Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, ki domuje v baročnem Cekinovem gradu v ljubljanskem parku Tivoli, predstavlja ključno institucijo za razumevanje slovenske preteklosti od začetka 20. stoletja do današnjih dni. Muzej sistematično zbira, hrani, raziskuje in predstavlja bogato zbirko gradiv, ki osvetljujejo ključna obdobja slovenskega naroda, vključno z obema svetovnima vojnama, medvojnim obdobjem, časom socializma ter nastankom in razvojem samostojne države. S svojim delovanjem na področjih kulture, izobraževanja in raziskovanja ter sodelovanjem z drugimi sorodnimi ustanovami, muzej ne le ohranja nacionalno dediščino, temveč jo tudi aktivno približuje javnosti skozi raznolike razstave in pedagoške programe.
Zbirke in razstave: Arhiv slovenske identitete
Zbirka Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije obsega širok spekter gradiva, ki vključuje predmete, arhivsko in knjižno gradivo, likovna dela ter fotografije, ki so neposredno povezani z novejšo slovensko zgodovino. Poleg stalnih razstav, ki nudijo poglobljen vpogled v ključna zgodovinska obdobja, muzej redno pripravlja tudi občasne razstave, ki osvetljujejo specifične teme, dogodke ali osebnosti. Te občasne razstave pogosto nastanejo v sodelovanju z drugimi nacionalnimi in mednarodnimi institucijami, kar omogoča širši kontekstualizacijo in medsebojno obogatitev raziskovalnih pristopov.
"Preživeti in pričati: Likovno ustvarjanje v taboriščih" - Sreda, 26. november 2025, ob 18. uri
Eden od pomembnih projektov muzeja je razstava "Preživeti in pričati: Likovno ustvarjanje v taboriščih", ki bo odprta v sredo, 26. novembra 2025, ob 18. uri. Ta razstavni projekt, ki je nastal v sodelovanju med Musée de la Résistance et de la Déportation de Besançon (MRDB) v Franciji in Muzejem novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS), stremi k vzpostavitvi dialoga med likovnimi deli, ustvarjenimi v okoliščinah deportacije, ki presega meje, jezike in nacionalne spomine.
Umetniško ustvarjanje v nacističnih koncentracijskih taboriščih je bilo izjemno težko, skoraj nemogoče. Razstava predstavlja izbor likovnih del - risb, skic in ročno izdelanih predmetov - ki pričajo o nepredstavljivih razmerah, v katerih so nastala. Ta dela niso le umetniški izrazi, temveč predvsem dokazi o tem, da je ustvarjalnost postala ključen način preživetja, ohranjanja identitete in tihega odpora proti popolni dehumanizaciji.
Poseben poudarek razstave bo namenjen "Taboriščnemu taroku" umetnika Borisa Kobeta, ki je nastal leta 1945 ob osvoboditvi nacističnega taborišča Allach. Ta izjemni likovni in dokumentarni zapis je bil leta 2022 uvrščen na Nacionalno listo Spomina sveta UNESCO, kar potrjuje njegovo izjemno zgodovinsko in kulturno vrednost. "Taboriščni tarok" celostno predstavi taboriščno izkušnjo, kjer je posameznik, ne glede na poreklo, ujet v kruto kolesje koncentracijskega sistema. Serija kart skozi osebno izkušnjo prikazuje strukturo, hierarhijo in delovanje nacističnih taborišč, hkrati pa nas približuje človeškosti tistih, ki so v njih trpeli.
V okviru projekta bo potekal tudi strokovni posvet raziskovalcev in muzealcev, ki se ukvarjajo z dediščino ustvarjanja v koncentracijskih taboriščih. Razstava bo na ogled med 27. novembrom 2025 in 22. marcem 2026.
Zbornik "Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč" - Petek, 17. oktober 2025, ob 11. uri
Ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne je MNSZS izdal zbornik "Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč". Predstavitev zbornika bo potekala v petek, 17. oktobra 2025, ob 11. uri v Cekinovem gradu. Zbornik, ki ga je souredila muzejska svetnica MNSZS dr. [ime sourednice], predstavlja pomemben prispevek k razumevanju nacističnega taboriščnega sistema skozi predstavitev znanih in manj raziskanih tem ter pripovedi posameznikov. Z geografsko raznolikostjo zgodb se razkriva širina vpetosti v kolesje nacističnega sistema in kartiranje dogodkov. Besedila je prispevalo 16 institucij in pet posameznikov, skupaj je objavljenih 45 člankov. Prispevki odpirajo številne nove teme in zastavljajo vprašanja, ki bodo vodila k nadaljnjim raziskavam. V ospredje postavljajo tudi posameznike, ki sicer niso bili internirani v koncentracijskih taboriščih Tretjega rajha, a so bili del nacističnega taboriščnega sistema ali žrtve preganjanja. Publikacija prinaša širok nabor prispevkov, ki združujejo osebne zgodbe, dokumente, ego-dokumente ter muzejske predmete iz zbirk slovenskih muzejev.
