Maribor, mesto ob reki Dravi, se je skozi zgodovino izoblikovalo v pomembno industrijsko središče, katerega vzpon je bil tesno povezan z napredkom v prometu, elektrifikaciji in industrializaciji. Njegova ugodna geografska lega in ugodne razmere so bile ključne, a prav elektrifikacija je nedvomno prispevala k industrijskemu razcvetu mesta in širše severovzhodne Slovenije. Zgodovina industrije Maribora je bogata in pestra, polna vzponov in padcev, ki jih danes ohranjajo spomini in bogate zbirke muzejev, kot je Muzej narodne osvoboditve Maribor.
Začetki industrializacije in prva električna luč
Začetki industrijske poti Maribora segajo v 19. stoletje, ko so se začele razvijati ključne panoge. Vendar pa je bil prelomni trenutek v zgodovini mesta in njegove industrije postavljen s prihodom električne energije. Namreč, prva električna luč v Sloveniji je zasvetila prav v Mariboru, in sicer 4. aprila 1883. To se je zgodilo le štiri leta po tem, ko je Thomas Edison izumil žarnico na ognjeno nitko. Zasluge za ta zgodovinski podvig gredo mariborskemu podjetniku Karlu Scherbaumu starejšemu, ki je v svojem parnem mlinu namestil električno razsvetljavo s 36 žarnicami. Karl Scherbaum st. velja za eno vodilnih osebnosti mariborskega gospodarstva v 19. stoletju, njegov podvig pa je označil začetek druge faze industrializacije v Mariboru. Ta zgodnji začetek z elektrifikacijo je postavil temelje za nadaljnji razvoj, čeprav je polno industrializacijo Maribor dosegel šele v času stare Jugoslavije.
Maribor med vojnama: Vzpon tekstilne industrije
Prva svetovna vojna je močno prizadela mariborsko gospodarstvo, ki je skorajda povsem zastalo. Edina izjema so bile železniške delavnice, ki so jih uspeli vključiti v avstro-ogrski vojno-gospodarski sistem. Kljub uničujočim posledicam vojne pa je z nastankom Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev Maribor dobil ugoden položaj na novem trgu. Razvoj mariborskega gospodarstva v 20. stoletju je bil bistveno zaznamovan z novim industrializacijskim valom, ki se je nadaljeval v prvo polovico tridesetih let. Ta val je Mariboru dal značaj pravega industrijskega kraja. V mesto ob Dravi so privabili tuje podjetnike, ki so s seboj prinesli tudi del svoje proizvodnje. Nastala je nova veja industrije - tekstilna industrija.
Pred prvo svetovno vojno v Mariboru tekstilne industrije ni bilo. Presenetljivo hitro odpiranje in razvoj tekstilnih tovarn v Mariboru so spodbudili dograditev hidroelektrarne Fala leta 1918, odločnost mariborske občine, da v mesto do leta 1920 napelje elektriko s Fale, ugodne cene zazidalnih površin, dobre železniške povezave, dovolj cenene delovne sile pa tudi dovolj vode. Z nastankom jugoslovanske države je Slovenija postala industrijsko najbolj razvito območje v Jugoslaviji. Ni imela več industrijsko podrejenega položaja kot v Avstro-Ogrski. Jugoslovanska država je za slovensko industrijo predstavljala veliko, obetavno tržišče. Visoka raven carinske zaščite je ustvarila pogoje, da se je Slovenija s 37 odstotki vse tekstilne proizvodnje razvila v največje tekstilno središče v državi, predvsem z bombažno tekstilno industrijo, industrija volnenih tkanin pa je ostala skoncentrirana v Srbiji. Vodilni mesti jugoslovanske tekstilne industrije sta v dveh desetletjih pred drugo svetovno vojno postala Maribor in Kranj. Med letoma 1919 in 1923 je na Slovenskem začelo delovati devet večjih tekstilnih tovarn. Do leta 1930 jih je vrata odprlo nadaljnjih sedemnajst in nato do leta 1936 še devet. Po tem letu, tudi zaradi bližajoče se vojne, novih tekstilnih tovarn niso več odpirali. Zelo visoka raven jugoslovanske carinske zaščite tekstilne industrije je v Slovenijo privabila tuji kapital. Z največjim, 40-odstotnim deležem je bil v tekstilni industriji zastopan češki kapital, s 25 odstotki je sledil avstrijski kapital. Enak delež so imeli tudi jugoslovanski lastniki. Z nekaj odstotki so bili zastopani še švicarski, angleški in poljski kapital.
