Potovanja z otroki, še posebej v času, ko se šolske in vrtčevske obveznosti šele začenjajo, morda na prvi pogled ne delujejo kot najbolj primeren čas za načrtovanje novih pustolovščin. Poletne počitnice so že za nami, njihovi spomini pa ostajajo kot topel objem, ki nariše nasmeh na obraz. A že kmalu nas bodo razveselile krompirjeve počitnice, ki ponujajo novo priložnost za skupno raziskovanje sveta. Pogosto se srečamo z vprašanjem: ”Zakaj na potovanje z otrokom? Saj se tako ničesar ne bo spomnil.” Vendar, ali je to res tako? Če smo iskreni, se včasih niti sami ne spomnimo, v katero sobo smo hoteli iti, medtem ko smo pristali na balkonu. Vsaka izkušnja se zasidra globoko v nas. Vsak spomin se prebudi ravno takrat, ko je to potrebno. Otroci se, tako kot mi, na potovanjih ogromno naučijo. Ne vpijajo samo informacij iz zgodb, ki jim jih pripovedujete, medtem ko se sprehajate po hodnikih muzeja. Hranijo se z občutki med obiskom živalskega vrta ali medtem, ko se sprehajajo po ulicah različnih mest v različnih državah. Radovednost, strpnost, potrpežljivost in spoštovanje - to so vrednote, ki se jih otroci lahko naučijo na potovanjih. Radovednost nam je vsem prirojena, potovanja, kjer je vse novo, pa jo zdravo spodbujajo.
Načrtovanje potovanja z otrokom: Odgovornost in užitek
Ko načrtujemo potovanje z najmlajšimi, je ključno, da najprej poskusimo za trenutek pozabiti, da imamo otroke. Nato razmislimo, kam želimo odpotovati in kaj želimo videti. Mogoče se na začetku niti ne obremenjujete z izbiro destinacije, razen če ne želite na Mount Everest z dveletnim otrokom. Najpogosteje je težava v starših in ne v otrocih. Ne pretiravajte. Spremljajte vremensko napoved. Če ste vsaj malo razmislili o poti, boste približno vedeli, kaj boste na potovanje z otrokom vzeli. Seveda je poleti veliko bolj enostavno potovati kot pozimi. Kam boste spravili vse kombinezone, škornje, kape in šale? Svetujemo vam, da stvari v potovalko ali kovček pospravite tri dni pred odhodom. Vsak dan do odhoda potovalko ponovno odprite. Raje vzemite eno majico manj, kot da pustite doma sirup proti vročini. Zdravil največkrat ne potrebujemo, a ker nikoli ne vemo, kdaj jih bomo potrebovali, jih je dobro imeti s seboj. Panično iskanje lekarne v nedeljo popoldne v mestu, kjer nismo bili še nikoli, ni prav nič zabavno, in tudi ne odgovorno.
Minimalistično pakiranje za lahkotna potovanja | Nomago Travel
Nujna oprema za potovanje z otrokom: Od lekarne do zabave
Na seznam nujne opreme sodijo termometer, sirup za zbijanje vročine, tablete za grlo, pršilo za nos, fiziološka raztopina, probiotiki, sterilne vate in obliži. Ne pozabite na tablete proti bolečinam zase. Ne glede na to, kako občutljivi ste glede čistoče, s seboj vzemite razkužilo. Oborožite se tudi z vlažilnimi robčki. Posebno pozornost moramo posvetiti še nečemu: odgovoru na vprašanje, kako pregnati dolgčas. Kaj vzeti s seboj za popestritev med čakanjem na letališču? Kako preživeti vožnjo z avtomobilom? Kako imeti mir med čakanjem na kosilo v restavraciji? V svoj ”zabavni nahrbtnik” pospravite barvice, družabne igre, karte, knjige. Ne pozabite na manjšo torbico, v katero lahko pospravite vsaj nekaj lego kock. Naj gre z vami na pot priljubljena igrača, odeja ali ninica. Pripravite si seznam pesmic, ki jih lahko skupaj prepevate. Oborožite se z ugankami. Naj bo z vami obvezno tudi sodobna tehnologija.
