Slovenski planinski muzej, ki stoji v Mojstrani, ni zgolj zbirališče predmetov, temveč živo pripoved o slovenskem gorništvu, planinstvu in alpinizmu. Muzej ponuja edinstveno izkušnjo, kjer se preteklost prepleta s sedanjostjo, zgodbe o vzponih in bojih pa oblikujejo razumevanje slovenske identitete in njene povezanosti z gorami. "Pot je zgodba - zgodba je pot," je vodilo muzeja, ki obiskovalca popelje skozi bogato zbirko predmetov, fotografskega in arhivskega gradiva ter obsežno strokovno knjižnico. Ti viri nudijo vpogled v množičnost in nepogrešljivo pomembnost planinske dejavnosti v slovenskem prostoru. Kot je bilo poudarjeno, obiskovalec nikoli ni obiskal tako izjemnega kraja, posvečenega zgodovini planinstva na tem območju in filozofiji, ki stoji za njo. To ni le zgodba o gorah, temveč o oblikovanju narodne identitete slovenskega naroda in njihovem alpskem boju za neodvisnost.
Geneza in razvoj muzejske ustanove
Ideja o "alpskem" muzeju se je prvič pojavila že leta 1901 v reviji Planinski vestnik. Vendar je ideja med prvo svetovno vojno in po njej zamrla, da bi se ponovno prebudila leta 1932 z organizacijo razstave planinstva na Ljubljanskem sejmu. Po drugi svetovni vojni, ko se je dejavnost planinskih društev in Planinske zveze Slovenije ponovno okrepila, je sledilo še več razstav na temo planinstva, zlasti po letu 1950. Najbolj aktivni na tem področju so bili na Gorenjskem, natančneje na Jesenicah.
Muzejska dejavnost se je po letu 1970 prenesla v Mojstrano pod vodstvom Avgusta Delavca, ki je prirejal planinske razstave po Gorenjskem in drugod po Sloveniji. Leta 1984 je v Mojstrani tako nastala Triglavska muzejska zbirka. Ker je zbrano gradivo preraslo kapacitete tega tipa muzeja, je bil leta 1996 podpisan pismo o nameri za postavitev Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani med partnerji projekta: Občino Kranjska Gora, Planinsko zvezo Slovenije in PD Dovje - Mojstrana. Kasneje sta se pridružila še Zavod Triglavski narodni park in Gornjesavski muzej Jesenice.
Aktivnosti za gradnjo so se začele leta 2002 z odkupom zemljišča, izdelavo projektne dokumentacije, pridobitvijo gradbenega dovoljenja in zagotovitvijo finančnih sredstev. Temeljni kamen je bil položen 24. junija 2008. Ker sredstev ni bilo dovolj, je bila ustanovljena fundacija Ustanova Avgusta Delavca, ki je zbirala manjkajoča sredstva za izgradnjo in delovanje muzeja. Po zaprti finančni konstrukciji so se pripravljalna dela za gradnjo začela 22. julija 2008, sama gradnja pa 7. avgusta 2008. Gornjesavski muzej Jesenice, ki je bil strokovni upravitelj zbirke, je pridobil pooblastilo Ministrstva za kulturo RS za izvajanje javne službe.
Arhitekturna zasnova in sodobna tehnologija
Stavba muzeja je oblikovana tako, da sledi urbani morfologiji okolja in se zgleduje po obliki skalne gmote. Streha in zunanja stena sta enako oblikovani in pokriti s sivo pločevino, fasada pa spominja na visokogorsko planšarsko zavetišče ali bivak. Notranjost muzeja je sodobno zasnovana in upošteva najnovejše trende muzejskih postavitev, vključno z najsodobnejšo avdiovizualno in informacijsko tehnologijo. Arhitekturno zasnovo je ustvarila projektna skupina, kar zagotavlja funkcionalnost in estetsko dovršenost prostora.
