Kamniški muzej, ki je bil ustanovljen 4. decembra 1961, se nahaja v renesančno-baročnem grajskem kompleksu Zaprice. Ta ustanova ni le skladišče zgodovinskih artefaktov, temveč tudi živo središče, ki povezuje preteklost s sedanjostjo. Skozi svoje bogate zbirke in razstave ponuja vpogled v življenje in kulturo na območju Kamnika in okolice, od najzgodnejših naselij do sodobnih časov. Posebej zanimivo je, kako se v arheoloških najdbah odraža obdobje antike, ki je na slovenskem ozemlju pustilo globoke sledi, vključno z običaji pokopavanja in nagrobniki, ki pričajo o življenju posameznikov ter širših družbenih in gospodarskih povezavah.
Antična doba na Slovenskem ozemlju
Antična doba na slovenskem ozemlju se je začela v 1. stoletju pr. Kr. z prihodom Rimljanov. Ti so staroselsko prebivalstvo vojaško pokorili in ga vključili v svoja novoustanovljena mesta. Dežele so razdelili na province, zgradili ceste in mostove, kar je prineslo prelomne spremembe v načinu življenja, predvsem v mestih in na podeželskih vilah. Kljub temu pa je staroselsko prebivalstvo še dolgo ohranjalo domačo prazgodovinsko tradicijo. Arheološke najdbe, kot so tiste z grobišča V Lajhu, potrjujejo obstoj zgodnjerimske postojanke na prostoru starega mestnega jedra v Kranju. Tam naj bi se poleg manjše vojaške posadke naselili tudi italski trgovci, kar se je zgodilo v času, ko je bilo Noriško kraljestvo priključeno rimski državi in je izgubilo vpliv nad prostorom današnje Gorenjske.
Rimski pogrebni običaji in nagrobniki
V rimskem času je bil običajen žgalni pokop. Mrtve so s slovesnim obredom sežigali na posebej določenem mestu, na ustrini. Zoglenele ostanke so nato umili v vinu in jih v žari s slovesnim obredom položili v jamo. Ob odprtem grobu so izlili žalno daritev, libacijo, in obedovali. Posodje so razbili in ga zasuli skupaj z žaro in ostalimi grobnimi pridatki. Ob prazničnih dneh so obiskovali grobove svojcev in po cevkah spuščali pijačo in hrano v grobove.
Premožnejši so si še za časa življenja postavljali nagrobnike. Ti so poleg posvetila bogovom onostranstva navajali ime pokojnika, imena svojcev in poklic. Po smrti so običajno doklesali število let, ki jih je pokojnik dočakal. Na nagrobniku je bil najpogosteje upodobljen pokojnik, včasih pa tudi orožje ali orodje, ki ga je uporabljal pri svojem delu. Če je bil pokojnik vojak, so navedli tudi ime oddelka, v katerem je služil.
Primer takšnega nagrobnika je izvirno iz 2. stoletja, ki sta si ga in svojim postavila nesrečna starša Mark Oklacij Avit, član mestnega sveta Emone, in njegova žena Oklacija Avita. Nagrobnik, izdelan iz lokalnega zelenega tufa, je bil posvečen duhovom umrlih in njunemu šestnajstletnemu sinu Justu. Napis se zaključuje s trikotnim poljem in reliefno upodobitvijo bršljanovega lista, na katerem so se ohranile sledi rdeče barve, s katero je bil nagrobnik nekoč obarvan.
Drugi primer je nagrobnik, posvečen Gaju Kalviju Prisku, ki je umrl v starosti 65 let, ter njegovi materi Sekundiji, iz 1. stoletja. Iz istega obdobja je tudi odkrit fragment nagrobnika iz konca 1. stoletja.
