Roška pešpot: Pohod skozi srce divjine Kočevskega Roga

Kočevski Rog, še vedno velja za kraljestvo velikih zveri - medveda, volka in risa. Ta prostrana visoka kraška planota, ki se razteza med dolino reke Krke, Kočevskim poljem in na jugu vse do reke Kolpe, je ena poslednjih evropskih gozdnih divjin. Skozi ta mistični gozdni masiv, ki velja za zeleno oazo Slovenije, danes vodi okoli 64 kilometrov dolga Roška pešpot, ki je dobro označena z zeleno-belimi markacijami v obliki medvedje šape. Ta pot, prežeta z divjino in zgodovino, je razdeljena na tri etape, ki pohodnike popeljejo do najzanimivejših kotičkov tega velikega gozda. Kdor jo želi prehoditi v celoti, bo potreboval dva do tri dni, ker pa je speljana tudi po starih kolovozih, vlakah in preči gozdne ceste, lahko njene posamezne odseke razdelite v zelo zanimive družinske izlete s prilagojeno zahtevnostjo.

Izhodišče in prve izkušnje v divjini

Za izhodišče smo vzeli Kočevsko jezero, ki je le streljaj od centra Kočevja in je osvežujoč rekreacijski center ob vznožju te gozdnate planote. Raziskovati gozd z željo v objektiv ujeti tudi divje živali pomeni zgodnje vstajanje. Sonce še ni vstalo, ko se nam je na sovozniškem sedežu pridružila odlična poznavalka gozda, raziskovalka, vodnica in fotografinja Petra Draškovič Pelc. Petra je kljub doktoratu biomedicinskih znanosti svoje poslanstvo našla v naravi in je odlična poznavalka kočevske divjine, ki pozna številne skrivnosti velikega gozda. Po skritih poteh vodi obiskovalce, ki želijo začutiti pristno divjino z veliko pestrostjo živalskega sveta.

“Na takem izletu zagotovo izstopata mogočnost in obširnost kočevskih gozdov. To je veličina, ki se jo v tem prostoru mora začutiti. Zagotovo je posebna draž tudi kanček upanja srečati in v naravnem okolju opazovati velike zveri ter ostale gozdne živali. Sledi medveda ali celo volka in bližina pragozda pri človeku sprožijo poseben utrip divje neokrnjene narave. Vse to pripomore k impozantnosti obiska Kočevskega roga,” pojasnjuje Petra.

Naši prvi postanki so bili ob pašnikih in sadovnjakih kmetije Rajhenav, kjer smo doživeli čudovit prizor: vsaj ducat košut pri jutranji paši. Hitro so izginile med debli, saj ima jelenjad izreden sluh. Za prečenje Kočevskega roga svetujemo najem vodnika. Je varneje in bolj doživeto. Na prvi postojanki, kjer obiskovalce pričaka tudi medvedu prijazen čebelnjak, nam Petra pojasni, da je sobivanje človeka in zveri mogoče. “Ustavila sva se na kmetiji Rajhenav. Rajhenav je bila včasih večja kočevarska vas s približno 280 prebivalci, danes pa v tej vasi oziroma na istoimenski kmetiji živita le dva stalna prebivalca, zakonca Brdnik, ki jima na veliki govedorejski kmetiji pomagata še dva delavca. Fascinantno je, da v 24 letih kmetovanja oziroma ponovne naselitve prvih sosedov - medveda in volka - kmetija ni doživela niti enega napada velikih zveri na veliko 220-glavo čredo govedi ali koze in osle, ki jih tudi redijo na pašnikih Rajhenava. To je dokaz, da je sobivanje z zvermi mogoče, če upoštevaš medvedu in volku prijazne prakse,” poudarja Petra.

V objemu pragozda in mogočne narave

Po štirih kilometrih gozdne ceste od Rajhenava v smeri Roške žage parkirava na razširjenem delu ceste ob jasi, ki jo preči tudi planinska pot proti Mirni gori. Manj kot pet minut hoje od ceste naju pripelje do osupljive kraljice Kočevskega roga. Mogočna 500 let stara jelka sodi med največja in najstarejša slovenska drevesa. Na strmem pobočju je vzkalila okoli leta 1500, potem v tedanjem gozdu celo stoletje čakala v senci drugih orjakov in komaj opazno rasla. Ko je vihar podrl sosednje drevo, je dobila priložnost pognati se proti soncu.

