V času, ko so se po drugi svetovni vojni družbeni in politični sistemi zavzemali za enakopravnost žensk, se je v slovenskem prostoru zgodilo nekaj izjemnega - prve ženske so se podale na ladje in si ustvarile kariero kot pomorščakinje. Njihova zgodba, ki se je začela v povojnem obdobju, je bila polna poguma, vztrajnosti in premagovanja stereotipov, ki so ženske omejevali na tradicionalne vloge. Sava Kaluža in Jolanda Gruden sta postali simbol te spremembe, njuna pot pa je utrla pot generacijam, ki so jima sledile.
Začetki na morju: Sanje o neznanem
Sava Kaluža in Jolanda Gruden, dekleti iz Postojne oziroma z Nabrežine pri Trstu, sta svoje prve pomorske izkušnje nabirali na šolskih potovanjih po Jadranu z ladjama Viševica in Jadran. Kljub temu, da sta bili mladi in izkušnje še nabirali, sta že takrat kazali izjemen pogum in željo po premagovanju meja. Njihov vpis na pomorsko šolo je sovpadal z obdobjem, ko je nova družbena ureditev spodbujala ženske k aktivnemu vključevanju v različne poklice, tudi tiste, ki so veljali za izrazito moške.
Savo je k vpisu spodbudil brat Boris, saj je njena mama izhajala iz svobodomiselne družine in je sama vedno imela nenavadne želje. Sprva je želela postati pilotka, a je bila za to premajhna. Ko se je ponudila priložnost za vpis na pomorsko šolo, ni oklevala. Imela je željo opravljati "moški" poklic in dokazati sebi in drugim, da je sposobna takšnih podvigov. Občudovala je močne ženske in dejstvo, da sta bili s Jolando prvi, jima je seveda godilo.
Jolanda Gruden pa je bila po pričevanju njenih sester "od sile". Sodelovala je v odporniškem in narodnoosvobodilnem gibanju, gradila je progo Šamac-Sarajevo in bila del delovnih brigad, ki so gradile Novo Gorico. Njena sestra Dori se spominja, kako so bile zelo povezane, in da jo je obiskovala v pristanišču, ko je prispela z ladjo. Takrat se niso niti zavedale, da je Jolanda nekaj posebnega in pomembnega. Od doma je odšla celo na skrivaj, saj njen oče nad poklicem pomorščakinje ni bil navdušen.
Vstop na ladjo: Strah, ponos in nova spoznanja
Kljub navdušenju nad novim poklicem, je bil prvi vstop na ladjo za Savo Kalužo pomemben trenutek. V svoj dnevnik je zapisala: "V januarju 1950. leta sem od Jugolinije z Reke prejela telegram, da se moram 19. januarja zglasiti pri kadrovski službi zaradi vkrcanja. Bala sem se tega trenutka, saj sem bila prva ženska, ki naj bi kot kadetinja stopila na ladjo, in nisem vedela, kako me bo posadka sprejela." Kljub začetnemu strahu pa ji je bivanje na ladji Titograd, najsodobnejši in prvi po vojni zgrajeni ladji v Jugoslaviji, ostalo v lepem spominu.
Jolanda Gruden je v zgodovino zapisala tudi kot prva krščenka pomorskega krsta. Njen sošolec Jordan Zahar se je spominjal: "Na pomolu se je prva za krst junaško ponudila naša Jola Grudnova. Pomolila je nogo v morje, nekdo pa jo je z velikim kosom lesa, ki ga je vrgel v vodo, vso pošprical, jaz pa sem to fotografiral. Nato sem prinesel iz kuhinje pollitrski lonček in ga, polnega morske vode, potisnil 'čarovniku' v roke, ta pa žrtvi, naj jo izpije." Na ladji so jo klicali mornar Jole, kar so kasneje povzeli tudi novinarji.
Življenje na morju: Prekratka pustolovščina
Sava in Jolanda sta svojo kariero nadaljevali na ladjah, kjer sta se srečevali z različnimi izzivi in doživljanjih. O njiju so pisali domači in tuji časopisi, njune slike so krasile naslovnice. V predvojni stari Jugoslaviji bi bilo nekaj takega nemogoče, a njuna prisotnost na ladjah je bila znak časa, ki je prinašal spremembe.
Anekdot z njunih morskih poti se je nabralo mnogo. Delavec v newyorškem pristanišču je nekoč ogorčeno vzkliknil: "Poglej, Jugoslovani so pustili žensko, da jim čuva tovor. Nesprejemljivo!" Sčasoma pa so, kot je ugotavljala Jolanda, tudi "stara luška godrnjala" opuščala stereotipni rek, da ženska ladji prinaša nesrečo.
Jolanda je leta 1952 zaključevala svoje zadnje štiri mesece na morju, plula je na ladji Titograd. V svojem plovbnem stažu je devetkrat preplula Atlantski ocean in obiskala večino evropskih, sredozemskih in severnoameriških pristanišč.
Nenaden konec in vztrajanje kljub oviram
Jolandina in Savina pomorska pot se je nenadoma končala z odlokom oblasti leta 1952, ki je prepovedoval zaposlovanje žensk na ladjah. Jolandino pomorsko življenje se je takrat končalo. Vrnila se je domov na Nabrežino, česar je bil še najbolj vesel njen oče. Kasneje se je poročila s pomorščakom, kapitanom dolge plovbe, ki ga je spoznala na svoji zadnji plovbi na ladji Titograd.
