Svet je poln osupljivih pokrajin, ki vabijo popotnike k raziskovanju. Od majestetičnih gorovij do prostranih obal, vsaka destinacija ponuja edinstveno doživetje. Ta članek vas popelje skozi vrsto pustolovščin, ki združujejo gorništvo, kolesarjenje in raziskovanje novih kultur, od balkanskih vrhov do turških znamenitosti.
Prokletije: Neokrnjena divjina Balkana
V okviru spoznavanja nacionalnih parkov Črne gore in Albanije smo se nekaj dni zadržali v Prokletju - južnobalkanskih Alpah. Gorovje je podobno našim goram ali dolomitom, vendar brez žičnic in visokogorskih koč. Tudi število obiskovalcev teh gora je v splošnem bistveno nižje kot pri nas. Informacije oz. planinske karte, ki bi zvezno povezovale črnogorsko in albansko stran je težko dobiti, saj imajo bodisi črnogorske bodisi albanske karte kartirane poti le na svoji strani do državne meje. Pogorje seže tudi na Kosovo. Preko vseh treh dežel je speljana transverzalna pot po vrhovih Balkana. Najvišji vrh je Maja Jezerce 2694m, ki stoji popolnoma v Albaniji. Začeli smo v Črni gori, s spoznavnim vzponom iz doline Grbaja na Volušnico in Popadijo. Naslednji dan smo iz doline Rapojana pričeli s tridnevnim trekingom okoli Maje Jezerce. Dvakrat smo prespali v Albaniji, prvič v dolini Theth in drugič v dolini Vlabona. Obe dolini, opremljeni s hotelčki in penzioni, doživljata turistični razcvet. Pot iz ene v drugo albansko dolino, ki traja približno šest ur hoje je spominjala na promenado, ki je v poletnih dneh značilna na triglavskih poteh. Zato pa tretji dan, ko smo se iz Valbone vračali nazaj v Črno goro preko doline Rapojane do Vusanj, kjer smo imeli parkiran avto, nismo srečali nikogar. Prokletje in ostale gore Črne gore vsekakor ponujajo odlične možnosti za različne zvrsti gorništva.
Zahodne Alpe: Smučanje in plezanje v Julijskih Alpah
Prvi plan letošnjega poletnega pohajkovanja po višjih hribih je bil Mont Blanc in smučanje iz vrha. Izkazalo se je da je tam bolj slabo s snegom, tako se je to izjalovilo in prišli so novi plani. Najprej sva želela iti v zahodne Alpe za dober teden in narediti kar nekaj turnih smukov, morda tudi kakšen plezalne vzpon. Iz Ljubljane sva štarta v soboto 29.7. Ob 15 h. Udobno in kar hitro sva se pripeljala do Cervinije. Prespala sva v avtu na parkirišču in že takoj zjutraj s šotorom in ostalo kamp opremo skočila na prvo gondolo na Testo Grigio 3480m. Prvi dan sva smučala kar na smučišču. Malo za aklimatizacijo in malo zato, ker ni dosti dražje kot če bi kupila karto le za gor in dol. Ob 13h zaprejo smučišče in čas je bil za nadaljevanje ture. Pobrala sva težke nahrbtnike in potegnila pod Roccia Nero. Šla sva do bivaka Rossi e Volante (3750m), kjer je bilo še dovolj prostora, da nama ni bilo potrebno postavljati šotora, ki sva ga zastonj nosila. Tretji dan sva se najprej podala na Roccia Nero, odsmučala sva po južnem in nato po vzhodnem pobočju. Kasneje sva splezala še na Pollux in odsmučala zahodno pobočje. Tu so bile snežne razmere res dober in smučanje je bil pravi užitek. Ker se je vreme začelo slabšati in ker nisva imela časa na pretek, sta žal odpadla Castor in Breithorn. Vseeno sva nasmučala preko 1300 višincev. S pomočjo gondole sva se spustila v dolino ter se iz Cervinie odpeljala proti Gressoneyu. Vmes sva še malo pomalcala in se napila mineralne vode, ki stane celih 5 centov na liter. Zvečer sva prispela do Gressoneya la Trinite, kjer sva kar v avtu prespala. Naslednji dan sva, s podobno opremo kot prvi dan, odpeketala na tri naprave, ki so naju spravile na Punta Indren na višino 3275m. Koluar, ki je pod ledenikom nad kočo Gniffeti, je kazal dobre znake uporabe, vendar sva se, zaradi težkih nahrbtnikov, raje podala po običajni poti. Hitro sva bila na višini koče Gnifeti in na vrhu koluarja, tu sva postavila šotor in jo mahnila na Vincent Piramide. Na vrhu sva kar preko ene ure čakala na boljše vreme, vendar megla ni in ni hotela stran. Kljub temu je bila smuka super. Odsmučal sem tudi koluar, tako da sem videl, če bova lahko naslednji dan s težkimi nahrbtniki prismučala do 3300m. Pri šotoru je bilo prijetno toplo in skuhala sva si večerjo. Zadnji dan sva se zbudila v jasno jutro, hitro sva se pripravila in z lahkimi nahrbtniki odšla proti Punta Gnifetti. Zaradi aklimatiziranosti sva hitro napredovala in v dobrih treh urah sva bila pri najvišji koči v Alpah (4554m). Spila sva espreso, pomalcala in jo švignila v dolino. Vreme je bilo dobro, smučanje je pa prfektno, zgoraj je bil pravi sneg, nižje do šotora pa ravno prav odmrznjen sneg, kot puter. Pospravila sva šotor in nabasala vso opremo v nahrbtnika. Skozi smučarsko simpatičen koluar, ki je bil zgoraj že malo ledeniško leden, spodaj pa je bilo treba zapeljati čez ledeniško razpoko, sva prismučala do približno 3300m. Sledil je pet minut sestop do gondole, kjer sva bila že ob 13h. Z gondolo sva se spustila v dolino in se odpeljala nazaj proti Sloveniji. Na vrhu je bilo pod nulo in je pihalo, tako da je bil občutek mraza vsaj minus 10, nekaj ur kasneje pa je bilo malo naprej od Milana kar 41°C.
