V okviru raziskovalnega projekta "Predmeti in krajine. Strukturiranost notranjskih železnodobnih skupnosti" zadnja leta potekajo arheološke terenske raziskave na notranjsko-kraških najdiščih. Te raziskave niso le ključne za razumevanje preteklosti regije, temveč tudi osvetljujejo širše kontekste poselitve, obrambnih strategij in kulturne interakcije v železni dobi in drugih obdobjih. Osredotočenost na specifična najdišča, kot so Ulaka, Breg pri Šembijah, Bezgovica in Zmrzlek, skupaj s preučevanjem obsežnih mejnih zidov, ponuja vpogled v kompleksnost prazgodovinskih in antičnih naselij ter njihovega vpliva na pokrajino. Hkrati pa obujajo spomin na pomembne osebnosti, kot je bil Karel Dežman, čigar delo na področju arheologije in muzealstva je pustilo neizbrisen pečat.
Arheološke raziskave na Ulaki in Bregu pri Šembijah
Leta 2017 so arheologi raziskovali rimski vojaški tabor na severnem grebenu najdišča Ulaka nad Starim trgom pri Ložu. Zdi se, da je bil taborski obod kombinacija nasipov in jarkov, ki je oklepal površino 3 ha. Po prvih ugotovitvah tabor razumemo kot oblegovalno gradnjo ob rimskem napadu na Ulako, središčno staroselsko gradišče, ki se je zgodilo v predavgustejskem obdobju, najverjetneje v času Julija Cezarja ali v oktavijanskem obdobju (Oktavijanova vojna v Iliriku). Razpršene najdbe orožja in vojaške opreme ob južnem nasipu tabora in po grebenu v smeri proti severnemu obzidju Ulake nakazujejo spopad med rimsko vojsko in domačini, branilci ulaškega gradišča. Ta ugotovitev je izjemno pomembna, saj osvetljuje vojaške spopade v regiji in nam daje vpogled v obrambne strategije ter taktike obeh strani.
Poleti 2018 so raziskave potekale na najdišču Breg pri Šembijah, kjer so sondirali slabo ohranjen in težko prepoznaven okop ter notranjost prazgodovinske naselbine. Ugotovili so, da okop predstavlja obrambno gradnjo - zid, ki pa ni primerljiv z obzidji na ostalih železnodobnih gradiščih v regiji. Te še dandanes prepoznamo v mogočnih ruševinah. Zato je najdišče ostalo spregledano v dosedanjih topografskih poročilih in ga je razkrila šele uveljavitev tehnologije zračnega laserskega skeniranja zemeljskega površja (LiDAR) v arheologiji. Kljub skromnim sledovom gradišča so v sondah našli veliko najdb, med katerimi prevladujejo odlomki raznovrstne naselbinske lončenine. Med odkritji so tudi deli žrmelj in bronasta sulična ost. Okvirna datacija najdb kaže dve časovni težišči poselitve: srednjo in pozno bronasto dobo. Izkopavanja gradišča na Bregu nakazujejo, da se srednje- do poznobronastodobna oz. najstarejša obrambna arhitektura gradišč na Pivškem precej razlikuje od železnodobne. Prvo zastopajo preprosti obodni zidovi, drugo monumentalna kamnita obzidja, ki običajno v več vencih obdajajo naselbine. Ta razlika v gradbeni tehniki in obsegu obrambnih struktur med različnimi obdobji poudarja razvoj in spremembe v socialni organizaciji ter vojaških strategijah v bronasti in železni dobi.
Prazgodovinske in antične krajinske strukture in mejni zidovi
V okolici Knežaka in Šembij prepoznavamo tisočletno naplastitev različnih sledov človeških posegov v krajino. Kljub prepričljivi povezavi sledov intenzivne rabe tal s prazgodovinskimi in antičnimi utrjenimi naselbinami ter njihovi vpetosti v gradiščno agrarno - pastirsko krajino ostajajo glavni izziv njihova datacija, razvoj in interpretacija. Preseneča njihova izjemno dobra ohranjenost. S kakšno dejavnostjo so sledovi povezani, še ne razumemo dobro. Dejstvo je, da gre za stare sledove, ki ne sledijo logiki moderne parcelacije in zemljiške razdelitve. Sondirali so dva arheološko zanimiva sledova pred Gradiščem nad Knežakom, ki ju v tem trenutku interpretirajo kot del omenjene »fosilne« gradiščne krajine. To podpirajo tudi odkritja odlomkov lončenine iz nasutij sledov, ki so izključno iz 1. tisočletja pr. n. št.
