V Hrušnici, na posestvu Silvanovih, kjer se je poleg veleposestva razvijala tudi obsežna lesna industrija in trgovina, se je odvijala drama, ki je prepletla usode treh žensk in moških, ki so vstopili v njihova življenja. Glavna junakinja, Sida Sidonija Silanova, edina hči veleposestnika Josipa Silana in njegove žene Marije, je bila v tretjem letniku mariborske trgovske akademije, ko jo je domov poklicala novica o hudi bolezni njene matere. Marijina smrt, ki je sledila le dan po Sidini vrnitvi, je razkrila grenko resnico o njenem nesrečnem zakonu, o možu, ki se zanjo ni brigal in je živel svoje življenje izven zakona. Ta izpoved in materina smrt sta Sido globoko potrla, čeprav njun odnos ni bil tako tesen, kot bi moral biti med materjo in sedemnajstletno hčerko.
Materina izguba pa je Sido nepričakovano zbližala z mladim hrušniškim zdravnikom, dr. Danilo Frangežem. Iz tega poznanstva se je kmalu razvila ljubezen, ki je postala predmet živahnih pogovorov med Sido in njeno prijateljico Danico Drvuškovo. Danica, ki je v Hrušnico prišla na počitnice z namenom, da se ne vrne več v šolo, ampak se poroči z ločenim tovarnarjem Martincem, je bila Sidin zaupnik in svetovalka v ljubezenskih dilemah.
Nova čustva in preteklost, ki ne odpušča
Po prvem srečanju z dr. Frangežem v gozdu in odločitvi, da bo Sida v življenju stopala z "zavišanimi rokavi", se je njeno razpoloženje hitro spremenilo. Spet je postala Sida Silanova, ponosna na svoj položaj in prepričana o svoji sposobnosti, da si sama utira pot. Misel na mater je zbledela, spominjala se jo je le s tihim obžalovanjem njene usode. S tem pa je zbledela tudi njena želja po učenju in šoli. Trgovsko znanje se ji je zdelo nepotrebno v primerjavi z brezskrbnim življenjem na domačem posestvu, ki ji je nudilo obilo časa za zabavo, branje, šport, obiske prijateljev in srečanja z dr. Frangežem.
Ob koncu šolskega leta je Sida k sebi povabila sošolko Danico Drvuškovo. Danica je to priložnost izkoristila za "duhovno pripravo na poroko" s tovarnarjem Martincem, kot je sama trdila. Dekleti sta se skupaj odpravljali na jahalne izprehode po gozdovih, obiskovali sosede in sprejemali goste. Včasih jih je obiskal tovarnar Martinc s svojim avtomobilom in prijateljem inženjerjem Kolaričem, včasih pa sta na Silanovino prijahala Herbert in Mary Wellekova, najpogosteje pa zdravnik dr. Frangež.
"Frangeža vodijo vsa pota na Silanovino, kakor kristjana v Rim," je duhovito pripomnila Danica. "To veš tudi sama prav dobro. Ženska ne more prezreti tako očitih znakov zaljubljenosti, kakor jih kaže Frangež.""Dela mi poklone, to je vse," je odgovorila Sida."Ker si še ne upa," je vztrajala Danica. "Na tebi se ponavljajo sumljivi znaki. Morda si res še nisi odgovorila na vprašanje, ki si ga pa gotovo že izrekla. Kako je? Bodiva čisto odkriti!""Ne vem. Včasih se mi zdi, da mi je, včasih pa spet, da mi ni," je priznala Sida."Vidiš, to je boj med teorijo in prakso ali pa, če hočeš, med sanjami in stvarnostjo," je pojasnila Danica. "Kakor ženske vseh časov, tako si tudi me, kljub vsej realnosti gledanja na življenje in te stvari, zasanjamo svojega 'junaka', svojega 'viteza'. Določimo mu notranje in zunanje poteze, dušo in telo in primerjamo potem to podobo s pojavom tistega, ki nas 'oblega'.""Seveda, če je," je pripomnila Sida."Vedno ne," je odgovorila Danica. "Na ta vprašanja more odgovoriti samo čas. Sicer pa, draga moja Sida, jaz v trajno ljubezen sploh ne verujem. Mislim preveč realno. Sicer sem res skoraj leto dni starejša od tebe, vendar sem v teh stvareh mnogo bolj izkušena. Martinc ni prvi, ki ga ljubim. Pred njim sem imela že druge 'ljubezni', ki pa v resnici le niso bile ljubezni."
