Dunaj, mesto glasbe, umetnosti in cesarske zgodovine, je skozi stoletja gostil eno najmočnejših evropskih dinastij - Habsburžane. Njihova zapuščina je še danes živahen del avstrijske prestolnice, zlasti v veličastnih palačah in vrtovih, ki pričajo o nekdanjem sijaju. Med njimi izstopa palača Schönbrunn, ki ni le arhitekturni biser, temveč tudi ključno prizorišče številnih zgodovinskih dogodkov, odmevnih osebnih usod in ključnih odločitev, ki so krojile usodo Evrope. Nekoč je bil to sedež Habsburžanov, zdaj pa je v njem muzej, ki vsako leto privabi več kot milijon in pol obiskovalcev z vsega sveta.
Začetki in nastanek Schönbrunna: Od lovske rezidence do cesarske poletne rezidence
Zgodovina Schönbrunna se pravzaprav začne z vrtovi. Leta 1569 je cesar Maksimilijan II. iz rodu Habsburžanov kupil veliko močvirje pod vznožjem hriba med Dunajskima okrožjema Meidling in Hietzing. Na območju, kjer je bil dve desetletji prej zgrajen dvorec Ketterburg, je cesar ukazal izsušitev in ureditev zemljišča za lovsko posest. V park so naselili divjad, kot so fazani, divje race, jeleni in divji prašiči, z namenom, da bi zagotovili možnosti za lov in zabavo dvorjanov. Na majhnem ločenem delu so uredili tudi ptičji vrt z eksotičnimi pticami, kot so purani in pavi, ter zgradili več ribnikov.
Ime Schönbrunn, ki v nemščini pomeni "lep vodnjak", izvira iz arteškega vodnjaka, iz katerega so vodo pili dvorjani. Legenda pripoveduje, da je cesar Matija (1557-1619), ko je med lovom v gozdu naletel na kristalno čist izvir vode, vzkliknil: "O wie schönn Brunn!" (Kako lep vodnjak!). Ta vodnjak je pozneje oskrboval tako grajske prostore kot vodnjake in poslopja v parku.
V naslednjem stoletju so posest še naprej uporabljali predvsem za lov in rekreacijo. Posebej Eleonora Gonzaga, žena cesarja Ferdinanda II., ki je oboževala lov, je rada zahajala sem. Po smrti moža si je dala tu postaviti manjšo rezidenco, v kateri je prebivala, in med letoma 1638 in 1643 je svojo palačo priključila Katterburgu. V leto 1642 datiramo prvi pisni zapis imena Schönbrunn.
Prvotno podobo gradu je zasnoval arhitekt Johann Bernhard Fischer von Erlach, ki ga je po porazu Turkov leta 1683 najel cesar Leopold I. Zgledoval se je po veličastni palači francoskih kraljev Versailles. Gradnja se je začela leta 1696 in že čez dobra tri leta je bila v dvorcu zabava dobrodošlice. Vendar je bil v tem času zgrajen le skromen del prvotnega načrta, ki naj bi po velikosti prekašal celo znameniti francoski Versailles. Tako je palača Schönbrunn v svoji prvotni baročni zasnovi glede na originalen načrt relativno skromna, s 1.441 sobami in dvoranami.
Marija Terezija in preobrazba Schönbrunna v rokokojsko rezidenco
Ključni trenutek v zgodovini Schönbrunna je nastopil v času vladavine cesarice Marije Terezije (1717-1780). Vladarica je prevzela dvorec kot svojo uradno poletno rezidenco in ga dala temeljito preurediti ter opremiti po svojih željah v tedaj modnem rokokojskem slogu. Arhitekt Nicolaus Pacassi je pri tej obsežni obnovi upošteval dvojno funkcijo poletne rezidence: po eni strani je morala ustrezati reprezentančnim potrebam dunajskega dvora, po drugi pa zasebnemu življenju vedno večje cesarske družine. Marija Terezija je s svojo družino in dvorjani (njeno osebje je štelo približno 1500 ljudi) tukaj preživljala poletja.
Celotna prenova in dograditev dvorca ter parka je trajala od leta 1744 do smrti Marije Terezije leta 1780. Tako na zunanji kot notranji podobi gradu in parka opazimo svojevrsten preplet dveh takrat prevladujočih umetniških smeri: baroka in rokokoja. Rokoko se še posebno izkaže v opremi soban, ki se bleščijo v pozlati ter škrlatni in beli barvi - značilnih barvah tega sloga. Stene krasijo številni portreti cesarske družine, freske, bogato okrašene tapiserije in ogledala.
