Dunaj, mesto s bogato zgodovino in kot nekdaj prestolnica mogočnega cesarstva, je skozi stoletja privabljal Slovence, ki so tam iskali izobrazbo, delo ali novo domovino. S tem se je pojavila tudi potreba po duhovni oskrbi, ki bi zadovoljevala verske in kulturne potrebe slovenske skupnosti. Ta članek se poglablja v zgodovino slovenskih dušnih pastirjev na Dunaju, od prvih začetkov do današnjih dni, osvetljuje ključne osebnosti, ustanove in izzive, s katerimi so se soočali.
Zgodnji začetki in prva pastoralna prizadevanja
Začetki duhovne oskrbe Slovencev na Dunaju segajo v 19. stoletje, vendar se je redno dušnopastirsko delo za Slovence na Dunaju začelo šele leta 1960. V tem času je pater Ivan Tomažič CMF začel z rednimi nedeljskimi in prazničnimi svetimi mašami pri klarentincih, v Bennogasse, v 7. okraju. Njegova prizadevanja so predstavljala pomemben korak k organizirani duhovni oskrbi za slovenske vernike, ki so se v večjem številu naseljevali v avstrijski prestolnici.
Prvi duhovnik, ki je bil za Slovence na Dunaju uradno nastavljen z dekretom, je bil Alojz Sterle. Prišel je iz Amerike in na Dunaju deloval tri leta. V tem času so se Slovenci zbirali v bolnišnični cerkvi Elisabethkirche, v 3. okraju. Njegovo delovanje je bilo ključno za utrditev slovenske verske skupnosti in zagotavljanje duhovne podpore v zgodnjih fazah organiziranega pastoralnega dela.
Po odhodu p. Sterleta je duhovno oskrbo Slovencev na Dunaju na prošnjo dunajske nadškofije ponovno prevzel p. Tomažič. V tem obdobju je Korotan, slovenski študentski dom, postal zbirno mesto vernih Slovencev. Korotan je nudil ne le duhovno, ampak tudi kulturno in socialno zatočišče, kar je še dodatno krepilo povezanost slovenske skupnosti.
Ustanovitev Slovenskega pastoralnega centra in ključne osebnosti
Pomemben mejnik v zgodovini slovenskih dušnih pastirjev na Dunaju je bila ustanovitev Slovenskega pastoralnega centra. Leta 1982 je bil za dušnega pastirja v dunajski nadškofiji imenovan Štefan Alojzij Ferenčak SDB. Zaradi neustreznosti prostora za bogoslužje v Korotanu je takoj poiskal novo lokacijo za zbiranje Slovencev. Nadškofija mu je ponudila nekdanjo župnijsko cerkev Srca Jezusovega z ustreznimi prostori za pisarno in stanovanjem za duhovnika ter pisarno za socialno delavko, na Einsiedlergasse 9-11, v 5. okraju. Ta cerkev, ki je bila prvotno samostanska kapela redovnic Dobrega pastirja, je s svojim simbolom nad glavnimi cerkvenimi vrati potrjevala svojo zgodovinsko vlogo.
Ker je v stanovanju živel še hrvaški frančiškanski pater Mirko Mataušič, je pater Ferenčak lahko prevzel cerkev, pastoralne prostore in stanovanje šele 13. septembra 1982. Kljub začetnim zapletom so se dogodki odvijali z veliko hitrostjo. Že 12. septembra 1982 so Slovenci v cerkvi Srca Jezusovega organizirali prvo slovensko bogoslužje. Uradni prevzem slovenske narodne cerkve je sledil kmalu zatem.
Od leta 1984 na Dunaju deluje Slovenski pastoralni center. Do 1. septembra 2006 ga je vodil duhovnik mariborske škofije Anton Štekl, ki je bil v duhovnika posvečen leta 1969. Leta 1988 je na prošnjo škofa Leniča prišel na Dunaj, kjer je že pred tem pet let deloval kot župnik za Slovence v zahodnem Berlinu. Njegov predhodnik je pridobil cerkev Srca Jezusovega in pripadajoče prostore. Ko je pater Štekl prišel na Dunaj, je bila v župniji še skupina mladih in tamburaški orkester, vendar se je s časom aktivnost skupnosti nekoliko zmanjšala. Anton Štekl je na Dunaju deloval 22 let, skrbel je za dušno pastirstvo Slovencev v Linzu, ki je druga najstarejša slovenska izseljenska skupnost v Avstriji. Med tednom je maševal v nemškem jeziku, ob nedeljah pa je potekala ena slovenska maša, prav tako na zapovedana praznike. Občasno so bile organizirane dvojezične maše, kjer je bilo zagotovo tudi slovensko petje.