Sida je razmišljala o svojem odnosu z Martincem: "Ne vem. Zdi se mi, da ga. Veš, v najvažnejših stvareh harmonirava izvrstno, v postranskih sva si pa včasih zelo daljnja. Toda to me prav nič ne moti, da bi se bala zakonske zveze.""Čemu ne?" je vprašala Danica."Smešno vprašanje! Kako naj bi vedel? Nobena ženska na svetu ne bo tako neumna, da bo svojemu ženinu razlagala taka svoja načela," je dejala Sida."Le nikar… Zanesi se name. Veš, prav v tem je morda vsa umetnost 'srečnega zakonskega življenja'," je svetovala Danica."Zavidam ti za tvojo tako trdno vero," je pripomnila Sida.
Kar se tiče dr. Frangeža, je Sida dejala: "Čisto preprosto. Meni je zdravnik simpatičen, čeprav je malo preveč domišljav in vase zaljubljen.""Zakaj ne?" je vprašala Danica."Najbrže ne," je odgovorila Sida, zamišljena.
Prepričanja o ljubezni in partnerstvu - BRSTOLOGIJA #5
Skrite namere in ljubosumje
Ko je zvečer Sida ostala sama v svoji sobi, se je dolgo trudila razumeti svoja čustva do dr. Frangeža. Je to res ljubezen ali le površno zanimanje? V njeni glavi so se vrtele misli o drugih moških: "Kasjakov Branko? Zanima ga samo politika in gre mimo mene kakor da me ni. Pristav Petrovčič? Jegulja, ki se prilizuje tako neokusno in smuka okoli Jasne, dasi brez vsakega upanja. Živinozdravnik Soršak? Je do ušes zaljubljen v Jasno, ki ga ne mara. Dr. Frangež pa mi posveča premalo pozornosti in ker se ne razumem z živinozdravnikom. Ne, nikogar ni v Hrušnici, ki bi mi mogel kakorkoli nadomestiti Frangeževo družbo."
Sida je začela razmišljati o svoji vlogi v odnosu z dr. Frangežem: "Potreben? Kot družabnik - ali kot…? Ne, nikakor! Tako poceni se Sida Silanova ne oddaja. Lahko se igramo, ali več - ne. Vlekla ga bom dalje po svoji sledi. Zanimivo… Radovedna sem, kako bo sledil? Sama pa moram biti trdna in previdna."
Danica jo je opozorila: "Bodi previdna! Če se pa lahko poigraš brez srčne krvi, ti tega ne odsvetujem. Kaj je lepšega kakor taka prijetna igra. Oživlja živce in budi misli, da ne otope."
Po tem pogovoru sta se dekleti nekaj dni izogibali tej temi. Sida je dr. Frangeža sedaj opazovala z drugačnimi očmi, analizirala je vsako njegovo besedo, pogled in kretnjo, v upanju, da bo odkrila njegove resnične namene. Kljub temu si dokončne sodbe ni mogla ustvariti.
Nekega dne je Sida s trpko rezignacijo dejala Danici: "Sedaj sem trdno prepričana, da v vseh njegovih besedah ni trohice resnice." Danica je bila nad njenim odgovorom osupnila, saj je to potrdilo njeno prepričanje, da Sidine simpatije do zdravnika niso tako površne, kot je Sida sama sebe prepričevala.
Sidina sugerirana užaljenost se je medtem razvila v trmo, ki jo je kazala tudi do dr. Frangeža, ko se je naslednji večer ustavil pri dekletih. Na Silanovo sta nepričakovano prijahala tovarnar Martinc in inženjer Kolarič. Sida je ves čas govorila s Kolaričem, zdravnika pa je skoraj ignorirala, na njegova vprašanja pa je odgovarjala kratko in mrzlo.
