Otroštvo je obdobje, zaznamovano s neštetimi doživetji, ki oblikujejo našo osebnost in pogled na svet. Skozi prizmo spominov na igro, odkrivanje in soočanje z novimi izzivi, nam zgodba o Lukcu ponuja vpogled v preprosto, a bogato življenje v preteklih časih. Od prvih neprevidnih korakov v nevarne snovi do šolskih dni, vsak trenutek je pustil svoj pečat, ustvarjajoč mozaik spominov, ki se prepletajo v celovito sliko odraščanja.
Prvi stiki s svetom: Katran, tricikel in živalski svet
Ko je imel komaj dve leti, je stopil v katran. »V teru je, v teru je!« je kričal petletni Slavko. Otroci so pritekli iz trstik. Na nasipu je nekajkrat zadonelo. Iz železnih vagonov se je po napušču vsipala žlindra, stranski produkt plavžev. »Primi ga za nogo …!« se je drl Slavko. »Auuuu, auuuu, boliiii!« je jokal Luka. Takrat je prvič občutil bolečino. Pekočo. Kakor da bi mu hoteli izpuliti nogo. Lica so mu oblile solze. Zdaj še ječati ni mogel več. Le tresel se je. Tresel pred tistim, kar še pride. Nekako so mu izvlekli nogo iz trde, črne zmesi, ki je smrdela na vse strani. Nekoliko starejši otroci, Tine, Silvo in Julka, so previdno stopali okrog črne, mehke gmote. »Sam ter, sam ter …!« je obupno vpila Julka in počasi ter previdno vlekla Luka ven. Blizu je bila voda. Tam v barju, pod strmim pobočjem je bilo vse. Rečni rokavi Save, trstje, pesek, trave, kamenje od nasipa, ostanki lesenih in kovinskih vozov, stare gume in katran v malih bazenih, v katerega je z levo nogico stopil naš Luka. Požiralo je že lisice, kure, peteline, zajce in še kakšno kozo, da ni utegnila reči niti zadnji meeee. Otroci so čistili in čistili pred oltarjem. Čistili so čeveljček, le nogavičke niso mogli očistiti. Bila je vsa črna in vrgli so jo kar stran.
Na vrtu je stal tricikel. Včasih pa na dvorišču. Starejši brat Tine se ni več vozil na njem, ker ga je že zdavnaj prerasel. Noge so mu štrlele nad balanco in sploh jih ni mogel več premikati. S triciklom se je vozilo po dvorišču petih nizko pritličnih hiš. Pod strmim hribom so bile drvarnice z ozkimi sivimi deščicami in kvadratnimi deskami, obdanimi, da se je videla vsa ropotija, ki so jo premogle drvarnice. V njih so bile kokoši in tu pa tam je dame čuval petelin. Ta je vsako jutro oznanjal beli dan. Poleg kokoši so bili tudi zajčniki, natlačeni s slamo in deteljo. V njih so domovali zajčki. Bile so cele družine zajčkov in zajkel ter kup mladičev. V nedeljah je kdaj pa kdaj zmanjkalo kakšnega odraslega zajca. Znašel se je na krožnikih te ali one družine, ki so praznovali rojstvo otroka, ali pa je bil priboljšek za Veliko noč, Sveti večer ali Novo leto. Tudi koza je imela svoje častno mesto v drvarnici. Poleg je bilo vedro. To je bilo vsako jutro polno za otročad, ki se je igrala in kričala na dvorišču. Ta veliki dinarski ovčar pa ni bil navaden pes, ki čuva dvorišča, hiše in ljudi. Ko je kdo v naselju umrl, je pes Kastor tulil pred oknom že kakšen dan ali dva dni prej. Tako so vsi iz zaselka vedeli, komu bije zadnja ura. Kastor se nikoli ni zmotil. Naš Lukec se je pa vozil in vozil cele dneve s triciklom in vedno, ko je šel dol, je mati zagledala rumeno znamenje in vsakič je morala tricikel peljati ali zanesti pod šterno. Nekajkrat je pritisnila na vzvod in tricikel je bil v hipu opran. Potem je pa nesla Lukca takoj v kopalnico. Slekla mu je rjave hlačke in mu očedila rit kar z mrzlo vodo, saj v tistih časih še ni bilo ne tople vode, ne centralne kurjave, ne avtomobilov. Tista družina, ki pa je premogla kakšno kolo, čeprav staro, je bila pa že zelo bogata in vsega spoštovanja vredna od blizu in daleč. Tako je Lukec rasel ob triciklu in kozjem mleku, dokler ni tudi to prerasel in so mu noge štrlele čez balanco … kakor njegovemu bratu.