Osrednji del dogodka bo predaja osebnega predmeta nekdanjega taboriščnika Franca Ribiča - žepne ure, ki jo hrani Arhiv Arolsen. Ob prihodu v taborišče so morali interniranci oddati vse svoje stvari, med njimi tudi osebne predmete. Čeprav v arhivu shranjeni predmeti nimajo materialne vrednosti, imajo za družine žrtev izjemen čustven pomen. Eden takih primerov vračila je tudi primer družine Olivije Onič, katerih potomce so v arhivu s pomočjo Rdečega križa Slovenije našli in jim vrnili njen osebni predmet. Na dogodku bosta spregovorili Floriane Azoulay, direktorica Arhiva Arolsen, in mag. Nataša Robežnik, direktorica MNSZS.
Arhiv Arolsen, ki je najobsežnejši svetovni arhiv o žrtvah in preživelih v času nacionalsocializma, vsebuje podatke o približno 17,5 milijona ljudi in spada v Unescov Spomin sveta. Njegovo gradivo je pomemben vir za proučevanje in je v veliki meri objavljeno tudi na spletu. Arhiv hrani tudi predmete, ki so jih odvzeli posameznikom ob prihodu v taborišče. Ti predmeti, ki običajno nimajo zgolj materialne, temveč predvsem čustveno vrednost za družinske člane, predstavljajo pomemben del zgodovinskega spomina. Arhiv Arolsen trenutno hrani še okoli 2.500 osebnih predmetov, ustanova pa si še vedno prizadeva, da bi predmete vrnila žrtvam ali njihovim najbližjim sorodnikom. Vendar pa je to vedno težje, saj gre za tekmo s časom pri izsleditvi družin nekdanjih taboriščnikov.
Omogočanje dostopa do arhivov holokavsta vsem | Zapisi spomina | Predniki
"Socialno delo: prepotrebno in vedno nebodigatreba" - Razstava o zgodovini socialnega dela - Torek, 30. september 2025, ob 18. uri
V torek, 30. septembra 2025, ob 18. uri, bo v Cekinovem gradu potekalo odprtje razstave "Socialno delo: prepotrebno in vedno nebodigatreba. Socialno delo v socialistični Jugoslaviji in Republiki Sloveniji 1952-2025". Razstava, ki jo organizira Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije v sodelovanju s Fakulteto za socialno delo in SAZU, obeležuje 70. obletnico izobraževanja za socialno delo v Sloveniji. Odprl jo bo minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Luka Mesec.
Socialno delo se je v Sloveniji začelo razvijati v petdesetih letih prejšnjega stoletja, sprva kot pomoč ljudem v stiski in podpora pri uresničevanju ciljev socialne politike, hkrati pa tudi kot znanstvena disciplina. Razstava prinaša pregled razvoja socialnega dela v različnih obdobjih, od socialnega skrbstva po prvi svetovni vojni, prek začetkov socialnega dela v času socializma, pa vse do nadaljnjega razvoja v samostojni Sloveniji.
Po prvi svetovni vojni so na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Srbije začele nastajati ustanove socialnega skrbstva, njihov razvoj pa je bil tesno povezan z gibanji za politične in socialne pravice žensk. Pomemben pečat je v tem obdobju pustila Alojzija Štebi (1883-1956), ena vodilnih socialnih reformatork in političark medvojnega časa, ki se je zavedala, da so politične pravice žensk neločljivo povezane s socialnimi reformami.
Po drugi svetovni vojni je socialno delo prevzela država, ki se je opirala predvsem na prostovoljno delo žensk. Razstava se dotika tudi dojemanja socialnega dela v obdobju socializma, ko je bilo to prilagojeno ideološkim usmeritvam in družbenim razmeram, ki niso bile vedno v korist ljudem v stiski. V petdesetih letih pa je Jugoslavija, zahvaljujoč prizadevanjem določenih posameznic in posameznikov, kot prva socialistična država uvedla formalno izobraževanje za socialne delavce. V Sloveniji so razvoj nove stroke zaznamovale pionirke Nika Arko, Katja Vodopivec in Marija Jančar. Leta 1955 je bila ustanovljena Višja šola za socialne delavce, ki je s povezovanjem teorije in prakse prispevala k oblikovanju sodobnejših konceptov stroke. V reviji Naša žena je Nika Arko istega leta zapisala, da je namen šolanja »vsem potrebnim državljanom nuditi tako pomoč, da jih ne ponižuje, temveč jih dviga in jim daje zavest, da so zaradi svoje napake ali oslabelosti še vedno ljudje, ki po svojih močeh družbi še vedno lahko koristijo«.