Posebej so se raziskovalci osredotočili na t. i. mejne zidove ter njihove izteke, ki so navadno povezani s krožnimi ali polkrožnimi gradnjami na robu Taborskega grebena - naravne ločnice med apnenčasto dolino Pivke in flišno dolino reke Reke. Te gradnje so na terenu ohranjene kot komaj prepoznavni okopi. Ugotovili so, da je najdišče Breg pri Šembijah gradišče, medtem ko je najdišči Bezgovica in Zmrzlek težje interpretirati. Nista gradišči, ampak prej opazovalnici, nadzorne točke ali kaj tretjega. Postojanka na Zmrzleku je morda nadzirala vodne vire v flišnih pobočjih tektonskega okna pod Gradiščem nad Knežakom. Postojanka na Bezgovici, postavljena med vrtače in na severni strani utrjena celo z dvojnim okopom, poskušajo razumeti v povezavi z grebenskim koridorjem, potjo, ki je vodila pod najdiščem in se je preko sedla pod Bezgovico spustila do Šembij.
Gradišče na Bregu pri Šembijah in postojanki Zmrzlek ter Bezgovica so v povezavi z mejnimi zidovi. Zid, ki vodi od vrtače ob gradišču na Bregu v dolžini 4,9 km v smeri gradišča na Obrobi nad Bačem, zamejuje knežaško-šembijsko gradiščno poljsko razdelitev proti jugu. S sondo so odkrili njegovo ruševino in prvo lego originalno položenih kamnov v 120-130 cm širokem temelju. Podobno velja za mejni zid na Zmrzleku. Tukaj sta sicer dva mejna zidova, južni je neposredno povezan z okopom zmrzleške postojanke, drugi poteka dobrih 200 m severneje, oba pa vodita od roba Taborskega grebena na rob knežaškega tektonskega okna. Zid pod Bezgovico je najslabše ohranjen, navezuje se na severozahodni rob poljske razdelitve Gradišča nad Knežakom. Vprašanje starosti mejnih zidov še ni prepričljivo razrešeno. Za zid Breg-Obroba domnevajo, da je bil zgrajen v pozni bronasti ali železni dobi. Eden od zidov na Zmrzleku je verjetno precej mlajši. Datacija z metodo 14C vzorca oglja iz zidu namreč nakazuje datacijo uporabe zidu v razponu med 5. in 7. stoletjem. Rezultat je zanimiv, saj za življenje v obdobju zgodnjega srednjega veka na Pivškem praktično nimamo podatkov.
Skrivnostni zid med Sv. Ahacom in Ilirsko Bistrico ter ostanki iz starejše železne dobe
Skrivnostni zid med gradiščem na Sv. Ahacu in ledino Žlebovi pri Ilirski Bistrici že dolgo vznemirja arheologe. Sondiran je bil v odseku na pobočju hriba Volčji hrib, desno od ceste proti Sviščakom. Zdi se, da gre za mejni zid, podoben tistemu med gradiščem Breg pri Šembijah in gradiščem Obroba pri Baču. Domnevajo, da so oba zgradili v pozni bronasti ali starejši železni dobi ter pomenita pomembno sled označitve posesti prazgodovinskih gradiščnih skupnosti.
Poleti 2019 so v kolesnici gozdne ceste, na pobočju hriba Kopa nad vasjo Kompolje (blizu Lukovice), naleteli na skupino predmetov iz starejše železne dobe. Urgentna izkopavanja je vodila ekipa Centra za preventivno arheologijo, pri čemer so sodelovali tudi arheologi Arheološkega oddelka. Ugotovili so, da predmeti izvirajo iz najmanj enega groba. Vse kaže, da gre za prekopan grob, kar nakazuje na morebitne poznejše posege na pokopališču ali pa na dejavnosti, povezane z izkoriščanjem ali premikanjem grobišč. Podrobnejša analiza najdenih predmetov bi lahko razkrila več o kulturi, socialni strukturi in pogrebnih praksah ljudi v starejši železni dobi na tem območju.