Vsakdanje življenje in nepredvidljiva doživetja
Na dvorišču je bil vkopan velik smetnjak. Sredi desk je bila odprtina in pokrov. To niso bili smetnjaki kakršni so danes. Danes so smetnjaki kovinski in te odpelje za to posebej izdelan kamion. Potem so danes še plastični smetnjaki za papir, steklo in plastiko. Včasih vsega tega, tik po vojni, ni bilo. Še kamionov ni bilo, osebne avtomobile pa so imeli le zdravniki. Torej naš smetnjak je bil velika, betonirana luknja. Čez to luknjo, veliko kot manjša soba, so bile nameščene deske in v sredi je bil vdelan pokrov z ročajem, a tega pokrova ni nihče zapiral. Bil je odprt dan in noč in iz luknje je smrdelo kakor iz hleva. Debele muhe so se pasle okrog odprtine in čmrlji, veliki kot letalo. Gospodinje in vsi, ki so imeli v rokah kaj za odvreči, so enostavno odpadke metali v to smrdečo luknjo in nikomur ni prišlo na misel, da bi za seboj zaprl pokrov. Slehernemu odraslemu se ni zdelo nič posebnega, če je zaudarjalo po dvorišču. Zlasti moški, ki so garali v različnih obratih v železarni, so bili vajeni veliko večjega smradu, kislin, katrana, smradu plavžev, martinovk, in za njih je bilo dvorišče oddih v naravi. In tako sta se šla Lukec in Riko kdo vrže dlje kamen. »Ooooooo,« je zajavkal Luka. Stala sta tik ob odprti luknji za smeti. Luka je iznenada izgubil tla pod nogami. Letel je po zraku in se znašel sredi smeti. Grozen smrad mu je zarezal v nosnice. A v hipu je bil zunaj. Riko je še kar stal tam pri luknji. Zdaj je Lukec stal ob odprtini za smeti in gledal Rika, kako se kobaca sredi smetišča. Zadovoljen je odkorakal proti domu. Medtem je še z rokami tlesknil gor in dol, kakor je videl to pri odraslih, kadar je kdo opravil kakšno dobro delo.
Mati ga je odpeljala nekam zelo daleč. Šla sta na vlak. In vlak je delal čuha, čuha, čuha … Kar nekam v neskončnost. Doma se je bil igral z majhnimi sivimi in modrimi svinčenimi ladjicami. Kar na preprogi. Ampak preproga je bila zanj morje. Na morje je šel, ko je shodil. Že takrat je poznal okus soli, okus slane vode, a se je vode in morja bal, da je kar naprej vekal. Mati ga je peljala v neko lepo, razkošno hišo z vrtom. Čakal je v čakalnici z veliko okroglo mizo in stoli. Potem je prišel ven možakar, velik kot njegov oče, v belem. Posadil ga je na stol in mu z nekakšnimi napravami gledal v oči. Potem je spet čakal v čakalnici. Zdelo se mu je, da traja čakanje celo večnost. Mama je prišla ven vsa bleda. Spet sva šla na vlak. In vlak je delal čuha, čuha, čuha … Doma mu je mati dala očala na nos. Premaknil se je k zidu. »Mami, pikice vidim, pikice vidim na zidu! Mati se je obrnila proč, da je sin ne vidi. Da je njen otrok ne vidi. Njen najmlajši. Iz oči ji je začelo teči. Po licih so se ji razlile debele kaplje. Solz ni mogla ustaviti. Njen sin je spregledal. Z očali. A tega ni vedel nihče.