Od sedemdesetih let dalje se je socialno delo postopoma demokratiziralo, krepila se je enakost spolov, v devetdesetih letih pa so se začele pomembne spremembe na področju pravic ljudi, ki so živeli v institucijah. Avtorica razstave je dr. Darja Zaviršek, redna profesorica na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani in predstojnica katedre za področje socialnega vključevanja in pravičnosti. Ob razstavi je zapisala: »V okoliščinah zgodovinskega revizionizma, ki vse, kar se je razvilo v obdobju socializma, vidi kot ostanke »starega« in »slabega«, so ljudje tudi na socialne delavke začeli gledati s predsodki. Po državah nekdanje Jugoslavije so postale pogoste tarče medijskih napadov. Socialno delo je bilo v socialističnih družbenih pogojih sprejeto z nezaupanjem, češ da gre za tujek iz Zahoda, po letu 1991 pa so ga videli kot usedlino socialistične preteklosti. Ne nujno iste, prišle so nove skupine ljudi, ki so bile potisnjene na obrobje in strukture zatiranja so ostale.« Razstava bo v preddverju Viteške dvorane na ogled do 23. februarja 2026.
Stanko Oražem: S fotoaparatom od Galicije do Tirolske, 1914-1918 - Četrtek, 21. avgust 2025, ob 18. uri
Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije vabi na odprtje razstave "Stanko Oražem: S fotoaparatom od Galicije do Tirolske, 1914-1918", ki bo potekalo v četrtek, 21. avgusta 2025, ob 18. uri. Oražem je dogajanje med prvo svetovno vojno ovekovečil kot izjemen ljubiteljski fotograf, ki je s pretanjenim estetskim čutom presegel dokumentarno raven vojnega zapisa. Njegove fotografije nudijo vpogled v vojno realnost, ki jo je doživljal kot vojak na fronti.
Predstavo o njegovem vojaškem delu in odgovornosti dobimo v odlomku njegovega pisma z dne 21. junija 1917 gospe Arkovi v Ribnico: »Tu pri nas je vihar, ki ga ni bilo še nikdar takega. Mislim, da se je veter od Soče sem obrnil. Naši dečki vozijo dan in noč na najvišje hribe vedno v nevihti tako, da so se že marsikateremu »kula« potrla - seve ne po njegovi krivdi. Jaz sem sedaj najmočnejši skupinski poveljnik.« Med ljubiteljskimi vojnimi fotografi ima Stanko Oražem posebno mesto, ne le zaradi obsega njegove fotografske zapuščine, ampak zaradi fotografske kakovosti njegovih posnetkov, saj je prepoznavne značilnosti fotografije vojnega časa nadgradil s pretanjenim čutom za kompozicijo, svetlobo in izraz. Njegovo delo predstavlja dragocen dokumentarni in umetniški prispevek k razumevanju izkušenj slovenskih vojakov v prvi svetovni vojni.
Janez Korošin: Pot k Luči - Občasna fotografska razstava
Občasna fotografska razstava Janeza Korošina "Pot k Luči" je nastala ob avtorjevem jubileju - praznovanju 90. rojstnega dne. Njegova dela so bila predstavljena že na številnih razstavah, v glavni tok slovenske fotografije pa jih je umestil dr. Primož Lampič z monografijo "Janez Korošin. Ljudje in krajine: črno-bele fotografije 1960-2020".
Razstava "Pot k Luči" prikazuje versko tematiko na krajinskih in žanrskih fotografijah, ki v takšnem kontekstu niso bile še nikoli razstavljene, a so v Korošinovem ustvarjanju obsežno zastopane. Za razliko od njegovih sodobnikov v Korošinovi fotografski zapuščini najdemo marsikateri motiv, povezan s slovensko katoliško tradicijo; te podobe so nastajale spontano, kot odraz avtorjevega osebnega verskega prepričanja. Korošinovi upodobljenci, kot je poudaril že njegov klubski kolega Tihomir Pinter, »izdajajo /…/ avtorja, ki zna ujeti človekovo dušo«. Tovrstne motive lahko najdemo med rakovniškimi romarji, ki jih je Korošin s fotoaparatom pogosto spremljal na zadnjo nedeljo v mesecu maju. Tedaj se verniki zberejo ob cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku, kjer poteka vsakoletni romarski shod. Korošin ga je redno obiskoval in v množici iskal motive, ki so sicer značilni za njegov umetniški izraz: rad je fotografiral starejše ljudi, pri čemer jih je vedno izbral premišljeno, saj je na posnetku želel poudariti njihovo notranje občutenje ob prisostvovanju dogodku.
