Morje, ki ga lahko poimenujemo tudi svetovni ocean ali enostavno ocean, je povezano telo slane vode, ki pokriva več kot 70% zemeljske površine. Beseda morje pomeni tudi manjši del s kopnim omejenega oceana. Izraz se pogosto uporablja tudi za velika, običajno slana jezera, na primer Kaspijsko jezero, ki mu včasih rečejo tudi »Kaspijsko morje« ali Mrtvo morje, ki je tudi jezero na kopnem.
Svetovno morje delimo na pet velikih oceanov. Tihi ali Pacifiški ocean je največji in zavzema kar 50% površine, sledi mu Atlantski ocean z 26% in Indijski ocean z 21%. Dva manjša oceana sta Severni ledeni ali Arktični, ki zavzema 4% površine, ter Južni ali Antarktični, ki pokriva 6% površine. Manjši deli morja, ki se zajedajo v kontinente, so zalivi in prelivi. Ti so različnih oblik in velikosti, kot so fjordi, estuariji, lagune in lijaki. Estuariji so deli plitvega obalnega morja, kjer se morska voda meša s sladko vodo s kopnega, kar ustvarja somornico. To so območja pomembnih ekosistemov. Morski prelivi so naravne zožitve med dvema obalama, kot sta Bospor in Gibraltar, ali umetno narejeni prekopi, kot sta Panamski in Sueški prekop.
Ključna vloga v Zemeljskem Sistem
Morje pomembno vpliva na podnebje in ima ključno vlogo v vodnem krogu ter kroženju vodika in dušika v zemeljski atmosferi. Predstavlja kar 96,5% svetovnih vodnih virov. Kljub temu pa morska voda ni neposredno primerna za človekovo rabo, kot je pitna ali namakalna voda, zaradi visoke vsebnosti soli, ki znaša okoli 3,5%. Natrijev klorid je najpomembnejša raztopljena snov v morski vodi, vendar vsebuje tudi soli magnezija, kalcija, kalija in veliko drugih elementov v zelo majhnih količinah. Slanost morja se razlikuje glede na globino; nižja je na površini in ob ustju rek, medtem ko je višja v globljih plasteh. Kljub tem razlikam se relativna slanost morske vode na zemeljski površini le malo razlikuje. Pomembne spremembe v kemični sestavi morske vode pa se dogajajo zaradi sprememb vrednosti pH, kar vodi do zakisljevanja morja.
Gibanje in Energija v Oceanih
Vetrovi, ki pihajo nad površino morja, povzročajo valove, ki se razlivajo, ko dosežejo plitvo vodo ali kopno. Vetrovi vplivajo tudi na nastanek počasnega, vendar stalnega gibanja površinskih slojev morske vode. Smer gibanja površinskega toka je odvisna od oblike kopnega in sile zemeljskega kroženja, znanega kot Coriolisov efekt. Gibalo kroženja globljih plasti oceanov je razlika v temperaturi morske vode med zemeljskimi poli in ekvatorjem. Ti oceanski tokovi močno vplivajo na podnebje Zemlje s prenosom toplote iz tropskih do polarnih območij. Prenos toplega ali hladnega zraka in padavin na obalna območja nato vetrovi nosijo v notranjost. Površina tople in sveže vode ustvarjata globalni gradient gostote, ki vodi termohalinski obtok, ključen del obsežne cirkulacije v oceanih. Ta igra pomembno vlogo pri oskrbi s toploto na polarnih območjih in s tem pri urejanju morskega ledu. Spremembe v termohalinskem obtoku naj bi imele pomemben vpliv na obseg zemeljskega sevanja. Pogosto je navedeno, da je termohalinski obtok glavni razlog, da je podnebje zahodne Evrope tako zmerno.
Raznoliki Morsko Dno in Njegove Oblike
Morsko dno je del zemeljske litosfere in obsega 71% površine planeta. Nahaja se na povprečni globini 3,8 km. Položna območja na dnu oceanske globine se imenujejo abisalna ravnina in obsegajo okoli 40% površine. Na podlagi batimetričnih posnetkov morskega in oceanskega dna je ugotovljeno, da je približno 50% morskega dna na globini med 4000 in 5000 m. Na morskem dnu pa najdemo tudi grebene, gore, razpoke, jarke in kanale. Ti nastajajo s premikanjem tektonskih plošč in pojavi podvodnih vulkanskih izbruhov. Največje gorovje v oceanih je srednji oceanski greben, ki je s 60.000 km najdaljše neprekinjeno gorovje na Zemlji in teče okoli planeta. Srednjeatlantski hrbet je daljši kot 15.000 km. V nekaterih krajih so na morskem dnu ozki, podolgovati, globokomorski jarki, ki so do 40 km široki in v povprečju globoki do 6 km. Tu so izmerjene največje globine dna oceanov. Najgloblja točka v oceanu je Marianski jarek, ki se nahaja v Tihem oceanu v bližini Severnega Marijanskega otočja. Njegova največja globina je ocenjena na 10.971 metrov.
