Slovenske večernice, izdane s strani družbe Sv. Mohora v Celovcu, predstavljajo pomemben del slovenske kulturne dediščine. Delo je v Sloveniji v javni domeni, saj so avtorske pravice nanj potekle, kar pomeni, da je prosto dostopno in ga je mogoče širiti. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) avtorske pravice trajajo še 70 let po avtorjevi smrti, za anonimna in psevdonimna dela pa 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Pomen in privlačnost Rima
"Mili slovenski rojak! Pomen in imenitnost Rima - glave krščanskega sveta - sta ti gotovo že od mladih let znana. Slednji čas si slišal tudi marsikaj govoriti o znamenitih prigodbah, deloma žalostnih, deloma veselih, ktere so se ondi vršile; slišal si o trumah zvestih katoličanov, ktere so iz raznih dežel tje potovale, in djal si včasi pri sebi: „Oj da bi se tudi meni posrečilo, to preslavno mesto enkrat videti, in prečastitljivo obličje našega sv. Očeta Pija IX. gledati!“ Tvoja želja je blaga in vse hvale vredna, toda bojim se, da se ti bo težko kedaj spolnila. Kajti pot v Rim je daljna in - draga!"
Kljub oviram na poti, je želja po obisku Rima, središča krščanstva, globoko zakoreninjena v srcu mnogih. Ta želja po duhovnem romanju ni nova, temveč sega v zgodovino, ko so verniki iz različnih dežel množično romali v večno mesto.
"Sveto leto" 1875 in duhovno prebujenje
Nastopilo je bilo "sveto leto" 1875. Najvišji poglavar kraljestva Božjega na zemlji, papež Pij IX., je odprl nebeške zaklade sv. cerkve in oznanil krščanskemu svetu veliki jubilej. Za njim so vabili škofje in duhovni pastirji vernike med vsemi narodi, ponavljaje besede Izveličarjeve: „Pridite k meni vsi, ki ste revni in preobloženi, hočem vas okrepčati!“ In hvala Bogu, to ni bil glas vpijočega v puščavi, ampak veselo je odmeval v srcu mnogih milijonov kristjanov; prebudile so se neštevilne zaspane in zanemarjene duše, ter otresle sramotne spone in bremena grehov. Obilna je bila žetva na njivi Božji!
Že od starodavnih časov je bila lepa šega katoličanov, vselej ob "svetem letu" trumoma romati v Rim, v središče sv. cerkve, k grobom sv. aposteljev in neštevilnih drugih svetnikov, da bi se ondi pokorili in si zajemali odpustkov, kteri izvirajo iz zaslug in priprošenj vseh svetnikov, pridruženih neizmernim zaslugam sina Božjega.
Nenavadno potovanje kot nadomestilo
"Tedaj sprejmi radovoljno za nadomestilo nazočo knjižico, ktero ti podam - romar romarju, da te v duhu sprevodi do Rima in po Rimu, a medpotoma tudi po drugih odličnih krajih in mestih laške dežele. Njen namen je bolje: te podučevati, kakor kratkočasiti; pred vsem pa želi v tebi pomnožiti spoštljivost do „svetega mesta Rima“, in te potrditi v vdanosti do naše sv. 1."
Ta publikacija, ki jo je napisal sopotnik sopotniku, ponuja duhovno potovanje v Rim in po drugih pomembnih krajih Italije. Njen cilj ni le zabavati, temveč predvsem izobraževati in poglobiti spoštovanje do "svetega mesta Rima" ter utrditi vdanost v sveto vero.
Osebna odločitev za potovanje v Rim
"Rim, o pomenljivo in prečastito ime! Kdo bi te ne izgovarjal spoštljivo in občudujoče? Odkar sem se bil mladih dni v šolah učil verozakona in zgodovine, imela je ta beseda do mojega srca vedno neko posebno čarobno moč. A tudi cela laška dežela, o ktere slavi, lepoti in znamenitostih sem čedalje več bral in slišal, se je živo vtisnila mojemu spominu in moji domišljiji. Željno sem kopernel po sreči, da bi jo smel kedaj obiskati in videti, in še po drugi sreči, da bi mogel sv. Slednjič, „svetega leta“, se mi je vroča želja spolnila. Brž ko se je raznesla ona vest o romarjih v Rim, bil sem, ves navdušen in odločen, po koncu. „Zdaj ali nikoli je prilika za mene!“ djal sem pri sebi."
Avtor je bil že od mladosti očaran nad Rimom in Italijo. Ko je izvedel za možnost romanja v Rim v "svetem letu" 1875, se je odločil, da izkoristi priložnost. Zavedal se je, da za potovanje potrebuje tri stvari: zdravje, čas in denar. S prvim ga je Bog dobro preskrbel, drugega si je izprosil pri duhovnih predstojnikih, saj sta njegova dela prevzela dva tovariša, za tretje pa so mu pomagale "preblage dobrotne roke".