Kot se spominja Korošin: »Za tovrstne prizore sem rad uporabil teleobjektiv, sicer pa sem znal narediti tako, da za množico nisem bil moteč. Včasih morda le za duhovščino,« se namuzne. »Iz kakšne zagate, ki se je zgodila le sem in tja, me je potem reševal domači župnik, kajti veliko oseb s fotoaparatom na verskih obredih ali romarskih shodih v sedemdesetih ali osemdesetih letih res ni bilo.« Korošin se je rad udeležil tudi prvomajskega praznovanja na Rožniku, ki ga šteje za motivni protipol rakovniškemu romarskemu shodu. Fotografiranja obeh dogodkov se je loteval s fotoreporterskim pristopom; oseb nikoli ni nastavljal, temveč jih je posnel kar tako, »mimogrede«, a vendar ravno takrat, ko je lahko najbolje ujel sporočilnost videnega. Z izostrenim občutkom za likovne linije in svetlobo je Korošin fotografiral tudi pokrajino, največkrat v okolici Ljubljane in ponekod na Gorenjskem, zlasti v bohinjskem koncu, od koder je bila doma njegova žena. Rad je fotografiral predvsem manjše cerkvice, kapelice ali božja znamenja. Na višjih vzpetinah slovenskega podeželja pogosto najdemo cerkve, kar radi, kot je v omenjeni monografiji zapisal dr. Primož Lampič, »nekoliko popreproščeno enačimo s Slovenijo kot celoto. Idilika, ki jo vzbuja pogostost pojava, je zlasti oživela v časih, ko je Slovenija iskala svojo samostojno pot.« Vsekakor so cerkvice na vrhovih vzpetin za prebivalstvo, ki je živelo v njihovi okolici, pomenile duhovno središče: »Zdi se mi, da božjepotna znamenja, kapelice ali manjše cerkvice nosijo v sebi veliko večji domoljubni naboj kot tiste večje, zato sem jih tudi rajši ujel v objektiv. Vsa ta sakralna dediščina slovensko pokrajino resnično bogati in ji daje poseben pečat,« je povedal fotograf. Predvsem na Korošinovih krajinskih fotografijah lahko najdemo temeljne značilnosti njegovega ustvarjanja v jasno izraženem dramatičnem realističnem tonu. Ta se kaže s poudarjeno uporabo temnega toniranja in pričevalnostjo motivov. Dragoceno fotografsko zapuščino Janeza Korošina, skoraj tisoč črno-belih fotografij razstavnega formata in šest map z negativi, hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije od 2. novembra 2023. Njegov avtor je ob tem dejal: »Zagotovo bi naredil še več fotografij, če bi se tedaj bolj zavedal časa, v katerem sem živel.« Janez Korošin (* 12. avgust 1935, Ljubljana) se je v fotografiji prvič preizkusil v Fotoamaterskem društvu Ravne na Koroškem, ko se je s šestnajstimi leti zaposlil v tamkajšnji železarni. Po končanem šolanju se je leta 1958 kot kemijski tehnik zaposlil v spektroskopskem laboratoriju Instituta “Jožef Stefan”. Tam se je srečal z Marjanom Smerketom, fizikom in odličnim ljubiteljskim fotografom, ki je Korošina še dodatno navdušil za fotografijo ter postal njegov vzornik in dober prijatelj. Po posredovanju brata Franca in prijatelja Vladimirja Furlana, poklicnega fotografa, se je Janez Korošin leta 1966 včlanil v Fotoklub Ljubljana. Svoje fotografije je tedaj začel aktivneje razstavljati in v amaterski fotografiji je dosegel naziv »ekscelenca FIAP«, ki ga podeljuje Mednarodna zveza za fotografsko umetnost. Vseskozi je deloval v klubskem oziroma društvenem okolju: po združitvi Fotokluba Ljubljana s Fotogrupo Šolt (1968) v Fotogrupo Ljubljana - ŠOLT, od leta 1994 v Foto skupini Moste, leta 1997 je bil sprejet v Društvo fotografov Slovenije; leta 2003 se je včlanil v Fotoklub Ljubljana, v katerem deluje še danes.
Muzejska dejavnost in izobraževanje
Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije deluje na področjih kulture, izobraževanja in raziskovanja ter se pri tem povezuje z drugimi sorodnimi ustanovami. Zgodovinski začetki muzeja so povezani z ustanovitvijo Znanstvenega inštituta leta 1944. Ko je vlada LR Slovenije inštitut ukinila, je bil leta 1948 ustanovljen Muzej narodne osvoboditve. Leta 1951 se je muzej preselil v Cekinov grad, kjer je bila leta 1955 odprta prva razstava.
