Slovenska zimska idila se pogosto prepleta s spomini na brezskrbno otroštvo, kjer so zasneženi hribi in prepolni klanci predstavljali neomejene možnosti za zabavo. Med kraji, ki so ohranili ta čarobni duh, izstopajo Begunje na Gorenjskem, še posebej s svojo potjo na Poljško planino, ki je bila nekoč glavno sankališče v vasi. Ta članek vas bo popeljal skozi podrobnosti dostopa, opis poti, ki se spreminja s sezono, ter skozi nostalgične spomine na nekoč priljubljeno zimsko dejavnost.
Dostop do izhodišča: Od avtoceste do začetka pustolovščine
Pot do izhodišča v Begunjah je dobro označena in dostopna. Z avtoceste Ljubljana - Jesenice se je potrebno usmeriti na izvoz Radovljica ali Lesce, odvisno s katere strani Gorenjske se približujete. Nadaljujte v smeri Begunj na Gorenjskem. Ko prispete v vas, sledite smerokazom za Tržič in Drago. Po bolnišnici v Begunjah zavijete levo v smeri Rekreacijskega centra Krpin, do katerega boste po približno 100 metrih vožnje prispeli. Veliko parkirišče ob rekreacijskem centru ponuja dovolj prostora za obiskovalce.
Druga možnost dostopa, ki je opisana v nekaterih virih, vodi od parkirišča pri Domu v Dragi. Od tam nadaljujemo desno po cesti v smeri Roblekovega doma in Poljške planine. Ta pot je opisana kot asfaltirana cesta, ki se z lahkoto vzpenja in vodi mimo smerokaza za Mravlinški vodovod. Po nekaj minutah dosežemo prehod čez mostiček na asfaltirani cesti, nato pa se povzpnemo do zadnje hiše, kjer se cesta spremeni v makadam in zavije desno.
Opis poti: Od makadama do zasneženih pobočij
Pot iz Begunj na Poljško planino se lahko razlikuje glede na letni čas in snežne razmere. V poletnih mesecih in ob suhem vremenu je pot večinoma dobro prehodna. Z parkirišča nadaljujemo po asfaltirani cesti, ki višje preko mostička prečka potok Blatnico. Ta se kmalu zatem spremeni v makadamsko cesto. Cesti sledimo naprej, dokler ne pridemo do označenega križišča.
Na tem križišču nadaljujemo po levi cesti v smeri Svetega Petra (desno vodi daljša pot na Sv. Peter in preval Kališča). Cesta, ki postaja vse slabša, nas nato hitro pripelje do naslednjega križišča, kjer nadaljujemo desno na kolovoz, ki je označen. Ta kolovoz se začne strmo vzpenjati in nas višje pripelje iz gozda na travnata pobočja, s katerih se v nekaj minutah povzpnemo do cerkvice Svetega Petra. Od cerkvice se odpre lep razgled.
Od cerkve nadaljujemo mimo istoimenskega vzletišča po poti, ki kmalu zavije v gozd. Pot se nato v rahlem vzponu nadaljuje vse do Sankaške koče. Od Sankaške koče nadaljujemo v smeri Poljške planine in Završnice po poti, ki gre v gozd in se za krajši čas strmo vzpne. Strmina nato popusti in pot nas po krajšem spustu pripelje do dveh manjših koč, med katerima stoji lesen križ.
Nadaljujemo po markirani poti, ki se vrne v gozd in se postopoma začne vse strmeje vzpenjati. Pri lovski koči se strmina popusti in nadaljujemo po poti, ki poteka ob robu širokega grebena. Le nekoliko naprej pot zavije v desno, prečka kolovoz (možnost nadaljevanja po kolovozu) in manjšo jaso, ter se nato začne vzpenjati po precej uničenem kolovozu. Višje se kolovoz razširi (priključimo se namreč kolovozu, katerega smo pred kratkim prečili) in nas pripelje do gozdne ceste, katero le prečimo. Nadaljujemo v smeri Poljške planine po kolovozu, ki se začne spuščati in nas po nekaj minutah spusta pripelje na preval Kališča. Na prevalu se nam z desne priključi "direktna pot" od Krpina (možnost sestopa). S prevala, kjer za krajši čas ponovno stopimo na gozdno cesto, nadaljujemo rahlo desno po markirani peš poti v smeri Roblekovega doma (ostro desno Krpin). Naprej se vzpenjamo po kolovozu, ki se višje razširi v sprva slabšo makadamsko cesto. Višje je cesta utrjena in po prehodu Tolstega vrha nas pripelje do Tomčeve koče na Poljški planini.