Potovanje se prične: Iz Radgone do Špielfelda
"V tem je prešla vesela velika noč, in praznovali smo ravno belo nedeljo, lep spomladanski den, ko sedem v Radgoni, takrat mi prijazni domačiji, na poštni voz. Nisem še bil vajen daljnega potovanja, zato me je stalo slovo precej težko, in bilo mi je tesno pri srcu, ko mi pred oči stopijo razne nevarnosti, popotniku preteče. Priporočim se Vsemogočniku in Mariji Devici v varstvo. In že je kočija drdrala čez murski most, ter dalje mimo starih Apač in bogatega Cmureka - ob nemško-slovenski meji - k železnici v Špielfeld. Prijetno je ogledovati njive in travnike na lepem rodovitnem murskem polju, raz kterega se žalibog tukaj Slovenci čedalje bolj pomikajo pred Nemci proti jugu."
Potovanje se je začelo na belo nedeljo, ko je avtor iz Radgone odpotoval proti Špielfeldu. Kljub začetni tesnobi zaradi daljave in morebitnih nevarnosti se je prepustil varstvu Vsemogočnega in Marije Device. Med potjo je občudoval rodovitno mursko polje, pri čemer pa je žalostno ugotovil, da Slovenci na tem območju postopoma izginjajo.
Železnica kot sodobno čudo: Potovanje v Neapelj
"V Špielfeldu dobim že poprej naročen vožni biljet, in sicer do Neapolja in nazaj po znižani ceni - za 73 forintov - v vozu ali vagonu drugega razreda. V kolik dobiček so nam pač železnice! Že se je mračilo, ko prisope in prižvižga večerni vlak iz Gradca. Ni še se bil ustavil, ko zaslišim iz njega doneč vabilni glas v nemškem jeziku: „Zdravo! dobro došel! urno tukaj noter!“ Brzih nog skočim na železni voz, in predno še sem svojo potno robo, skrinjico, plašč in dežnik položil v stran, me objema - mnogoletni prijatelj, znan mi že od latinskih šolskih klopi sem."
V Špielfeldu je avtor prevzel že naročeno vozovnico za vlak do Neaplja in nazaj, ki je bila po znižani ceni za 73 forintov v drugem razredu. Občudoval je napredek, ki ga je prinesla železnica. Ko je prispel večerni vlak iz Gradca, ga je presenetil njegov dolgoletni prijatelj, ki ga je pričakal na postaji. Srečanje je bilo veselo, saj sta se že dolgo nista videla.
Družba na poti: Prijatelj in drugi romarji
"Ko sem mu bil pisal, da pojdem v Rim, razveljal mi je kmalu, da ima on isto namero, in tako sva si obljubila, biti si na potu spremljevalca in tovariša; saj človeku društva ni nikjer bolj treba, kakor na tujem: zlasti srečen je, kdor najde tu prijatelja enakih nazorov in misli. Ni čuda, da sva bila oba urno prav dobre volje. Koliko sva imela drug drugemu pripovedovati, ker se že precej let videla nisva. Zvedel sem po njem, da se je peljalo na drugih vozeh z nama še več romarjev v Rim, in med njimi preljubeznivi naš sekovski knezoškof Janez."
Prijatelj je avtorju razkril, da ima prav tako namen obiskati Rim, zato sta se dogovorila, da bosta potovala skupaj. Oba sta se strinjala, da je družba na potovanju v tujini neprecenljiva, še posebej, če najdeš sopotnika enakih misli. Na vlaku je bilo še več romarjev, med njimi tudi sekovski knezoškof Janez.
Skozi slovenske pokrajine: Slovenske Gorice, Maribor, Pesnica
"Že je dirjal železni konjič med krasnimi hribci „Slovenskih goric“, ki so raj štajerske dežele, proti Mariboru. Toda še le, ko smo se peljali po visokem cestovodu čez pesničko dolino, poluknem skozi okence dalječ tje proti kraju, kjer mi je tekla nekdaj zibelj v ponosnem Bišu ter izdihnem: „Z Bogom ljuba mati, srečno sorodniki in rojaki!“ Na nebeškem šotoru svetilo je brez števila milih zvezdic, a po zemlji pihal je mrzel veter. - Na mariborskem kolodvoru zagledam rojaka, s kterim sva bila leta 1867, ko se je slovesno odprla jugoslovanska akademija, potovala v Zagreb. „No Jaka, kam pak že spet?“ zakliče. Ko mu rečem, da v Rim, zavrne prav nagajivo: „Aha! kdor ima za čim, lehko gre v Rim!“"
Vlak se je peljal skozi slikovite Slovenske Gorice proti Mariboru. Med vožnjo čez pesniško dolino je avtor skozi okno pogledal proti svojemu rojstnemu kraju Bišu in se poslovil od svoje družine in rojakov. Na mariborski postaji je srečal znanca iz leta 1867, s katerim se je pogovarjal o svojih načrtih za potovanje v Rim.