Del muzejskega programa so tudi pedagoške dejavnosti, ki so namenjene izobraževanju otrok, mladih in odraslih. Med takšnimi dejavnostmi je bil tudi obisk muzeja na Dunaju med 22. in 24. aprilom 2024, kjer je muzej za slovenske otroke in mladostnike pripravil dve delavnici: "Kaj sta počela babica in dedek, ko sta bila mlada" in "Dešifriranje sporočil". Prva delavnica spodbuja gibalne spretnosti, petje in otroško ustvarjalnost skozi stare igre, medtem ko druga delavnica učence in dijake seznani z nemškim šifrirnim strojem Enigmo, njegovo zgodovino in kriptografskimi značilnostmi.
Muzej je zaprt ob državnih praznikih, razen 8. februarja, 27. aprila in 25. junija.
Vlada Republike Slovenije: Ustava, struktura in zgodovina
Vlada Republike Slovenije je ustavno definirana kot izvršni organ oblasti in najvišji organ državne uprave. Po ustavi izvaja politiko, ki jo z določili določi Državni zbor. Le-ta potrjuje ali zavrača zakone, ki jih predlaga vlada. Vlada tako v skladu z ustavo, zakoni ter drugimi splošnimi akti državnega zbora usklajuje, usmerja in določa izvajanje politike države. Izdaja predpise in pravne, ekonomske, politične, finančne in druge ukrepe, ki so potrebni za razvoj države. V Evropski uniji, njenem parlamentu in njeni komisiji predstavlja in zastopa Republiko Slovenije in interese njenih državljanov. Vlado vodi predsednica ali predsednik vlade.
Slovenija je v obdobju svoje samostojnosti imela 14 vlad, ki jih je vodilo osem predsednikov in ena predsednica vlade. Predsednik, ki ga predlaga predsednik vlade in potrjuje Državni zbor, izbere »svojo« ministrsko ekipo, ki jo mora ponovno potrditi Državni zbor. Vsak minister je odgovoren za del državne uprave (ministrstvo) in deluje kot svetovalec vlade.
1. vlada: Vlada Lojzeta Peterleta (16. maj 1990-15. maj 1992)
Prvo slovensko vlado je po zmagi na volitvah sestavljal t. i. Demos. Le-ta je zmagal na volitvah in s tem dobil legitimno pravico prevzema oblasti. Dogovor med strankami, ki so ga sklenile pred volitvami, je določal, da bo vodenje pripadlo na volitvah najuspešnejši stranki, ki je bila SKD. Vlado, ki se je takrat še imenovala Izvršni svet, je skupščina imenovala 16. maja 1990. Vlado je sestavljalo 23 ministrov (med njimi 2 ženski), med katerimi so bili tudi trije podpredsedniki vlade, in predsednik vlade Lojze Peterle. Večina ministrov, ki so takrat še nosili naziv sekretarjev, je bila članov Demos, trije pa so prihajali iz vrst ZKS-SDP, ki pa so v vladi nastopali kot neodvisni in s svojo stranko niso imeli opravka. Predsedovanje skupščini je prevzel dr. France Bučar, član SDZ.
Prva slovenska vlada se je soočila z osamosvojitvenim procesom in posledično z desetdnevno vojno. Ko je samostojnost postala realnost, je vezivo, ki je povezovalo stranke koalicij, začelo popuščati in v napetih razmerah so se zaostrili tudi odnosi v koaliciji. Zaradi političnih razlik se je Demos na predzadnji dan leta 1991 na sestanku v Dolskem pri Ljubljani razpustil. Februarja 1992 je na vrsto prišlo glasovanje o nezaupnici vlade. Stranke, ki so nezaupnico podpirale, so za novega premierja predlagale Marka Voljča, a glasovanje je bilo za predlagatelje neuspešno in Peterletova vlada je obstala. Stranke so se o novem morebitnem kandidatu pogovarjale naprej. Med prvimi možnimi kandidati je bil Jože Pučnik, hitro pa sta se oblikovala dva pola. Eden je za mandatarja podpiral in predlagal Igorja Bavčarja, LDS pa je predlagala svojega kandidata, ki je bil Janez Drnovšek. Bavčar je dobil še manj glasov kot Voljč, zato tudi to glasovanje ni bilo uspešno. Kot naslednji je na vrsto prišel Janez Drnovšek, ki pa je v parlamentu dobil podporo 126 poslancev, kar je zadoščalo za potrditev novega mandatarja.
