Hrvaška, dežela z neštetimi otoki, je raj za tiste, ki iščejo mir, tišino in popoln odklop od vsakdanjega vrveža. Medtem ko mnogi sanjajo o plažah in soncu, nekateri hrepenijo po destinacijah, kjer odmeva le šum valov in vonj po borovcih, ne pa hrup motorjev. Na hrvaškem otoku je mogoče najti prav takšne oaze miru, kjer avtomobili nimajo mesta, življenje pa teče v ritmu narave. Ta članek vas bo popeljal na potovanje skozi sedem hrvaških otokov, ki ponujajo edinstveno izkušnjo življenja brez avtomobilov, od severnega Jadrana do skrajnega juga.
Susak: Pesek, tišina in vrnitev v preteklost
Susak, pučinski otok v Lošinjskem arhipelagu, je eden tistih krajev, ki malo koga pustijo ravnodušnega. Njegova edinstvenost se skriva v odsotnosti cest in avtomobilov ter v njegovi posebni atmosferi, ki spominja na sredino prejšnjega stoletja. Na otoku ni norega nočnega življenja, temveč le makadam, kamnite hiše in čudovite peščene plaže. Susak je bil nekoč bolj poseljen, a se je po drugi svetovni vojni in v 60. letih 20. stoletja soočal z izseljevanjem skoraj tretjine prebivalcev, ki so se večinoma odpravili v tujino zaradi političnih ali ekonomskih razlogov. Danes na otoku živi le malo ljudi, kar prispeva k njegovemu miru. Ob koncu druge svetovne vojne je na otoku živelo skoraj 2.000 prebivalcev. Posebno doživetje je obiskati Susak v poletnih mesecih, ko se zberejo izseljenci in pripovedujejo svoje spomine ter izkušnje iz otroštva, kako se je živelo na Susku včasih. Dostop z avtomobili na otok ni dovoljen, kar zagotavlja mirno okolje. Susak je z ladjo povezan s Cresom, Reko in Lošinjem, kar omogoča enostaven dostop, medtem ko pustite avto na celini.
Unije: Lepota peščenih plaž in čistega morja
Unije, še en dragulj v Lošinjskem arhipelagu, je znan po svojih lepih peščenih plažah in kristalno čistem morju. Na tem otoku vse leto živi nekaj manj kot 100 ljudi, ki se povsod odpravljajo peš. Tudi če bi želeli, avtomobili tu ne bi mogli voziti, saj so ulice preozke. Ta omejitev prispeva k mirnemu in sproščenemu vzdušju. Unije so pravi kraj za tiste, ki potrebujejo popolni odklop. Če boste letos obiskali ta otok, potem nikakor ne pozabite poskusiti vrhunsko oljčno olje, ki ga pridelujejo lokalni prebivalci. Do otoka lahko pridete z ladjo iz Cresa, Lošinja ali Reke.
Silba: "Vrata Dalmacije" brez avtomobilov
Če se spustimo malo bolj na jug, pridemo do otoka Silba, ki ga zaradi svoje geografske lege imenujejo tudi "vrata Dalmacije". Silba se nahaja nedaleč od Zadra in ponuja idilično okolje za popolne počitnice. Na otoku je samo en kraj, Silba, a je zato otok poln plaž in divjih zalivov, ki jih lahko raziskujete le peš. Edini promet, ki ga boste tukaj našli, so električni golf avtomobili, kar zagotavlja mirno okolje brez hrupa motorjev. Pesek, turkizno morje, tišina in občasen čoln, ki pelje mimo otoka, je vse, kar potrebujete za popolne počitnice v tej mali oazi miru. Povezave s kopnom so kar solidne, saj jo lahko dosežete z otokov Ist, Lošinj, Olib in Premuda.
