Istra, največji polotok v Jadranskem morju, leži na severnem Jadranu med Tržaškim in Kvarnerskim zalivom. Nekoč celovit prostor, danes si ga delita Hrvaška in Slovenija, z majhnim delom, ki sega tudi v Italijo. Njena zgodovina je bogata in zapletena, zaznamovana s številnimi osvajalci in vladarji, med katerimi so pustile neizbrisen pečat predvsem Benečani in kasneje Habsburžani. Beneška oziroma venecijanska kultura je bistveno vplivala na istrsko umetniško zapuščino, njen vpliv je viden na ulicah, trgih istrskih mest in še posebej na hišnih pročeljih. Čeprav Benetke nikoli niso osvojile celotne Istre, prevladujejo beneške arhitekturne oblike, ki dajejo pečat ulicam, trgom in najmanjšim istrskim krajem že od začetka 15. stoletja. Gradijo se številne večnadstropne hiše, ki imajo na pročeljih prostrana okrašena okna in balkone, v stilu beneške cvetne gotike.
Od prazgodovine do rimske nadvlade
Prvi znani pojav človeškega življenja v Istri sega v nižji paleolitik, o čemer pričajo artefakti, najdeni v Šandaljski jami pri Pulju, iz leta 800.000 pr. n. št. Od 11. stoletja pr. n. št. so Istro naseljevali Histri, prazgodovinsko ilirsko pleme, po katerem je Istra dobila ime. Njihov prihod pomeni začetek železne dobe v Istri. Drugo ilirsko pleme, ki je naseljevalo območje, so bili Liburni. Po vrsti spopadov so Rimljani premagali Histre in prevzeli oblast na polotoku v letih 178 in 177 pr. n. št. Rimljani so ustanovili pristanišče Pietas Iulia (sodobni Pulj) in postopoma spremenili notranja območja v latifundije, velika posestva, ki so jih obdelovali kolonisti in domačini. Čeprav so v hriboviti notranjosti ostali žepi ilirskega odpora, so podlegli kombinaciji vojaške in gospodarske premoči Rimljanov. Krščanstvo se je v Istri pojavilo konec 3. stoletja po n. št., prve cerkve pa so bile zgrajene v 4. stoletju.
Vrtinci zgodovine: Goti, Bizantinci, Franki in Slovani
Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva so polotok leta 489 osvojili Ostrogoti. V letih 538/539 je bil polotok vključen v Bizantinsko cesarstvo - ki je obstal kot del Ravenskega eksarhata - in je bil leta 599 priključen k Langobardskemu kraljestvu. V avarsko-slovanskih vpadih in naseljavanju Slovanov, v začetku 7. stoletja, so bila notranja mesta uničena in zapuščena, obalno območje pa se je tem napadom upiralo. Istra je leta 788 postala frankovska mejna marka, ki je poleg Istrskega polotoka obsegala tudi okoliška območja, ki jih je osvojil Pipin Langobardski, sin Karla Velikega leta 789. Semena razpada Istre so bila posejana pod vse šibkejšo frankovsko oblastjo, ki je večini naselij omogočila dejansko avtonomijo. V 10. in 11. stoletju so v Istri vladale nemške fevdalne družine. Od sredine 11. stoletja je bila Istra ločena mejna grofija, ki so jo svetorimski cesarji, koroški, meranski in bavarski vojvode, v dedni fevd dali različnim plemiškim družinam.
Beneški vpliv in širjenje oblasti
Nemški cesar Henrik IV. je leta 1145 istrskim mestom Pulj, Koper in Izola dovolil upor proti Beneški republiki, vendar so bila ta mesta poražena in so jih od takrat dalje nadzirale Benetke. V 13. stoletju je oblast oglejskega patriarhata čedalje bolj slabela in istrska mesta so postopoma morala priznavati beneško oblast (Pulj leta 1148, Poreč leta 1267, Umag leta 1269, Novigrad leta 1270, Sveti Lovreč leta 1271, Motovun leta 1278, Koper leta 1279, Rovinj in Piran leta 1283, Milje leta 1420). Ker niti oglejski patriarhi, lokalni škofje in opati niso mogli neposredno izvrševati oblasti na svojih istrskih posestvih, so to poverili svojim posvetnim predstavnikom (advokatom), medtem ko so obrambo prepuščali posameznim fevdalcem. Ta »obramba« pa se je ponekod spremenila v prisvajanje posesti. Tako je grof Meinhard Schwarzenburški v drugi polovici 12. stoletja zasegel posesti poreškega škofa in postal gospodar na območju osrednje Istre, okoli mesta Pazin (nem. Mitterburg), ter s tem postavil temelje kasnejši Pazinski grofiji (hrvaško: Pazinska knežija ali Pazinska grofovija).