2. vlada: Prva vlada Janeza Drnovška (15. maj 1992-25. januar 1993)
Drnovšek je postal novi mandatar. Vlado je nameraval sestaviti s skoraj vsemi parlamentarnimi strankami, na koncu pa jo je sestavil s t. i. malo koalicijo. Od strank, ki so v času Demosa predstavljale opozicijo, v novo koalicijo Drnovšek ni povabil le Stranke demokratične prenove, saj so nekateri člani nove koalicije menili, da bi le-ta morala biti sredinska. Skupščina je vlado, ki jo je poleg premierja sestavljalo še 22 ministric (če smo natančni, je ta bila zgolj ena) in ministrov, potrdila 15. maja 1992. Nova vlada se je soočila predvsem s sprejemanjem nove volilne zakonodaje. Po dolgotrajnih in trdih pogajanjih so stranke dosegle dogovor septembra 1992. Uveden je bil proporcionalni sistem z glasovanjem za posamezne kandidate po volilnih okrajih. Volilni prag za vstop v parlament je znašal 3 mandate. Prve volitve v Državni zbor so bile razpisane za 6. december 1992.
3. vlada: Druga vlada Janeza Drnovška (25. januar 1993-27. februar 1997)
Zmagovalka prvih državnozborskih volitev v samostojni Sloveniji je bila stranka LDS, ki je osvojila 23% glasov. Parlamentarni prag je prestopilo skupno 8 strank. Predsednik države Milan Kučan je za mandatarja predlagal relativnega zmagovalca volitev, ki je bil aktualni premier Janez Drnovšek. Slednji se je znašel pred zahtevno nalogo, saj je bil Državni zbor zelo razdrobljen, zato je bil primoran sestaviti raznorodno in široko koalicijo. Usklajevanja so bila dolga in naporna, na drugi strani pa si je bila različna tudi opozicija. Nekateri člani demokratov, ki so koalicijo kljub svoji opozicijski vlogi marsikdaj podpirali, so se tekom mandata celo pridružili LDS. Poleg tega pa je v slovenskem političnem prostoru prišlo do spora, ki odmeva še danes. Na eni strani sta bila premier Drnovšek in predsednik Kučan, na drugi strani pa takratni obrambni minister Janez Janša, član SDSS. Glavni kamen spotike je bil obrambni proračun in zakon o obrambi. Spor je dosegel vrelišče 21. marca 1994, ko je varnostni organ ministrstva za obrambo pri Depali vasi nasilno aretiral domnevnega vohuna, ki pa je bil tajni policijski sodelavec. Hitra medijska reakcija je sodu izbila dno in afera Depala vas je postala osrednji politični dogodek. Čeprav vse okoliščine niso bile takoj jasne, je premier predlagal razrešitev ministra. Za razrešitev je glasovala tudi opozicija. Na mestu obrambnega ministra ga je nasledil Jelko Kacin. Vlado je tako leta 1994, po aferi Depala vas, zapustila SDSS. Kljub viharju, ki ga je povzročila afera Depala vas, presenečenj za poslance in vladi ni bilo konec. Manj kot pol leta po razrešitvi ministra Janše je z mesta predsednika Državnega zbora odstopil Herman Rigelnik. Vse razprave, ki so spremljale aktualno dogajanje, so kazale realno stanje. Idejno-politična in družbena polarizacija po principu levo-desno je bila vse močnejša. Razprtije so postajale vse močnejše tudi med LDS in ZLSD, zadnji žebelj v krsto njunega sodelovanja pa je leta 1996 zabila razrešitev »sanatorja Tama«.