Otrok kot del družinske zgodbe in potovanj
Ko sva izvedela, da pričakujeva otroka, so se začela vprašanja iz vseh strani: “Bosta zdaj nehala potovati?”, “Ali ne bo pretežko potovati z dojenčkom?” in najina najljubša: “Zakaj ne počakata, da otrok odraste?” Ob takšnih vprašanjih se včasih kar rada - čisto iz firbca - vprašam nazaj: Do kdaj pa naj čakava? Kdaj je tista magična meja, ko otrok nenadoma postane “primeren” za potovanje? Pri dveh letih? Petih? Ko že nosi sam svoj nahrbtnik? Za naju je bil odgovor preprost. Ne bova čakala. Ne zato, ker bi bila neustrašna ali preveč pogumna, ampak zato, ker so bila potovanja vedno najin način življenja. In tudi zdaj, ko sva starša, želiva, da to postane del tudi otrokovega sveta. Seveda se je način potovanja spremenil - je počasnejši, bolj načrtovan, včasih bolj neprespan - ampak je tudi bolj iskren in poln pristnih trenutkov.
Če bi čakala na “lažji” čas, bi zamudila toliko posebnih trenutkov. Prvi stik z morjem. Spanje v nosilki sredi švicarskih alp. Poljub na letališču ob 5. zjutraj. Skupni obroki, skupni dremeži, skupni trenutki brez vsakdanje rutine. Popolnoma razumem starše, ki si potovanja z majhnim otrokom ne predstavljajo. Vsaka družina je drugačna in vsak ima svoje prioritete in meje. Čisto normalno in zdravo je reči: “Zdaj še ni čas.” Nama pa se je zdelo, da ravno zdaj je pravi čas. Že zelo zgodaj sva se videla v potovanjih kot družina. Bila sva radovedna, odprta in pripravljena sprejeti vse pluse in minuse, ki jih potovanje z otrokom prinašajo. Če sem pa čisto iskrena, je plusov enostavno toliko, da se res ne splača ostati doma.
Spomini, ki ostanejo za vedno
Pogosto slišimo: “Ampak otrok se ne bo ničesar spomnil.” In imava prav - verjetno se res ne bo. A to ne pomeni, da ti trenutki niso pomembni. Ker se jih spomniva midva. In se jih čutimo - kot družina. V spominu nosiva prve korake po tajski plaži, spanje v najinem naročju med dolgimi vožnjami, njegovo veselje ob kokosovi vodi, toplino kože, premočene od vlage in smeha… Pa opazovanje opic na eni od Malezijskih plaž, njegovih radovednih pogledov, ko ga po nogicah požgečka tajski striček… Otroci ne potrebujejo popolnih urnikov, sterilnega okolja in vsakdanjih navad. Potrebujejo le varnost, ljubezen in občutek, da so s svojimi starši tam, kjer je toplo in lepo. Zato vedno rečeva: če sva midva v redu, je tudi otrok v redu. Ko sva mirna, zadovoljna in prisotna, to otrok začuti. Potovanje ni tisto, kar moti ravnovesje - včasih ga celo ustvari.
Doma hitro zdrsnemo v rutino - opravki, delo, hitenje. Na poti pa je drugače. Ustavimo se. Vzamemo si čas. Skupaj jemo, skupaj se smejimo, skupaj opazujemo svet. Potovanje je čas, ko smo res skupaj. Skupni trenutki daleč stran od doma gradijo vezi, ki jih doma včasih težko ustvarimo. Ne bova dovolila, da strah vodi najine odločitve. Če bi poslušala vse strahove - svoje in tuje - še danes ne bi nikamor šli. Ampak midva verjameva, da največ rastemo ravno takrat, ko stopimo iz cone udobja. Ne praviva, da je vse idealno. Je pa resnično in polno življenja.
Ničesar ne čakava - ker že živiva. Ne potujeva kljub otroku - potujeva z njim. Z njim v naročju, z njim na ramenih, z njim v nahrbtniku. Ne čakava, da odraste. Ker tudi takrat bo imel šolo, obveznosti, prijatelje, ki jih ne bo želel pustiti. Vedno bo “nekaj”. Zato živimo zdaj. Potujemo zdaj. Obujamo spomine zdaj.