Korzika: GR 20 - Najtežja pohodniška pot Evrope
Za trening in spoznavanje novih krajev sva se odločila prehoditi južni del Velike korziške peš poti (Grande Randonnée), ki nosi oznako GR 20. Avto sva parkirala v pristanišču v Livornu, se peljala s trajektom v Bastio ter nato z avtobusom in lokalnim prevozom do vasi Conca, kjer je uradni začetek te poti. Nato sva osem dni hodila preko gorskih hrbtov in prelazov po res zanimivi in slikoviti pokrajini. Pot ni bila povsod čisto enostavna in je občasno zahtevala kar nekaj izkušenj in tudi plezalskih spretnosti - GR 20 ne slovi zastonj kot najtežja evropska pohodna pot. Ker je bilo sredi dneve precej vroče sva vstajala ob prvem svitu in poskušala čim večji del poti opraviti v jutranjem hladu. S seboj sva nosila šotor in celotno spalno opremo ter precejšnji del hrane. Ker velik del Korzike sodi k narodnemu parku je uradno mogoče postaviti šotor za preko noči (bivakirati) samo na za to določenih mestih - predvsem ob planinskih kočah. V teh kočah je mogoče tudi najeti šotor in kupiti nekaj malega hrane, so pa večinoma zelo bazične. Enake, če ne še boljše možnosti nudijo tudi planšarije, ki jih je kar nekaj ob poti. Ker sva bila časovno omejena sva pohod končala na železniški postaji v Vizzavoni od koder sva se z ozkotirnim vlakom odpeljala do morske obale v Bastii, kjer sva si privoščila en dan ogledovanja lokalnih znamenitosti ter namakanja v morju. Nato pa s trajektom v Livorno in še nočna vožnja domov.
Italijanski Alpe: Kolesarjenje po zgodovinskih poteh
Ker smo v sredo dve načrtovani etapi združili v eno, nam je ostal še en dan za turo nad Rivo del Garda. Najeli smo kombi, ki nas je zapeljal do jezera Lago di Ledro. Od tu smo se v jutranjem hladu po mestoma zelo strmi cesti povzpeli na sedlo Bocca dei Fortini (1242 m), kjer smo prišli na traso legendarnega spusta s Tremalza, nato pa opravili spodnjo polovico tega spusta. Pasubio je še eno od znamenitih, bolje rečeno tragičnih prizorišč prve svetovne vojne. Na goro vodi več vojaških cest oziroma poti, med katerimi je najbolj znana mulatjera Strada delle 52 gallerie. Zaradi najmanj ene smrtne nesreče pred leti je strogo prepovedana za kolesarje. Mi smo se na prelaz Porte del Pasubio (1934 m), kjer stoji koča Achille Papa, povzeli po cesti z vzhoda (ta cesta je bila izpostavljena avstrijskemu topništvu, zato so se tudi odločili za gradnjo ceste 52 galerij, ki je v pretežnem delu rov skozi goro). Pri koči Achille Papa smo se ponovno ločili: z Barbaro sva se spustila po "cesti herojev" (Strada degli Eroi) na sedlo Pian delle Fugazze (1162 m) in naprej po asfaltu do Rovereta. Ostali pa so z vrha prečili po planinski poti do Rifugio Lancia (1825 m) in z njega naravnost v Rovereto. Zjutraj nas je res zbudil napovedani dež, vendar je že malo pred 9h ponehal in kmalu za tem smo že sedeli na kolesih. Večina nas je sledila opisu v vodniku oziroma trasi mimo koče Stella d’Italia. Stanetu in Andreju pa se je to zdelo preveč enostavno in sta raje kolesarila v okviru pešpoti E5, kjer je vse skupaj malo bolj "razgibano". Obe varianti sta se združili na sedlu Passo Coe, od koder vodi izredno razgledna mulatjera na vrh Monte Maggio. Sledil je spust po zelo drzno speljani poti na sedlo Passo della Borcola. Z juga so pritiskali oblaki, zato smo bili večino spusta v megli; prav tako smo precejšen del spusta hodili, a vseeno sta se nama vzpon in spust z Monte Maggio vtisnila kot eden od vrhuncev letošnjega kolesarjenja. Po "Planoti sedmih občin" je potekala frontna linija v prvi svetovni vojni, zato je vsa prepredena s starimi vojaškimi cestami in drugimi ostanki vojne. Stara vojaška cesta nas je popeljala na sedlo Passo Cinque Croci, (2018 m), od koder smo se spustili v dolino Valsugana. Zaradi slabe vremenske napovedi za petek nismo prespali v Valsugani kot smo prvotno nameravali, ampak smo se popoldne povzpeli še na planoto Altopiano dei Sette Comuni in tako pridobili en dan rezerve. Zjutraj smo zagrizli v mestoma zelo strmo gozdno cesto do planine Malga Sadole, kjer leži tudi koča Cauriol. Malo nad planino se je gozdna cesta prelevila v stezo, po kateri smo »klasiki« večinoma porivali