Bogastvo zbirk: Od čevljev do fotografij
Muzejske zbirke so plod dolgoletnega zbiranja in prizadevanj posameznikov ter društev za ohranitev spomina in ljubezni do gorskega sveta. Celotna zbirka Slovenskega planinskega muzeja obsega skoraj 5000 enot, od tega je razstavljenih 450 predmetov. Poleg predmetnega gradiva so v depojih muzeja shranjene tudi zbirke arhivskega gradiva, starih razglednic in fotografij ter celoten komplet Planinskih vestnikov od prve številke do danes.
Fototeka obsega več kot 10.000 izvirnih fotografij, reprodukcij in digitalnih posnetkov iz starejše in novejše zgodovine slovenskega planinstva. Gradivo se digitalizira, kar omogoča lažji dostop in boljšo hrambo. Filmska zbirka predstavlja dokumentarne in igrane filme z gorniško, alpinistično in planinsko vsebino, večino katerih si je mogoče ogledati na stalni razstavi.
Posebna pozornost zgodovini planinske obutve: Od lesa do sodobnih materialov
Posebno poglavje v zgodovini planinstva predstavlja razvoj obutve, od prvih lesenih cokel do sodobnih visokotehnoloških čevljev. Prvi obiskovalci gora, lovci in pastirji, so nosili lesene cokle, od katerih Slovenski planinski muzej hrani tri primerke, sestavljene iz podplata iz jesenovega lesa in zgornjega dela iz prepletenih macesnovih viter.
Gorniki, ki so v 18. in 19. stoletju zahajali na zahtevnejši teren, so nosili prilagojeno obutev, ki pa je pogosto zaostajala za zahtevnostjo njihovih vzponov. Specifična plezalna obutev se je začela uveljavljati šele med obema vojnama, širše pa po drugi svetovni vojni.
Prva svetovna vojna je prinesla spremembe na vsa področja življenja, tudi na planinstvo. Število članov Slovenskega planinskega društva je od konca vojne strmo naraščalo. V času med vojnama je bilo planinarjenje priljubljeno pri mladini in je imelo bolj nacionalno kot športno vlogo. Alpinizem na Slovenskem je največji napredek dosegel znotraj Turističnega kluba Skala, ustanovljenega leta 1921, ki je spodbujal poletni in zimski alpinizem, fotografiranje in smučanje.
Gojzarji iz obdobja med vojnama so bili ročno izdelani iz usnja, pogosto z vezalkami in paščki na zaponko. Za večje trenje in utrditev robov so pohodniki okovali podplate. Za plezanje zahtevnih smeri so uporabljali lažje plezalne čevlje s tanjšim podplatom, ki so nudili boljšo gibljivost in občutek za steno. Podplati plezalk so bili običajno narejeni iz polsti, zgornji del pa iz mehkega usnja, zavezovali pa so se na vezalke.
Do konca druge svetovne vojne so čevljarji ročno izdelovali robustne delavske in rudarske čevlje, ki so služili tudi za hojo v hribe. Ti čevlji so bili zbiti na podplat, čevljarji pa so se izpopolnjevali v Avstriji. Po vojni so se na Slovenskem formirale nove plezalne skupine, ponovno pa je bila ustanovljena Planinska zveza Slovenije. V uporabi so še vedno ostali gojzarji in plezalke iz obdobja med vojnama, s podplati iz trpežnega usnja, ki jih je čevljar ročno prišil na lupino čevlja. Ta tehnika je ostala v uporabi, dokler niso usnjenih podplatov zamenjali gumijasti.
Peter Muck v svojem pričevanju opisuje, kako se je po drugi svetovni vojni soočal s pomanjkanjem opreme in improviziral. Čevlje, ki so mu bili na voljo, je okoval s kroparji, kar pa ni bila idealna rešitev zaradi teže in hitrega odpadanja žebljev.