Sankanje v Begunjah: Spomini na zlata leta
Včasih je bilo sankanje neločljivo povezano z vsako vasjo. V Begunjah je bil "Dolgi klanec" glavno sankališče, ki se je ponašalo s prav grozljivo dolgim in strmim pobočjem. Današnji obiskovalci se morda ne zavedajo, kako drugačno je bilo sankanje včasih. Otroci cele vasi so se zbrali na najbližjem klancu, manjši niso mogli niti vleči sank za sabo, starejši pa so uživali v hitrosti. Sankanje je pomenilo tudi druženje. Vedno je zeblo v roke, noge pa so bile pogosto mokre. Oblačila so bila skromna - enaka obleka in čevlji, ki so se nosili vsak dan, morda še kakšen doma pleten pulover. Bund ni bilo.
Zanimivo je opaziti razlike v oblačilih na starih fotografijah. Punce so nosile rute namesto kap, nekatere so bile oblečene v krila z volnenimi nogavicami in težkimi čevlji. Takrat še ni bilo sodobnih materialov kot so softšel, vindstoper, goroteks ali flis.
Nostalgija za temi časi je močna, kot priča fotografija, ki je verjetno nastala po letu 1957. Na njej so ljudje, ki so morda predstavljali del nekdanjega begunjskega življenja. Planinceva hiša je drugačna, stari sadovnjaki in značilni slovenski "plotovi" pa so izginili. Zanimivo je, da je ta fotografija, ki jo je nekdo našel v očetovem kovčku, zaokrožila po spletu in bila objavljena na različnih portalih, kjer je požela veliko pozornost.
Zimske razmere in izzivi na poti
Zimske razmere na poti na Poljško planino lahko predstavljajo izziv, a hkrati tudi priložnost za pustolovščino. Kot je omenjeno, je nekje 20 cm pršiča na poledenelem podlagi lahko "adrenalinsko" za sankanje po cesti ali poti. Drugi obiskovalci pa opozarjajo, da je pot kopna, a se na zadnjem delu, ko iz gozda stopimo na travnik, poledenela in postane kar malo nevarna. Zato je priporočljiva previdnost, še posebej v zimskih mesecih.
Med prevalom Kališča in Tomčevo kočo se lahko zgodi, da bo obiskovalec gazil v cel sneg, kar pomeni, da je priporočljiva primerna oprema in dobra fizična pripravljenost. Kljub morebitnim izzivom je pot opisana kot lahka in zelo primerna za zimsko turo. Poleg sankanja je ta pot poleti priljubljena med gorskimi kolesarji, ki se običajno vzpenjajo proti Tomčevi koči iz smeri Drage.
Izgubljena rokavička in poziv k pomoči
Medtem ko se nekateri spominjajo preteklih časov, drugi na poti doživljajo nove dogodivščine. Na žalost se te včasih končajo tudi z neprijetnimi presenečenji. Tako je bilo 25. decembra 2025, ko je bila na poti od Krpina proti Sv. Petru nad Begunjami izgubljena rjava otroška rokavička brez prstov, velikosti 80. Lastniki so prosili za pomoč pri iskanju, kar kaže na to, da je pot priljubljena tudi med družinami z majhnimi otroki. Poziv k pomoči je bil objavljen z željo, da bi rokavičko nekdo našel in jo prinesel v dolino, ali pa vsaj sporočil informacijo na navedeno telefonsko številko. Ta dogodek poudarja pomembnost pozornosti na poti in skrb za svoje stvari, še posebej v zimskih razmerah, ko je lažje kaj izgubiti.
Zaključek: Begunjski klanci - več kot le sankališče
Begunje, Poljška planina in nekdanji Dolgi klanec predstavljajo več kot le turistično destinacijo. So kraj, kjer se prepletajo zgodovina, naravne lepote in nostalgični spomini na preprostejše čase. Pot na Poljško planino, ki je nekoč služila kot glavno begunjsko sankališče, je še danes privlačna za pohodnike, kolesarje in v zimskem času tiste, ki iščejo snežne užitke. Čeprav se je način življenja in oblačenja spremenil, duh nekdanjega sankanja in druženja na snegu ostaja zapisan v kolektivnem spominu, ki ga ohranjajo stare fotografije in pripovedi. Morda se bodo nekoč na teh pobočjih ponovno zaslišali smeh in vzkliki otrok, ki uživajo v zimskih radostih.