Habsburška oblast in Avstro-Ogrska
Ko je leta 1374 izumrla istrska veja goriških grofov, so njihove posesti pridobili Habsburžani, ki so od leta 1335 imeli v svoji posesti med ostalimi tudi Kranjsko krajino, kasnejšo vojvodino Kranjsko. Po tem kratkem obdobju je novoustanovljeno avstrijsko cesarstvo vladalo celotnemu istrskemu ozemlju od leta 1814 do 1918. Istra je postala del cesarstva, ponovno kot mejna grofija, s Trstom kot glavnim mestom. Pazin je postal njeno glavno mesto leta 1825. Leta 1866 je Pula postala glavno pristanišče avstrijske vojne mornarice. Uvedba omejene demokracije leta 1861 s pomočjo deželnega parlamenta (Istrskega zbora), ki se je skliceval v Poreču, je Avstrijcem služila le svojemu namenu, da so pomirili italijanske pozive k združitvi regije z novoustanovljeno Kraljevino Italijo, saj je bila volilna pravica omejena na lastnike nepremičnin, ki so bili predvsem Italijani. Prvi parlament je sestavljalo 28 Italijanov, a le en Slovenec in en Hrvat. Mnogi istrski Italijani so s simpatijo gledali na gibanje Risorgimento, ki se je borilo za združitev Italije. Vendar je Istra po tretji italijanski osamosvojitveni vojni (1866), ko so morali Avstrijci Benečijo in Furlanijo predati novonastali Kraljevini Italiji, ostala del Avstro-Ogrske, skupaj z drugimi italijansko govorečimi območji na vzhodnem Jadranu. To je sprožilo postopni vzpon italijanskega iredentizma med številnimi Italijani v Istri, ki so zahtevali združitev Istre z Italijo.
Narodnopolitični boji in prva svetovna vojna
V drugi polovici 19. stoletja je potekal boj za narodnopolitične pravice slovenskega in hrvaškega prebivalstva v odnosu do italijanskega, pod močnim vplivom hrvaškega narodnega preporoda. Škof Juraj Dobrila je bil vodja boja za hrvaške pravice v Istri. Z začetkom prve svetovne vojne so bili nacionalni boji prekinjeni, vendar so bile že pred tem italijanske zahteve po priključitvi vzhodne obale jadranskega morja in istrskega polotoka zelo očitne. Ob koncu prve svetovne vojne je bila Avstro-Ogrska v bitki pri Vittoriu Venetu poražena in je zaprosila za premirje, ki je bilo nato podpisano v Padovi, 3. novembra 1918. Istro je posledično zasedla italijanska kraljeva vojska po pogojih premirja. Na mirovni konferenci v Parizu je bila Italija med zmagovalnimi silami in je v skladu z Rapalsko pogodbo dobila vrhovno oblast nad Istro.
Fašizem, italijanizacija in posledice druge svetovne vojne
Po prihodu fašizma leta 1922 je bil del istrskega prebivalstva, ki je bil slovenski in hrvaški, izpostavljen politiki prisilne italijanizacije in kulturnega zatiranja. V obdobju med obema vojnama so Italijani iztrebili slovensko in hrvaško javno in narodno življenje. Ukinili so vse slovenske in hrvaške šole, kulturne ustanove in društva, hrvaška imena pa so bila italijanizirana. Slovenci in Hrvati so izgubili pravico do izobraževanja in verske prakse v maternem jeziku. Prebivalstvo se je zaradi fašističnega zatiranja v velikem obsegu preseljevalo v Kraljevino Jugoslavijo. Po kapitulaciji Italije v drugi svetovni vojni septembra 1943 so jugoslovanski partizani uradno zasedli regijo, izgnali fašistične oblasti in na Hrvaškem vzpostavili vladavino Narodnoosvobodilnega gibanja, ki si je prizadevalo za vključitev Istre v hrvaško državo. Vendar je bila jugoslovanska izvršna oblast prisiljena razdeliti Istro na dve coni: cono A, ki so jo zasedli Anglo-Američani, in cono B pod jugoslovansko upravo. Sledil je boj za Istro, ki je povzročil poboje, kot so poboji v Foibe, ki jih je pogosto delno ali v celoti zagrešilo lokalno neitalijansko prebivalstvo, zaradi zatiranja Neitalijanov s strani prejšnjega režima, kot je prisilna italijanizacija, ki je bila glavni vzrok zamere.