Palača Schönbrunn velja za t. i. Gesamtkunstwerk (celostno umetniško delo) in je skupaj z okoliškim parkom od leta 1996 uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine.
Franc Jožef I. in cesarica Sisi: Dva svetova pod eno streho
V Schönbrunnu je živel tudi cesaričin prapravnuk, najdlje vladajoči avstrijski cesar Franc Jožef I. (1830-1916), ki se je v dvorcu rodil in v njem leta 1916, po 68-letnem vladanju, tudi umrl. Ogled grajskih prostorov se začne prav s sobo, v kateri je bila nastanjena cesarjeva telesna straža. V biljardni sobi je bila čakalnica pred avdiencami, ki jih je cesar opravljal dvakrat na teden, z biljardom pa so se kratkočasili zlasti njegovi stražniki. Obiskovalce je Franc Jožef I. sprejemal v orehovi sobi, ki so jo tako poimenovali zaradi dragocenega orehovega opaža s pozlačenim okrasjem, sodi pa še k izvirni rokokojski opremi iz časa njegove praprababice Marije Terezije. Cesar je bil pri avdiencah zelo učinkovit, saj je dopoldne sprejel tudi do sto ljudi, poleg tega pa ni nikoli pozabil imena, priimka ali obraza človeka, ki ga je že videl. Avdience, ki jih je končal tako, da je rahlo pokimal z glavo, so praviloma trajale nekaj minut.
Cesar je prestol zasedel že pri osemnajstih letih. Bil je izjemno delaven, večji del dneva je preživel za pisalno mizo v svoji pisarni, kjer so mu postregli tudi zajtrk in kosilo. Za razkošno opremo dvorca ni maral dosti, zadovoljil se je z zasebnimi slikami, fotografijami svoje družine ter darili svojih otrok in vnukov. Eden od dveh velikih portretov v njegovi pisarni prikazuje vitkega Franca Jožefa I. v starosti 33 let, drugi pa njegovo razvpito soprogo Elizabeto, cesarico z vzdevkom Sisi, ki je danes najbolj skomercializirana podoba avstrijske zgodovine.
Pisarne se drži cesarjeva spalnica. Železna postelja, na kateri je avstrijski cesar, star 86 let, tudi umrl, je zgovoren dokaz njegovega preprostega in špartanskega življenjskega sloga. Ob izhodu iz sobe, danes zaščiteno s steklom, stoji cesarjevo stranišče, ki so ga zanj dali vgraditi leta 1899 po »angleškem vzoru«.
Ogled palače se nadaljuje s tremi manjšimi prostori, ki so sodili k stanovanju cesarice Elizabete - to se je po polžastih stopnicah nadaljevalo v pritličje, a so te prostore po padcu monarhije odstranili. Na ogled je toaletna soba, namenjena lepotičenju cesarice in negi njenih razkošnih, skoraj do tal segajočih las. Elizabeta je veljala za eno najlepših žensk tedanjega časa in se je tega tudi zavedala. Franc Jožef I. jo je oboževal in tudi ona ga je vsaj na začetku zakona morala ljubiti, vendar jo je dvorno življenje tako močno omejevalo, da na Dunaju ni imela obstanka. Njeno življenje so vse do tragične smrti v švicarski Ženevi (1898) zapolnjevala potovanja, in le redko se je pridružila cesarju v njuni skupni spalnici. V Schönbrunnu je bila za Sisi urejena tudi telovadnica, a kljub temu ni imela obstanka na Dunaju.
Drugi pomembni stanovalci Schönbrunna in njihove zgodbe
Sobane Schönbrunna so bile bivališče še ene tragične avstrijske princese, najmlajše hčere Marije Terezije, ki se je v zgodovino zapisala kot francoska kraljica Marija Antoinetta. Njen portret danes visi v cesaričinem salonu. Leta 1770 so jo staro 15 let omožili s kasnejšim francoskim kraljem Ludvikom XVI., da bi končali staro rivalstvo med Burboni in Habsburžani - leta 1793 pa so jo med francosko revolucijo usmrtili na giljotini. Soba Marije Antoinette je bila kasneje, za časa Franca Jožefa I., družinska jedilnica. Na uradnih večerjah so stregli s francoskimi jedmi, na družinskih pa je imel cesar raje dunajsko kuhinjo, denimo dunajski zrezek, goveji golaž, goveje stegno ali sladki cesarski praženec.