Spomini na potovanja in fotografijo
V letošnjem letu nam je onemogočeno marsikatero potovanje. Vem, da je večina odprla stare fotoalbume ali datoteke na diskih in si ogledala prejšnja potovanja. Spomini! Vendar ali jih sploh imamo, še vemo kje smo bili, smo kje na sliki? Ob fotografijah se že marsikateri pozabljen trenutek ponovno predstavi pred nas. Menim, da smo si vsi obljubili ob ogledu fotografij, da bomo na novih potovanjih naredili še kakšen posnetek več. Čisto tako, za spomin! Sam sem preko listanja starih revij, kjer sem objavljal članke o fotografiji, našel nekaj zanimivih spominov. Prvo fotodelavnico sem naredil kar v živalskem vrtu v Ljubljani. Z mojstrom Oskarjem Karlom Dolencem si niti predstavljala nisva, da bo prišlo preko 50 udeležencev. Leta 1996 sem organiziral prvi večji fotografski izlet. Šli smo v dolino Krke, vse do Otočca. Že takrat sem udeležencem predstavil, da naj se naredi tudi kakšno fotografijo zgolj za spomin. Revija, oziroma preslikava članka iz revije mi je ohranila spomine na delavnico in udeležence. V bistvu to niti ni toliko let nazaj, le 24. Ko se spomnim, kako so takrat potekale prijave, je bilo za današnje čase kot v kameni dobi. Udeleženci so brali revijo Moj Hobi, v kateri sva z mojstrom fotografije Oskarjem Dolencem objavljala fotografske članke. Bralci so prebrali najavo o fotografskem izletu. S pismom so se prijavili, s pismom so dobili glavne informacije o plačilu, času odhoda in lokaciji avtobusa. Smešno, ne! Ob pisanju članka sem se spomnil na fotografiranje z modeloma na Otočcu, o prvi uporabi digitalne kamere, o udeležencih, podjetjih, ki so pomagala pri organizaciji in predstavitvi opreme. Lepi spomini na za marsikoga začetek njegove fotografske poti. Ob spominih na delavnico se spomnim, da sem imel že takrat s seboj digitalno kamero Canon PowerShot 350. Danes je vse tako enostavno. Dobiti informacijo o skupinskem potovanju ali napotke, kako potovati sam. Na mojih današnjih FotoPOTEPih je poudarek na fotografiji, domov prinešenih spominih, da se ne pozabi. Ker danes fotografiramo vsi, dobimo tudi od drugih nekaj svojih fotografij in naredimo kakšen spominski posnetek lokacije, dogodka… Kmalu bomo spet potovali. Da si boste lahko ohranili vaše spomine iz potovanj, ne pozabite narediti nekaj fotografij zgolj za info in predvsem, bodite na kakšni sliki tudi vi.
Raziskovanje preteklih življenj: Med vero in znanostjo
Prepričanje o tem, da živimo le eno življenje, je še vedno enako resnično kot tisto, da živimo več življenj. Za reinkarnacijo sem prvič slišala v poznih najstniških letih. Ideja, da sem pred tem življenjem že živela, mi je bila takoj zelo blizu in začuda tudi še kako verjetna. V zadnjih nekaj letih sem prebrala kar nekaj knjig o tem in našla veliko dejstev, ki sem jih začutila kot resnična, pa tudi veliko podatkov, ki sem jih sčasoma zavrgla kot neumnosti. Ideja o več življenjih se mi zdi izredno zanimiva, zato bom, ko se bom opogumila, poskusila tudi regresijo.
To zanimivo vprašanje je pritegnilo pozornost več psihologov, psihiatrov in drugih znanstvenikov. Med njimi ima posebno mesto ameriški psihiater Ian Stevenson, ki je z raziskavami reinkarnacije začel že leta 1960. Govorice, da naj bi se deček živo spominjal svojega prejšnjega življenja, je profesor preveril. Odpotoval je na Šrilanko, kjer je temeljito preveril dečkove trditve, spoznal njegovo družino in življenjske razmere ter poiskal ljudi, za katere je deček trdil, da jih je poznal v svojem prejšnjem življenju. V svoji bogati karieri je raziskal okoli 3000 podobnih primerov, jih raziskal s povsem znanstvenimi metodami in napisal nekaj odmevnih knjig.
