Gorska reševalna služba (GRS) Tržič ima bogato in dolgo zgodovino, ki sega vse do začetka 20. stoletja. Njen nastanek in razvoj sta tesno povezana s potrebami planincev in razvojem planinstva v okolici Tržiča. Skozi desetletja se je GRS Tržič iz skromne začetne organizacije razvila v sodobno reševalno enoto, ki je sposobna obvladovati najzahtevnejše gorske reševalne akcije.
Začetki in ustanovitev
Tržiška podružnica Slovenskega planinskega društva (SPD) je bila ustanovljena leta 1908 z 27 člani, ki se je kmalu povečalo. Z naraščajočim številom ljubiteljev gora je postajala vse bolj očitna potreba po organizirani gorski reševalni službi, ki bi skrbela za varnost na poteh in smučarskih terenih v okolici Tržiča. Kljub temu se je ustanovitev reševalnega odseka zavlekla še za nekaj let. V tem času so se v gorah okoli Tržiča že zgodile nekatere nesreče. Nadislav Salberger je zabeležil, da so leta 1927 ob otvoritvi Doma na Kofcah za prenos ponesrečenca z zlomljeno nogo poklicali gasilce. Leta 1932 se je na Zelenici smrtno ponesrečil Petra Krajnerja, puškarja iz Borovelj, ki so ga v dolino spravili avstrijski orožniki.
Pobudo za ustanovitev plezalnega odseka je dala velika smučarska nesreča pod Škarjevim robom na Storžiču. Številne reševalne ekipe iz Jesenic in bivše jugoslovanske vojske so s svojo aktivnostjo vzbudile željo tudi pri tržiških planincih in smučarjih po lastni reševalni ekipi, lastni gorski reševalni službi in sposobnih plezalcih-alpinistih. Tako je bila Gorska reševalna služba v Tržiču dejansko ustanovljena leta 1937. Za prvega načelnika reševalnega odseka je postal Avgust Primožič.
Predvojno delovanje in vojna
Pred vojno je bilo za podružnico SPD Tržič značilno tesno sodelovanje med reševalnim in plezalnim (alpinističnim) odsekom. Kljub temu so se soočali s precejšnjimi težavami zaradi nezadostne opreme. Pisemska korespondenca iz tega obdobja priča o prošnjah za vzorce vrvi in prošnjah za analogen popust pri nakupu materiala, kot ga je imelo podjetje Skala. Kline so izdelovali doma, odobren pa je bil nakup vsaj osmih karabinerjev.
Z odlokom nemške državne policije 24. aprila 1941 je morala podružnica SPD Tržič prenehati z delovanjem, s čimer je zamrla tudi organizirana dejavnost alpinistov in gorskih reševalcev v Tržiču. Med vojno so v vrstah narodnoosvobodilne vojske življenje izgubili trije tržiški gorski reševalci: Maks Debevc, Rok Kramar in Stanko Poljanšek. Med vojno sta pogoreli tudi Koča na Zelenici in Dom na Kofcah.
Obnovljena dejavnost po vojni
Z obnovitvijo dejavnosti Planinskega društva Tržič po osvoboditvi je oživelo tudi delo gorskih reševalcev. V povojnih letih niso imeli večjih nesreč. Tekom zime so rešili smučarja z zlomljeno ključnico, poleti pa so iskali pogrešane planince na Košuti, ki pa so se očitno pretihotapili preko meje. Bujni povojni čas je prinesel tržiškim reševalcem že prenekatero "mejaško" akcijo.
Pomemben projekt v tem obdobju je bila gradnja bivaka v severni steni Storžiča, ki je bil dokončan leta 1948. Gonilne sile gradnje so bili prav alpinisti - gorski reševalci.
Ključni dogodki in reševalne akcije
Februar 1960: Obsežna reševalna akcija v KošutiEna najobsežnejših reševalnih akcij GRS v Tržiču je potekala od 8. do 10. februarja 1960 v Košuti. Trinajst tržiških reševalcev je iskalo Avstrijca Otmarja Schafferja iz Celovca. To je bilo prvo reševanje tržiške postaje na domačem območju skupaj z reševalci iz Avstrije (ABW). V tej akciji se je prvič izvajalo tudi iskanje z avionom in helikopterjem.
13. december 1962: Snežni plaz na ZeleniciSnežni plaz na Zelenici je zasul dve skupini graničarjev, ki sta se srečali na plazovitem terenu na graničarski poti. V snegu sta izgubila življenje dva mlada graničarja jugoslovanske vojske.
1964: Začetek obratovanja žičnice na ZeleniciZ začetkom obratovanja žičnice na Zelenici se je dejavnost tržiške postaje GRS razširila na reševalno službo na smučišču. Zaradi zahtevnosti smučišča in skromne varnostne opreme je bilo nezgod smučarjev veliko (leta 1966 kar 109). Člani postaje so nudili strokovno pomoč rednim enotam jugoslovanske vojske pri umetnem proženju snežnih plazov.
1972: Reševalna akcija na gori Šamzon (Jemen)Sedemdeseta leta so se za tržiško postajo GRS začela s posebno reševalno akcijo na gori Šamzon nad Adenom v Jemenu. Konec marca 1972 se je tam zrušilo letalo ljubljanske Inex Adrie. Sedem tržiških reševalcev in eden iz Kranja, pod vodstvom Antona Kralja, je opravilo težavno in žalostno delo.