Od Maribora do Ljubljane: Savinja, Celje, Zidani Most
"Maribor zapustivši se peljemo čez umeten železen most na Dravo, dalje po pustem prodastem polju proti Celju. Glasni razgovori popotnikov na vozu polagoma vtihnejo. Vsak se zavije v svoj plašč, in zadremlje. Le na raznih postajah je žvižgal hlapon, in glasil se je hripav klic kondukterjev. Obilno luči, ktere so razsvitljale noč okoli, nas je spominjalo, da smo dospeli v Celje. Divna zelena dolina, v ktero molé goli vrhovi solčpaških planin, bistra topla Savina, v poletju prijetna kopelj, čisti in zdravi zrak, lepa poslopja, veseli in prijazni prebivalci, - vse to je tako vabilno, da bi se rad tukaj naselil. Spomnil sem se tudi sv. Maksimilijana, ki je v tem mestu rojen, poznej tu za sv. vero svojo kri prelil. Od Celja naprej drži železnica med obraščenim gorovjem in tik šumeče Savine; mimo Laškega trga in Rimskih toplic se pripeljemo k Zidanemu mostu kraj štajerske meje, odkoder ena proga železne ceste potegne tik Save k našim bratom Hrvatom v Zagreb, druga pak na Kranjsko proti Ljubljani."
Po odhodu iz Maribora se je vlak peljal čez železen most na Dravi proti Celju. Med potjo so popotniki utihnili in zaspali, le na postajah je bilo slišati piskanje in klice kondukterjev. Ob prihodu v Celje so jih pozdravile številne luči. Avtor je občudoval lepo zeleno dolino, reko Savinjo in prijazne prebivalce, spomnil pa se je tudi sv. Maksimilijana, ki je bil rojen v Celju. Od Celja naprej je železnica potekala ob reki Savinji, mimo Laškega in Rimskih Toplic, do Zidanega Mostu, kjer se je proga razcepila proti Zagrebu in Ljubljani.
Ljubljana: prestolnica Slovenije
"Debel mesar, ki je v Zidanem mostu sedel k nam na voz, nas je silil ves pot do Trsta z vinom in mesom, kterega si je bil doma obilno naložil. Vmes je pa kričal na vse grlo, in obiral pruskega Bizmarka, da je bil naše zaspanosti konec, in so nas ušesa bolela. Bilo je okoli dveh popolnoči, ko sem pozdravil glavno mesto mile Slovenije, belo Ljubljano, ktero sem bil že v dijaških letih dvakrat obiskal. Odevala jo je hladna noč, le na visokem gradu svetile so nektere lučice - hudodelnikom ondi zaprtim. Nekdaj so vtikali zločince pod zemljo v temne luknje, češ, da niso vredni, da bi jih obsijalo toplo solnce, a sedaj jim iz pretiranega človekoljubja odpirajo zdrave palače in gradove, obdane z lepimi vrti!! Ljubljana je res lepo prijazno mesto, in ima krog sebe prostora dovolj, raztegniti se na vse strani, ako se kedaj spolnijo vroče želje in lepe sanje slovenskega naroda."
Med vožnjo iz Zidanega Mostu je avtorja in njegove sopotnike zabaval debel mesar, ki jih je ponujal z vinom in mesom ter glasno kritiziral pruskega kanclerja Bismarcka. Okoli druge ure zjutraj so prispeli v Ljubljano. Avtor je opisal mesto v hladni noči, z lučmi na gradu, kjer so bili zaprti hudodelci. Spomnil se je na spremenjene metode zapiranja zločincev, ki so se iz temnih lukenj preselili v bolj prijazne prostore. Ljubljana je bila opisana kot prijazno mesto z dovolj prostora za prihodnjo rast.