Prve tekstilne tovarne v Mariboru so postavili leta 1922. Med drugo svetovno vojno je ta industrija predstavljala skoraj polovico kapacitet v Sloveniji, ki je imela takrat najmočnejšo industrijo v Jugoslaviji. Med 15 večjimi tekstilnimi tovarnami v mestu, ki so leta 1939 zaposlovale več kot 7.000 ljudi, so bile Doctor in drug, Hutter, Rosner in Ehrlich. Večina teh tovarn se je po drugi svetovni vojni združila v Mariborsko tekstilno tovarno - MTT, ki je bila največja tekstilna tovarna v Jugoslaviji in je prva začela izvoz tkanin v tujino. Leta 1976 so združene tekstilne tovarne MTT zaposlovale kar 6.400 delavcev.
Svetovna gospodarska kriza in njene posledice
Trideseta leta 20. stoletja so prinesla svetovno gospodarsko krizo, ki se je v slovenskem prostoru odražala predvsem v prestrukturiranju gospodarstva, posodobitvi in racionalizaciji proizvodnje. Kljub temu pa je kriza v Mariboru zaobšla tekstilno industrijo. Kljub temu se je v času krize zmanjšalo število obrtnih delavnic, še bolj pa je upadlo število zaposlenih pomočnikov, kar je posledično vodilo v zmanjšanje dohodka iz obrtništva. Vse to je sprožilo delavske stavke, ki so se jih udeležili organizirani mariborski tekstilni delavci.
Druga svetovna vojna in preusmeritev proizvodnje
Po vdoru okupatorja leta 1941 so nacisti industrijsko proizvodnjo v Mariboru, zlasti kovinsko industrijo, preusmerili v delovanje za potrebe svojega vojnega gospodarstva. V njihovem gospodarskem sistemu so posebno mesto zavzemali industrijski obrati, ki so neposredno proizvajali za oboroževanje nacistične vojske. Preusmeritev proizvodnje za vojne potrebe je, zlasti v prvem obdobju, spremljalo kar nekaj težav. Gospodarski položaj je bil že pred vojno nestabilen, vojna dogajanja pa so ga le še poslabšala. Največje spremembe so bile čutiti v tekstilni industriji, kjer se je proizvodnja znatno zmanjšala.
Aprila 1941 so se pričele priprave na izgradnjo Tovarne letalskih motorjev na Teznem. Nemci namreč niso imeli dovolj razpoložljivih letalskih sil za predvideno vojno s Sovjetsko zvezo. Pri izbiri lokacije za izgradnjo tovarne so Nemci računali predvsem na to, da je v Mariboru dovolj razpoložljive delovne sile, poceni električna energija (iz Fale) in dobra prometna povezava. Pri gradnji, ki so jo vodili strokovnjaki iz nemškega rajha, so nacisti uporabljali delavce iz Maribora in okolice, angleške in francoske vojne ujetnike ter prisilne delavce iz Ukrajine.
Ob koncu druge svetovne vojne so bili mariborski industrijski obrati v veliki nevarnosti, saj je Hitler marca 1945 izdal povelje o uničenju vseh gospodarskih obratov in prometnih naprav, preden bi ti prišli v roke sovražniku. Na srečo to povelje v Mariboru ni bilo nikoli izvedeno, vendar pa je bilo veliko obratov in cest med zavezniškimi bombardiranji močno poškodovanih.