Anton Štekl je v svojih izjavah poudaril problem časa za duhovnost med Slovenci na Dunaju. Kot razlog za nižji obisk svete maše je navedel zasvojenost s tehnologijo in posvetnostjo, ki človeka odvaja od duhovnega razmišljanja. Prav tako je opazil odtujevanje med Slovenci, ki si želijo svoj mir. Kljub temu se vsako tretjo nedeljo v mesecu še vedno skupaj praznujejo rojstni dnevi in godovi. V začetku svojega delovanja je pater Štekl naletel na grenko izkušnjo, da se ljudje niso želeli družiti med seboj kot Slovenci. Nekdanje skupne prireditve, kot so pustna zabava, plesi, silvestrovanje in trgatvena veselica, so postopoma ugašale, saj so se ljudje naveličali, ker je bilo vse prenasičeno s prireditvami.
Slovensko-koroški konflikt (1918–1920)
Slovenski inštitut na Dunaju: Kulturno in družbeno središče
Poleg dušnega pastirstva je za slovensko skupnost na Dunaju pomembno vlogo odigral tudi Slovenski inštitut na Dunaju. Ta je bil ustanovljen z namenom, da skrbi za srečevanja Slovencev in drugih somišljenikov na Dunaju, spodbuja medkulturni dialog ter strokovno in znanstveno razpravljanje v stičnem slovensko-nemškem prostoru. Inštitut se pri svojem delovanju zaveda želja in potreb svojih članov ter značilnosti okolja, v katerem deluje. Izhaja iz tradicije slovenističnega delovanja na Dunaju in si prizadeva nadaljevati delo bivšega Slovenskega znanstvenega inštituta, Platforme za prisotnost Slovencev na Dunaju in Dunajskega krožka.
Slovenski inštitut na Dunaju se je v zadnjih letih soočal z različnimi izzivi, vključno s prostorskimi problemi, za reševanje katerih si je močno prizadeval odbornik Štefan Vospernik. Inštitut je nudil prostor za predavanja, razprave o družbeno-političnih vprašanjih ter kulturne prireditve. V okviru svojega programa se je posvečal tudi pomembnim obletnicam, kot je 500-letnica reformacije, ki je imela odločilen pomen tudi za Slovence. V tej zvezi je Slovenski inštitut organiziral predavanja o Primožu Trubarju in drugih osebnostih ter o vplivu reformacije na Slovence.
Inštitut se je aktivno povezoval z drugimi slovenskimi in mednarodnimi institucijami na Dunaju, kar dokazuje tesno povezanost in sodelovanje. Posebej so se veselili sodelovanja med Slovensko iniciativo in Slov. Inštitutom, ki je spremljal zanimive prireditve društva s predsednico Nataljo Pinter. Ponudba materinskega jezika je bila za Slovenski inštitut na Dunaju velikega pomena, kar se je odražalo tudi v podpori otroškemu vrtcu.
Leto 2023 je bilo v Slovenskem inštitutu posvečeno osrednji tematiki "Hotspot". Ta koncept je predstavljal stalnico v sporedu inštituta, ki se je osredotočal na aktualne dogodke in položaj v dvo- ali večjezičnih pokrajinah. V tekočem delovnem obdobju je bilo težišče na Zilji, eni izmed treh dvojezičnih dolin na Koroškem, ki slovi po svoji značilnosti, tako zgodovinsko kot tudi kulturno - posebno pa jezikovno.
Inštitut je v času pandemije koronavirusa izkoristil priložnost za uvedbo novih tehnologij in načinov izvedbe prireditev. Moderna tehnologija je odprla okna v širši svet, kar je pomenilo načrtovanje sporeda, iskanje avtorjev in tematskih vsebin, priprave nastopov, predavanj in prezentacij, snemanje, obdelavo in oddajo po spletu, Youtube ali zoom. Zaposlitev filmarja in tima, tehnične naprave in ekspertize so spremenile predavalnice, pisarne in razstavnišča v delavnice, labore in filmske kulise. Tudi prireditev ob 100-letnici plebiscita na Koroškem je bila izvedena v znamenju pandemije, s snemanjem celotnega večernega sporeda pod vodstvom profija za dokumentarni film Mihe Dolinška.