Šola, prijateljstvo in prva spoznanja
Naš Lukec se je tako podal po travnikih, bližnjem Grabnu. Tako so otroci rekli potoku Bela, ki se je izlival v veliko reko Savo. Otroci so se igrali kavboje in Indijance, le da nihče ni hotel biti Indijanec. Po večjih spopadih in napadih čez potok ali pri dirki skozi grmovje so našemu Lukcu često padla očala na tla. Velikokrat jih je takoj pobral, včasih pa so jih otroci iskali ob poteh. Zgodilo se je tudi to, da so se stekla razletela, in Luka je privekal domov, da so se tresle šipe na oknih. Vedno je bila mati prva, ki ga je potolažila. Če se je to le prepogosto zgodilo, ga je oče strogo okaral. »Zdaj boš obiskoval vrtec!« je resno rekla mati. Luka ni imel niti najmanjšega pojma, kaj je to vrtec. Vrtec je bil v stavbi osnovne šole, le nekaj minut stran, kjer so stanovali. Lukec je spoznal vzgojiteljico, bila je postavna, mlada, in je že prvi dan dejala: »No otroci, zdaj bomo pa zapeli! In otroci so peli skupaj z vzgojiteljico. »Otroci,« je velela vzgojiteljica Irena. »Poglejte, tu so zajčki, srnice, veverice, ptice, medvedje. »Potem so še tu muce, kužki, kokoši, petelin. Izrezoval in izrezoval je iz različnega papirja muce, kužke, veverice tako kot ostali otroci. Tako se je naučil različnih oblik in oblik posameznih živali. Ko je to spoznal, jo je imel še rajši.
Kmalu se je naš Luka znašel z ostalimi iz vrtca v prvem razredu. Doma se je pridno učil. Bilo ga je groza. Kar tresel se je. Luka je tako trpel ves odmor. Minute so se vlekle kot večnost in nič ni kazalo, da bi kdo stopil skozi vrata. Končno pridejo otroci in učiteljica. Od otrok se nihče še obrnil ni. Učiteljica je tedaj opazila črnilo na parketu, saj je Lukec sedel že od samega začetka šolskega leta v prvi vrsti. Slabovidne učence so vedno dali v prvo vrsto, če je le bilo mogoče ter v srednje klopi. Lukec je bil v hipu brez solz. »Ja, ja,« je le še izdavil. V grlu se mu je že močno nabralo. Učiteljica je brž stopila k lijaku, namočila veliko gobo in kmalu je bil parket čist kot prej. To je bil Lukov krst v osnovni šoli. V prvem razredu je bil odličen. Luka je mislil, da je edini. Pričel je dvigovati glavo. V njem je govorilo: »Jaz, jaz, jaz … Kar precej je dvigoval glavo naš Lukec in se oziral naokrog, da bi ga vsi videli. A glej ga zlomka. Nihče se ni uzrl vanj. Nihče ga ni pogledal. Vsi so gledali nekoliko temnejšega dečka, izjemno lepega obraza, s toplimi žametnimi očmi. Le dva stola je bil oddaljen od Lukca. Vse glave so bile obrnjene proti Andreju. Andrej pa je skromno s sklonjeno glavo zamišljeno zrl predse. Luku so se povesila ramena. Glava mu je omahnila nekam globoko med ramena. Takrat je prvič zaznal, da je še nekdo boljši od njega.