Trgovina in uvoz v rimskem času
Rimski pisci večkrat poročajo o trgovanju z ljudstvi iz Norika in Panonije, ki sta delno obsegala tudi današnje slovensko ozemlje. V zameno za izredno cenjena italska vina so iz naših krajev prihajali sužnji, tovori živalskih kož in nasoljenega mesa, živina, konji, oglje in smole, zelišča, vosek in med. Opisana je bila tudi najdba bogatega ležišča zlatih zrn, cenjen pa je bil gorski kristal. Nedvomno je bilo najbolj iskano železo izjemnih kvalitet noriškega železa, o čemer lahko preberemo tudi pri Galenu, najslavnejšem zdravniku antične dobe, ki se je v drugi polovici 2. stoletja po Kr. mudil tudi v naših krajih.
Iz bližnjih italskih centrov so uvažali poleg vina tudi olje, suho sadje in ribje omake, luksuzne izdelke iz stekla in jantarja ter veliko keramičnih izdelkov.
Vsakdanje življenje in obrt v antiki
Najdbe iz grobišč iz obdobja med 1. in 3. stoletjem po Kr. v Kranju, na ulici XXXI, vključujejo keramično in stekleno posodje, nakit, oljenke in dolge železne nože. V najbogatejšem grobu je bil odkrit železen meč, gladius.
Keramična oljenka z imenom proizvajalca C. je primer, kako so v antiki poskrbeli za razsvetljavo. Poleg bakel, sveč in trsk so za osvetlitev uporabljali tudi oljenke, ki so jih izdelovale velike keramične delavnice. Zvonček, ki je bil naključna najdba iz obdobja 1.-3. stoletja po Kr. v Kranju, je bil morda namenjen obredni uporabi pri neznanem kultu, glede na kvaliteto izdelave in obliko.
V bližini Rodin je bila odkrita obzidana vila rustika, katere predmeti, najdeni ob izkopavanjih, sodijo na konec 1. in v 2. stoletje po Kr. Odkrita je bila garnitura tesarskega orodja, kakršno je bilo še do nedavnega moč najti v vsaki tovrstni delavnici. Prisotnost utornika, majhnega rezila za vrezovanje utora za nameščanje dna pri sodu, nakazuje, da je orodje morda pripadalo sodarju. Orodje, verjetno ovito z usnjem, je bilo zakopano konec 3. ali v 4. stoletju po Kr.
Pozna antika in preseljevanje prebivalstva
V težkih časih pozne antike so se prebivalci iz okoliških dolin umaknili na Ajdno nad Potoki. Tamkajšnjo naselBino predstavlja gruča kamnitih stavb okoli cerkve in osrednje zgradbe z veliko cisterno za vodo. Skromne, a zgovorne najdbe izpričujejo življenje naselbine predvsem v 5. in 6. stoletju. Težke čase sredi 5. stoletja je sveti Hieronim opisal z besedami: ”Dvajset let in več teče vsak dan rimska kri med Carigradom in Julijskimi Alpami. Skitija, Trakija, Makedonija, Dardanija, Dakija, Tesalija, Ahaja, Epir, Dalmacija, Prva in Druga Panonija so plen Gota, Sarmata, Alana, Huna, Vandala, Markomana, ki jih pustošijo, mučijo, plenijo. Povsod ječanje, povsod stok revežev in smrt v mnogih oblikah.”
Orodje, najdeno na Ajdnem, priča o gospodarskih dejavnostih naselbine, ki se je preživljala z obdelovanjem polj v dolini ter s pašo govedi in drobnice.
Slogovni vplivi in obrt v pozni antiki
Zgodnjeantične bronaste okrasne zaponke, med katerimi je še posebej poznana zaponka v obliki ptice, so bile gotovo še v uporabi v času pozne antike. Na klopi se je ohranil banjasto oblikovan prestol z naslonjalom za hrbet in naslonoma za roki. Pred klopjo je stal zidan in ometan podstavek oltarja. Notranjost cerkve je bila ometana in poslikana z rdečimi, sivomodrimi in črnobelimi vzorci v obliki sekajočih se krogov. V notranjosti cerkvene stavbe je bilo odkritih enajst v tlak vkopanih grobov. Najbogatejši je bil grob ob vhodu, v katerem je bila pokopana mlada ženska s srebrnim prstanom, uhanoma in verižico. V bližini oltarnega prostora so bili odkriti ostanki koščenega relikviarija, v katerem so hranili relikvije neznanega zavetnika cerkve.
