obstaja tudi velika oglasna deska, na katero lahko obiskovalci pustijo majhne opombe z komentarji.
Na splošno ima muzej svoje pomanjkljivosti, vendar ker pokriva obe temi, kot tudi drugi dve "sesterski instalaciji" v Sarajevu, tj. genocid/vojne zločini ter vojno in obleganje Sarajeva, je ta muzej nekoliko bolj celovit kot njegovi bolj specializirani primerki. Zato, če potujete tako v Sarajevo kot v Mostar in imate čas le za enega od teh treh muzejev, bi bil ta mostarski muzej najboljša izbira.
Obiskovalci naj si za ogled muzeja vzamejo približno uro in dvajset minut, pri čemer ne preberejo vseh panojev (jih lahko fotografirajo za poznejše ogledovanje) in ne ostanejo, da bi si ogledali ves video material, predvajan na zaslonih. Ta izkušnja je pomembna za razumevanje preteklih dogodkov in za spodbujanje prizadevanj za mir ter sobivanje.