V petem razredu je Luka dobil slabo oceno iz matematike. In glej, prav Andrej mu je pomagal in ga izvlekel iz kaše. Razložil mu je tako kakor je razlagal učitelj pred tablo. »Kaj pa boš, ko boš velik?« je nekega dne z občudovanjem Luka vprašal sošolca Andreja, ki je bil izredno dober smučar in tudi na pianino je znal lepo igrati. »Zdravnik,« je skromno rekel Andrej. »Saj se jo navadiš,« je mirno odgovoril Andrej. Andrej je bil odličnjak še naprej v gimnaziji, še bolje je smučal, bil je celo med najboljšimi v državi na skakalnici za vasjo. Tudi na univerzi je vse v predpisanih rokih doštudiral in zares postal zdravnik. Eden izmed najboljših zdravnikov. Naš Luka ga je še kasneje obiskoval, a srečevala sta se vse bolj redko, ker se je Andrej preselil z družino na morje. Soproga je bila pa še bolj pridna in je doštudirala za učenjakinjo. Proučevala je morja.
Premagovanje ovir: Od telovadbe do reševanja življenj
Pri teku čez drn in strn, od Belškega polja, po cesti mimo mosta do šole, je bil zadnji. Vedno zadnji. Še mama ga je gledala z balkona in se čudila. Luka je samo nekaj zamišljeno gledal predse. Luka je v telovadnici dobro skakal le čez kozo. Pri smučanju se je bal peljati v Kranjski gori z žičnico Mojco. In Luka je res šel, saj je rad videl Marijo. In Marija mu je hitro in spretno zapela vlečno sidro. Lepo sta se peljala gor po hribu. Luka je bil še vedno na vrhu in po desetih metrih je telebnil v sneg kakor je bil dolg in širok. Očala so mu padla daleč naprej. Videl je slabo tudi z očali in jih je komaj našel. In tako je šlo vse do vznožja hriba. Na vsakih petnajst metrov se je pobiral. Sošolka Marija se je odpeljala navzdol že drugič. »A gre?« je bila radovedna. »Bolj počasi,« je zajavkal Luka. Marija pa je naprej uživala v smuki.
Na morju pa se je Luka naučil plavati, tudi hrbtno. Znal je prsno in naučili so ga, hrbtno plavati in prav lepo se je sam naučil ležati na hrbtu in z rokami mahati nazaj, tako, da se je premikal hrbtno. Celo mrliča je znal plavati. Učiteljica telovadbe je neko poletje priredila za vso šolo plavanje. Šola je imela športni dan na Bledu. Vsi višji razredi, pa tudi nižji, so zasedli svoja mesta na kopališču pod gradom. Luka je bil tedaj že v sedmem razredu. Učiteljica je imela pred seboj seznam vseh tekmovalcev. Za hrbtno plavanje se je že prijavilo pet deklet. Bila je grobna tišina. »Fantje, kje ste korenjaki?!« je tulila učiteljica telovadbe, zdaj že nestrpno. Spet tišina. Na vsej šoli ni bilo niti enega fanta, ki bi se prijavil za hrbtno plavanje na petdeset metrov. Tedaj se splašil naš Lukec. Učiteljica telovadbe je bila kar precej zadovoljna, kakor da bi bilo to samo po sebi umevno. Zdaj je končno imela kandidate za vse zvrsti plavanja: prsno, crawl in hrbtno. Otroci so se postavili na start, pištola je počila in začelo se je silovito pljuskanje po vodi. Končno je prišla vrsta tudi na Luka. Pri hrbtnem plavanju so plavalci že v vodi, ob startu se odrinejo le z nogami. Počilo je. Luka je bil peti med štirimi dekleti. Mahal je z rokami silovito, kolikor je mogel. A bolj ko je mahal, bolj je bil utrujen. Na sredi proge se je samo še kobacal po vodi. A je še vedno mahal z rokami, kolikor je še imel moči. Dekleta so prispela že na cilj. Čakali so samo še Luka. Luka se je trudil, zamahoval, moči so mu že vse pošle, zdelo se mu je, da je že celo večnost v vodi. Še je zamahoval in zamahoval in nazadnje le pričofotal do cilja. Končno se je z največjo težavo izvlekel ven na površje. Zajemal je zrak in tam sedel brez moči še nekaj časa. Čez nekaj dni je bila v šoli razglasitev rezultatov in podelitev diplom. Za vse razrede osnovne šole. Lukca je iznenada predramil glas učiteljice telovadbe, ki je preko zvočnika oznanila njegovo ime in priimek. »Luka! Luka je ves presrečen stopil na oder. Učiteljica telovadbe mu je svečano podelila lepo diplomo, okrašeno s cvetjem. Tisti dan pa je našemu Luku zares igralo srce.