Eden od redkih zakonov, ki jih je zaznamovala globoka ljubezen, je bil zakon med Marijo Terezijo in njenim možem Francem I. Štefanom Lotarinškim. V nasprotju s cesarskim parom Franc Jožef I. in Elizabeta pa sta imela Jožefova praprababica in njen mož enega najbolj ljubečih zakonov na evropskih dvorih, v katerem se jima je rodilo 16 otrok. Takrat je bilo v navadi, da so imeli vladarski in plemiški zakonski pari ločene spalnice in bivalne prostore, običajno tudi v ločenih nadstropjih. Marija Terezija in Štefan sta bila pri tem izjema, saj sta se imela rada že od otroštva, zato sta tudi vedno, kadar sta bila skupaj, spala v skupni spalnici. V Schönbrunnu je tako v t. i. bogati sobi na ogled edina ohranjena paradna postelja na dunajskem dvoru. Ta razkošna postelja iz žameta z dragocenimi zlato-srebrnimi vezeninami je zaradi občutljivosti tekstila zaprta v stekleno komoro. Ko je Franc I. Štefan leta 1765 umrl, je Marijo Terezijo zajela globoka žalost, in 15 let, do svoje smrti, ni več odložila žalnih oblačil. Sobo, imenovano Vieux-Laque, je dala urediti kot spominski prostor v čast pokojnemu možu. V njej so črne lakaste plošče, ki so jih naročili iz Pekinga, vgrajene v orehove opaže s pozlačenimi okvirji. Marija Terezija je zelo občudovala kitajsko in japonsko umetnost, ki sta bili v 18. stoletju zelo modni. V njenem molitveniku so po njeni smrti našli listič, na katerem je natančno zapisala najsrečnejši čas trajanja svojega zakona, vse do števila ur, ki sta jih s Francem Štefanom skupaj preživela.
V Schönbrunnu sta v letih 1805 in 1809 bivala tudi Napoleon Bonaparte in med letoma 1814 in 1815 je v njegovih prostorih potekal Dunajski kongres, ki je po Napoleonovih vojnah krojil novo podobo Evrope.
Park Schönbrunn: Zeleno srce cesarske rezidence
Schönbrunn obkroža velik park, ki je bil dokončan leta 1770. Dvorni arhitekt Johann Ferdinand Hetzendorfer von Hohenberg se je pri zasnovi parka zgledoval po parkih francoskega kraljevega dvora. Brezhibno urejena drevesa in cvetlične gredice obkrožajo široke in dolge aleje, ki vodijo do okrasnih ribnikov, vodnjakov in številnih skulptur, ki upodabljajo heroje iz grške mitologije in rimske zgodovine.
Iz palače je lep pogled na glorieto na vrhu hriba, ki je bila zgrajena leta 1765 v spomin avstrijske zmage nad Prusi v bitki pri češkem Kolinu. Danes je v cesarski poletni obedovalnici kavarna.
Za zabavo cesarske družine je poskrbel tudi precej velik labirint, v katerem se obiskovalci lahko »izgubljajo« tudi danes. Poleg številnih kipov in vodnjakov je že v času vladanja Marije Terezije svoje mesto v parku dobil tudi cesarski zverinjak s tigri, levi in leopardi. Že v času vladanja Marije Terezije je v sklopu dvorca nastal t.i. cesarski zverinjak s tigri, levi in leopardi. Mož Marije Terezije, Franc I. Štefan Lotarinški, je bil velik ljubitelj naravoslovja in spodbujal raziskovalne ekspedicije. Živalski vrt je bil ustanovljen leta 1752 in velja danes za najstarejši živalski vrt na svetu. Leta 1906 se je v živalskem vrtu zgodilo nekaj posebnega, saj se je rodil prvi slon v ujetništvu.
Schönbrunn skozi oči obiskovalcev in njegov pomen danes
Schönbrunn se nahaja le nekaj kilometrov od središča Dunaja in sodi med najpomembnejše kulturne znamenitosti avstrijske prestolnice. Edinstvenost baročnega gradu in parka je leta 1996 prepoznala tudi organizacija UNESCO in ga uvrstila na seznam svetovne kulturne dediščine.
V letu 2005 je torej prvo mesto med najbolj obiskanimi znamenitostmi Dunaja nesporno zasedel Schönbrunn - natančno 2.300.081 ljudi je pokukalo v njegove sobane, tudi na posteljo lepe cesarice Sissi. Na drugem mestu je zmagovalčev sosed, živalski vrt Schönbrunn, na tretje mesto pa se je zavihtel Muzej umetnostne zgodovine. Tudi sicer so dunajski muzeji in galerije izredno obiskani, saj so na lestvici tridesetih med prvimi desetimi še Albertina, Avstrijska galerija Belvedere, Hundertwasserjev KunstHausWien in Muzej Leopold. Predvsem Albertina, Leopoldov muzej in Muzej umetnostne zgodovine vsako leto pripravijo nekaj razstav, ki v mesto "pokličejo" veliko ljubiteljev umetnosti iz tujine, med njimi je vsako leto tudi ogromno Slovencev.
