Zgodovina javnega prevoza na območju Postojne sega globoko v preteklost, od prvih avtobusov v tridesetih letih 20. stoletja do sodobnih rešitev, ki jih poznamo danes. Obdobje okoli leta 1954 je bilo ključno za razvoj avtobusnega prometa, saj so se pojavila nova vozila, izboljšale so se delavnice in povečala se je potreba po organiziranem prevozu potnikov, kar potrjujejo tudi podatki o uporabi mestnega avtobusa "Furman" v Postojni v obdobju med 16. junijem in 2. julijem, ko se je z njim zapeljalo kar 1954 potnikov.
Nastanek in razvoj avtobusne delavnice Mele
Zgodovina avtobusov na slovenskih tleh sega v leto 1934, ko so se z njimi opravljali prevozi potnikov in pošte. Ključno vlogo pri tem je imela delavnica Josipa Meleta, ki jo je po njegovi smrti prevzel njegov sin Toni Mele. Ta delavnica je bila srce razvoja lokalnega avtobusnega prometa. V 60. letih prejšnjega stoletja je bila delavnica podrta, da bi naredila prostor za modernejšo avtobusno postajo, ki stoji na tem mestu še danes. Na kraju, kjer so nekoč stali možje, danes vodi Čabranska ulica, ki se nadaljuje proti Selam in Delikatesi.
Pomembno vlogo v zgodnjem avtobusnem prometu je imela tudi hiša z naslovom "Cerknica pri Rakeku, hiš. štev. 278". Tam je bil sedež podjetja NOTRANJSKA AVTODRUŽBA: TURŠIČ IN DRUG V CERKNICI, prav tako pa so se v tej hiši nahajali gostilna, pošta in poslovni prostor Splošnega ključavničarstva Mele Josip. Pred to hišo je stala tudi tedanja avtobusna postaja. Danes ta hiša, znana kot Meletova hiša na Cesti 4, še vedno stoji, le z manjšimi popravki in spremembami.
Meletovi avtobusi: Inovacije in izzivi
Meletovi avtobusi so bili prepoznavni po svojih inovacijah, ki so olajšale vstop in izstop potnikov. Med prvimi so namreč izdelali spuščeno stopnico pred vrati. Prav tako so uporabljali lestev za prenos prtljage na prtljažnik na strehi. Sprva so bili to manjši avtobusi, a z naraščajočim številom potnikov so postali premajhni.
Novi in večji avtobus je bil zasnovan na avstrijski šasiji znamke SAURER DIESEL, kupljeni v Mariboru. Ta šasija je že vsebovala motor in vse potrebne sklope za vožnjo, manjkala je le karoserija. Začetek izdelave novega avtobusa je zahteval podaljšanje in ogrevanje delavnice. Ker je podjetje ROJINA iz Ljubljane, s katerim so prej sodelovali pri izdelavi karoserij, prenehalo delovati, se je Toni Mele sam odpravil v Ljubljano po izkušene mojstre. V Cerknico sta tako prišla mojster za gradnjo karoserije z vajencem ter gluhonemi mojster za barvanje.
Izdelava je potekala v več fazah. Najprej so naredili lesen pod iz bukovih desk, končno obdelavo pa so opravili pri Šerkotu z uporabo posebnih rezil za utore, ki jih je izdelal Toni Mele. Med drugo svetovno vojno, z italijansko zasedbo v aprilu 1941, se je izdelava avtobusa zaustavila. Po kapitulaciji Italije in nemški zasedbi Cerknice je nedokončan avtobus, narejen le z lesenim podom, romal v roke nemških vojakov, ki so ga odpeljali na večjem tovornjaku.
Pri zbiranju podatkov za ta prispevek je pomembno vlogo odigral Jože Mihevc iz Toronta v Kanadi. Pred vojno je delal v Meletovi mehanični delavnici in sodeloval pri izdelavi opisovanega avtobusa. Z Meletovimi je ohranil stike in preko Joži Mele posredoval dragocene informacije in fotografije.