Dr. Frangež je opazil to spremembo in skušal ugotoviti njen vzrok. Vprašal se je: "Kdo je ta Kolarič? Samo Martinčev prijatelj in njegov naključnostni spremljevalec? Čemu potem prihaja vedno z njim? Ga ljubi? Je med njima morda že trdnejša vez, in od prej? Kako da tega nisem že doslej opazil? Torej ni več prosta in je bilo vse tisto, kar mi je govorila, le prazno besedičenje zaradi zabave. Moja vera v njeno zanimanje zame je bila…"
Sida ga je prav tako opazovala, a previdno: "Učinkuje…" je dejala. Videla je, kako se je obrnil k tovarnarju Martincu in Danici ter začel pogovor o gospodarskih vprašanjih. Side ni več pogledal, in ko se je kmalu poslovil, ji je nenavadno hladno podal roko in se ji molče poklonil.
To slovo je Sido globoko zabolelo. Ko sta jezdec in njegov konj izginila za vrtom, je postala molčeča in pusta. "Končano je," je rekla. "Ni me ljubil. Odšel je, kakor da mu je vse eno."
Nato pa je pomislila: "S kakšno pravico terjama od njega resnične ljubezni, ko mu je tudi sama ne nudim? Dobro, če me ne ljubi in mu je bilo vse le igračkanje, potem je najbolje, da se je končalo čimprej. Morda bi se bila utegnila vanj zares še zaljubiti. Konec torej!" Obrnila se je k inženjerju Kolariču, se nasmehnila in začela z njim razposajen pogovor, kar je Danico presenetilo.
Po pogovoru v senci ob vrtu je Sida povabila Martinca in Kolariča na večerjo, kjer se jima je pridružil tudi Silan. Mariborčana sta ostala pozno v noč, preden sta se vrnila domov. Ko se je Kolarič poslavljal od Side, ji je toplo stisnil roko in zašepetal: "Nocoj ste bili dražestni."
Iskanje ljubezni v gledališki predstavi
Po tem večeru se je Sida namenoma izmikala dr. Frangežu. Sprehajala se je drugje, da bi se izognila srečanju z njim, in ostajala doma ob urah, ko je prej prihajal na Silanovo. Čeprav ji je Matilda, gospodinja, povedala, da jo zdravnik vsak dan išče, ga Sida ni videla ves teden. Vendar je kljub temu vedno vprašala, ali jo je zdravnik iskal, če ji Matilda pozabi povedati.
"Če se za mene ne bi zanimal, ne bi bil tako vztrajen," si je dejala. "Morda sem mu vendarle storila krivico? Naj se pa zaradi tega vdamm? Toda ta sklep ni bil lahek. Čim bolj si je skušala dopovedati, da ji ni nič do njega, tem pogosteje se ji je zapletal v misli. Misel nanj jo je spremljala povsod. Ko je nekega večera izvedela, da doktorja ni bilo, jo je objela jedka tesnoba. "Ni ga bilo… Čemu bi hodil zaman… Morala bi govoriti z njim. A kako, saj ni mogoče! Kaj naj bi govorila? Kaj naj bi ga vprašala? Če me ljubi? Saj mi tega vendar nikoli ni dejal in tudi jaz mu tega nisem rekla."
Naslednje jutro, v soboto, jo je Danica morala buditi. Medtem ko sta se pogovarjali, je Sida zagledala prekrasne nageljne na oknu. "Ti prekrasni nageljni? Kako so prišli na okno? Kod jih je položil sem?" je vzkliknila."Čudno!" je vzkliknila Danica. "Sami vendar niso mogli prileteti na tvoje okno, Sida. Kaj meniš?""Najbrže," je odgovorila Sida, ki je zardela ob pogledu na cvetove. Pritisnila jih je k obrazu in globoko vdihnila njihov vonj. "Sedaj moram govoriti z njim! Ne smem se mu več izmikati," si je rekla.
Skupaj z Danico sta odjezdili na gozdno pot nad Hrušnico, kjer sta se pogosto srečevali z dr. Frangežem, a ga tam ni bilo.