Sava pa se ni kar tako vdala. Njena hči Tamara Kaluža pripoveduje, da se je mama takrat počutila prizadeto in pisala Jovanki Broz. Pismo je očitno prišlo v prave roke, saj je Sava kasneje še plula. Čeprav se je razočarana za več let zaposlila v komerciali Jugolinije na Reki, je po letu 1957 znova plula kot častnica in poveljnica na motornih čolnih Pinko Tomažič in Lubnik ob slovenski obali. Njena zadnja, 13 mesecev dolga plovba je bila z ladjo Bled, na kateri je kot ladijska komisarka skrbela za potnike in osebje. Leta 1963, ko je postala mama, je svoj pomorski poklic za vedno obesila na klin. Na morju je skupaj preživela tri leta in devet mesecev, z njim pa je ostala povezana, saj je bila vse do upokojitve zaposlena v komerciali Splošne plovbe.
Sčasoma je vendarle, tako kot Jolanda, priznala, da na morje ne gleda več tako romantično kot v mladih letih.
Zapuščina in pogled v prihodnost
Sava in Jolanda sta ostali povezani vse življenje. Zapustili sta obsežno zapuščino dnevnikov, fotografij, pisem in drugih dokumentov ter spominov na prvi slovenski pomorščakinji, ki sta orali ledino. Danes so ženske lahko kapitanke, pomorščakinje, poveljnike ladij, ne le trgovskih, temveč tudi vojaških.
Zgodovinarka dr. Nadja Terčon iz Pomorskega muzeja Sergeja Mašere v Piranu razkrije podatek, da je v Sloveniji od leta 1958 pa do danes na ladjah Splošne plovbe plulo 25 pomorščakinj. V Luki Koper se je leta 2019 zaposlila tudi prva žerjavistka. Kljub temu se še vedno rado zgodi, da na ženske na palubi marsikdo pogleda z nejevero. Primer nedavne blokade Sueškega prekopa, ko je prva egiptovska kapitanka Marwa Elselehdar le z grozo spremljala širjenje lažnih novic, da je prav ona kriva za nesrečo, bržkone prav zato, ker je ženska in še mlada, kaže, da pot do polne enakopravnosti na nekaterih področjih še ni povsem končana.
Slovensko morje: Bogastvo, ki ga je treba ohranjati
Slovensko morje, ki predstavlja približno tretjino površine celotnega Tržaškega zaliva, je dom številnim živalskim vrstam, med katerimi najdemo ribe, leščurje, rakovice, lignje, sipe, morske konjičke, meduze, morske želve, hobotnice, delfine ter občasno tudi morske pse, ki pa človeku niso nevarni. Velike pliskavke (Tursiops truncatus) so edina stalno prisotna vrsta delfinov v Slovenskem morju in širšem severnem Jadranu, saj jih približno 150 stalno prebiva v Tržaškem zalivu.
Morsko dno je pretežno peščeno, ob obali pa tudi kamnito in ponekod prekrito z morsko travo. V Slovenskem morju se nahaja tudi več ladijskih razbitin, od katerih je najbolj znana in obiskana razbitina italijanske oceanske linijske ladje SS Rex, ki se nahaja ob obali med Izolo in Koprom.
Na skrajnem robu Debelega rtiča je ohranjena značilna obala Slovenske Istre - flišni klif. Tamkajšnje prepadne stene so visoke od 12 do 21 metrov in imajo različno geomorfološko in vegetacijsko podobo. Naravni spomenik Rt Madona je znan po izredno pestrih podvodnih rastlinskih in živalskih vrstah. Zaradi svoje lege pri Piranu je eden najizrazitejših, najdostopnejših in tudi dokaj ogroženih delov Slovenskega morja.
Naravni rezervat Strunjan obsega severno obalo Strunjanskega polotoka ter pripadajoči 200 metrski pas obalnega morja. Na prepadnih stenah klifov so izjemni geološki in geomorfološki pojavi - plasti laporja in peščenjaka, spodmoli in prelomi.
Najgloblja točka slovenskega morja se nahaja 300 m severozahodno od rta Madona v Piranu in meri 38 metrov globine.
Macedonia: Last Project Of The Comintern [English Subs] • Bulgarian Documentary
Geografski pomen slovenskega morja
Najbolj prometno obremenjen del slovenskega morja je Koprski zaliv, ki predstavlja pot v Luko Koper, edino slovensko tovorno pristanišče. Na severu in zahodu slovensko morje meji na Italijo, na jugu pa na Hrvaško v Piranskem zalivu. Slovensko morje je pretežno plitvo; v Piranskem zalivu morje doseže globino do 20 metrov, medtem ko v Koprskem zalivu doseže do 28 metrov globine.
Pristanišča, kot je Luka Koper, so ključnega pomena za svetovno gospodarstvo, saj skozi njih poteka velik del svetovne blagovne menjave. Še posebej je opazna rast razvoja pristanišč v Aziji, kjer se nahajajo nekatera največja in najbolj obremenjena pristanišča na svetu. Pristanišča imajo lahko širok okoljski vpliv na lokalno ekologijo in vodne poti, predvsem na kakovost vode. Hkrati pa so na pristanišča močno vplivajo spreminjajoči se okoljski dejavniki, ki jih povzročajo podnebne spremembe, saj je večina pristaniške infrastrukture izjemno občutljiva na dvig morske gladine in obalne poplave.
Kjer ni naravnih zaklonišč, so v morje postavljeni pomoli in valobrani, sezidani iz velikih skal in/ali utrjeni z betonom. Pristanišča imajo posebno opremo, s katero si pomagajo pri natovarjanju in raztovarjanju plovil. Žerjavi in hladilne naprave so lahko preskrbljeni s strani zasebnega interesa ali javnih teles. Po navadi so zraven pristanišč tudi drugi objekti pomorske industrije, kot so ladjedelnice in predelovalnice rib.