kolesa, le Dik je z e-kolesom zvozil takorekoč celo pot do sedla Passo Sadole (2066 m). Po gozdni cesti smo se vzpeli na prelaz Nigerpass, nato po asfaltu na Karerpass / Passo di Costalunga. Sledil je spust po kolovozu oziroma gozdni cesti v Moeno, potem pa po zelo prijetni kolesarski stezi skozi dolino Val di Fiemme do Predazza. Ta dan je bila ena lepših etap, tako zaradi ambienta kot tudi zaradi zahtevnosti vzpona in spusta. Na koncu ceste do koče Tierse-Alpl-Hütte nas je čakal brutalno strm vzpon, sledila je slaba ura porivanja oziroma nošnje kolesa na sleme gorske skupine Schlern (Sciliar), kjer smo dosegli tudi najvišjo točko celotne poti (2560 m).
Kolesarjenje Dolomiti 2016
Avstrijski Alpe: Smučanje in avantura na vrhu
Kolesarska prečenja Alp po vojaških cestah, kolovozih in stezah so postala skoraj obvezen del naših poletij. Letos se je naši standardni zasedbi pridružil še Dik. Čeprav smo imeli sprva povsem drugačne načrte, smo se zaradi slabe vremenske napovedi za Avstrijo odločili za južno stran Alp. Z avtom smo se zapeljali do kraja Ortisei (St. Ulrich) v Val Gardeni, od koder smo se po strmi gozdni cesti s kolesi povzpeli na planoto Seiser Alm (Alpe di Susi). »Ne odlašaj na prihodnje leto, kar lahko presmučaš še letos!« smo si rekli in se kljub koledarskemu poletju in precejšnji vročini ob dveh zjutraj zapeljali proti parkirišču Franz-Josefs-Höhe. V zagnanosti, da bi kar čim prej stopili na sneg, smo skoraj zgrešili vhod v tunel. Po kakšni uri hoje so smuči iz nahrbtnikov romale na noge in tako je bilo (z izjemo stopnje pod Oberwalderhütte) vse do vrha. Pri koči smo malček počakali, da je nevihto odpihnilo proti vzhodu, satelitska slika na Alenovim telefonu pa nas je prepričala, da je najhujše mimo. Oblaki so nas varovali pred žgočim soncem, to pa je med njimi le našlo pot, da so bili kontrasti panorame z Grosglockerjem na levi še bolj izraziti. Na turi smo srečali kar nekaj pešakov, mi pa smo bili edini smučarji. Smučali smo z nekaj metrov pod vrhom, saj je ta že kopen. Če sva z Gregorjem ubrala strmo flanko mimo koče na levi, sta imela Sonja in Alen še toliko volje, da sta se vzpela nad kočo in smučala bolj po sredi ledenika Südl Bockkar Kees. Po snežnem jeziku smo prismučali še nekaj deset metrov pod ledenik (do cca 2600 metrov), do Wasserfallwinkla.
Mangart in Ankogel: Turno smučanje v neokrnjenih gorah
S smuke z Mangrta sem sestavi video za lažje čakanje na naslednjo zimo. Opozorilo: video je s 27.5.2017. Še nekaj teksta za izpolnitev kvote: "…Sem se pa hotel izogniti pomrznjenim delom, tako da sem štartal kake 2 uri pozneje kot predhodniki. To mi je večinoma uspelo, kotel v srednjem delu je ravno prav odmrznil, vstopni lijak (zgoraj sem smučal original sme) se je ravno mehčal, plačal pa sem pri rampah in prečnicah ter zgornjem strmem delu kotla, ki so bili že pri predhodnikih gnojni, sedaj pa so obilno plazili. S smuke z Mangarta sem sestavil video, za lažje čakanje na nov zimo. (zgornji tekst ni dovolj dolg, dodajam: Prosim, napiši daljše obvestilo! Ponoči je vse kazalo na jasno vreme, a ko sva se pred jutrom pripeljala do jezu Kolnbrein je bilo začuda oblačno in sva se lahko takoj poslovila od kakšne bolj strme smuke, ker sneg ni ustrezno pomrznil. Sprijaznila sva se s turnim smukom z Ankogla preko ledenika v Kleinelendtal: lep in razgiban smuški svet, ampak dostop je pa "nemogoče" razvlečen. Da sva bila povsem s stilu turnega smuka, sva izpustila tudi "gnojnih" vršnih 50 m. Smuka po ledeniku in vse do podna je bila pa prav imenitna, le spodaj je sneg (pre)močno zaviral. Strnjena snežna odeja se začne šele v samem zatrepu Steinkarboden, ki je sicer samo dobrih 200 m višje od parkirišča, a sva do tja navkljub uporabi koles rabila dve uri, resda v ležernem tempu. Navzdol grede sva na srečo našla "skriti" snežni jezik, ki nama je za dobro polovico skrajšal pohod od zatrepa do mostu. Na tej trasi je bil danes samo še en smučar, ki je "goljufal" z e-kolesom in za "kazen" zgrešil omenjeni snežni jezik; vsi pa smo goljufali prepoved in šli s kolesom do konca kolovoza. Naslednjič se raje odločiva za varianto preko Schwarzhorna, tja in nazaj.