Nekatere slike, čeprav morda starejše, spadajo v ta prispevek, saj prikazujejo mojstre podjetja ROJINA iz Ljubljane, ki so verjetno pomagali pri izdelavi avtobusa. Na njih je videti obnovo in izdelavo avtobusov, ki so jih izvajali pri Meletovih. Novo karoserijo so izdelali iz lesa, jo oblekli s pločevino in prebarvali. Notranjost je bila tapicirana, tako da lesena ogrodja ni bilo videti. Kljub ročni izdelavi je bil vsak avtobus unikaten. Avtokleparja sta pri delu uporabljala plamensko varjenje, enega najstarejših načinov varjenja.
"Furman": Sodobni mestni avtobus v Postojni
V letih po drugi svetovni vojni in v času po letu 1954 se je razvoj javnega prevoza nadaljeval. Na Občini Postojna so z uvedbo mestnega avtobusa "Furman" želeli zmanjšati število avtomobilov na cestah in s tem onesnaženost okolja. Med 16. junijem in 2. julijem se je z avtobusom po mestu zapeljalo 1954 potnikov. Največ ljudi se je s Furmanom peljalo ob četrtkih, najmanj pa ob sobotah. Nekoliko bolj priljubljen je bil popoldanski termin vožnje. Največ potnikov v Furmana vstopi pri Mercatorju (okoli 20 na dan), največkrat pa izstopijo pri Supernovi (povprečno 15 na dan). Tudi delavska proga Furmana je po spremembi voznega reda 22. junija postala bolje zasedena, saj se z njim na delo vozi približno osem oseb dnevno.
Posebej zanimiva je uporaba avtobusa za šolarje. Na jutranji šolski progi ob 6.25 so Postojnčani najmanj uporabljali avtobus, medtem ko se je na drugi progi ob 6:58 s Furmanom prevažalo povprečno 18 šolarjev na dan, kar je pomenilo, da je mestni avtobus okoli sedmih zjutraj že skoraj pretesen. Več kot polovica vseh potnikov se je peljala po progi Epicenter-Kremenca, na progi Epicenter-Poljane pa se je peljalo 510 potnikov.
Avtobusi v širšem kontekstu: Od "omnibus" do sodobnega prevoza
Beseda "bus" je izpeljanka latinske besede "omnibus", ki pomeni "za vsakogar". Ta izraz je še kako primeren, saj avtobusi predstavljajo eno izmed prvih oblik javnega prevoza tudi na naših tleh. Njihova zgodovina se je začela v letu 1934, ko so jih uporabljali za prevoze potnikov in pošte.
Z razvojem avtobusnega prometa so se pojavljali tudi novi izzivi in rešitve. Leta 1952 je imel Avtopromet Gorica poleti linijo od Bovca do Kranjske Gore, ki je bila izredno zahtevna, saj je avtobus moral skozi ozek predor pod Vršičem, zgrajen med prvo svetovno vojno. Voznik je moral biti izredno natančen, saj vzvratna vožnja ne bi bila mogoča. V takih primerih je bil postanek za hlajenje motorja pogost, saj se je avtobus moral vzpeti skoraj 1000 metrov visoko, večinoma v prvi prestavi. Sprevodnik Janko Pegan in voznik Lovko sta se leta 1952 ustavila na zasneženem delu ceste tik pod Vršičem, verjetno za hlajenje motorja. Janko Pegan, rojen leta 1913, je imel bogato vojaško izkušnjo, med drugim je bil štiri leta vojak v Italijanski vojski, tudi v Abesiniji. Po kapitulaciji Italije se je pridružil zaveznikom in postal aviomehanik. Po vrnitvi v Jugoslavijo je postal sprevodnik avtobusa pri Avtoprometu Gorica.