Arheologi izkopavajo grobišče na robu pečine | Ekstremna arheologija | Odkrita zgodovina
Karel Dežman: Osebnost, ki je zaznamovala slovensko arheologijo in naravoslovje
Karel Dežman (tudi Dragotin Dežman ali Karl Deschmann; 3. januar 1821 - 11. marec 1889) je bil izjemna osebnost, ki je pustila globok pečat na slovenskem področju znanosti, politike in kulture. Njegova življenjska pot je bila polna preobratov in ambicij, od navdušenega podpornika slovenske narodne prebuje do političnega pragmatika, ki se je odmaknil od prvotnih idealov.
Po končani srednji šoli v Ljubljani in Salzburgu se je vpisal na Univerzo na Dunaju, kjer je študiral medicino in pravo. Že v študentskih letih se je navdušil nad idejami slovenskega romantičnega nacionalizma in postal del slovenske radikalne mladine. Med revolucijo leta 1848 je podpiral program Združene Slovenije in pomagal organizirati bojkot volitev v Frankfurtški parlament na slovenskih tleh. Po vrnitvi v Ljubljano leta 1849 je sprva poučeval na lokalni gimnaziji. Leta 1852 je postal kustos Deželnega muzeja Kranjske, ki ga je vodil vse do svoje smrti leta 1889. To delo mu je bilo pisano na kožo, saj je v njem našel prostor za svoja številna znanstvena zanimanja.
Dežmanovo znanstveno delo je bilo izjemno obsežno. Ukvarjal se je z botaniko, zoologijo, mineralogijo, geologijo in metrologijo. Njegovo delo na področju arheologije pa je še posebej pomembno. Leta 1875 je vpeljal arheološka izkopavanja kot nov vir pridobivanja arheološkega gradiva in istega leta je pri Igu odkril ostanke prve koliščarske naselbine na Ljubljanskem barju, ki so danes zaščitene kot Unescova svetovna dediščina. Raziskal in strokovno predstavil je tudi najpomembnejša železnodobna grobišča in nekatera najdišča rimskega obdobja na tedanjem Kranjskem. Poleg arheologije ga je privlačila tudi botanika; leta 1871 je na Jetrbenku odkril rastišče Blagajevega volčina, kar je bilo takrat šele drugo znano nahajališče te redke rastline na Slovenskem.
Njegova politična kariera je bila precej bolj razgibana. Po sodelovanju v slovenskem narodnem gibanju se je v sredini 1850-ih od njega oddaljil, razočaran nad konservatizmom in pragmatizmom voditeljev, kot sta bila Janez Bleiweis in Lovro Toman. Kljub temu je bil leta 1861 izvoljen kot poslanec slovenske narodne usmeritve v avstrijski parlament. Vendar pa ni pristopil k slovenski poslanski skupini, temveč se je pridružil češkim federalistom. Podpiral je mirno sobivanje slovenske in nemške kulture na slovenskih tleh. Vendar pa je Dežman v poznih 1860-ih in zgodnjih 1870-ih zavzel bolj rigidna in protislovenska stališča, slovenske nacionaliste je obtoževal panslavizma, nasprotoval ustanovitvi slovenske univerze in enakopravnosti slovenščine v javni upravi. Njegova politična evolucija je izzvala burne reakcije v slovenski javnosti. Med letoma 1871 in 1874 je bil župan Ljubljane. Leta 1873 je bil ponovno izvoljen v avstrijski parlament na listi centralistične liberalne Avstrijske ustavne stranke.
Kljub svojim spornim političnim stališčem v kasnejših obdobjih, je Karel Dežman ostal pomembna osebnost svojega časa, ki si je iskreno prizadevala za napredek celotne dežele. Njegovo delo na področju muzealstva in arheologije je bilo temeljno za razvoj teh ved v Sloveniji, njegovi znanstveni prispevki pa še danes predstavljajo dragocen vir informacij o preteklosti. Njegova pobuda za gradnjo novega muzejskega poslopja v Ljubljani, ki je bilo slovesno predano svojemu namenu 2. decembra 1888, je bila ključna za nadaljnji razvoj in shranjevanje bogate kulturne dediščine.