A Short Film About Silba
Prvić: Idilični otok s slikovitima naseljema
Prvić, ki pripada Šibeniškemu arhipelagu, je idiličen otok nasproti Vodic, ki vas bo očaral s svojimi ozkimi uličicami in kamnitimi hišami. Slikoviti mesti Prvić Luka in Šepurine pripovedujeta zgodbo o nekdanji slavi in bogastvu tega kraja. Danes na otoku živi le okoli 400 prebivalcev, ki uživajo v svojem malem raju brez avtomobilov, gneče in stresa. Vsi, ki pridejo, ostanejo v enem od dveh naselij - Prvić Luka ali Šepurine, ti naselji pa povezuje približno en kilometer dolga cesta za pešce (oz. kolesarje, t.i. "romobiliste"). Na Prvić je najlažje priti iz Šibenika in Vodic, ki sta s Prvićem povezana s številnimi dnevnimi linijami. Od Prvić Luke do Šepurine se lahko odpravite peš ali s kolesom, pa tudi do čudovitih prodnatih plaž in skritih zalivov. Otok je poln cerkva in kulturnozgodovinskih spomenikov, na otoku pa boste našli tudi objekte, posvečene znamenitemu Šibenčanu Faustu Vrančiću.
Zlarin: Zeleni otok koral in brez plastike
Zlarin, tretji največji otok v Šibeniškem arhipelagu, je pravi mali zeleni otok. Poleg tega, da na njem ne boste naleteli na avtomobile, je Zlarin tudi prvi hrvaški otok brez plastike. Na vseh kulturnih in zabavnih prireditvah se ne uporablja plastike, plastičnih kozarcev in jedilnega pribora, temveč posebej oblikovane kozarce za večkratno uporabo, plastičnih vrečk pa tudi v trgovini ne boste dobili. Otok je raj za popoln počitek, sprehode, aktivni počitek in uživanje v čudovitem čistem morju. Zlarin je bil večji od Prvića in je znan po koralah, kjer se je ohranil tradicionalni način izdelovanja nakita iz koral, zato lahko domov odnesete posebne ročno izdelane spominke. Prva asociacija ob omembi imena Zlarin so korale in hrvaška pesnica Vesna Parun, ki je bila rojena na otoku. Kar se tiče pridobivanja koral, je bila ta tradicija živa vse do 50. let prejšnjega stoletja, prebivalci Zlarina pa so imeli nekaj časa (konec 18. in začetek 19. stoletja) izključno pravico ukvarjati se s koralami. Tudi plaže na Zlarinu ne bodo razočarale, in ko ugotovite, da ni zvoka avtomobilov… Tudi do tja ni težko priti - tako kot do Prvića.
Lopud: Zelena oaza z bujnim gozdom
Lopud, otok na jugu države, je idealen, ko se naveličate gneče Dubrovnika. Res je, da je poleti otok kar obiskan, a kljub vsemu ne toliko, kot druga obalna hrvaška mesta. Spada v skupino Elafitskih otokov in je bil pomemben tudi zgodovinsko, kot eno od regionalnih središč Dubrovniške republike. Otok prekriva bujen gozd (alepski bor), če pa obiščete otok, morate nujno obiskati plažo Šunj. Lopud imajo radi vsi, od mladih, jadralcev, družin z otroki do hollywoodskih zvezd. Zelena oaza brez avtomobilov in cest privablja številne, ki želijo pobegniti iz prenatrpanega Dubrovnika. Poleti na Lopudu poteka poseben filmski festival Ponta Lopud, ki s številnimi delavnicami, dogodki in filmskimi premierami vsako leto privabi nekaj največjih svetovnih filmskih ustvarjalcev. Na Lopudu je tudi čudovita peščena plaža Šunj, do katere lahko pridete le peš skozi gost borov gozd ali z ladjo.