Eden od vrhuncev našega izleta je nedvomno pešpot ob meji pragozda Rajhenavski Rog. Tu oči, vonj in sluh zaznajo naravo, kot je bila, preden smo ljudje začeli svoje civilizacijsko osvajanje planeta. Tu začutiš stik s pradavnino. Na območju dobrih 51 hektarov je človek še vedno lahko priča, kako tankočutno, bogato in hkrati neusmiljeno življenje vodi narava. Da tod veljajo le zakoni narave, sklenjenega kroga življenja, pričajo padli velikani, sledi medvedovih krempljev na deblu, pa rep polha, ki je končal v krempljih sove. Tu se ne preštevajo grami izpustov: kar narava ustvari, tudi porabi. Pragozd - prostor, kjer narava že tisočletja uveljavlja svoje zakone. Tu ni slabega in dobrega, niti koristnega ali škodljivega. Pragozd res pusti strašljivo lep vtis moči: kot bi hodili v tovarni življenja.

Na severnem izhodu ob poti ob pragozdu pridemo do Skavtskega doma in ostankov Roške žage ter nasipa železne ceste, ki ga požira narava. Tukaj je izhodišče številnih pešpoti, tudi tiste, ki vodi na najvišjo točko tega divjega gozdnatega skalnega sveta. Na 1099 metrov visokem Velikem Rogu smo sklenili našo pot v osrčje divjine. Pogled z razglednega stolpa je osupljiv, pod nogami raste nov gozd, prepuščen naravnemu razvoju. Na poti proti naši Toyoti pa stopimo tudi na sled kosmatega čuvaja tega gozdnega dragulja - rjavega medveda.

Varnost in doživetje v Kočevskem rogu

Pot ob pragozdu zahteva zbran korak, pozoren sluh in odprte oči. Nujno je treba ohraniti mirno kri, nikar ne krilite, kričite ali bežite. Z umirjenim glasom medveda opozorite nase in se postopoma umirjeno umikajte stran od zveri. Vodnica Petra pravi, da obisk velikega gozda ob vsakem vremenu, v vsakem delu dneva in ob vsakem letnem času ponuja drugačno zgodbo: “Vsekakor so najbolj magična in skrivnostna jutra, ko se narava prebuja in igra meglic ter prvih sončnih žarkov, ki se lomijo na jutranji rosi, ponuja izjemno kuliso za fotolov na prizore v neokrnjeni naravi enega najbolj divjih gozdov v tem delu Evrope. Posebne občutke in zvoke pragozd daje tudi v večernem mraku. Takrat boste slišali oglašanje kozač ali pa celo volčje tuljenje.”

Gozdne ceste in hibridna mobilnost

Kočevski rog je prepreden s kilometri gozdnih cest, ki so zelo dobro označene predvsem na dolenjski strani. Te ceste ponujajo tudi čudovite gorsko-kolesarske ture. Toyota RAV4 je že dolgo doma tudi na takih cestah in z nekoliko večjo oddaljenostjo od tal in prilagodljivim električnim štirikolesnim pogonom omogoča izlet v Kočevski rog tudi pozimi, ko so gozdne ceste lahko razmočene, zasnežene ali poledenele. Je dovolj pogumen, če se zaplete pod kolesi in z elektrificiranim pogonom dovolj čist ter tih, da ne moti gozda. Z umirjeno in tiho vožnjo hibridnega pogona lahko predvsem v ob svitu, pa tudi v mraku skozi vetrobransko steklo vidite marsikaj. Celo v avtomobilu si pravzaprav zelo blizu naravi, saj dejansko voziš po medvedovi avtocesti. Absolutno. Če si previden voznik in na teh cestah voziš res umirjeno, imaš kanček več možnosti, da opaziš divjad in celo na cesti v povsem varnem zavetju avtomobilske kabine opaziš medveda, ki bo prečkal cesto.

Odkrivanje skritih kotičkov Dolenjske

Poleg Kočevskega roga, Dolenjska skriva še številne manj znane kraje, zgodbe in naravne zaklade, ki bodo obogatili vaša doživetja. Vabimo vas, da se podate na raziskovanje skritih kotičkov z izleti ali aktivnim raziskovanjem.