Visoke Ture: Viseči most in razgledi na vrhove
Povod za dvodnevni potep med vršace Visokih Tur je bil prispevek na nemški nacionalni televiziji, v katerem je bilo govora (predvsem pa posnetkov) o visečem mostu, ki se razteza med dvema kucljema na gori Stubnerkogel nad smučarsko-zdraviliškim mestecem Bad Gastein. Izlet je bil nekoliko zapoznela izvršitev rojstnodnevne želje, moram pa priznati, da se, dokler se nisva v soboto popoldan po dolgem času spet vozila skozi tiste neskončne avstrijske tunele, nisem zavedala, da Bad Gastein pravzaprav ni tako zelo blizu, kot sem si predstavljala in da bi bilo tam morda smiselno prespati vsaj dvakrat in ne le eno noč. A bila sva na poti, uresničevanje ene mojih želja v polnem teku, napovedane temperature pa v primerjavi z ljubljanskimi naravnost osvežujoče. V Bad Gastein sva prispela ob sedmih zvečer, ko se je sonce, preden je zašlo za enega od okoliških vrhov, še zadnjič tistega dne skušalo prebiti skozi mrežo nizkih oblakov in pri tem na mesto, ugnezdeno v ozko dolino, metalo tisto značilno poletno večerno svetlobo. Na strmih pobočjih doline so se v več nadstropjih dvigali hoteli iz nekega drugega obdobja (vsak turistični vodič vam bo znal pojasniti, da gre za čas zlate dobe, belle époque); med njimi, na koncu mesta, na njegovem najožjem delu, pa je izpod skal bučal Gasteinski slap, najslavnejša lokalna znamenitost. Od daleč je vse res izgledalo zelo nobel, a je bila realnost kar precej drugačna: med večernim sprehodom se je namreč izkazalo, da so prenekateri hotel in vsaka druga vila v samem središču mesta zaprti že tako dolgo, da jih je dodobra načel zob časa, hkrati pa poleg rastejo nove zgradbe in to v takšnih razsežnostih, da je glavna cesta skozi mesto že lep čas povsem zaprta. Kavarna z razgledno ploščadjo tik ob vznožju slapa ni delovala, zaprt je kongresni center z najbolj centralnim razgledom na dolino in najbolj katastrofalno arhitekturo, ki so jo premogla sedemdeseta; parkirna hiša, vzidana v skalo tik ob slapu, pa je v tako slabem stanju, da ji človek nikoli ne bi pripisal, da se nahaja v nekdaj tako opevano mondenem kraju. Šele kasneje sva izvedela, da so zlati dobi sledili manj lepi časi in da se v zadnjih nekaj letih znova več vlaga v turizem z željo, da bi mestu povrnili vsaj delček nekdanjega slovesa. Butični hotel, nekoliko oddaljen od središča in umeščen na strmo brežino, je bil nekaj čisto drugega. Nič v mestu ni zares poceni in mali družinski hotelčič kljub visoki ceni pravzaprav ni bil nič posebnega, razen tega, da ga je opremil nekdo z veliko smisla za estetiko ter posluha za trajnost in lokalno pridelane izdelke in ravno to mu je dalo tisti občutek prijetne domačnosti, zaradi katerega se človek še kdaj vrne. Če bi ostala kakšen dan več, bi se zagotovo podrobneje sprehodila skozi njihovo ponudbo in na tem sprehodi bi se zagotovo znašlo savnanje v kleti. Na Stubnerkogel, dva tisoč dvesto šestinštirideset metrov visoko goro, ki se vzpenja zahodno od Bad Gasteina, je mogoče priti peš ali z gondolo. V prvem primeru je potrebnih več ur cikcakaste hoje po strmi brežini hriba in nato še smučišča, v drugem si na vrhu v petnajstih minutah. Ker je bil cilj pohod na enega od sosednjih vrhov, se je bolj smiselna zdela druga možnost. Tik ob zgornji postaji žičnice, razpet med dvema sosednjima