Bogastvo Morsko Življenje in Habitati
Morski habitati in ekosistemi v osončenih plasteh in v velikih globinah (abisalna cona) morja, kakor tudi v mrzlih arktičnih predelih in na koralnih grebenih tropskih morij zagotavljajo življenje in obstoj zelo raznovrstnih organizmov, od virusov, bakterij, alg, rastlin, gliv do živali. Razvoj večine danes prevladujočih skupin organizmov se je verjetno pričel v morju. Morski primarni proizvajalci, kot so rastline in mikroskopski organizmi v planktonu, so zelo razširjeni in ključni za ekosistem. Ocenjuje se, da polovico svetovnega kisika proizvede fitoplankton. Veliko večje alge, splošno znane kot morske alge, so pomembne lokalno; Sargassum tvori plavajoče nanose, medtem ko alge tvorijo gozdove morskega dna. Svetloba lahko prodre le do zgornjih 200 metrov, zato je to edini del morja, kjer lahko rastejo rastline. V nekaterih regijah, kjer prihaja do dviga hladnih voda, in tudi v bližini estuarijev, kjer so prisotna hranila iz kopnega, je rast rastlin večja.
Potovanje v globine naših skrivnostnih oceanov | 4K UHD | Modri planet II | BBC Earth
Večplastna Vloga Morja za Človeštvo
Morje zagotavlja človeku velike količine hrane, kot so ribe, školjke in morske rastline, pridobljene iz naravnega okolja ali umetno gojenih. Morja so tudi pomembne transportne poti. Pred izumom letala je bil edini način, da se je prišlo iz Evrope v Ameriko ali Avstralijo z ladjami po morju. Za razsute tovore in naftne derivate je to še vedno najboljša izbira. Morje je pomembno tudi v turistični dejavnosti, kjer omogoča aktivnosti, kot so kopanje, potapljanje, surfanje in jadranje. V zadnjih desetletjih se izkorišča tudi za proizvodnjo električnega toka, na primer z energijo plimovanja in morskih tokov. Morje je vir pitne vode, saj nekatere sušne države s postopkom razsoljevanja pridobivajo to dragoceno tekočino. Zaloge nafte na morskem dnu so zelo velike.
Morje v Znanosti in Kulturi
Oceanografi delijo oceane na različna območja po fizikalnih in bioloških lastnostih. Pelagično območje vključuje vsa odprta oceanska območja in jih lahko nadalje razdelimo na območja kategorizirana po globini in svetlobnem izobilju. Fotično območje vsebuje oceane od površja do globine 200 m; je regija, v kateri se lahko pojavi fotosinteza in je torej najbolj biološko raznovrstna. Življenje globlje od fotičnega območja se mora bodisi zanašati na potapljajoči material od zgoraj ali najti drug vir energije. Hidrotermalni vrelci so primarni vir energije v območju, znanem kot afotično območje (globine nad 200 m).
Ocean lahko razdelimo v tri območja glede na gostoto: površinsko območje, piknoklina in globoko območje. Površinsko območje, imenovano tudi mešana plast, se nanaša na najvišjo gostoto območja oceana. Piknoklina se nanaša na območje, kjer se gostota bistveno povečuje z globino, predvsem zaradi zmanjšanja temperature. Globoko območje se nanaša na najnižje območje gostote oceana. Če območje opravi dramatične spremembe temperature z globino, vsebuje termoklino. Tropska termoklina je običajno globlje od termokline na višjih zemljepisnih širinah. Polarne vode, ki prejemajo relativno malo sončne energije, niso razdeljene glede na temperaturo in na splošno nimajo termokline, ker so površinske vode na polarnih geografskih širinah skoraj tako mrzle, kot voda v večjih globinah. Pod termoklino je voda zelo hladna, od -1 °C do 3 °C. Ker ta globoka in hladna plast vsebuje glavnino oceanske vode, je povprečna temperatura svetovnega oceana 3,9 °C. Če območje opravi dramatične spremembe v slanosti z globino, vsebuje haloklino.
Morje ima pomembno mesto tudi v zgodovini in kulturi. Je predmet mitoloških (Scila in Karibda) in zgodnjih literarnih del (Homerjev Odisej), mnogih slikarskih del, filmskih in gledaliških del ter klasične in sodobne glasbe.
Izazovi in Oboljevanje Morja
Kljub svoji pomembnosti je morje danes vse bolj onesnaženo, morski ekosistemi pa ogroženi zaradi človekovih dejavnosti. Glavni onesnaževalci so kmetijstvo, industrija, marikultura, pomorski promet ter komunalne odplake in odpadki iz obalnih naselij. Onesnaževanje vpliva na kemično sestavo morske vode, zlasti na vrednost pH, kar vodi do zakisljevanja morja. To ima lahko resne posledice za morsko življenje, še posebej za organizme z apnenčastimi lupinami ali okostji.
