Narodni muzej Slovenije, najstarejša slovenska kulturna ustanova, ki neprekinjeno deluje od leta 1821, predstavlja ključni center za ohranjanje in predstavljanje premične kulturne dediščine. Njegova zgodovina je tesno povezana z razvojem slovenske znanosti in kulture, zlasti z zbiranjem in raziskovanjem antičnih kamnitih spomenikov, ki tvorijo bogat lapidarij. Ta dragocena zbirka, ki obiskovalcem pripoveduje zgodbe o slovenskem ozemlju v rimskem obdobju, predstavlja pomemben vir za razumevanje preteklosti.
Ustanovitev in razvoj muzeja
Muzej, ki se je sprva imenoval Kranjski deželni muzej po odloku avstrijskega cesarja Franca I., je svoje prve prostore našel v ljubljanskem liceju na Vodnikovem trgu. Že leta 1831 je odprl svojo prvo stalno razstavo, pet let kasneje pa je izdal prvi vodnik po muzejskih zbirkah. Cesar Franc Jožef je leta 1882 dovolil, da se nazivu ustanove doda ime »Rudolfinum« v čast prestolonaslednika. Današnja muzejska stavba, ki je bila za javnost odprta leta 1888, je prva za muzej namensko grajena stavba na območju današnje Republike Slovenije. Leta 1921 se je Kranjski deželni muzej - »Rudolfinum« preimenoval v Narodni muzej. Pomemben dogodek v zgodovini muzeja se je zgodil leta 1933, ko je muzej odstopil Narodni galeriji velik del slikarske in kiparske zbirke.
Znameniti eksponati Narodnega muzeja
Narodni muzej Slovenije se ponaša z izjemnimi eksponati, ki predstavljajo pomembne mejnike v zgodovini človeštva in regije. Med najpomembnejšimi so najstarejša piščal na svetu iz Divjih bab, ki dokazuje zgodnjo glasbeno kulturo neandertalcev, ter vaška situla, dragocen primer umetnosti in obrti iz časa mostiščarjev. Tu je še deblak ali monoksil, izdolben lesen čoln, ki priča o zgodnjih načinih plovbe, ter številni drugi predmeti, najdeni na območju Slovenije. Posebno mesto zavzema tudi egipčanska mumija, ki obiskovalcem ponuja vpogled v staroegipčansko civilizacijo.
Nastanek in razvoj lapidarija
Prvi lapidarij v Ljubljani je ustanovil že grof Franc Hohenwart leta 1821 v prostorih licejske stavbe. Postavil je prvo epigrafsko zbirko kamnitih spomenikov in tako upravičeno velja za začetnika in ustanovitelja prvega lapidarija v Ljubljani. Ob dograditvi nove muzejske stavbe v času muzejskega ravnatelja Karla Dežmana so v pritličnih in kletnih prostorih našli svoje mesto tudi rimski kamniti spomeniki. Zaradi pomanjkanja prostora so jih neurejeno vzidovali v stene pritličnega hodnika.
Leta 1995 so se pričela obsežna dela za urejanje lapidarija v pritličju muzeja in pokritega lapidarija na vrtu muzeja. Ta prenova je potekala v sklopu desetletnega projektnega dela številnih muzealcev iz cele Slovenije. Cilj je bil ustvariti vrhunsko razstavo, ki bi obiskovalcem predstavila bogato zbirko rimskih kamnitih spomenikov iz obdobja 1. do 4. stoletja n. št.
Zbirka rimskih kamnitih spomenikov
Osrednji del muzejskega lapidarija predstavlja zbirka skoraj 200 rimskih kamnitih spomenikov z latinskimi napisi. Ti spomeniki, večinoma iz Emone (današnje Ljubljane) in Iga ter njegove okolice, pa tudi s Trojan, Zasavja in Dolenjske, predstavljajo izjemno dragocen zgodovinski vir. Ker je bil muzej več desetletij edina znanstvena in kulturna ustanova dežele Kranjske, je zbirka postala zelo obsežna.
Vsak rimski kamnit spomenik z napisom je ob pomanjkanju sočasnih pisnih virov prvovrsten zgodovinski dokument svojega časa. Ti antični napisi so ključni za preučevanje politične, vojaške, socialne in gospodarske zgodovine današnjega slovenskega prostora ter za raziskovanje organizacije Rimskega imperija. S pomočjo študija napisov je mogoče ugotavljati migracije v okviru Rimskega imperija, rekonstruirati administrativno hierarhijo, sorodstvena razmerja in tako izgrajevati podobo rimske družbe. Številni napisi osvetljujejo kariero posameznih vojaških oseb, senatorjev, državnih in mestnih uradnikov ter neredko omenjajo ali celo podrobno opisujejo dogodke iz rimske zgodovine, o katerih drugi viri molčijo.