Tik za obzidjem poznoantičnega Karnija, na dvorišču gradu Kieselstein, so bili odkriti ostanki dveh steklarskih peči, zapolnjenih s kamenjem, oblitim s steklovino. Najdbe iz ruševinskih plasti izpričujejo delovanje peči v prvi polovici 6. stoletja. Velika količina odpadnih steklarskih izdelkov kaže predvsem na to, da se je v delavnici steklo predelovalo. Nekatere zanimive podrobnosti, na primer izdelki z napako, pa vendarle govorijo tudi v prid steklopihaštvu. Odlomki steklene čaše z vrezanim figuralnim okrasom, ki je bila prinesena kot odpadno steklo za predelavo, so iz prve polovice 6. stoletja.
Aleksandrov sarkofag: Ikona helenistične umetnosti
Aleksandrov sarkofag, helenistični kamniti sarkofag iz poznega 4. stoletja pr. n. št., iz nekropole blizu Sidona v Libanonu, je eden najpomembnejših spomenikov klasične antike. Krasijo ga nizki reliefi Aleksandra Velikega ter premikajoče se zgodovinske in mitološke pripovedi. Po mnenju mnogih učenjakov izvor in datum sarkofaga ostajata nesporna, saj je bil trdno umeščen v Sidon in najverjetneje naročen po letu 332 pr. n. št. Ustrezna in neprekinjena upodobitev Abdalonima, sidonskega kralja, ki ga je Aleksander imenoval med 333 in 332 pr. n. št., pomaga zožiti časovno obdobje njegove izdelave.
Sarkofag je bil najden v podzemni nekropoli, ki je bila razdeljena na dva hipogeja. Znanstvena razprava se je vrtela okoli tega, kdo je bil pokrovitelj sarkofaga. Prvotno so domnevali, da je bil to Abdalonim, sidonski kralj, ki je umrl okoli leta 311 pr. n. št. Učenjak Andrew Stewart trdi, da je bil Abdalonim pokrovitelj iz več razlogov, predvsem ker so bližnjevzhodni kralji redno naročali svoje grobnice ante mortem glede na njihov "posmrtni sloves". Vendar pa je bila ta trditev izpodbijana. Waldemar Heckel na primer trdi, da je bil sarkofag izdelan za Mazaja, perzijskega plemiča in guvernerja Babilona, saj naj bi sarkofag za Abdalonima vključeval preveč perzijske ikonografije.
Slogovne in kulturne interpretacije sarkofaga
Še vedno poteka razprava o tem, katera starodavna sredozemska kultura je morda ustvarila sarkofag. Po mnenju Karla Schefolda je bilo prepoznavnih šest rok jonskih kiparjev, ki so delali v atiškem idiomu. Andrew Stewart se strinja s Schefoldom in trdi, da je poenotenje različnih stilističnih elementov povezano z atiško skulpturo. Vendar pa je po mnenju arheologinje Margaret C. Miller sarkofag verjetno izdelala rodoška delavnica v Sidonu. Ker je bil Sidon feničansko mesto-država, so drugi učenjaki, kot je Caroline Houser, trdili, da je njegov stilistični izvor zakoreninjen v Feniciji.
Kljub temu pa zaradi medkulturnih vplivov v grški umetnosti v tistem času znotraj samega sarkofaga obstajajo nasprotujoči si atributi. Na primer, levi na vogalih strehe imajo specifično azijske lastnosti. Strešno sleme sarkofaga, izdelano iz dveh masivnih blokov marmorja, je obloženo z izmenjujočimi se kipci ženskih glav (morda boginje Atargatis) in orlov.