Koločep: Najjužnejši otok brez cest
Koločep, zadnji otok iz skupine Elafitov, je najjužnejši naseljeni hrvaški otok, ki ga domačini imenujejo Kalamota. Pol ure od Dubrovnika boste uživali v čistem morju, čudovitem gozdu in miru brez avtomobilov in gneče. Tu sploh ni cest, samo ena betonska cesta, ki ni dovolj široka za avtomobile. Se je pa zato v zadnjih letih razvil turizem, zato je tukaj več hotelov. Na otoku sta dve mesti, Gornje in Donje Čelo, in kratek sprehod vas bo popeljal iz enega kraja v drugega in okoli celotnega otoka.
Zgodovinski obrisi hrvaških otokov
Hrvaški otoki niso le naravne lepote, temveč tudi nosilci bogate zgodovine. Predniki Hrvatov so se na območju Severne Dalmacije ustalili nekje v 7. stoletju, kjer so osnovali prvo hrvaško državo. Hrvaška je bila prvič omenjena v 10. stoletju, v delu Konstantina Porfirogeneta (De Administrando Imperio). Prva pomembna kraljeva družina na Hrvaškem je bila dinastija Trpimirićev. Prvi hrvaški kralj je bil Tomislav (910-927), pod njegovo krono se je združil severni del Dalmacije in Slavonija. Nastalo je domače hrvaško plemstvo, vojvode. Vsi pa so bili frankovski vazali. Hrvaški prostor je v frankovski fevd prešel s pogodbo iz Aachna leta 812, pod krono Karla Velikega. Delno neodvisnost izpod Frankov sta dosegla kralja Domagoj in Branimir le stoletje za tem. Dalmacija v srednjem veku še ni pripadala Hrvaški. Bila je del Dubrovniške Republike, del Bizantinskega cesarstva in nekaj Beneške Republike. Današnja srednjeveška mesta, z utrdbami (Zadar, Split, Trogir, Kotor, Rab in Osor), so bile mogočne utrdbe. Šlo je za tuje utrdbe, ki so domačemu, hrvaškemu, plemstvu predstavljali strah. V zahvalo je Hrvaška takrat dobila v upravo Dalmacijo. Štefan Prvovenčani pa je tako postal prvi kralj Hrvaške in Dalmacije. V 11. stoletju je Dalmacija dokončno postala del Hrvaške. Sredi 11. stoletja doživi Hrvaška največji obseg. V stoletju za tem so na Hrvaškem zavladali bani, država pa se je razdelila na banovine. Plemstvo je izvolilo kralja Zvonimirja za kralja, ta pa je državo oprostil plačevanja davkov. V visokem in poznem srednjem veku so se začele uveljavljati pomembne dinastije, ki so bile v naslednjih stoletjih pomembne za zgodovino Hrvaške. Dalmatinska mesta so bila skozi celotno obdobje v interesu Benečanov. Konec poznega srednjega veka so se morala neprestano boriti za svojo svobodo. Leto 1358 je izjemno pomembno in prelomno v hrvaški zgodovini - nastala je majhna a finančno močna Dubrovniška republika, moč madžarskih kraljev je pričela slabeti, zato so hrvaški bani ponovno pridobivali na ugledu. Bitka na Kosovem polju leta 1389 pomeni za celotno območje Jugovzhodne Evrope hude čase - čase turških vpadov, islamizacije, podjarmljanja prebivalstva. Dalmacija je bila ponovno izgubljena, oblast so prevzele Benetke, vse do 1797, avtonomijo je obdržal Dubrovnik. Zaradi turških vpadov je bilo hrvaško ozemlje neprestano oblegano, plemstvo pa je iskalo zaveznike pri Habsburžanih in Anžuvijcih. Leto 1526 se je odvila bitka pri Mohaču, ki je pomenila zmago za Turke. Vlahi - prebivalstvo Vojne krajine je varovalo državo, v Dalmaciji pa so, nekdaj mogočna mesta, postala pomembna za opazovanje in opozorila pred Turki. Mir v Požarevcu leta 1718 je določil meje med Habsburško dinastijo in Turškim imperijem. Na Habsburški prestol leta 1740 pride Marija Terezija, cesarica mnogih reform. Konec 18. stoletja so se začeli kazati močni madžarski apetiti po hrvaškem ozemlju. 19. stoletje zaznamuje napredek v tehniki, gradnja železnice po Evropi ter pomlad narodov. Leta 1848/49 je Josip Jelačić premagal Lajossa Kosutha (Madžara). Danes je njemu posvečen glavni trg v Zagrebu. Pod Francem Jožefom se je zgodil še en pomemben mejnik v evropski zgodovini, nastanek Avstro-Ogrske leta 1867. Hrvati s tem niso pridobili več avtonomije ali prav glede svojega jezika. Nacionalizem pa je ostal živ.