gričema, pa je najprej prišel na vrsto sto štirideset metrov dolg in en meter širok viseči most, katerega padec z najvišjega dela znaša osemindvajset metrov. Zgrajen je bil izključno z namenom, na goro tudi izven zimske sezone privabiti čim več ljudi in glede na najino štiriurno vožnjo iz Ljubljane praktično le zato, bi rekla, da jim je načrt kar uspel. Za tiste z vsaj kančkom poguma je sprehod po jeklenih rešetkah zanimiva izkušnja, za nas, adrenalinske navdušence pa čisti užitek. Ob desetih dopoldan je bila na vrhu le peščica ljudi, zato sva se gor in dol po brvi, ki je nežno nihala pod najino težo, sprehodila več kot enkrat oziroma najmanj trikrat. O Mr. P.-jevem nekdanjem strahu nad takšnimi in podobnimi dogodivščinami ni bilo ne duha le sluha, pogled na najvišje avstrijske vrhove pa naravnost fantastičen. Sprehodila sva se do vseh razglednih ploščadi (in teh tam res ni malo) - tako tistih, ki so ponujale edinstvene poglede na dolino pod nama, ter onih, obrnjenih proti mogočnim Visokim Turam. Bilo je noro lepo. Jasno, da sprehod po mostu, četudi večkraten, ni bil dovolj - že večer poprej sva se namreč odločila za vzpon na slabo uro hoda oddaljeni Tischkogel, ki sva ga nato potegnila še na sosednji Zitterauer Tisch. Pod nama so se razprostirala zelena pobočja bližnjih vrhov, za njimi so se dvigali sivi očaki, mestoma odeti v sneg in led. Ni se nama še hodilo nazaj in kar lep čas sva sedela na vrhu in uživala v gorskem miru. Ko se nama je nekoliko kasneje pridružil še en pohodniški par, sva jima v občudovanje prepustila vse tiste lepe razglede in se po manj strmi krožni poti, ki je vodila po južnem, travnatem pobočju hriba, vrnila nazaj k do zgornje postaje žičnice. V tamkajšnji restavraciji sva si privoščila nekaj toplega in nekaj sladkega. Stežka sva zapustila goro s toliko lepote, raztrošene vsenaokrog, a male gondole so proizvajale vedno več izletnikov in čas je bil, da se spustiva v dolino. A se domov nisva vrnila po isti poti, vsaj na začetku ne. Na koncu vasi, pod sivimi skalami Visokih Tur se namreč nahaja Turski železniški predor, skozi katerega v Mallnitz na drugi strani hriba vsako uro pelje avtovlak. Za pičlih šestnajst evrov sva si tako prihranila debelo uro vožnje in nekaj goriva, najin Šved pa je s seznama odkljukal prvi železniški izlet.
Motoristična tura po Balkanu: Od Slovenije do Turčije
- Ob 6°° zjutraj v zelo oblačnem vremenu in 11°C sva odrinila proti Turčiji. Pri Krškem naju pozdravijo prvi sončni žarki in optimistično se voziva proti mejnemu prehodu Obrežje. Na displeju še vedno 11°C in tudi sonca ni nikjer več. Pri Zagrebu so se pojavile že prve dežne kaplje, ki pa so žal postajale vse gostejše. Na mejnem prehodu Batrovci začuden srbski carinik, ki mu ni bilo jasno, kam rineva v takem vremenu . Mislim da ni bil prepričan, če imava vse »pošlihtano« pod čeladama. Vendar se mi »norci« na motorjih ne damo. V motelu ob avtocesti ustaviva in naročiva čaj in rakijo da se ogrejeva. Odrineva naprej in kmalu naletiva na neljubo presenečenje. Končno prideva v Beograd. Ustaviva na črpalki in izvlečeva zemljevid mesta vendar nama ni veliko koristil, saj se od mraza nisva uspela niti sproti tresti. Nekako vseeno prideva do »kuglaša«, prostorov MK Beograd. Ko pojeva se pojavi Kali, predsednik kluba in malo pozneje še Miho.