Če se boste raziskovanja svojih prejšnjih življenj lotili sami, zadržite pri tem nekaj zdrave distance. Vedite, da je le malo verjetno, da ste bili nekoč v preteklosti Aleksander Veliki, Kleopatra, Napoleon ali eden od faraonov. In naj vam nikar ne vzame poguma, če ugotovite, da v svojih prejšnjih življenjih niste živeli najbolj zglednega življenja. Pri nekem jasnovidcu me je skoraj kap. Če sem že živel, sem pričakoval, da sem bil v kakšnem od prejšnjih življenj veliki vojskovodja ali indijanski bojevnik. Težko sem se sprijaznil z idejo, kaj vse sem počel, pa tudi pretrpel v svojih prejšnjih življenjih. Vse smo že bili! Posiljevali smo in bili smo posiljeni, ubijali smo in bili smo ubiti, varali smo in bili smo prevarani … In večina teh prejšnjih življenj je bila precej bolj dolgočasna, kot sem si predstavljal. Če reinkarnacija dejansko obstaja, je njen namen potovanje iz obličja v obličje in spoznavanje življenja z njegovih različnih zornih kotov.
Redki posamezniki se svojih prejšnjih življenj kar spominjajo. Precej pogosta so taka spontana spominjanja pri otrocih, ki praviloma takšne ‘fantazije’ do 8. leta skoraj povsem pozabijo. Najpogosteje se ljudje svojih prejšnjih življenj lotijo s pomočjo tretje osebe: jasnovidca, ki naj bi jim o tem poročal, izkušenega regresoterapevta, ki jih bo varno spravil v stanje, podobno hipnozi. Pri regresiji, tako kot pri hipnozi, ne tvegate neljubih posledic, če postopek vodi usposobljena oseba. Za svoj denar si privoščite le izkušenega regresoterapevta.
Svoja prejšnja življenja pa vendarle lahko odkrivate tudi povsem sami. Metode odmeva: najbolj enostavna, izredno učinkovita in najcenejša je metoda odmeva. Vsak lahko odkrije sledi svojih prejšnjih življenj že s tem, da posveti nekaj svojega časa opazovanju problemov, ki se mu v življenju ponavljajo, razpoloženja, navad, talentov in odnosov z drugimi ljudmi. Enako pomembno je po tej metodi raziskati tudi: kaj radi jeste, kako se najraje oblačite, kako se izražate in še tisoč drugih malenkosti.
Odmevi preteklih življenj: Države, osebe, predmeti in talenti
- Države in mesta: Vzemite v roke seznam držav sveta in se za nekaj trenutkov pri vsaki ustavite. Zaprite oči in prisluhnite, kaj vam govori notranjost. Spomnim se, da sem nekoč v osnovni šoli med učno uro zemljepisa listala Atlas sveta. Brez pretiranega zanimanja, dokler se mi pogled ni zaustavil na državi, na kateri je pisalo, da je Egipt. Nek nenavaden, izredno prijeten občutek me je prevzel in od takrat naprej me je zanimalo vse, kar je bilo kje napisano o zgodovini te veličastne države. Dve desetletji kasneje sem govorila z nekim jasnovidcem, ki mi je povedal, da je življenje v starodavnem Egiptu ena tistih inkarnacij, ki ima še vedno močan vpliv na moje sedanje življenje.
- Ljube in neljube osebe: Ste miroljubna oseba, pa se vendarle vsakodnevno prepirate s svojim partnerjem zaradi malenkosti. Stalno vam očita iste stvari, vi pa njemu odgovarjate na isti način. Morda ste bili za osebo, ki pred vami besni, nekoč otrok ali eden od staršev, morda je bil on nekoč vaša žena, pa vas še danes muči zaradi prevare ali neke druge bolečine, ki ste mu jo nekoč zadali.
- Stvari, s katerimi se obkrožamo: Predmeti, ki jih zbirate okoli sebe ali tisti, ki jih imate radi, prav tako odzvanjajo izkušnje vaših prejšnjih življenj. Vas privlači kitajska umetnost? Zbirate neobičajne kamne z različnih koncev sveta, vojne medalje, žličke iz različnih zgodovinskih obdobij, slike bojnih ladij, afriške maske, perzijske preproge, srednjeveški denar, stare radio sprejemnike, prazne škatle cigaret ali papirnate robčke?
- Talenti - znanja iz prejšnjih življenj: Tudi poklici, ki ste jih nekoč opravljali, puščajo sledi na vaši osebnosti. Morda vas vznemirja misel na to, da ste nekoč živeli na vasi, ali pa to v vas vzbuja nostalgijo? Mnogi zagovorniki reinkarnacije so prepričani, da so talenti in nadarjenost v resnici znanja in sposobnosti, ki smo si jih pridobili v enem od prejšnjih življenj.