Deskriptorji kakovosti opisujejo okoljsko stanje morskih voda glede na naravne značilnosti in obremenitve ter vplive človekovih dejavnosti. Stanje morskega okolja se v skladu z najnovejšimi znanstvenimi utemeljitvami v okviru držav Evropske skupnosti ocenjuje za posamezno morsko regijo ali podregijo na osnovi analize naravnih značilnosti morskega okolja (fizikalno-kemijskih, bioloških in hidromorfoloških lastnosti in habitatnih tipov) ter deskriptorjev "dobrega okoljskega stanja" morskih voda. Stanje posameznih deskriptorjev je odvisno od naravnih značilnosti ter obremenitev in vplivov človekovih dejavnosti v posamezni morski regiji.
Prebivalci in Obiskovalci Obalnih Področij
Plaža, ki se nahaja neposredno pod starim mestnim jedrom Ericeire, je obdana z visokimi pečinami, na katerih stojijo sprehajališča in stavbe z razgledom na ocean. Na levi strani se vidi betonska pot, ki vodi navzdol od mesta do plaže. Ob robu plaže so skale, ki ščitijo zaliv pred močnimi atlantskimi valovi, zato je to eden redkih delov Ericeire, kjer je kopanje varno tudi za družine. Na desni strani slike nekaj ljudi uživa v soncu, nekateri ležijo na brisačah, drugi se sprehajajo po obali. Plaža deluje mirno, sproščeno in urejeno - tipična za Ericeiro, kjer se združujeta naravna lepota in tradicionalni obmorski šarm. Ericeira (in portugalska atlantska obala nasploh) ima popolnoma drugačno klimo kot hrvaška jadranska obala. Na Portugalskem, tudi sredi julija, se ti lahko zgodi, da oblečeš jopico zvečer, medtem ko bi bil na Hrvaškem še vedno v kratkih rokavih.
Plimovanje in Valovanje
Za vsa morja je značilno plimovanje (bibavica). Plimovanje pomeni dvigovanje-plima in padanje-oseka gladine morja, ki se zgodi dvakrat dnevno zaradi gravitacijske sile Lune in v manjši meri Sonca. Plimovanje je lahko zelo veliko v zalivih in ob izlivih rek. V nekaterih regijah je razlika med plimo in oseko lahko do 20 m, na obali Severnega morja približno 2 m, v zahodnem Baltskem morju največ 40 cm in v vzhodnem Baltskem in Sredozemskem je komaj opazna. Valovanje nastane zaradi premikanja vode v vertikalni smeri, ki ga povzroči veter. Od vrste in jakosti vetra ter oblike morskega dna je odvisno, kakšni bodo valovi. Stalni veter povzroča enakomerne dolge valove, sunkovit veter pa kratke in odsekane. Valovi preoblikujejo obale. Najvišji valovi so v plitvejših morjih in ne na odprtih oceanih. Največji do sedaj zabeležen val je bil visok 34 m.
Morsko Dno kot Vir Podatkov
Oceani vsebujejo 97% Zemljinih voda in oceanografi navajajo, da je bilo raziskanih le 5% svetovnih oceanov. Ker je glavna sestavina zemeljske hidrosfere, je svet oceanov sestavni del vsega znanega življenja, del ogljikovega cikla in vpliva na podnebne in vremenske vzorce. Je habitat 230.000 znanih vrst, čeprav veliko oceanskih globin ostaja neraziskanih. Izvor oceanov na Zemlji še ni znan. Meje med oceani določa Mednarodna hidrografska organizacija. Skupna površina zemeljskih oceanov je 361 milijonov kvadratnih kilometrov, njihov skupni volumen pa znaša 1,3 milijarde kubičnih kilometrov. Povprečna globina oceanov je 3.790 m, največja globina pa je 10.923 m. 66% zemeljske površine predstavljajo vode, globlje od 200 metrov.
Barva Morja in Njena Pomenljivost
Barva morja je odvisna od količine sprejete in razpršene sončne energije, globine morja in rastlinstva na dnu ter kamninske podlage. Barvo morja spreminjajo mikroorganizmi, razni delci in druge snovi, ki morje obarvajo v določeno barvo. Sinje modro morje je tisto, v katerem je malo rastlinskih mikroorganizmov. Na prozornost morja vplivajo mnoge biološke in kemične značilnosti morja, vreme in temperatura. Kalnost je na primer posledica muljastega in drobno peščenega dna plitvega morja. Morje dobiva največ energije od sonca, ta pa je največja v tropskem pasu.