Mednarodni sporazumi in končna razdelitev
Po Pariški mirovni pogodbi iz leta 1947 je ozemlje med reko Mirno pri Novigradom in Trstom postalo samostojno Svobodno tržaško ozemlje, ostali deli pa so bili vključeni v SFR Jugoslavijo. Tudi Svobodno tržaško ozemlje je bilo razdeljeno na dve coni - cono A (območje okoli Trsta) in cono B (preostalo). Cona A je bila spet pod anglo-ameriško upravo, cona B pa pod jugoslovansko vojaško upravo, s katerega je večina italijanskega prebivalstva pobegnila. Po razpadu Svobodnega tržaškega ozemlja leta 1954 je bila z Londonskim memorandumom Italiji dana tržaška cona A, območje do današnje slovensko-italijanske meje, preostalo ozemlje pa je bilo dano Jugoslaviji, med dvema zveznima državama, Socialistično republiko Slovenijo in Socialistično republiko Hrvaško. Medtem, ko je bila končna meja med državama določena v sporazumu v italijanskem mestu Osimo (Pogodba iz Osima) 10. novembra 1975, pa je bila meja v Istri med dvema zveznima republikama, ki sta spadali h Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, določena že leta 1954, določila sta jo slovenski komunistični politik Edvard Kardelj in hrvaški komunistični politik Vladimir Bakarić. Čeprav je bilo načrtovano, da bo, glede na to, da je tržaška cona B segala do reke Mirne, meja v Istri med SR Slovenijo in SR Hrvaško potekala po sredini struge reke Mirne pri Novigradu, da bi s tem Slovenija dobila celotno ozemlje nekdanje cone B, pa se je Edvard Kardelj odločil, da bo meja med zveznima republikama v Istri potekala po sredini struge reke Dragonje pri Sečovljah. Z Bakarićem sta nato ta potek meje narisala in dokončno določila, s tem pa je bil preostali del istrskega polotoka od reke Mirne do reke Dragonje dan Hrvaški.
Kulturna dediščina in jezikovna pestrost
Beneška oziroma venecijanska kultura je bistveno vplivala na istrsko umetniško zapuščino. Njen vpliv je viden na ulicah, trgih istrskih mest in še posebej na hišnih pročeljih. Istrska umetnostna zgodovina je večinoma zaznamovana z beneško kulturo, čeprav Benetke nikoli niso osvojile celotno Istro. Prevladujejo beneške arhitekturne oblike, ki dajejo pečat ulicam, trgom in najmanjšim istrskim krajem ter se opažajo od začetka 15. stoletja. Gradijo se številne večnadstropne hiše, ki imajo na pročeljih prostrana okrašena okna in balkone, ki so v stilu beneške cvetne gotike.
Narodnostno sestavo Istre so močno zaznamovale politične spremembe. Benečani so v Istro načrtno naseljevali ljudi s svojih posesti v Dalmaciji, iz zaledja, ter begunce pred Turki. Ta naselitveni tok je slovensko-hrvaško (čakavsko) jezikovno mejo premaknil severno od reke Mirne. Sočasno so se v obalna mesta naseljevali trgovci in obrtniki iz beneških ozemelj na območju današnje Italije. Večinsko prebivalstvo v mestih so bili Italijani, ki so se na podeželju mešali s Slovenci ali Hrvati, četudi so na Savudrijskem območju živeli tudi Slovenci. Reka Dragonja je že od druge polovice 19. stoletja predstavljala naravno mejo med slovenskim in hrvaškim jezikovnim območjem.
V Istri so zastopani hrvaški jezik (čakavščina), slovenski in italijanski ter (istrobeneški) jezik. Manjše število prebivalcev na posameznih območjih pa govori še istroromunski (t. i. vlaški in žejanski) ter romanski istriotski jezik. Romanski Istriotski jezik sodi med avtohtone jezike istrskega polotoka, ki se je v Istri obdržal še iz časov pred razširitvijo istrobeneškega jezika. Območje njegove uporabe je tvorilo jezikovni otok na jugu Istre. Do danes se je v Istri ohranil samo v šestih mestih, ponekod v Rovinju, Vodnjanu, Balamu, Fažani, v Galižani in v Šišanu, vendar je bil v preteklosti bolj razširjen. Danes ga v italijanski narodni skupnosti poleg Italijanščine neustavljivo nadomešča še istrobeneški jezik. Govorniki so samo še starejše osebe. Po ocenah naj bi jezik imel v Istri samo še nekaj deset aktivnih govornikov in okoli 300 ljudi, ki ga razumejo in ga delno obvladajo.
Arhitekturna dediščina in tipologija bivališč
V času velikih migracij nastane nov tip bivališč, nameščenih na vrhovih hriba. Strnjena naselja so obdajali z robustnimi zidovi. To so tako imenovani kaštelirji, ki sodijo med pomembnejše istrske zgodovinske spomenike. Raziskave so pokazale, da so kaštelirji iz bronaste dobe in so delo Ilirov. Izkopanine so pokazale, da so bili kaštelirji namenjeni stalnemu bivanju. Čeprav so v drugem stoletju pred našim štetjem Istro zasedli Rimljani in prinesli svoj način gradnje, ima veliko današnjih istrskih mest korenine v ilirskih kaštelirjih. Istrske hiše so bile v času kaštelirjev postavljene iz rogovil, ki so jih prepletali s šibjem, premazali z blatom in posušili na zraku. Zidovi so bili zgrajeni iz kosov ilovice in utrjeni s protjem. Pred mrazom pozimi in vročino poleti so hiše zaščitili z listjem in trsjem. Ker pa jih to ni ščitilo pred dežjem, so si oblikovali nagnjeno streho in postavili zemljanke. Hiše so bile postavljene za obzidjem, tako da so bile v zavetju pred burjo.