- Po jutranji kavi se ob 8:00 odpraviva proti Nišu, kamor bi po načrtu morala priti že prejšnji dan. Kljub zaostanku se odločiva, da še ta dan prideva v Turčijo. Po 67 km neha delati brzinomer, torej naprej omejitve samo po občutku in obratomerju. V Srbiji je na avtocesti omejitev 120 km na uro in polno radarjev. V Nišu zavijeva proti Bolgariji. Cesta je v zelo slabem stanju. Poteka sicer po čudovitem kanjonu reke Nišave, ima 14 tunelov vklesanih v skale in tovornjaki se na njej koma srečujejo, zato večkrat stojimo. V Pirotu greva na obvezen srbski roštilj. Meja z Bolgarijo nama vzame dobre ½ ure. Dati jim moraš celo prometno dovoljenje od motorja in ko vse skupaj vnesejo v računalnik, nadaljujeva proti Sofiji. Na bolgarski strani mejnega prehoda naletiva na nesrečo avtobusa, ki ni mogel zaustaviti za kolono tovornjakov in se je zaletel v obcestne skale. Tako do Sofije opazujeva reševalna vozila, ki hitijo na pomoč. Na začetku so bila to zelo sodobna vozila - kombiji, kakršne poznamo tudi pri nas. Očitno pa je bilo ranjenih preveč, tako da so iz kotov garaže potegnili tudi stare ruske rešilce. Za ceste so potrebne vinjete, vendar na srečo ne za motor. Ob prestopu meje sva pozabila, da so Bolgari eno uro pred nami in tako se nama je že tako prekratek dan, skrajšal še za eno uro. Ob 21³° končno na meji s Turčijo. Pri Bolgarih se ponovi postopek, ki ga poznava že od vstopa, na turški strani pa je pet kontrol. Carina, policija, vojaška policija, vnos motorja v potni list,…….. Ko se končno prebijeva čez vse, je že trda tema. Prijazen črpalkar se je usedel v avto in naju odpeljal do nekega privat hotela. Po ogledu džamije Selimiye Camii in bazarja v Edirni, nadaljujeva pot proti Istanbulu. Nova avtocesta ima samo eno pomanjkljivost, je brez bencinskih črpalk. Ko nama že skoraj zmanjka bencina ustaviva na počivališču za tovornjake, ki ga straži prometna policija z avtomati na ramah. Stražar vpiše v knjigo registerko številko motorja. Ko parkirava motor, opazim da je prikapljalo nekaj bencina. Odločim se in odstranim rezervoar. Gumijaste cevke, ki grejo iz rezervoarja do vplinjačev so napokane. Od tu tudi tistih nekaj kapelj bencina. Od turškega šoferja izveva, da je črpalka približno 5km naprej, vendar morava zaviti z avtoceste. Ubogava in res najdeva čisto novo črpalko tako rekoč sredi ničesar. V Istanbulu naju pričaka gost kaotičen promet z mnogo trobljenja. Dobiva občutek, da je hupa najpomembnejši del avtomobila, kaj je smerni kazalec pa še niso vzeli. Ker sva vedela, da so kampi locirani okoli letališča, sva sledila tablam za letališče. Pred vhodom na letališče sem policaje vprašal za pot do Londra kampa. Presenetljivo hitro najdeva kamp, postaviva šotor in jo s taksijem mahneva v center na ogled džamij. Kdor si želi adrenalina, naj pozabi Grobnik in podobne zadeve, ko preživiš vožnjo istanbulskih taksistov je vse ostalo dolgčas. Na tropasovnici vozijo v petih kolonah, v razdalji 100m 30X zamenjajo vozni pas, zavijanje v levo s skrajno desnega pasu pa je ljudski običaj, da mahanja in trobljenja sploh ne omenjava. Po ogledu Sultanahmet Camii, bolj znane pod imenom Modra mošeja in bazilike Hagia Sofia, se že rahlo utrujena odpraviva še na večerjo. Odločiva se, da se v kamp vrneva z vlakom. NAPAKA! Lahko da sva midva butasta, ampak po imenih postaj se nama je zdelo da sva pravilno izstopila. Po 8 km pešačenja po trdi temi brez mestne razsvetljave in pločnikov, sva ugotovila da sva izstopila eno postajo prekmalu.
- V center se tokrat odpraviva z metrojem, ki ima postajo približno 500m naprej od kampa, kar sva ugotovila prejšnji večer na najinem nenačrtovanem nočnem sprehodu. Na poti do Velikega bazarja greva mimo carigrajske univerze, okoli katere pa je zaradi napovedanih demonstracij razporejenih par avtobusov spacialcev v popolni bojni opremi. Nisva si mogla ogledati prekrasnih vrtovov univerze, kajti notri so spuščali samo študente z izkaznicami. Veliki bazar ali po turško Kapali Carşisi, kar pomeni Pokrita tržnica, je tako rekoč mesto v mestu. Skupna dolžina ulic tega bazarja je okrog 8km, v njih pa je 4000 trgovinic. Če bi si hotela ogledati vse, bi lahko dopust preživela kar tam. V restavracijah dobiš celo zemljevid, seveda zato da lažje najdeš njih, vendar tako dobiš približno sliko kako ogromen kompleks je to.
- Zbudiva se v oblačno in vetrovno jutro. Ko pospraviva šotor in plačava kamp, se pogumno podava v nepregledno množico vozil in upava da prideva na drugo stran mesta cela. Malo ugotoviva da ni tako hudo, samo slediti moraš toku in biti malo nesramen pri zavijanju pa ti uspe na videz nemogoče. Čez Bosporski most prideva na azijsko stran, kjer je oblačnost še večja in kmalu začne tudi deževati. Na srečo pa že po približno petnajstih minutah preneha in to je tudi zadnji dež na najini poti. Nadaljujeva proti mestu Lapseki od koder misliva s trajektom na polotok Gelibolu. Ob cesti na neki črpalki najdeva pravi ZOO s pticami. Vožnja poteka mirno in tekoče, kljub izredno grobemu asfaltu in relativno slabim cestam. V Lapsekiju se vkrcava na trajekt in čez slabe pol ure pristaneva v mestu Gelibolu .Torej zopet na evropski strani. Nameravala sva si ogledati spomenike iz prve svetovne vojne , vendar sva ugotovila da to ni samo nekaj kar si ogledaš mimo grede, ampak je cel polotok narodni park, po katerem so raztreseni spomeniki. Odločiva se da tukaj prespiva, ogled pa pustiva za konec potovanja.