Viški arhipelag: Skrivnostni otoki in ribiške tradicije
Viški arhipelag, ki ga sestavljajo otoki Vis, Ravnik, Budihovac, Veli Paržanj, Mali Paržanj, Greben, Host, Veli Barjak in Mali Barjak, ter bolj oddaljeni Palagruža, Jabuka, Sveti Andrija (Svetac) in Brusnik, je osrednji jadranski prostor, ki skriva številne naravne in zgodovinske bisere. Med njimi je edini naseljeni otok Biševo. Geometrična podoba parka je trikotnik s površino 6000 km². Najbolj ribiško mesto na Jadranu je viška Komiža, ki ji pripada tudi najstarejša ribiška skupnost in regata na stari celini po imenu Rota palagruzona. Ta regata ohranja spomin na čas davnega leta 1593, ko je hvarski knez povabil ribiče z gajetami, naj pridejo pod Komuno in odplujejo do Palagruže. Močna topovska salva naznani začetek regate, ki ohranja spomin na največje in edine ribiče, ki so skozi čas mnogih stoletij ribarili na odprtem morju.
Biševo: Otok modre jame in legende o papežu
Biševo, edini naseljeni otok viškega geoparka, je znan po svoji Modri špilji (Modra jama). Umetni morski vstop v "Plavo špiljo" je visok le 1,5 m in širok 2,5 m. "Plava špilja" v dolžino meri 24 m, njena največja višina je 15 m, globina pa od 10 do 12 m. Biševo je treba doživeti zunaj sezone. Iz Porata smo se tako po ozki uhojeni pešpoti dvignili nad zaliv in obiskali Salbunaro, ribiško vasico, odprto proti zahodu, v kateri je ustvarjal slovenski pisatelj Mate Dolenc. Nato pa smo zakorakali navkreber po široki makadamski cesti, ki služi za požarno varnost otoka, do vasi Polje na vrhu Biševa, kjer mlad par ekološko kmetuje, se poklonili cerkvici sv. Silvestra, ošvrknili posestvo Zambarlin, na katerem je do svoje smrti gospodaril upokojeni ravnatelj komiške osnovne šole, barba Jere, in prideloval »bišovski plovac«, isto vino v treh cenovnih razredih, odvisno od embalaže. Legenda pravi, da so zanj sicer pripravili okusno belo ribo, papež Aleksander III., ki se je leta 1177 izkrcaal na otoku, pa je želel sardelji brodet, enako hrano, kot so jo jedli preprosti ribiči. V spomin na ta zgodovinski dogodek organizatorji Rote palagruzone vsako leto, če le barke dosežejo Palagružo, pripravijo papeževo večerjo na žalu pod veliko palagruško lanterno pod Salamandrio. Biševo je bil še do druge svetovne vojne močno naseljen, leta 1937 je imel celo svojo osnovno šolo s 40 učenci. Po drugi svetovni vojni se je začelo masovno izseljevanje z otoka, ko pa je po lokalni vraži v Medvedji votlini leta 1962 ribič ubil zadnjega morskega človeka - sredozemsko medvedko (lat. Monachus monachus), je z njim odšla tudi mladost z otoka, šola se je istega leta zaprla in vse je šlo le še navzdol.