- Tuji jeziki: Nagnjenost k določenim jezikom pogosto pripisujejo spominom na prejšnja življenja. Morda ste ugotovili, da ste se sposobni nekaterih jezikov naučiti zelo hitro in zlahka, kot da so vam prirojeni.
- Okusi iz prejšnjih življenj: Vaš izbor hrane - nagnjenost k vegetarijanstvu ali k močnim začimbam, ljubezen ali odpor do kulinarike druge dežele prav tako korenini v izkušnjah iz prejšnjih življenj. Nikoli nisem prenesla riža. Vzrok za to sem spoznala šele takrat, ko sem začela raziskovati svoja prejšnja življenja. V enem od svojih življenj sem živela na Kitajskem kot revna kmetica, ki v življenju ni počela drugega kot kopala riž, rodila otroka, pa spet kopala riž …
- Verovanja in vera: Vera je nekaj, kar izraža naše najgloblje in najmočnejše občutke. Vsak bo zato kaj hitro odredil, kaj ga privlači in kaj odbija. Poglejte na svoje police: morda hranite kakšno staro ikono, figurico Bude ali Šive? Ali vas je od nekdaj privlačil budizem, krščanstvo, egipčanski bogovi, druidi, hinduizem, taoizem? Podobno preglejte tudi popis religij, ki v vas zbujajo odpor ali celo gnus. Morda se vam je od nekdaj upiralo, da bi se priključili kakšni sekti ali pa veri na splošno? Takšna občutja bi bila prav lahko rezultat preganjanja v prejšnjih življenjih.
- Ljubezen do živali: Vaša naklonjenost psom in mačkom prav tako lahko pokaže vaša nagnjenja iz prejšnjih življenj. Če imate npr. radi konje, ste bili verjetno z njimi obkroženi tudi v enem od prejšnjih življenj. V starem Egiptu so mačke namreč oboževali kot boginje. Podobno lahko naredite tudi z rastlinjem in s cvetjem. V knjigah o cvetju z vsega sveta lahko najdete tiste, ki vas še posebno privlačijo.
- Letni časi: Nekateri ljudje se nikoli ne prilagodijo zmernemu klimatskemu pasu, temveč vztrajno sanjajo o tropih, drugi sovražijo življenje v tropski vlagi in si želijo polarno zimo, tretji spet pogrešajo puščavo.
- Prirojeni madeži: Raziskovanja so pokazala, da so rane in poškodbe, ki smo jih dobili v kakšnem od prejšnjih življenj, še posebno, če so bile te smrtonosne, pustile sled tudi v današnjem življenju. “Če bom nekoč umrla,” je Marija, 45, govorila že od svojega otroštva, “bom umrla z desne strani!” Potujoča bolečina na desni strani telesa ni bila medicinsko utemeljena, njo pa je vendarle od nekdaj motila. Iz radovednosti je prišla na regresijo in dobila zanimiv odgovor: V prejšnjem življenju je doživela prometno nesrečo, ki ji je poškodoval organe desne strani telesa. V tej nesreči je umrla. Če so posamezni deli vašega telesa neobičajno občutljivi, to pomeni, da ima vaše telo svojo lastno karmo. Če vas oblije znoj, če nekdo usmeri proti vašemu vratu nekaj ostrega, vam je morda v prejšnjem življenju nekdo prerezal vrat … Vas moti kravata ali robec okoli vratu? Morda ste v preteklosti poškodovali vrat ali pa doživeli davljenje.
- Nasprotja se privlačijo: Če vas npr. izredno privlači moč, ste bili morda v prejšnjem življenju suženj, zapornik ali brezdomec, zdaj pa bi radi nadoknadili zamujeno. Si želite postati zdravnik ali zdravilec? V tem življenju ste morda novinar, ki daje vse od sebe, da bi razkril tudi največje skrivnosti, ali učitelj, ki se nesebično daje, da bi učenci kar najbolj napredovali. Morda ste danes to, kar ste, zato, ker ste v prejšnjih življenjih delali v smeri kontrole in cenzure informacij ali v zatiranju novih spoznanj v znanosti. Kot so govorili stari Grki: Najbolje je biti v zlati sredini, saj ta predstavlja ravnovesje.