Na nekaterih napisih so neposredno ali posredno sporočeni točni datumi izgradnje posameznih javnih stavb. Na antičnih napisih je mogoče preučevati osebna imena ter osebe, ki se za temi imeni skrivajo, kar je predmet preučevanja vede, imenovane prozopografija. Iz napisov črpamo podatke o rimskih vladarjih, bogovih, policiji, šolstvu, zdravstvu, o dolžini življenjske dobe in vzrokih umiranja. Miljniki nas seznanjajo z ustrojem javne cestne mreže, sarkofagi in pepelnice pa nam razkrivajo način pokopa v različnih obdobjih.
Ker gre pogosto za fizično zelo težke spomenike, jih je bilo težko premikati in razstavljati. Kamnite spomenike je bilo treba izzidati iz sten, pri čemer so bili odkriti nekateri nepoznani okrasni motivi in upodobitve. Sledilo je čiščenje, konzerviranje, včasih utrditev in sestavljanje spomenikov. Narejene so bile tudi analize kamenin, iz katerih so bili spomeniki izdelani.
Vsak kamen je bil strokovno ovrednoten, rimski lapidarni napisi pa so bili transkribirani, datirani in komentirani. V monografski seriji Situla je bil objavljen prvi korpus vseh rimskih kamnitih spomenikov Narodnega muzeja Slovenije, s čimer je bil postavljen standard za nadaljnje objave rimskih spomenikov Slovenije kot pomembnega segmenta premične dediš# Narodni muzej Slovenije in njegov Lapidarij: Kamniti pripovedovalci zgodovine
Narodni muzej Slovenije, najstarejša in osrednja muzejska ustanova v Sloveniji, stoji kot neprekinjeni nosilec kulturne dediščine od leta 1821. Njegova zgodovina je tesno povezana z razvojem slovenske znanosti in kulture, od prvotnega Kranjskega deželnega muzeja do današnjega Narodnega muzeja, ki zbira, dokumentira, čuva, ohranja, raziskuje ter javnosti predstavlja premično kulturno dediščino. Muzej se ponaša z bogato arheološko zbirko, ki sega od kamene dobe do novega veka, numizmatično in grafično zbirko, zgodovinsko zbirko ter zbirko uporabne umetnosti. Poleg tega v njem delujeta oddelek za konserviranje in restavriranje ter bogata knjižnica.
Od ustanovitve do današnje podobe
Ustanovitev muzeja sega v leto 1821, ko je po odloku avstrijskega cesarja Franca I. začel delovati Kranjski deželni muzej. Sprva je svoje prostore našel v ljubljanskem liceju na Vodnikovem trgu. Že leta 1831, deset let po ustanovitvi, je muzej odprl svojo prvo stalno razstavo, pet let kasneje pa je izdal prvi vodnik po muzejskih zbirkah. Pomemben mejnik je bil dosežen leta 1882, ko je cesar Franc Jožef dovolil, da se nazivu ustanove doda ime »Rudolfinum« v čast prestolonasledniku. Današnja muzejska stavba, ki stoji v bližini slovenskega parlamenta in slovenskega zunanjega ministrstva, nasproti ljubljanske opere, je bila prva za muzej namensko grajena stavba na območju današnje Republike Slovenije. Zgradil jo je med letoma 1883 in 1885 gradbeni mojster Wilhelm Treo v sodelovanju z Janom Vladimírjem Hráským v neorenesančnem slogu, za javnost pa je bila odprta leta 1888. Leta 1921 se je Kranjski deželni muzej - »Rudolfinum« preimenoval v Narodni muzej. Leta 1933 je muzej odstopil Narodni galeriji velik del slikarske in kiparske zbirke, s čimer se je osredotočil na svoje arheološko in zgodovinsko bogastvo. Leta 1991 je bilo notranje muzejsko dvorišče prekrito, kar je omogočilo prostor za prireditve in občasne razstave, leta 2006 pa je bil odprt lapidarij v novem prizidku na zunanjem dvorišču, kar je še dodatno obogatilo ponudbo muzeja.
Prvi lapidarij in njegov razvoj
Zgodovina lapidarija v Ljubljani je tesno povezana z ustanovitvijo muzeja. Že leta 1821 je grof Franc Hohenwart ustanovil prvi lapidarij v Ljubljani. V prostorih licejske stavbe je postavil prvo epigrafsko zbirko kamnitih spomenikov, zato velja za začetnika in ustanovitelja prvega lapidarija v Ljubljani. Ob dograditvi nove muzejske stavbe v času muzejskega ravnatelja Karla Dežmana so v pritličnih in kletnih prostorih našli svoje mesto tudi rimski kamniti spomeniki, ki so jih zaradi pomanjkanja prostora neurejeno vzidovali v stene pritličnega hodnika.
Šele leta 1995 so se pričeli resnejši projekti urejanja lapidarija v pritličju muzeja in pokritega lapidarija na vrtu muzeja. Prenova je potekala v sklopu obsežnega 10-letnega projektnega dela številnih muzealcev iz cele Slovenije. Ta prizadevanja so omogočila postavitev vrhunske razstave »Zbirka rimskih kamnitih spomenikov iz obdobja 1. do 4. stoletja n. št.«. Zbirka obsega več kot 200 kamnitih spomenikov z rimskimi latinskimi napisi, ki so večinoma iz Emone in Iga ter njegove okolice, pa tudi s Trojan, Zasavja in Dolenjske.