Čez nekaj desetletij pa je naš Luka v istem kopališču potegnil ven mlado dekle, ki se je že utapljala in bi zagotovo utonila, v sramoto vsem domačinom, ki so le opazovali na bregu. Takrat je naš Luka plaval nekaj metrov pod vodo, da je hitro potegnil in priplaval z nesrečnico do lesenih stopnic na koncu kopališča. Bilo je mnogo kopalcev v travi, pod drevesi, v ležalnikih, na ležalnih deskah in vsi so gledali nekam vstran, nekam v časopise, revije, kot da se nič ni zgodilo, kot da se nič ne dogaja … Na to pa je Luka ponosen še danes. Rešiti življenje nekom, rešiti življenje …
Igre, prijateljstva in lekcije življenja
Iz spomina je Luka priklical dogodek, ko mu je bilo nekako dvanajst let. Oče je bil službeno v Nemčiji in otrokoma je prinesel kup igrač ter pravo pravcato kolo. Kolo je bilo majhno, rdeče barve a imelo je vse: široke gume, zavore na krmilu, zračno tlačilko, kolesa so se že na daleč svetila, bila je prava atrakcija v vasi. »Otroci smo se vedno najraje ob koncu tedna podili po dvoriščih, križiščih in se šli, kdo bo prvi privozil na cilj. Sam sem se družil z vsemi otroki, tako v blokih kot tudi na vasi. Velikokrat sem otrokom posojal majhno rdeče kolo, z debelimi pnevmatikami. Tudi jaz sem rekel, da sem kavboj! »Ne, ti boš Indijanec!« me je popravil. Tako sva se dajala celo popoldne. Fant je imel že kavbojski klobuk na glavi, jaz pa nič. Kolikor imam las na glavi, mi je danes žal da nisem bil Indijanec. Namreč tisti fantiček, ki je bil za glavo manjši od mene, me je tako vrgel iz tira, da mu naslednji dan nisem hotel posoditi mojega krasnega rdečega kolesa. Bilo je tam pod klancem, kjer je bilo treba iti čez železniško progo do glavne ceste. Jaz sem se igral v pesku, zgrabil kolo in ga pred seboj rinil v klanec. Nisem imel toliko moči, da bi ga poganjal do vrha. Na vrhu klanca, glej, fanta kavboja z mamo. Ženska, njegova mati, je bila velika, svetlih las, močna in s hitrimi koraki se mi je približevala. »Kaaajj, kkaaajj!« je začela kričati. Samo gledal sem jo. Njen obraz je bil ves rdeč in spačen od jeze. V hipu sem doumel, bolj je dojela moja naivna, otroška bit, da je tu pred menoj ena velika nevarnost. Neka velika pošast. Nekaj tujega. Nekaj mrzlega. Nekaj, kar gre skozi kosti, da vse zazebe. Nenadoma je zakričala: »Našemu nisi … našemu pa nisi posodil … Peljal sem kolo dalje. Ženska roka se je stegnila. Udarila me je v ramo. Potem v obraz. Klofutala me je. Kar naprej. Padel sem. Bil sem na tleh. Kolo sem spustil od groze. sSpustil sem ga iz rok, …