V petdesetih letih in kasneje je bilo delo sprevodnika zelo naporno. Poleg prodaje vozovnic so skrbeli za prtljago, ki so jo potniki pogosto vozili na strehi avtobusa. Zaradi velikega števila potnikov je bilo dobiti sedež prava sreča. Sprevodnik je prodajal vozovnice z lističi, kar je med vožnjo, pogosto v gneči, zahtevalo veliko spretnosti. Na postajah je bilo včasih več potnikov, kot jih je avtobus lahko sprejel. Janko Pegan pa je s svojo markantno pojavo in prijaznim glasom poskrbel, da se je vkrcalo čim več ljudi.
Letos mineva 50 let od odprtja prvega avtocestnega odseka Vrhnika-Postojna v Sloveniji in Jugoslaviji. Ta dogodek predstavlja pomemben mejnik v razvoju prometne infrastrukture, ki je neposredno vplivala tudi na razvoj avtobusnega prometa na tem območju.
Alpinizem in šport v Postojni in okolici v obdobju okoli leta 1954
Poleg razvoja javnega prevoza so v Postojni in njeni okolici cveteli tudi drugi vidiki življenja, med njimi alpinizem in šport. V nedeljo, 29. januarja, sta Lojze Fon (SAAS) in Franci Šter (Kranj) preplezala novo varianto "Cerkovnikovega stebra" v zahodni steni Krna. Smer ima spodaj naklonino okoli 45 stopinj, skalne težave pa so ocenjene kot V, A1, zgoraj pa III.
Ob istem času sta Franc Čanžek in Andrej Bergant (oba AO Celje) preplezala novo "Pustno smer" v vzhodnem delu južne stene Mrzle gore. Smer je visoka okoli 350 m in ocenjena s III/IV +. Naslednji dan sta opravila prvo zimsko (in prvo sploh) ponovitev "Cicove zajede" v Mrzli gori, ki jo je Ciril Debeljak preplezal z Vilijem Svetom pred 26 leti. Ta smer poteka v vzhodnem delu stene, desno od Celjske smeri, ocenjena pa je s V+, 350 m.
Bojan Kranjc in Igor Mezgec, oba člana AS Postojna, sta v petih urah ponovila Rumeno zajedo v Koglu. Razen izstopne zajede (10 m) je bila smer praktično kopna.
Tine Mihelič in Janez Rupar (AAO) sta opravila drugo zimsko ponovitev "Velike grape" v Bovškem Gamsovcu. Plezalca sta za vzpon potrebovala 8 ur. Razmere v grapi so bile ugodne, a jima je precej težav povzročal izstop, sestop pa je bil zelo naporen.
Zvone Andrejčič (Matica) se je po mesecu neprostovoljnega počitka vrnil v gore. Z Reberšakom (Radovljica) sta si pritrdila tekaške smuči, se z njimi povzpela do Vodnikovega doma, splezala greben Vernerja, potem pa odsmučala prav do Radovljice.
Zagrebški alpinisti, ki so imeli zimski tabor na Prenju, so konec tedna obiskali tudi naše gore. Zdenko Jech, Krunoslav Lazič in Branimir Predovič (AO Železničar) so prečili Kalški greben od Kokrškega sedla do Krvavca. Imeli so odlične razmere in lepo vreme.
Tudi alpinistične šole so bile aktivne. Akademski alpinistični odsek je vabil na predavanje Jožeta Trošta o varstvu narave v gorskem svetu in planinski fotografiji. AO Ljubljana-matica je vabila na predavanje Jureta Senačnika o hoji po poteh in brezpotjih ter pripravi na plezalni vzpon. AO Celje je imel alpinistično šolo vsak teden ob četrtkih, s praktičnimi vajami in predavanji.
Podkomisija za turno smučanje PZS je prirejala turni smuk. Udeleženci so prenočevali v domu pri Triglavskih jezerih, od koder so se odpravili proti Hribarici. V primeru dobrih razmer je sledil vzpon na Kanjavec in smuk v Krmo.