Kamniti zapisi kot zgodovinski dokumenti
Vsak rimski kamnit spomenik z napisom predstavlja prvovrsten zgodovinski dokument svojega časa, še posebej ob pomanjkanju sočasnih pisnih virov. Antični napisi so najpomembnejši vir za preučevanje politične, vojaške, socialne in gospodarske zgodovine današnjega slovenskega prostora ter za raziskovanje organizacije Rimskega imperija. S pomočjo študija napisov je mogoče ugotavljati migracije v okviru rimskega imperija, rekonstruirati administrativno hierarhijo, sorodstvena razmerja in tako izgrajevati podobo rimske družbe.
Številni napisi osvetljujejo kariero posameznih vojaških oseb, senatorjev, državnih in mestnih uradnikov ter neredko omenjajo ali celo podrobno opisujejo dogodke iz rimske zgodovine, o katerih drugi viri molčijo. Na nekaterih napisih so neposredno ali posredno sporočeni točni datumi izgradnje posameznih javnih stavb. Na antičnih napisih je mogoče preučevati osebna imena, pa tudi osebe, ki se za temi imeni skrivajo, kar je predmet proučevanja vede, imenovane prozopografija. Iz napisov črpamo tudi podatke o rimskih vladarjih, bogovih, policiji, šolstvu, zdravstvu, o dolžini življenjske dobe in vzrokih umiranja. Miljniki nas seznanjajo z ustrojem javne cestne mreže, sarkofagi in pepelnice pa nam razkrivajo način pokopa v različnih obdobjih.
Vsebina in pomen lapidarija
Zbirka rimskih kamnitih spomenikov v lapidariju Narodnega muzeja Slovenije obiskovalcem pripoveduje zgodbe o slovenskem ozemlju v rimskem obdobju od 1. do 4. stoletja. Več kot 200 kamnitih spomenikov, večinoma iz Emone in Iga ter njegove okolice, predstavlja pomemben segment premične dediščine rimskega obdobja. Ker gre pogosto za fizično zelo težke spomenike, jih je bilo težko premikati in razstavljati. Kamnite spomenike je bilo treba iz zidov izzidati, pri čemer so bili odkriti nekateri nepoznani okrasni motivi in upodobitve. Sledili so postopki čiščenja, konserviranja, včasih utrditve in sestave spomenikov, narejene pa so bile tudi analize kamenin, iz katerih so bili spomeniki izdelani.
Vsak spomenik je epigrafik strokovno ovrednotil, rimske lapidarne napise pa je transkribiral, datiral in komentiral. V monografski seriji Situla je bil objavljen prvi korpus vseh rimskih kamnitih spomenikov Narodnega muzeja Slovenije, s čimer je bil postavljen standard za nadaljnje objave rimskih spomenikov Slovenije. Objavljen je bil tudi vodnik po rimskem lapidariju avtorice dr. Marjete Šašel Kos, ki laičnemu obiskovalcu na poljuden način pojasnjuje, kaj nam pripovedujejo napisi. Izdali smo tudi vodnik oziroma delovni zvezek za mladino.
Zahteven projekt odraža odnos muzeja do kulturne dediščine, ki je najpomembnejše poslanstvo nacionalnega muzeja - čuvanje, ohranjanje in predstavljanje premične kulturne dediščine javnosti, preko katerega jo izobražuje. Projekt je s prekinitvami sicer trajal desetletje, vendar še kako dobro odraža moto cesarja Avgusta iz začetka 1. stoletja. Obiskovalcem so na voljo elektronske informacije o skorajda vseh segmentih rimskega obdobja na slovenskem ozemlju, ki jih ponujajo napisi na spomenikih, saj govorijo o vseh plasteh rimske družbe.
Izjemni eksponati Narodnega muzeja
Poleg bogate zbirke rimskih kamnitih spomenikov Narodni muzej Slovenije hrani še vrsto drugih izjemnih eksponatov. Med najpomembnejšimi v stalni zbirki so najstarejša piščal na svetu iz Divjih bab, vaška situla, deblak ali monoksil (izdolbenec, drevak) iz časa mostiščarjev, ter edina egipčanska mumija na Slovenskem. Muzej se ponaša tudi z zgodovinsko razstavo o razvoju slovenstva. V novi stavbi Narodnega muzeja Slovenije - Metelkova pa je na ogled obsežna stalna postavitev študijskih zbirk zgodovinskih in umetnoobrtnih predmetov od 14. stoletja do danes, z nekaj prostori, namenjenimi občasnim razstavam. Narodni muzej Slovenije upravlja tudi z gradom Snežnik, ki se ponaša z ohranjenimi avtentičnimi interjerji iz časa romantike.