Vroč avgustovski žar je objel staroslavne Ruše, ki so leno ležale med obronki zelenega Pohorja in šumeče Drave. Ruše, ki so bile znane po svoji bogati kulturni tradiciji, so bile prizorišče posebnega dogodka. V ozki naseki med dvema pohorskima obronkoma je bilo urejeno poletno gledališče, ki je omogočilo popolno prepričevalnost predstave "Divji lovec". Že zgodaj popoldan se je vas nenavadno oživela. Obiskovalci iz Maribora, Dravske doline in okoliških krajev so prihajali z vlakci, avtobusi, avtomobili, vozovi in kolesi ter se skupaj z domačini zbirali v gozdnih sencah.
Med množico gledalcev so bili tudi ugledni Hrušničani: sodnik dr. Kasjak, gospa Elvira, Jasna, Branko, pristav Petrovčič, živinozdravnik Soršak in drugi. Slednji so zasedli naročena mesta in v pričakovanju začetka glasno klepetali. Kmalu ni bilo več prostega prostora, razen spredaj, kjer so bila še tri prosta mesta. Prvega je zasedel hrušniški zdravnik dr. Frangež.
Oster strel iz gostega grmovja je naznanil začetek predstave. Vsa pozornost gledalcev se je usmerila na prazno prizorišče. Sida Silanova, lepa in visoko vzravnana, je prva zajahala na prizorišče in se z vedrim nasmehom poklonila občinstvu.
"Hvala, gospod pristav; privežem ga sama," je Sida odvrnila Petrovčiču, skočila iz sedla in mu vzela uzde iz rok. Petrovčič je zardel, a je poskočno vzel uzde Danici, privezal njenega konja in ga odpeljal za Sidinim na trato ob robu gozda. Ko sta se dekleti vrnili, je prvi prizor igre že oživel.
"Vedno na mestu, gospodična Silanova," je dejal dr. Frangež."Ne motita publike!" je zašepetala Danica.
Pod prizoriščem so se v zelenju sadnega drevja razprostirale Ruše s hišo in cerkvijo. Dalje pod vasjo se je dvigala dimna skupina objektov tovarni za dušik, za njo pa se je v globoko strugo zajedena Drava vzpenjala proti azurno jasnemu nebu pobočje Kozjaka, ki je delovalo kot ogromna, očarljiva kulisa. Na tej veličastni kulisi so se izmenjavali temnozeleni pasovi gozda, svetlejši kosi travnikov in pašnikov, modrejši vinogradov in zlatorumeni kupi zrelega žita. Ob koncu dejanja je med pisano množico gledalcev zagrmelo glasno ploskanje, ki je odmevalo po gozdnih obronkih.
Ob jarku za prostorom za gledalce je bila urejena okrepčevalnica, kjer so točili pivo, vino, malinovec in druge pijače, pripravljali narezke in kuhali hrenovke. Tudi Sida in Danica sta se tam oglasili in jima se je pridružil zdravnik.
"Razumem," je dejal dr. Frangež. Sida je poskušala ohraniti resen obraz, a ji to ni uspelo. "Nič. V mojem srcu ni avtomobilske ceste, namenjene tujemu prometu.""Ne mislim tako," je odgovoril zdravnik. "Tvega lahko samo človek, ki ima priložnost doživeti resnične preizkušnje. Če pa jih ni? Kaj potem?""Potem si jih samo želim," je priznala Sida."Kar bi vam na vsak način moral," je dejal dr. Frangež.
Strel za grmovjem je naznanil začetek nadaljevanja. Sida, Frangež in Danica so se vrnili na svoja mesta. Vendar Sida po tem pogovoru ni več mogla slediti predstavi s tisto vnemo kot prej. Po glavi ji je rojilo tisoč misli: "Kaj mi hoče povedati? Da me ljubi? Me res ljubi? In jaz? Kaj naj mu odgovorim? Ne, tako naglo ne padajo moje utrdbe, in vendar…"
Igra se je odvijala v naravnem okolju čudovito neprisiljeno. Ruški amaterji so dokazali, da zmorejo tudi tako tvegane eksperimente, ki včasih zlomijo poklicne odre. Njihova predstava je navdušila celo kritike. "Samo tod vodi pot iz okorelosti gledišča v nove širine. Treba je vzeti življenje iz življenja, da je resnično življenje. Na tako podlago se mora postaviti zlasti naša ljudska gledališka umetnost, pa bomo mali Slovenci…"