Na prve himalajske in druge tuje odprave so se slovenski alpinisti še vedno odpravljali v ročno delanih gojzarjih in škornjih. Leta 1969 je čevljar Janez Eržen iz Mojstrane izdelal škornje iz jagnječjega in jelenovega krzna, s katerimi je leta 1975 Janko Ažman stopil na vrh Makaluja. Na odpravo na Everest leta 1979 pa so se alpinisti že povzpeli v tovarniško izdelani visokogorski obutvi iz usnja in kombiniranih umetnih materialov. Zaradi zahtevnih razmer so te čevlje dopolnili z notranjimi škornji za dodatno izolacijo ter protektorji iz umetnih materialov za zaščito pred mrazom in vlago. Za alpinistične čevlje se je začel uporabljati gumijast material.
V letih po drugi svetovni vojni se je dostopnost planinske obutve povečala, izboljšal se je življenjski standard, obiskovanje gora pa je postajalo vse bolj množično. Šestdeseta leta so prinesla industrijsko izdelovanje gorniške obutve, vodilo pri razvoju pa je bilo in je še vedno, da obutev varuje spodnji del noge pred poškodbami in mrazom ter omogoča boljšo oporo nogi in boljši stik s tlemi.
Interaktivne vsebine in doživetja za obiskovalce
Slovenski planinski muzej ni le prostor za ogled eksponatov, temveč ponuja doživetje, ki je primerljivo z lastnim vzponom na goro. Avantur željni obiskovalci se lahko preizkusijo v "Pobegu v bivak". Prav tako je mogoče izkusiti, kako je legendarna "dvojka" (verjetno misli na kakšno znano plezalno smer ali bivak) izgledala od znotraj in kako so jo doživljali planinci, tudi brez fizične avanture. Obiskovalce bo očaral virtualni pogled z njene originalne lokacije pod Rokavi in s tridesetih drugih slovenskih vrhov. Muzej ponuja tudi vodene oglede, tematske pogovorne ure, delovne liste, knjižice, pobarvanke, interaktivne vsebine in ustvarjalne delavnice, s čimer želijo pritegniti predvsem mlade obiskovalce.
Planinska oprema: Ključ do varnosti in užitka v gorah
Pred odhodom na turo je skrbna izbira opreme ključna. Oprema se prilagaja tehnični zahtevnosti in oddaljenosti cilja, vremenskim razmeram, trajanju ture ter dejstvu, ali gremo na pot sami ali v skupini. Zelo pomembni so čez gležnje segajoči planinski čevlji z rebrastim podplatom - gojzarji in dovolj velik nahrbtnik.
V nahrbtniku naj bodo poleg malice, pijače in osebnih dokumentov še rokavice, kapa, vetrovka, zaščitna krema, sončna očala, rezervna oblačila, kompas, ustrezen planinski zemljevid, zavitek prve pomoči z aluminijasto zaščitno folijo, piščalka, bivak vreča, vžigalice, sveča in baterijska svetilka. Če se lotimo zelo težavne ture, ki zahteva plezanje, bomo potrebovali tudi čelado, plezalni pas ter samovarovalni komplet. Zaradi boljše opaznosti naj bodo vrhnja oblačila in nahrbtnik živih barv.
Gorniška oprema je namreč deležna izredno hitrega tehničnega in tehnološkega razvoja. Prvi obiskovalci gora niso uporabljali posebne opreme. Veliko opreme, ki so jo sicer uporabljali pri kmečkih opravilih, kot so dereze, so si izdelali sami ali pa so jo izdelali domači obrtniki (vrvi, čevlji, krplje, okovane palice). Pred "izumom" nahrbtnika so stvari nosili v različnih vrečah, torbah ali malhah. Obleka je bila podobna kot v dolini, ženske so v gore hodile v krilih, pri moških pa so se uveljavile hlače do pod kolen - pumparice. Dokler niso poznali cepinov, so uporabljali sekire, kladiva in gorske palice.
Slovenski planinski muzej s svojo bogato zbirko in interaktivnimi pristopi pripoveduje zgodbe o slovenskem gorništvu, ki segajo daleč v preteklost. Skozi predmete, fotografije in pričevanja obiskovalcem omogoča razumevanje ne le razvoja planinske opreme in tehnik, temveč tudi globljega pomena gora za oblikovanje slovenske narodne identitete in njene kulturne dediščine.