4. vlada: Tretja vlada Janeza Drnovška (27. februar 1997-7. junij 2000)
Predsednik države Milan Kučan je volitve za oblikovanje drugega sklica državnega zbora razpisal za 10. november 1996. Volitve je suvereno dobila vladna stranka LDS, ki je zbrala 27% glasov. Poslanci so se sestali na prvi seji 28. novembra 1996. Drugi mandat državnega zbora se je začel zelo burno. Parlament je bil razdeljen na polovico. Razmerje med poslanci t. i. desnice in strankami, ki so podpirale Drnovška, je bilo 45 proti 45. Predsednik države Milan Kučan je za mandatarja predlagal aktualnega premierja Janeza Drnovška. Seja se je začela dramatično in je bila hitro prekinjena, zaradi »tehničnih napak in prekoračitvi pooblastil glede sedežnega reda«. Novica se je, kljub svoji neverjetnosti, izkazala za resnično. Eden izmed poslancev se je usedel drugam, saj se je odločil zapustiti svojo poslansko skupino in pridružiti drugi. Potezo, ki v moderni slovenski politični zgodovini sedaj velja že za legendarno, je potegnil poslanec krščanskih demokratov Ciril Pucko. Z njegovim prestopom se je tehtnica prevesila v korist strank, ki so podpirale dotedanjega premierja. Drnovšek s prvim predlogom ministrov ni uspel, zato je poskusil v drugo. Predložil je listo kandidatov, ki so obetali veliko koalicijo med LDS in SLS, ki se jima je pridružil tudi DeSUS. Dotična stranka je od tega trenutka, z izjemo kratkotrajne vlade Andreja Bajuka, bila v vsaki vladi vse do danes (2020). Listo je podprlo 52 poslancev in Slovenija je dobila svojo četrto vlado. Navkljub optimizmu, ki ga je kazala sklenjena velika koalicija, je bilo jasno, da bo sobivanje njenih članic težko in polno potrebnih usklajevanj. Mnogokrat se je zdelo, da je SLS prej opozicijska kot koalicijska stranka. Eden izmed poglavitnih ciljev Slovenije je predstavljala pridružitev EU, za kar pa je bila potrebna sprememba ustave, kar je podprlo 85 poslancev. Zgolj pol leta pred rednimi državnozborskimi volitvami se je t. i. velika koalicija razletela na prafaktorje. Po dolgotrajnih dogovarjanjih med SLS in SKD o združitvi sta omenjeni stranki prišlo do soglasja o združitvi v eno stranko, ki ne bi bila del koalicije. Drnovšek ni čakal na razplet dogajanja, zato je prehitel koalicijske partnerje in sam predlagal menjavo odhajajočih ministrov z novimi. Na glasovanje je vezal zaupnico.
5. vlada: Vlada Andreja Bajuka (7. junij 2000-30. november 2000)
ZLSD in LDS sta se ogreli za predčasne volitve, medtem ko se je desnica ogrela za novega kratkotrajnega mandatarja. Združena SLS+SKD, ki je bila sedaj največja parlamentarna stranka, je za mandatarja predlagala Andreja Bajuka. Slednji ni prestal dveh glasovanj o potrditvi mandatarstva, zato so se obetale predčasne volitve. V tretje mu je šlo bolje in prejel je 46 glasov. Drame sicer ni bilo konec, saj ministrska ekipa ni bila potrjena, saj je bil parlament ponovno razdeljen na polovico. Od vsega začetka je bilo jasno, da bo vlada Andreja Bajuka kratkotrajna, saj je bilo do naslednjih volitev manj kot pol leta. Za nameček je vlada zabredla v prvo resno politično krizo že slab mesec po svojem nastopu. Vlada se ni mogla poenotiti pri vprašanju spremembe volilnega sistema, o katerem so se pred nastankom nove vlade sicer strinjale. Bajukova vlada je 13. julija 2000 sprejela sklep, da država nima veljavnega političnega sistema, kar je predsednik SLS+SKD Franc Zagožen razumel kot pritisk. Dotična stranka se je odločila presekati gordijski vozel in se je postavila na stran LDS, ZLSD, in DeSUS, s tem pa so omenjene stranke dosegle potrebno večino za uvedbo nekoliko spremenjenega proporcionalnega volilnega sistema. Vrelišče v vladi je doseglo vrhunec. Premier in Lojze Peterle sta SLS+SKD zapustila in ustanovila NSi, ki je nastopila že na naslednjih volitvah.
6. vlada: Četrta vlada Janeza Drnovška (30. november 2000-19. december 2002)
Na volitvah se je med zvezde izstrelila Drnovškova LDS, ki je osvojila kar 36,21% glasov, kar še danes velja za najvišji dosežen odstotek glasov katerekoli stranke na vseh dosedanjih volitvah v Državni zbor. Drnovšek se je odločil, da bo sestavil širšo koalicijo. Predsednik parlamenta je postal vodja ZLSD Borut Pahor. Drnovšek je 14. novembra 2000 podpisal koalicijsko pogodbo štirih strank: LDS, ZLSD, SLS+SKD in DeSUS. Kljub temu, da je do glasovanja vse teklo relativno mirno in da je LDS bila daleč najmočnejša stranka, s čimer se je obetalo bolj mirno vladanje, je na dan glasovanja o vladi že prišlo do prvih indicev, kakšno opozicijo je Drnovšek lahko pričakoval. Ob potrjevanju vlade ni bilo razdeljenih 90 glasovnic, pač pa samo 67, saj so poslanci SDS in NSi glasovanje obstruirali. Veliko prahu je dvignil akt, ki je določal umetno oploditev z biomedicinsko pomočjo. Razprava je zopet obudila ideološke in moralne razlike v parlamentu, zopet je bilo moč slišati nekaj bistroumnih izjav, ki so v javnosti bolj ali manj negativno odmevale še nekaj časa. V desetih letih samostojnosti je Slovenija delno politično tranzicijo opravila, vedno več pa je bilo govora o t. i. »nacionalnem interesu« v gospodarstvu. Dotična tema je bila deležna veliko razprav v DZ, velikokrat pa sta se soočila tudi Janez Drnovšek in »vodja« opozicije Janez Janša. Slednji je premierju očital zapostavljanje javnega interesa in neodzivnost ob prodaji slovenskih podjetij tujim vlagateljem. Sredi mandata je prišlo do spremembe na čelu vlade. Po več kot desetih letih vladanja se je predsednik vlade Janez Drnovšek odločil, da se umakne s položaja in poteguje za predsedniški položaj.