Pripovedi na sarkofagu in njihova interpretacija
Različne pripovedi, ki krasijo frize na vsaki strani in zatrepu sarkofaga, omogočajo različne interpretacije celotne teme. Nekateri učenjaki so te pripovedi razlagali kot biografsko povezane z Abdalonimovim življenjem, pri čemer se je serija začela leta 333/332 pr. n. št. z bitko pri Isu in končala leta 306/305 pr. n. št. Andrew Stewart pa trdi, da sarkofag sploh ne ponuja enotnega programa ali očitno koherentnega sporočila, saj si prizori v vsakem reliefu nasprotujejo, ikonografija pa meša zahodne in vzhodne standarde.
Reliefne rezbarije na eni dolgi strani prikazujejo Aleksandra v boju s Perzijci v bitki pri Isu. Volkmar von Graeve je motiv primerjal z znamenitim Aleksandrovim mozaikom v Neaplju in sklepa, da ikonografija obeh izhaja iz skupnega izvirnika, izgubljene slike Filoksena iz Eretrije. Na tej strani je Aleksander prikazan na jezden, z levjo kožo na glavi, pripravljen, da vrže kopje v perzijsko konjenico. Še vedno poteka razprava o pomembnosti zgodovinskosti figur v prizorih lova in bitke. Medtem ko jih zgodovinarji, kot je von Graeve, razlagajo kot natančne upodobitve zgodovinskih osebnosti, se drugi zgodovinarji, kot je Schefold, osredotočajo nanje kot na mitske subjekte bitk in kraljevega lova. Nekateri učenjaki verjamejo, da druga makedonska figura blizu središča predstavlja Hefestiona, Aleksandrovega tesnega prijatelja.
Na nasprotni daljši strani je prikazan Aleksander, prepoznan kot "jezdec na sredini levo", in Makedonci, ki skupaj z Abdalonimom in Perzijci lovijo leve. Stewart predlaga, da je to lahko primer lova Aleksandra v sidonskem lovišču leta 332 pr. n. št. To je edinstvena upodobitev Makedoncev in Perzijcev, ki sodelujejo pri lovu. Eden od krajših stranic usmeri pogled proti mitskemu lovu na leva, ki prikazuje prizor, v katerem Abdalonim lovi panterja. Na drugem krajšem koncu je upodobljena bitka, morda bitka pri Gazi leta 312 pr. n. št. Če je temu tako, bi pediment nad tem koncem prikazoval Perdikov umor leta 320 pr. n. št. Domnevali so, da je Abdalonim nazadnje umrl v bitki za Gazo, čeprav to ni utemeljeno. Če pa je temu tako, bi bil ta pediment prikaz njegovih zadnjih trenutkov v bitki.
Kamniški muzej: Zbirke in dediščina
Glavnino arheološkega fundusa kamniškega muzeja pomeni gradivo, izkopano na Trojanah. Doslej je inventariziranih več kot 1200 fragmentov ter bolj ali manj celih predmetov iz izkopavanj Mirine Zupančič iz let 1966, 1970 in 1975. Velik del depoja in muzejske vitrine zapolnjujejo arheološke najdbe s kamniškega Malega gradu, ki ga je v letih 1978-1994 raziskoval dr. Milan Sagadin. V fondu arheološkega gradiva so predmeti z območja nekdanjih sedmih občin, za katere je zaradi matičnosti pristojen kamniški muzej.
V zadnjem desetletju je bilo pridobljeno gradivo z Velike planine, Krtine, Trojan, Šentpavla pri Dragomlju ter izkopavanj, ki jih je vodil kamniški muzej na Ongru nad Trzinom. Med najbolje ohranjenimi arheološkimi predmeti so tudi najdbe s suhadolskega vodnjaka, z Grdavovega hriba ter z drugih najdišč z območja kamniške in okoliških občin.