- Iz Eceabata s trajektom odplujeva v Çanakkale, od tam pa proti legendarnemu mestu Truva. Evropejcem je bolj poznano pod imenom Troja. Vhod v mesto varuje lesen konj, s katerim naj bi si Grki pomagali pri zavzetju mesta. Seveda je ta konj precej mlajši, vendar vseeno zanimiv. Naprej se razteza arheološko najdišče, ki jasno kaže več plasti bivališč, kar kaže da je bilo na tem mestu v različnih obdobjih več mest, ki so propadla in jih je popolnoma prekrila zemlja, nad tem so zgradili drugo in tako naprej. Iz Troje po cesti, ki bolj spominja na gradbišče, nadaljujeva proti mestu Bergama. Okolica mesta je eno samo arheološko najdišče, saj mesto stoji na najnižjem delu antičnega grškega mesta Pergamon. Tu se v restavraciji najprej podpreva za nadaljnje podvige, potem pa se povzpneva na akropolo. Izmir - tretje največje mesto v Turčiji in največje pristanišče v Egejskem morju, grajeno večinoma na pobočjih gričev, ki obdajajo zaliv.
- Po jutranjem preboju iz mesta se usmeriva proti antičnemu mestu Efez. To veliko in sveto mesto je bilo pozabljeno vse do začetka 20. st. Tudi sedaj še ni izkopano v celoti in je eno največjih arheoloških najdišč na svetu. Najbolj znano je zaradi Artemidinega svetišča, enega od sedmih svetovnih čudes. Iz parkirišča, ki je za motorje zastonj, te s kombijem odpeljejo do drugega vhoda . Med potjo si lahko zastonj ogledaš zlatarsko delavnico ali tovarno usnjenih izdelkov. Za ogled mesta potrebuješ več kot eno uro, če nisi preveč »firbčen«, v nasprotnem primeru pa še veliko več. Glede na vročino sva se midva zadovoljila z malo hitrejšim ogledom, vendar so izkopanine vseeno fascinantne. Po ogledu izkopanin, nabirava v senci dreves na parkirišču nove moči, ko mi začne zvoniti telefon. Cveto sporoča, da je na poti proti Pamukkalam. Po ogledu avto karte, spremeniva prvotni plan in namesto proti sredozemskem delu jo mahneva proti Pamukkalam. Ob cesti so ogromni oljčni nasadi, tako da imaš včasih občutek da voziš skozi gozd. Cveto in Dani, ki sta prišla prej, še za naju rezervirata sobo v klimatiziranem hotelu. Ker še ni glavna turistična sezona je cena med kampom in hotelom minimalna, glede na vročino pa je klima nujna! Ob počitku pri bazenu si izmenjamo vtise in ko se malo shladi odidemo na večerni sprehod po mestu.
- Ob 7:00 zjutraj naskočimo tako imenovani Bombažni grad. Diskretno zbudimo zaspanega čuvaja in plačamo vstopnino. Bosi se vzpenjamo po čudoviti belini hriba in brodimo po topli vodi naravnih jezerc. Zaradi zgodnje ure še ni turistov in vrveža, ki ga doživimo ob povratku. Kajti avtobusi turiste pripeljejo na vrh hriba, kjer je še vedno termalno kopališče. To termalno kopališče ima obilo vročih vrelcev z vodo, ki vsebuje veliko kalcijevega bikarbonata.. Voda že stoletja teče čez rob te visoke planote in odlaga svoje soli iz katerih je nastalo nešteto nenavadno oblikovanih in kot sneg belih kamnin. Še malo višje je dobro ohranjeno gledališče s čudovitimi reliefi. V najhujši vročini se zatečemo v senco ob hotelskem bazenu. Ob hladni lubenici in klepetu čas hitro mine in proti večeru se odpravimo še do rdečkastih in živopisanih skal, ki so oddaljene par kilometrov. Gremo z motorji počasi, saj smo v kratkih hlačah in brez čelad. Vročina je kljub večeru neznosna. Po vseh teh ogledih ugotovimo, da človek ne more živeti samo od gledanja, zato se odpravimo v bližnje mesto Denizli na obvezni kebab. Znamenitost tega mesta je ogromen kip petelina. Počutimo se, kot da smo v Šentjerneju. vstopnina 5YTL..
- Po jutranjem slovesu od Cveta in Dani, se obrneva proti Antaliyi. Peljeva se po zelo zanimivi pokrajini. Ravne ceste, pa malo v hrib pa spet dol, nasadi paradižnika, ki zrastejo v višino tudi do dva metra in obvezna pasja vročina. Prispeva v Antaliyo, vendar je prevroče, da bi se ustavljala. Nadaljujeva do turističnega mesteca Göynük in na robu živčnega zloma, ker se vse lepi na naju od vročine, poiščeva kamp in se utaboriva. In ravno ob tem uživanju naju zmoti domačin, ki je hotel za spomin mojo rokavico. Zaradi vročine mi zavre in kmalu bi padalo po domačinu, če ne bi priskočili lastnik kampa in njegovi delavci, ki so ga hitro umirili. Zelo hitro je prišla policija in razgrajača odpeljala. Bila sva prepričana da je pijan, vendar so nama razložili, da je bolan in vsake toliko časa postane nasilen. S strani lastnika sva bila deležna opravičevanja. Od vsega tega pa sva imela tudi nekaj koristi. Ko sva postavila šotor in od silnega napora odšla na še eno pivo, nama je lastnik postregel še s špageti, ki jih je tudi družina jedla za večerjo (kamp je bil privat in čez poletje tam živi in dela cela družina). Zvečer zagledava pri recepciji avto s kranjsko registracijo. Seveda takoj pristopiva in ugotoviva, da sta študenta. Neža iz Besnice pri Kranju in Luka iz Krope.