Slavni o minulih življenjih in popotniška izkušnja
Na pragu 20. stoletja je Henry Ford, ameriški avtomobilski velikan, nekoč dal izjavo časopisnemu novinarju: “Teorijo reinkarnacije sem sprejel v šestindvajsetem letu.” Rekel je še: “Genialnost je izkušnja.” V reinkarnacijo so verjeli tudi številni znanstveniki in psihologi. Glasbenik, pesnik in proslavljeni član legendarnih Beatlesov George Harrison je v zasebnih razmišljanjih o medsebojnih odnosih razodel resne poglede na reinkarnacijo. “Prijatelji so duše, ki smo jih poznali v drugih življenjih. Skupaj nas pritegne usoda. To čutim do prijateljev. Tudi če jih poznam samo en dan, to ni pomembno. Ne mislim čakati do takrat, ko jih bom poznal dve leti, ker smo se nekje gotovo srečali.”
Tokrat smo se pogovarjali s svetovnim popotnikom in turističnim novinarjem Dušanom Berdnikom. Mladost je preživljal pod obronki zelenega Pohorja v družbi skavtov iz Slovenske Bistrice, kjer je naredil prve poti preko naših meja. Kot nam je zaupal, se je že takrat naučil vrednot življenja in pomoči ljudem v stiskah, kar so bile lepe in zdrave popotnice v nadaljnjem življenju. Želje po spoznavanju novih dežel so se v njem vzbudile že v šolskih klopeh. Narava dela in študija sta mu omogočila, da je živel in še živi v tujini. Tri leta je živel v srbski prestolnici Beogradu, nato šest mesecev v Ruski federaciji v mestu Samara ter v turškem Gaziantepu. Študijsko izmenjavo je opravil v Berlinu in od leta 2016 živi v Švici. Kot sam pravi: ”Z veseljem in ponosom povem, da sem zaveden Slovenec. Dom si lahko ustvariš vsepovsod, domovina pa je samo ena in Slovenija je in bo v mojem srcu, dokler bom živel izven naših meja.”
Ko se odpravi v določeno državo, ima najraje aktivno potovanje, kar pomeni, da se odpravlja v odmaknjene kraje daleč stran od urbanih mest, tam ohranja narava svoja lepota in ljudje živijo preprosto življenje. Katere so tiste stvari, ki v tvoji prtljagi nikoli ne manjkajo? Potujem že od svojega 14. leta, kar pomeni, da imam v glavi že seznam in stvari, ki si potovanj brez njih ne znam predstavljati. Nepogrešljivi del je 60-litrski nahrbtnik, spalna vreča ter fotoaparat. Potujem, ko imam prosti čas, potoval bi še več, vendar zaradi službe sem omejen s časom, ki ga imam na voljo. Prepotoval sem že več kot 80 držav in moja tiha želja je, da se nekega dne odpravim okrog sveta vsaj za tri leta. Sliši se veliko, ampak čas na potovanjih teče zelo hitro. Vedno izbira destinacije, kjer še nikdar ni bil. Želi si prepotovati cel svet oziroma videti dežele sveta, predvsem pa spoznati nove ljudi, nove kulture in slišati zgodbe ljudi, kako živijo in kaj počnejo. Osredotoča se na odmaknjene kraje, stran od velikih mest, kjer živi lokalno prebivalstvo. V začetku leta je bil v Španiji. Po prihodu domov je čez dva dni že letel na Kitajsko in na Tajvan. Od leta 2016 živi v Švici, kar pomeni, da se večina njegovih poti začne na letališču v Zurichu, Milanu ali na bližnjih nemških letališčih. Ne mine leto, da se ne odpravi v državo naše nekdanje skupne države. Nekajkrat letno obišče Srbijo, spomladi je potoval po Hrvaški, Bosni in Hercegovini. Pred nekaj dnevi se je vrnil iz Italije, kjer je užival v nacionalnem parku Cinque Terre.