Danes je v Schönbrunnu urejen znameniti muzej, okoliški park pa je na voljo prebivalcem Dunaja in obiskovalcem. Palača in vrtovi z natančno pristriženimi grmički, s simetrično in geometrijsko urejenim cvetjem odsevajo okus, življenjski slog in duhovni svet habsburških vladarjev, zlasti njegove najpomembnejše stanovalke in stvarnice, neustavljive Marije Terezije. To je svet, ki je veliko igrivejši in bolj pisan od tistega, kar Dunaj turistom ponuja danes, saj se trdno oklepa svoje cesarske zgodovine in stare slave.
Schönbrunn Palača Skrivnosti Habsburžanov
Širši kontekst cesarske zgodovine Dunaja: Hofburg in druge znamenitosti
Poleg Schönbrunna je cesarska zgodovina Dunaja neločljivo povezana tudi s palačo Hofburg. Palača Hofburg je nekdanja cesarska palača v središču mesta Dunaj, Avstrija. Del palače predstavlja uradno preništvo in delovno mesto predsednika Avstrije. Zgrajena v 13. stoletju in skozi stoletja razširjena, je palača gostila nekatere izmed najvplivnejših oseb evropske in avstrijske zgodovine, kar vključuje tudi cesarje habsburške dinastije, vladarje avstro-ogrskega cesarstva.
Med drugim obiskom Dunaja, ki ga je organizirala agencija Trud, so popotniki obiskali tudi Plečnikovo cerkev Svetega Duha v Ottakringu (posvečena 1914), ki je prva cerkev iz armiranega železobetona na svetu. Drugi dan potovanja je bil v celoti posvečen Dunaju, kjer so si ogledali osrednje znamenitosti: baročno cerkev sv. Karla Boromejskega, filharmonijo, mestno opero, hotel Sacher, galerijo Albertina, Grabna in stolnico sv. Štefana. Posebno doživetje je bil obisk cesarskih grobnic v kapucinski cerkvi, kjer sta med drugimi znamenitimi sorodniki pokopana tudi cesarica Cita in prestolonaslednik Otto von Habsburg. Popoldne so obiskali dunajski park z zabaviščem, Prater, in si privoščili panoramski ogled mesta z velikega kolesa (Riesenrad), ki je bilo zgrajeno leta 1897.
Na obrobju Dunaja se nahaja starodavna cistercijanska opatija Heiligenkreuz (Sveti križ), ki neprekinjeno deluje od leta 1133 in je drugi najstarejši in neprekinjeno delujoči samostan tega reda na svetu. V bližini je tudi vasica Mayerling, kjer je nekdanji lovski dvorec Habsburžanov preurejen v karmeličanski samostan. Nenavadno spremembo sta povzročila cesar Franc Jožef I. in njegova žena cesarica Sisi, saj je tu storil samomor njun edinec, prestolonaslednik Rudolf (1889), kar je neposredno vplivalo tudi na usodo Karla in Cite.
Na poti proti domu so obiskali še park dvorca Laxenburg, ki je bil najljubša rezidenca cesarice Marije Terezije. Slikovit grad na umetnem otoku v parku Laxenburg priča o drugačni, morda bolj sproščeni plati cesarskega življenja.
Muzej umetnostne zgodovine (Kunsthistorisches Museum) je dokaz, da so bili Habsburžani veliki zbiratelji. Cesar Franc Jožef I. ga je odprl leta 1891 hkrati z Muzejem naravne zgodovine (Naturhistorisches Museum), s katerim si stojita nasproti.
Zaključek: Dunaj kot živo prizorišče cesarske zgodovine
Dunaj ostaja živ spomenik habsburške vladavine, kjer se zgodovina prepleta s sodobnim življenjem. Palače, kot je Schönbrunn, niso le turistične atrakcije, temveč zakladnice zgodb, ki razkrivajo življenja, strasti in usode ljudi, ki so oblikovali evropsko zgodovino. Obisk teh krajev ponuja edinstveno priložnost za potovanje skozi čas in razumevanje bogate kulturne dediščine, ki jo Avstrija ponosno neguje.