Znani alpinist in gorski reševalec Uroš Župančič je praznoval 65. rojstni dan. Od leta 1928, ko se je predal gorništvu, je preplezal več kot 100 smeri različnih težavnosti, opravil pa je tudi okoli 50 letnih prvenstvenih vzponov ter več kot 50 zimskih ponovitev. Leta 1932 je prvi sam pozimi preplezal severno steno Triglava. Poleg alpinizma in reševanj je bil tudi vzgojitelj in organizator, 10 let načelnik GRS, večkrat predsednik PD, načelnik AO, vodja tečajev in podobno.
V Buenos Airesu je izšla knjižica dr. Vojka Arka "Ljubezen po pismih", ki opisuje njegova doživetja v bariloških gorah. Radioamaterji iz Monze pa so prestregli novico, da so alpinisti iz Lecca preplezali steber Fitz Roya v Patagoniji.
Helikopter je postajal nepogrešljiv pomočnik gorskim reševalcem, saj je lani sodeloval v tretjini reševalnih akcij. Poljaki so se poleti nameravali povzpeti na Čogori (K2) po novi smeri.
V rubriki "Predmet meseca julija" je bil predstavljen reklamni letak s povabilom, da dopustniške dni preživite v Portorožu, s fotografijami Božo Štajerja iz leta 1955. Prvi festival Slovenska popevka je bil na Bledu pred 60-timi leti, leta 1962. Zmagala je pesem Mandolina, ki sta jo v alternaciji zapela Stane Mancini in Beti Jurkovič.
Šolske počitnice so se zaključile leta 2021/2022, fotografija pa prikazuje učence med branjem na OŠ Frana Levstika v Ljubljani. Muzej novejše zgodovine Slovenije je pripravil razstavo ob 150. obletnici rojstva Jožeta Plečnika, ki je obravnavala njegovo Unescovo dediščino v Ljubljani.
Časopis Slovenec je med letoma 1873 in 1945 poročal o dogajanju doma in po svetu, s svojo katoliško usmerjenostjo. Tedenska slikovna priloga Ilustrirani Slovenec je bralcem ponudila fotografske utrinke tedenskega dogajanja. V zbirki fotografij časopisa Slovenec najdemo posnetke Plečnikovih del, med njimi cerkve sv. Frančiška Asiškega in sv. Mihaela na Barju, ureditev nabrežij Ljubljanice, Tromostovje, tržnice in zapornico. Prav tako so dokumentirana Plečnikova dela na kopenski osi: Vegova ulica, NUK in Kongresni trg s parkom Zvezda, ter poslovilni kompleks Žale.
Muzej solinarstva v Sečoveljskih solinah je predstavil razstavo 19 črno-belih fotografij Božo Štajerja iz leta 1954, ki prikazujejo življenje v solinah. Pred 50 leti je bil odprt prvi avtocestni odsek Vrhnika-Postojna.
Fotosekcija Glavnega štaba NOV in partizanskih odredov Slovenije je bila ustanovljena leta 1944, s čimer je fotografska dejavnost dobila organiziran ustroj.
Zgodbe iz Slavine segajo v življenje prednikov Cvetke in Leona Kernela, predvsem njunega očeta Janeza Kernela, ki je bil geometer in arhitekt, ter njune mame Alojzije, babice v postojnski porodnišnici. Janez Kernel je bil prvi, ki je naredil izmero in izris slavinskega pokopališča ter projektiral most čez slavinski potok. Alojzija Petkovšek, rojena leta 1922, je diplomirala na babiški šoli v Ljubljani in kot terenska babica pomagala pri več kot tisoč porodih.
Zgodba avtobusa, ki je vozil iz vasi v Ljubljano, prikazuje socialno dinamiko in logistiko takratnega časa. Potovanje je bilo pogosto naporno, z več postanki, a tudi z veliko dobre volje in medsebojne pomoči.