Rimljani so vpeljali nove načine gradnje. Pravokotnim hišam, ki so bile sestavljene le iz enega prostora, so sčasoma dodali še več prostorov. Glavni prostor je imel dimnik in ognjišče, na katerem so tudi kuhali. Istrska hiša se je razvila v več različnih tipov. Domus je gosposka hiša, obogatena z vodnjaki. V sredini je bil atrij, skozi katerega je prihajala svetloba in zrak. Ker si je domus lahko privoščilo malo ljudi, so mestni prebivalci živeli v insulah. To so bile večnadstropne najemniške stanovanjske hiše. Ker je primanjkovalo prostora, so pričeli graditi v višino. H gradnji je pripomogel ustrezen gradbeni material in naprednejša tehnika, s katero so gradili hitreje, varneje in enostavneje. Insule so bile od tri do petnadstropne hiše s številnimi okni in vrati ter terasami. Hiša je bila grajena z okusom in je imela lep izgled. Notranjost pa je kazala drugačno sliko, saj so bila stanovanja večinoma dvoprostorska, hladna, brez vode, latrine in kuhinje. Za gretje so uporabljali prenosne peči na oglje, na katerih so tudi kuhali, kar se je pogosto končalo s požarom.
Rimska družba je bila globoko povezana z zemljo. Tako se je razvila villa rustica. To je bil stanovanjsko-gospodarski objekt z več bivalnimi prostori. Poleg bivalnih prostorov je vseboval hleve, shrambe za orodje in pridelke ter prostore za proizvodnjo. Imel je tudi vrt in dvorišče. Kuhinja je imela v takih vilah drugačno vlogo kot v mestih. To je bil velik prostor, ki ni bil namenjen samo kuhanju, temveč tudi druženju in delu. Blizu kuhinje sta bili še latrina in kopalnica. Kmalu za tem so rimski veleposestniki pričeli tudi zase graditi večnadstropne hiše. Ob cestah so se razvijala tipična rimska naselja imenovana vici, za katera je bila značilna podolgovata hiša. Ožja stran hiše je bila obrnjena na cesto; tu je bil prodajno-delavniški prostor, takoj za njim pa skromen bivalni prostor. Dvorišče so uporabljali kot delovni prostor za obrt (npr. delavnice). Vrsta hiše pa je bila odvisna predvsem od bogastva in politične moči, ugleda in položaja lastnika. Revni so imeli skromna bivališča z le redkim pohištvom in okrasjem.
Po propadu Zahodnorimskega cesarstva so Istri vladali germanski Goti (do leta 539). Ko je bizantinski cesar Justinijan I. izgnal Gote, je Istra za več kot dvesto let prišla pod bizantinsko oblast. Zaradi nove religiozne ideologije - krščanstva - so nastali prvi sakralni starokrščanski objekti. To so bili oratoriji in bazilike, ki izhajajo iz antične arhitekture. Na podeželju se je ohranil star način gradnje tako skozi rimsko kakor tudi skozi bizantinsko obdobje. Ko so na območje Istre prišli Slovani, so podrli nekaj romanskih naselin, saj so bili na nižji stopnji razvoja. Sprva so gradili z lesom, kasneje pa so prevzeli gradnjo s kamni. Zaradi varnosti so streho še vedno gradili iz lesa. Sčasoma so sprejeli gradnjo z uporabo apnene malte, ki so jo prinesli na območje Istre Rimljani. Najprej so jo uporabljali samo za sakralne objekte, nato pa tudi za stanovanjske hiše. Spremenili so tudi streho. Iz lesene strešne kritine so prešli na glinene korce. Notranjost hiše se ni dosti spreminjala. Osnova je bilo ognjišče, okoli katerega so se vsi družili. Hiša sprva ni imela dimnika, kmalu pa so ga pričeli graditi, kar je bila posledica kvalitetnejših bivališč. Dimnik je tako postal eden najizrazitejših in najzanimivejših elementov.
Po Slovanih so v Istri prevzeli nadzor Benečani, ki so prinesli romaniko. Vpliv Benečanov se v arhitekturi Istre opazi v srednjeveških hišah obalnih mest, vpliv Avstrije pa na nekaterih hišah in vilah premožnejših slojev iz 19. in 20. stoletja, predvsem v obalnih mestih.