Povojna obnova in socialistična industrializacija
Konec vojne, maja 1945, so Mariborčani pričakali v skoraj povsem porušenem mestu. Odstranjevanje posledic bombardiranj je v mestu trajalo vse do leta 1950. Pri odstranjevanju ruševin, zgolj za normalizacijo življenja, so v Mariboru opravili približno 250 tisoč ur prostovoljnega dela. Tudi v prvih letih po osvoboditvi je bil Maribor najmočnejše industrijsko središče Slovenije in Jugoslavije. Kljub pomanjkanju delovne sile in nujni obnovi porušenih objektov, so že na začetku leta 1946 dosegli predvojno proizvodno kapaciteto.
Osvoboditev in nova, socialistična družbena ureditev sta pomenili za življenje Maribora veliko prelomnico. Vodstvo nove Jugoslavije je ob prevzemu oblasti leta 1945 spoznalo, da bi takojšnja nacionalizacija povzročila več škode kot koristi. Zato se je odločilo za postopno krepitev državnega gospodarskega sektorja. Leta 1947 so sprejeli petletni načrt razvoja gospodarstva, ker je obnova že toliko napredovala in so že nacionalizirali proizvodna sredstva, ki so predstavljala večino zmogljivosti v industriji, trgovini ter obrti. Osnovna naloga nove socialistične države je bila izkopati se iz zaostalosti in ekonomske odvisnosti od tujega kapitala. Ekonomska osnova se je v letih obnove in petletnega načrta precej povečala, med ljudmi pa se je okrepila posebna ‘socialistična’ delovna zavest. Oboje je rezultat leta 1950 sprejetega zakona o upravljanju državnih gospodarskih podjetij po delovnih kolektivih. Zgodovina je pokazala, da je plansko gospodarstvo in enopartijska država ekonomsko neučinkovita. Gospodarstvo ne prenese privilegiranih elit.
Muzej industrije Maribor danes
Danes je na "Jugoslovanski Manchester" ostal le spomin in izredno bogate zbirke v Muzeju narodne osvoboditve Maribor. V sklopu muzeja so bile organizirane razstave, ki so predstavljale delo tovarn in življenje v njih, predvsem pa pisano paleto izdelkov, ki so nekoč krasili garderobo Slovencev.
V zadnjih letih je bila v Mariboru odprta razstava z naslovom "Spomeniki Mariborski industriji", ki je skozi dokumentarni film in vodene oglede predstavila 160-letno pot vzponov in padcev industrije mesta. Ta prireditev je ponudila vpogled v zgodbe zaposlenih in vseh, ki so bili s to industrijo povezani, ter razkrila drugo plat Maribora, na katero danes ostaja le še spomin. Razmišljanja o tem, kje je tekstilna industrija danes in kakšna je njena prihodnost, so bila del programa, ki je obujal industrijsko dediščino, predstavljal preteklost in prihodnost tekstilstva ter spodbujal prenos znanja med generacijami.
V sklopu raziskav in prizadevanj za ohranitev industrijske dediščine je nastalo tudi magistrsko delo z naslovom "MUZEJ TEHNIKE IN INDUSTRIJE MARIBOR", ki predstavlja rešitev za ureditev območja železniških delavnic - nove remize na Studencih. Tematika naloge se dotika celotne zgodovine Maribora in iz tega izhaja program novega objekta. Cilj je bil nadaljevati nekoč uspešno zgodbo in novi objekt povezati z obstoječo halo, območje pa povezati tudi čez železnico vse do Železniške postaje. Projekt je zasnovan tako, da lokaciji odvzame le nekvalitete, doda pa ji novo vizijo, nov program in ji povrne nekdanjo pomembnost. Ključne besede, kot so muzej, Maribor, industrija, tehnika, železnica, delavska kolonija, remiza, javni prostor, javni program, peš most in nadhod, odražajo ambicioznost projekta.
LJUDJE NA PRVEM MESTU, LJUDJE NA PRAVEM MESTU - dokumentarni film o Gasilski brigadi Ljubljana
Stoletje se je za industrijski Maribor končalo žalostno, predvsem po razpadu nekdanje Jugoslavije in s tem povezani izgubi velikega dela tržišča. Kljub temu pa zgodovina industrije Maribora ostaja pomemben del identitete mesta in pomnik podjetnosti ter inovativnosti, ki je nekoč Maribor dvignila do statusa "Jugoslovanskega Manchestra".
tags: #muzej #industrije #maribor