Galerije in zbirke v Kamniku
Ob 750-letnici prve pisne omembe kamniških meščanov je občina Kamnik v sodelovanju s kulturnimi ustanovami pripravila bogat program, vključno z različnimi razstavami in prireditvami. Leta 1978 je kamniški rojak, umetnik Miha Maleš, izrazil željo, da mestu ob 750-letnici podari svoja dela. V ta namen se je v letu 1979 obnavljalo prvo nadstropje in podstrešje stare meščanske hiše na Glavnem trgu 2. Dne 18. julija 1980 je bila uradno odprta Galerija - zbirka Mihe Maleša.
Leta 2012 sta se Občina Kamnik in Župnijski urad Kamnik dogovorila o sorazmerju lastništva, občina pa je postala lastnica pretežnega dela pritličja. V obnovljenih sobah so bile 23. novembra 2013 odprte muzejska trgovina, stalna razstava o Rudolfu Maistru in manjša pedagoška soba. Leta 2017 je Občina Kamnik odkupila in obnovila še preostali del pritličja, kjer je bila 28. marca 2018 odprta glavna veža z restavriranimi poslikavami iz druge polovice 19. stoletja. Galerija Pogled, namenjena sodobni umetniški produkciji, je bila odprta leta 2016 v drugem nadstropju Galerije Miha Maleš.
Zasebne zbirke in dediščina
Josip Nikolaj Sadnikar (1863-1952), živinozdravnik, mecen in zbiralec, je leta 1893 v svoji hiši na Šutni v Kamniku osnoval prvo zasebno muzejsko zbirko na Slovenskem, imenovano "Sadnikarjev muzej". V 60 letih je zbral okoli 4000 predmetov iz različnih področij. Leta 2007 je bilo s pomočjo sredstev Občine Kamnik odkupljenih 486 predmetov iz zasebne zbirke Vlasta Kopača (1913-2006), ki vključuje bogato zbirko zapiskov, fotografij, skic, načrtov, zemljevidov, ilustracij ter izjemno zbirko pastirskih predmetov z Velike planine.
Leta 1973 se je osnoval eden prvih muzejev na prostem na Slovenskem - skansen kašč iz Tuhinjske doline, za zaščito katerih sta bila zaslužna konservator Peter Fister in etnologinja Majda Fister. Pri premeščanju in postavljanju kašč na Zapricah pa je imel neprecenljivo vlogo oskrbnik Valentin Cukjati.
Kamnik skozi čas: Simboli in spomini
Tovarniški dimnik je bil že od nekdaj simbol industrije, po letu 1945 pa je postal tudi simbol socialistične ideologije. S svojo izrazito vertikalno poudarjenostjo je utelešal produkcijsko moč v materialnem in simbolnem smislu. V spominu zaposlenih je ostal kot predstava o zaslužku oziroma kruhu, ki ga tovarna prinaša. Podoba kadečega se dimnika v kulturni krajini je poosebljala napredek, uspeh in moč industrije. Utokov dimnik so porušili 25. marca 1998.
V Sloveniji je jeseni 1991 začel delovati prvi sistem javne mobilne telefonije. Mobireglja je bil leta 1998 eden prvih cenovno dosegljivih mobilnikov. Od 8. oktobra 1991 do 31. decembra 2006 je bila denarna enota Republike Slovenije tolar.
Pandemija covida-19 je od marca 2020 močno zaznamovala vsakdanje življenje, druženje in obiskovanje kulturnih prireditev. V letu 2020 je bilo bistveno manj razstav in obiskovalcev v muzejih in galerijah, ki so se sicer usmerili na splet in družabna omrežja. Medobčinski muzej Kamnik je ustanova, kjer se srečujeta preteklost in sedanjost, zato ima odgovornost do sodobne družbe, da živo sodeluje z okoljem in spodbuja pozitiven odnos javnosti do kulturne dediščine. Občasna razstava "Medobčinski muzej Kamnik - z vami že šest desetletij" je potekala od 14. 10. 2021 do 15. 5. 2022.