- Ta dan sva se odločila za poležavanje na plaži. Čista voda, skoraj prazna plaža, sonce in ravno toliko vetra da nama ni vroče. Zvečer odideva v mestece in si privoščiva nekaj nakupov. Zaradi veliko hotelov in turistov so cene kar v evrih. In če hočeš plačati v turških lirah, jih sproti preračunavajo. Vrneva se z veliko lubenico, ki je lepo ohlajena in ker sta imela Luka in Neža normalen nož, se nama ni bilo treba dolgo mučiti z njo. Klepetanje in opisovanje naših dogodivščin se je zavleklo kar pozno v noč.
- Po jutranjem pospravljanju šotora se odpeljeva proti Izmirju. To pot sva že prevozila zato se nisva ustavljala, razen za dolivanje bencina v motor in pijače ter hrane v najina želodca. Zemlja je vročini primerno izsušena vendar kljub temu obdelana. Na poljih delajo samo ženske, moški pa medtem v senci dreves pijejo čaj. Ko gledaš od glave do gležnjev zavite ženske, ki v tej vročini ročno obdelujejo polja in z motikami poskušajo zrahljati kot kamen trdo zemljo, ti ni jasno zakaj te energije ne porabijo raje zato, da razbijejo kakšno betico v senci sedečih in režečih se moških. Ampak za njih je to normalno. V mestih so ženske vsaj praviloma dokaj enakopravne, na podeželju pa izgleda, kot bi se čas ustavil v dobi suženjstva, samo da so moške očitno že osvobodili. V Izmirju poiščeva camp v katerem sva prenočila že prvič in tokrat ga najdeva precej hitreje.
- Po jutranjem prebijanju skozi mesto, sva se obrnila proti mestu Edremit. Na črpalki kjer sva se ustavila, so jim ravno dostavljali jogurt in ko sva že skoraj odšla, priteče za nama prodajalec in nama da vsakemu en jogurt. Tako sva imela zajtrk, pa še jogurt nama je bil bolj všeč kot naš. V Edremitu se ustaviva v restavraciji Doner in ker nihče ni znal angleško, večinoma s kazanjem in mahanjem naročiva ISKENDER. To je kebab na popečenih koščkih kruha, s paradižnikom in papriko, zraven pa jogurt. Ker sediva v prostoru kjer so sami domačini, kmalu dobiva družbo. Prisede mlad vojak, ki nama razloži da je njegova babica makedonka, in da trenutno služi zadnje tri mesece obveznega vojaškega roka, ki je sestavljen iz dveh delov. Od tam kreneva po razgibani obalni cesti proti turističnemu mestecu Avcilar. Med potjo naletiva na kar nekaj radarjev, vendar na srečo vedno voziva po omejitvah. Imajo izredno zanimiv način ustavljanja, na odseku kjer je radar namreč postavijo stožce, tako da promet poteka samo po enem pasu. Avcilar je bolj naselje počitniških hiš in hotelov. Najdeva super privat kamp, s čudovito plažo. Lastnica spominja na okroglo starejšo skandinavko. Izveva da tudi v resnici ni Turkinja ampak Nemka. Po popoldanskem lenarjenju na plaži, se odločiva za večerjo v malo boljši restavraciji. Camp ima namreč tudi ribjo restavracijo, kjer je vse malo bolj »nobl« kot sva do sedaj navajena.
- Iz Avcilarja kreneva do mesta Çanakkale, kjer s trajektom spet prečkava Dardanele in pristaneva v mestu Eceabat. Od tam greva najprej v lov na kamp. Najdeva ga v kraju Kilitbahir. Ko postaviva šotor, nama turška družina, ki je nastanjena v bungalovu poleg najinega šotora, prinese češnje. Preostali del dneva sva porabila za ogled spomenikov iz prve svetovne vojne. L. 1915 so se zavezniške sile skušale prebiti skozi ožino, da bi odprle pot za oskrbovanje Rusije čez Črno morje. Imeli so slabe poveljnike, pa tudi na spretno in močno turško obrambo niso bili pripravljeni. Turke je vodil podpolkovnik Mustafa Kemal, pozneje znan kot Atatürk. Ocenjujejo da je življenje izgubilo okoli pol milijona vojakov. Posebno velike izgube je imel ANZAC (avstralski in novozelandski armadni korpus) , ki ima tudi svoje obeležje. Tu je tudi vojaško pokopališče za zavezniške častnike in vojake, ki e zelo lepo vzdrževan. POČIVAJTE V MIRU. Po ogledu spomenikov, sva že pošteno utrujena in lačna, se odpeljeva v Eceabat da prepodiva pajke iz želodca. To se nama je zelo hitro po…