Za katero potovanje lahko rečeš, da je bilo najboljše do sedaj? Po čem si si to potovanje najbolj zapomnil? Vprašanje, ki ga velikokrat sliši in ga bo še gotovo dostikrat od njegove prve samostojne poti pred 28 leti na Sicilijo. Težko odgovori, kje mu je bilo najbolj všeč. Vsaka dežela ima nekaj posebnega, kar druga nima. Vsepovsod mu je lepo, kamorkoli gre, prepusti se toku dogajanja. Kjerkoli je bil, so mu pri ljudeh vedno vrata odprta in to mu veliko pomeni. Vedno znova ga navdihuje neokrnjena narava in predvsem ljudje, ki tam živijo.
Kam najraje potuje (destinacije) in s kakšnim namenom? Najraje potuje v države, kjer turizem ni tako zelo razvit. Za deželo, kamor potuje, se vedno odloča po občutku, da si želi tja in spoznati novo kulturo. Že od nekdaj rad potuje po vzhodni Evropi, Aziji in Bližnjem vzhodu. Že 20 let se redno vrača v Srbijo, ker je živel tri leta v Beogradu in do sedaj preživel tam najlepša leta svojega življenja. Tam se njegova duša počuti kot doma. Do danes je prepotoval vse države Evrope, česar je zelo vesel. Načeloma na potovanjih nima težav glede hrane in pijače. Je pa res, da je v Indiji dvakrat zbolel zaradi slabe prehrane, ki jo je njegov želodec odločno zavračal. Indija je posebna kulinarična destinacija, veliko je pekoče hrane. Pri zaužitju vode morate vedno kupovati dobro zaprte plastenke, ker jih namreč sami polnijo in prodajajo na ulici. Če sem odkrit, nekega strahu nima. Če bi ga imel, bi najbrž prišel samo do sosednje hrvaške obale. Če mu je kaj namenjeno, se mu lahko zgodi tudi pred pragom svojega doma. Največji stres mu včasih predstavlja odhod na letališče, da ne bi zamudil leta. Zato se raje iz izkušenj odpravi nekaj ur prej in brez strahu začne novo pot v neznane kraje.
Katero potovanje je bilo najslabše do sedaj? Do danes na srečo nima najslabšega potovanja, ki bi se ga spomnil. Res pa je, da velikokrat ne gre vse po načrtu in to je čar potovanj. Pomembno je, kadar pride do trenutka, ko ste v zadregi in pod stresom, da z razumom in zdravo kmečko pametjo naredite, kar je najboljše v tistem trenutku. Seveda so bili na njegovih poteh tudi stresni trenutki. Znal je premišljeno odreagirati in poiskati rešitev. Takšni dogodki so ga izoblikovali v močno in neplašno osebo. Slaba izkušnja je bila, ko je bil v Maroku. Po naključju je izvedel od Slovencev, da je letalska družba, s katero je prispel v državo, šla v stečaj in se je moral sam znajti, kako bo prišel nazaj domov.
Teh se je skoraj po treh desetletjih nabralo zelo veliko. Težko se spomni vseh. Trenutno mu na misel pride naslednji. Ko je bil v Islamski Republiki Iran, je srečal kolesarja. Po nekaj začetnih stavkih v angleškem jeziku sta ugotovila, da prihajata iz iste dežele. Ko je živel v Ruski federaciji, je šel na enodnevni izlet z ladjo po reki Volgi do vasice, kjer živi samo 400 ljudi. Na hribu, kjer je sedel in opazoval neokrnjeno naravo, je spet naletel na Slovenca. Ko je še živel v Sloveniji, je imel kar nekaj potopisnih predavanj. Ker trenutno živi v tujini “Švici”, nima časa, da bi še naredil kakšno potopisno predavanje. Če utegne, si z veseljem pogleda kakšno predavanje preko spleta. Bo pa z veseljem spet pripravil kakšnega, ko bo spet živel v Sloveniji. Na gori Debre Damo v Etiopiji. Veliko je dežel, ki jih ima v bližnji prihodnosti namen obiskati in ve, da jih tudi bo, ker so želje premočne, da jih ne bi izpolnil. Pred pandemijo leta 2020 je imel v planu, da obišče deželo vzhajajočega sonca, Japonsko. Zagotovo se bo vrnil v Rusko federacijo, kjer je živel in nekajkrat potoval po evropskem delu države. Odpravil se bo s transsibirsko železnico do Vladivostoka in nato pot nadaljeval proti Mongoliji. Ja, Mongolija je dežela, ki je prva na seznamu njegovih želja.