• Arheološka pot Cvinger: Vas bo popeljala čez vse pomembnejše dele tega prazgodovinskega središča. Izhodišča pešpoti so v Meniški vasi, na križišču v gozdu pri odcepu za Dolenje Polje in pri pokopališču Dolenjske Toplice. Speljana je po gozdnih stezah ter označena in opremljena s pojasnjevalnimi tablami.
• Gozdna učna pot Rožek: 1,2 km krožna pot iz Podturna, vodi do gradnih ostankov Rožka (13. stoletje), kraške udorne jame, puhalnika, in arboretuma z različnimi tujimi drevesi.
• Gutenwerth: Nenavadna slamnata streha sredi ravnega polja ob cesti, ki pelje iz Dobrave proti Šentjerneju, zbuja radovednost že zaradi svoje oblike. Streha pokriva temelje srednjeveške cerkvice, okrog katerih se spleta zgodba o nekdanji veličini srednjeveškega trga ob Krki. Trg Gutenwerth je bil v času med 13. in 15. stoletjem pomembno trgovsko središče.
• Jurjeva domačija: Kulturno-etnološki spomenik od leta 2000, predstavlja srednjeveško občino Trebnje s hišo iz 18. stoletja in ohranjeno notranjo opremo, vključno s svinjaki, kaščo, vodnjakom.
• Kettejev drevored: Doživite naravno umirjenost med mogočnimi drevesi Kettejevega drevoreda.
• Vrh Marofa: Sprehodite se do vrha Marofa, uživajte v čudovitih razgledih.
• Machova pot: 6,8 km, vodi od Malega Slatnika do Velikega Slatnika, kjer je stal Machov graščina. Pripoveduje o Wilhelmini, Janezu Trdinu in Machovih dosežkih.
• Veliki Rog (1.099m): Najvišji vrh Kočevskega roga. Na vrhu je razgledni stolp z razgledom na gozdno prostranstvo roških gozdov, sosednje dinarske grebene in vse do alpskih vrhov. Vključen je v Trdinovo in Roško pešpot. Najlažje je dostopen z Žage Rog.
• Sedlata gorica (821m): Najvišji vrh Pogorelca, ki se dviga nad Podturnom.
• Šance v Novem mestu: V Novem mestu je območje ob kapiteljskih vrtovih, imenovano »Na Šancah«. Tam se nahaja večji del ohranjene mestne obrambe, ki je stoletja ščitila mesto pred Turki.
• Šmarješke Toplice in Škratova luknja v Beli Cerkev: Prijazni škratje nekoč pomagali, a odšli zaradi mladeniča.
• Vrhtrebnje: Hribovsko naselje, ki leži tik pod vrhom slikovitega Trebnega vrha (581 m). Kraj nosi pridih skrivnosti, saj po ljudskem izročilu pravijo, da je na tem mestu nekoč stal srednjeveški grad na Kunklnu. Ostanki starih kamnov in ometov, ki jih občasno najdejo domačini, še danes ohranjajo spomin na to zgodovinsko dediščino.
• Zagraški log: Nahaja se pod vasjo Zagrad pri Škocjanu. Obsega del poraščenega pobočja z avtohtonimi drevesi in grmovnicami ter doline goriškega potoka. Na travniku v dolini se nahaja skupina tradicionalnih kmečkih stavb, s katerimi upravlja Turistično društvo Zagrad. Sestavljajo ga vaški studenec s periščem, napajalnim koritom, 300 let stara Rangusova hiša, Prijateljeva domačija in naravoslovna pot.
• Mokronog: Kulturno krajino, ki se razprostira na griču iznad trga Mokronoga, sestavljajo številni sakralni objekti, med njimi ena največjih, a najbolj nedotaknjenih romarskih cerkva na Dolenjskem, cerkev Žalostne Matere Božje. Svete stopnice (Svete štenge) na Žalostni gori so najbolj dokončno in enovito izoblikovane romarske stopnice v Sloveniji.

Pomembnost ohranjanja pragozda

Na pomen ohranitve pragozda je opozoril gozdar dr. Leopold Hufnagel, upravitelj gozdov, ki je na posestvu kneza Auersperga opazil povsem nedotaknjene, neokrnjene in mogočne gozdove. V gozdno-gospodarske načrte je zapisal ključno sporočilo: “Tukaj mora ostati pragozd in vsaka nadaljnja raba je izključena.” To je naredil leta 1892, Triglavski narodni park pa je začel nastajati od leta 1921 do 1924. Na območju kočevskega pragozda je dejansko vzklilo seme oziroma zavedanje naravovarstva v Sloveniji. Kočevski rog je tako ključen za razumevanje naravnih procesov in ohranjanje biotske raznovrstnosti v Sloveniji.

tags: #izlet #v #rosko #dolino