7. vlada: Vlada Antona Ropa (19. december 2002-3. december 2004)
Na polovici mandata je prišlo do pričakovane spremembe na čelu vlade. Novoizvoljeni predsednik države Janez Drnovšek je premiersko mesto prepustil »svojemu« finančnemu ministru Antonu Ropu, ki je bil na mesto potrjen 11. decembra 2002. Koalicija je ostala nespremenjena. Razhajanja med opozicijo in koalicijo so se kazala tudi pri potrjevanju Ropa kot novega premierja in njegove vlade. V parlamentu je veliko očitno letelo na del koalicije, ta pa svojemu kontrapodu ni ostala dolžna. Razhajanja so bila velika na večini področij, enotnost pa se je vendarle pokazala ob vprašanju vstopa Slovenije v EU in Nato. Kot zelo polemična se je v mandatu Antona Ropa izkazala debata o t. i. »izbrisanih«. Tematika sicer izvira iz samih začetkov osamosvajanja in vzpostavitve slovenske države, na »dnevni red« pa se je vrnila leta 2003, ko je ustavno sodišče določilo, naj jim vlada uredi status. Zakon je pristal v parlamentu in povzročil pravi vihar. Napetosti in razlike med obema poloma so se v letu 2004 le še stopnjevale, ne zgolj zaradi bližajočih se parlamentarnih volitev, pač pa tudi zaradi prvih slovenskih volitev v evropski parlament. Slovenci so prvič volili svojih takrat še sedem predstavnikov. Med temi so se znašli 4 poslanci tretjega sklica Državnega zbora, med katerimi je bil za tragičnega junaka označen predsednik parlamenta Borut Pahor, ki je bil izvoljen zahvaljujoč preferenčnemu glasu, ki ga je z zadnjega mesta na listi kandidatov svoje stranke (SD) izstrelil naravnost v Bruselj. Zadnje srečanje DZ je postreglo z noviteto, saj je opozicija interpelirala kar celotno vlado, kar je neformalni vodja opozicije Janez Janša označil za povsem normalen manever nadzora delovanja vlade in ocenjevanja le-tega. Razprava je bila povsem predvolilno obarvana, poslanci pa so se obmetavali z raznoraznimi obtožbami in oznakami.
8. vlada: Prva vlada Janeza Janše (3. december 2004-21. november 2008)
Četrte državnozborske volitve so potekale 3. oktobra leta 2004. »Volilni izidi niso bili nepričakovani, so pa pomenili idejni obrat«. Vodilna politična sila zadnjih 12 let (LDS) je utrpela poraz. Volitve je dobila opozicijska SDS, ki se je s svojim vodjo Janezom Janšo utrjevala kot vodilna opozicijska stranka od leta 1996. Po volitvah se je javnost ukvarjala predvsem s porazom LDS in ne zmago SDS. Po volitvah se je oblikovala prva vlada Janeza Janše, ki je bila hkrati tretja desnosredinska vlada v zgodovini samostojne Slovenije, potrjena je bila s 57 glasovi podpore. Po dvanajstih letih skoraj neprekinjenega vladanja LDS, z izjemo polletnega mandata Andreja Bajuka leta 2000, se je nova vlada pod taktirko SDS dokaj logično lotila kadrovskih menjav, kar se je popularno poimenovalo »kadrovski cunami«. Vlada je vladala, opozicija pa se je ob počasnem razkroju LDS predvsem posvetila iskanju svoje identitete. Med odmevnejšimi kadrovskimi potezami nove vlade je bilo »rušenje« Zorana Jankovića na čelu trgovske verige Mercator. V času vlade Janeza Janše se je vzpostavil javen politični antagonizem med premierjem Janšo in Jankovićem, ki je svoj vrh doživel na predčasnih parlamentarnih volitvah leta 2011. Drugo polovico mandata je zagotovo zaznamovala afera, ki še slabih 15 let po njej…