Brusnik in Sveti Andrija (Svetac): Vulkanska čuda in opusteli otoki
Jutranji mornik nas je v zgodnjem jutru, takoj ko se je zdanilo, pognal nazaj na morje v smeri bližnjega Brusnika, otočka vulkanskega izvora, ki je le 13 milj oddaljen od viške Komiže. Njegova najvišja višina je le 23 m, v dolžino meri 200 metrov, v širino pa 150. Morje okoli otoka je izredno bogato z ribo in raki, za sidranje pa neprimerno zaradi velikih globin, ter onemogočeno zaradi skal in lukenj (op. grote), ki jih je polno v tem delu sveta pod morsko gladino. Žal pa ljudje, sodobni navtiki, obiskujejo ta otok in z njega odnašajo značilne sive okrogle kamne v obliki nojevih jajc, z otočka izginja tudi avtohtoni divji česen. Naša morska pot se je tako v delfinji družbi nadaljevala proti skrajnemu zahodnemu delu geoparka, s smeri otoka Sv. Andrija. Še leta 1951 je na njem živelo 51 ljudi, ob prelomu tisočletja pa je bela barka odpeljala še zadnjo prebivalko otoka, Jurko Zanki - teto Jurko. Sicer je bil Teutin otok pribežališče kraljice, pa tudi kraj, kjer so viški rokodelci iskali najboljši les za gradnjo svojih bark. Nekoč je bil otok prekrit z bogatim borovim gozdom, ki pa so ga domačini izsekali zaradi potreb tovarne za predelavo smole, ki so jo na tem otoku zgradili leta 1760. Danes je na otoku le nekaj hiš, cerkvica, na vzhodnem vrhu otoka, 221 m nad morjem, pa ostanki mogočne ilirske utrdbe Krajicin (Teutina kula). Svetac nima varnega pristanišča.
Jabuka: Magnetna špica sredi Jadrana
Vrhunec samotnega pohajkovanja pa je še zadnji v nizu zunanjih otokov, kar 30 navtičnih milj od Komiže oddaljena Jabuka. S podobo magnetne špice sredi Jadrana, ki zmede kompas in predvsem ob slabem vremenu otežuje navigacijo, je še danes težko dosegljiva in zunaj vseh normalnih navigacijskih poti. Od leta 1958 ta čer velja za geološki spomenik narave. Iz morja se dviga 97 m visoko, njen obseg pa je 700 m. Jabuka je odprta na vse strani neba in nima nobenega zaliva, še manj pristanišča. Temno sivi gladki skalni bloki iz magnetita - železovega oksida (Fe3O4) izdajajo svoj vulkanski izvor in omogočajo dostop le izurjenim plezalcem, predvsem iz nekoliko položnejše južne strani. Bogata ribolovna pošta pa je bila v preteklosti tako izkoriščana, da sedaj na njej velja začasni ribolovni moratorij za hrvaške in italijanske ribiče. Vulkanska Jabuka je odmaknjena od vseh navtičnih poti.
Izoliranost in iznajdljivost: Prednosti življenja brez avtomobila
Izolirani in iznajdljivi otočani se še vedno spopadajo s svojevrstnimi težavami, zlasti v zimskih mesecih. Vendar pa ta izoliranost in iznajdljivost prinaša svoje prednosti in spokojnost bivanja, brez stresa in gneče. Življenje brez avtomobila v 21. stoletju je fascinantno, a tudi nagrajujoče, saj se že s prihodom v te male oaze miru vrneš v neke pretekle čase in ljudska "nije priša" (ni pobeg) dobi svoj pravi pomen. Ti otoki ponujajo priložnost za globlje povezovanje z naravo in s samim seboj, stran od nenehnega tehnološkega bombardiranja.