Pomembne osebnosti in njihov prispevek
Slovenska skupnost na Dunaju je skozi leta poznala številne pomembne osebnosti, ki so s svojim delovanjem pustile neizbrisen pečat. Med njimi izstopajo:
- Nužej Tolmaier: Zlata duša organiziranega kulturnega delovanja na Koroškem in dolgoletni tajnik Krščanske kulturne zveze v Celovcu, ki je prejel Tischlerjevo nagrado.
- Hanzi Gabriel: Glasbenik, pevec, zborovodja in ustanovitelj slovenskega tamburaškega ansambla FERMATA, ki je obhajal svoj 80. rojstni dan.
- Ksenija Škrilec: Veleposlanica Republike Slovenije, ki je po poteku službene dobe odigrala pomembno vlogo pri povezovanju med Slovenci in organizacijami na Dunaju.
- prevajalec literature: Eden najbolj priznanih in odlikovanih prevajalcev slovenske literature, posebno Ivana Cankarja, ki je prejel nagrado, imenovano po koroškem pisatelju Fabjanu Hafnerju.
- dr. Bojan Schnabl: Znanstvenik, raziskovalec in pesnik, ki je s svojim prispevkom o Celovškem polju kot "hotspotu" opozoril na zgodovinsko ozadje in razvoj tega nekoč strnjenega dvojezičnega ozemlja.
- Robert Knight: Mednarodno priznan zgodovinar, ki je na Diplomatski Akademiji predstavil svojo kritično študijo o avstrijski asimilacijski politiki po letu 1945 in koroških Slovencih.
- Jože Marketz: Koroški slovenski duhovnik, ki je prevzel krško-celovško škofijo kot njen 66. škof.
- Cvetka Lipuš: Znana pesnica in hči najbolj znanega koroško-slovenskega pisatelja Florjana Lipuša, ki je bila v središču pozornosti literarno-glasbenega večera na Dunaju.
- Luka Knafelj: Slovenski rimskokatoliški duhovnik, ki je deloval na Dunaju v 17. stoletju in je bil dušni pastir v dunajski dvorni bolnišnici ter župnik v kraju Groβ Ruβbach. Njegova ustanova, Knafljeva ustanova (Lukas Knaffelsche Privatstiftung), predstavlja pomemben del njegove zapuščine.
- Anton Štekl: Duhovnik mariborske škofije, ki je dolga leta vodil Slovenski pastoralni center na Dunaju in pomembno prispeval k dušni oskrbi slovenske skupnosti.
- Štefan Alojzij Ferenčak SDB: Salezijanski pater, ki je odigral ključno vlogo pri ustanovitvi Slovenskega pastoralnega centra.
- Ema Murko: Socialna delavka, ki je opravljala pomembno delo med dunajskimi Slovenci.
Prihodnost slovenskih dušnih pastirjev na Dunaju
Dunajska nadškofija se je v zadnjih letih podala na temeljito in obsežno strukturno in pastoralno reformo. Nadškof kardinal Christoph Schönborn je napovedal zmanjšanje števila župnij in oblikovanje večjih župnij, ki naj bi jih sestavljale posamezne podružnične skupnosti. Cilj teh reform je, da bi Cerkev bolje opravljala svoje dušnopastirske naloge in bila kos svojemu misijonskemu poslanstvu. V teh novih župnijah naj bi bila predvidena aktivna služba za tri do pet duhovnikov, ob sodelovanju laikov pri vodenju.
Te spremembe bi lahko vplivale tudi na organizacijo dušne oskrbe Slovencev na Dunaju. Kljub izzivom, s katerimi se sooča duhovnost v sodobnem svetu, kot so posvetnost in odtujevanje, ostaja potreba po duhovni podpori in ohranjanju slovenske identitete ključna. Zato se pričakuje, da bodo slovenski dušni pastirji in organizacije, kot je Slovenski inštitut na Dunaju, še naprej igrali pomembno vlogo pri povezovanju in duhovni oskrbi slovenske skupnosti v avstrijski prestolnici.