11. januar 1977: Snežni plaz iz BegunjščiceŠtirideset let po Storžiški nesreči se je zgodila druga največja nesreča v snežnih plazovih v tržiški okolici. Pod Zelenico je v snegu umrlo šest dijakov Iskrinega šolskega centra iz Kranja in dva njuna učitelja. Tržiškim reševalcem so se pridružili kolegi iz Bohinja, Kranja, Kamnika, Ljubljane, Radovljice in Jesenic. Kljub izredno težkim razmeram in požrtvovalnim prizadevanjem jim življenj ni uspelo rešiti.
Razvoj in sodobno delovanje
V osemdesetih letih je jedro postaje tvorilo tržiško alpinistično društvo, ki je postajalo vse bolj aktivno v jugoslovanskih alpinističnih odpravah v tuja gorstva. Po uspešno osvojenem vrhu Jalung Kang v Himalaji 23. aprila 1985 se je tam smrtno ponesrečil Borut Bergant.
Edina reševalna akcija GRS v času vojne za Slovenijo se je zgodila 3. julija 1991 v Medvodah, ko so pomagali težko ponesrečenemu gozdnemu delavcu v strmi grapi. V junijskih in julijskih dneh leta 1991 so se številni člani postaje sicer udeleževali vojaških aktivnosti v vrstah Teritorialne obrambe, kjer so s svojim znanjem gorskega sveta pomagali soborcem.
Leta 1994, ob 55-letnici delovanja, so od Ministrstva za obrambo prejeli v uporabo brunarico na planini Šija, ki je nekoč pripadala objektom nekdanje stražnice. Pred novim letom 1994 so pomagali hudo opečenemu dekletu na planini Šija, pri čemer je prvič sodeloval helikopter Slovenske vojske.
Varnost v gorah in nasveti
GRS Tržič se zaveda pomena preventivnega delovanja in izobraževanja. Zato redno opozarjajo na ključne vidike varnosti v gorah:
- Primerna obutev: Poškodbe nog, zlasti gležnjev, so med najpogostejšimi poškodbami v gorah. Priporočajo uporabo obutve, ki pokriva gleženj, zlasti na zahtevnejših poteh.
- Zdravstvena pripravljenost: Srčna kap je eden najpogostejših vzrokov smrtnih poškodb v gorah. Opozarjajo, da se ljudje s srčnimi boleznimi, povišanim krvnim tlakom ali po srčnih operacijah izogibajo visokim goram in se posvetujejo z zdravnikom. Izogibati se je treba tudi planinskim turam v vročem in soparnem vremenu.
- Zaščita glave: Poškodbe glave so zelo pogoste. Priporočajo uporabo čelade, zlasti na poteh, kjer obstaja nevarnost padajočega kamenja.
- Načrtovanje ture: Pred vsako turo je priporočljivo izdelati načrt izleta, določiti približen čas povratka in o tem obvestiti domače ali pustiti sporočilo. Pred turo je treba preučiti planinske karte in vodnike.
- Sledenje poti: Med turo je priporočljivo puščati sled, kje smo hodili in do kam smo prišli, na primer z vpisi v vpisne knjige na planinskih postojankah in vrhovih.
- Oprema in znanje: Na zahtevnih poteh je priporočljiva uporaba varnostnega (plezalnega) oprtnika in sistema za samovarovanje. Na zahtevne ture ne hodimo sami. Svetujejo vključitev v planinske šole, tečaje varne hoje v gore ali alpinistične šole ter pridobivanje izkušenj na lažjih turah.
- Skupinsko gibanje: Ko gremo v gore v skupini, se nikoli ne ločimo od skupine in hodimo vedno skupaj.
- Informiranje o poteh: Na zahtevnih poteh je treba upoštevati, da so poti in varovala lahko poškodovana. Planinci se morajo informirati o dejanskem stanju poti in markacij. Podatke o poškodbah poti ali varoval je treba sporočiti Planinskemu društvu Tržič.
- Mobilni telefoni: Mobilni telefoni lahko v primeru nesreče skrajšajo odzivni čas reševalcev. Vendar je treba upoštevati, da pokritost gorskega sveta s signalom ni popolna.
- Obveščevalne točke: V primeru, ko telefon ne deluje ali ni signala, lahko pisno sporočilo o nesreči prispe do obveščevalnih točk, ki so označene s znakom GRS (planinske postojanke, visokogorske kmetije, policijske postaje).
Pomen GRS Tržič
Gorska reševalna služba Tržič je nepogrešljiv del varnosti v naših gorah. Njena zgodovina priča o predanosti in požrtvovalnosti njenih članov, ki so skozi desetletja reševali življenja in pomagali ponesrečenim. S svojim strokovnim znanjem, izkušnjami in sodobno opremo so pripravljeni na soočanje z najrazličnejšimi izzivi, ki jih prinaša gorsko okolje. Njihovo delo ni le reševanje, temveč tudi pomemben prispevek k preventivi in izobraževanju obiskovalcev gora, kar posledično vodi k večji varnosti za vse.