Kras in Postojnska jama: Naravne znamenitosti Slovenije
"Premišljal sem, ko je naš vlak že davno drdral dalje na jug, zgodovino in neugodne razmere naše očetnjave. Še le kondukterjev klic: „postaja Postojna“, to pretrga in obudi v meni vesele spomine na prvi kinč in ponos kranjske dežele, na glasovito jamo, podzemeljsko velikansko votlino, ktere prečudnih tvorin in podob iz kamna kapnika sem hodil že gledat nekdaj v dijaških letih. V tem kraju pa se tudi začne Kras, neizmerna gola skalnata planota, rekel bi mrtvaško polje, ki sega dalječ tje čez Notranjsko, Primorje in Istro. Pred nekterimi stoletji še pokritega s krasnimi gozdi, opustošile so sekire lakomnih Benečanov, kterim je po večini takrat pripadal. Silovite plohe in bore odnesle so potem ž nja rodno prst, in tako preobrazile „Kras“, t. j. kinč slovenskega sveta, v žalostno suho puščavo."
Med vožnjo proti jugu je avtor premišljeval o slovenski zgodovini in težkih razmerah. Klic "postaja Postojna" ga je prebudil iz misli in spomnil na Postojnsko jamo, ki jo je obiskal že v dijaških letih. Nato je opisal Kras kot golo skalnato planoto, ki se razteza čez Notranjsko, Primorje in Istro. Poudaril je, da je bil Kras nekoč poraščen z gozdovi, a so ga Benečani opustošili, kar je skupaj s silovitimi nalivi privedlo do erozije rodovitne prsti in nastanka suhe puščave.
Trst: "Jadransko morje v svitu jutrnega solnca"
"Na senčnatih mestih je ležalo še precej snega. Mnogovrstne poskušnje, te pokrajine zopet zasaditi, kažejo dosihdob še le malo vspeha. Po daljni in dolgočasni vožnji na Krasu, tudi skozi nekoliko predorov (tunelov), smo zagledali slednjič vrlo slovensko Nabrežino, odkoder gre železnica na desno na Laško. Toda midva potna tovariša sva hotela poprej še videti naš Trst, prvo trgovinsko mesto celega cesarstva. Tedaj ostaneva na vlaku, ki je krenil po visokem cestovodu (viaduktu) na levo, tukaj sem zapazil nektere kamnolome; dober kamen za stavbe, ta je edino bogastvo Krasovo. Nekoliko minut še, kar mi stopi pred oči čuden čaroben prizor, kakoršnega še dotlej nisem videl, to je: jadransko morje v svitu jutrnega solnca. Kolumb in nja tovariši, prejadravši pred 400 leti neizmerno morje, zakričali so ob prvem pogledu v „novi svet“ - v Ameriko, radostni in zavzeti: „Kopno - kopno!“ Enako navdušen vskliknil sem ondi jaz: „Morje! - morje!“ Bilo je takrat clo mirno, in enako neizmernemu zrcalu, v kterem so igrali in se odsevali solnčni žarki. Mnogo ribiških ladjic, po belih jadrih labodom podobnih, je plavalo na zeleni vodi, in krdela belih čajk so fofotala po zraku."
Po dolgi vožnji skozi Kras, ki je pustila grenak priokus zaradi svoje golote in propadanja, so končno zagledali Nabrežino. Tam sta se z obotavljanjem odločila, da obiščeta Trst, prvo trgovsko mesto cesarstva. Ko se je vlak peljal po visokem viaduktu, je avtor zagledal kamnolome, edino bogastvo Krasa. Nenadoma pa se mu je razodelo čudovito prizorišče - jadransko morje ob sončnem vzhodu. Primerjal je svoje navdušenje z navdušenjem Kolumba ob pogledu na kopno, saj je bil tudi sam ganjen ob pogledu na neizmerno morje. Opisal je mirno morje, polno ribiških ladjic z belimi jadri, in nebo, polno belih čajk.
Miramar in Trst: Pomembna mesta ob obali
"Komaj sem zapazil, da se peljemo raz Krasa naglo navzdol, zdaj mimo pečin, zdaj mimo zelenolistnih oljk ali še suhih trsnih brajd, tako zamaknen bil sem po razgledu na veličastno morje. Še le pri postaji Grignano se predramim, ko je izustil moj prijatelj besedo Miramar. Ta prekrasni beli grad nesrečnega cesarja mehikanskega Maksa stoji tik morja na koncu malega polotoka, na katerem je v obširnih vrtovih in logih nasajenih na tisoč redkih žlahtnih dreves in cvetlic. Še kak četrt ure je drdral z nami vlak, zdaj med zelenim ali že cvetečim drevjem in med brajdami, zdaj med skalovjem, tu čez umeten cestovod ondi skozi temni predor, - in stali smo na kolodvoru v Trstu. Našli smo mesto deloma v praznični obleki; kolodvor, na stotine raznih ladij v luki in nekoliko poslopij bilo je kinčanih z raznobojnimi zastavami; vse to na čast presvitlemu cesarju, kteri je dva dni pred nami bil došel v Trst, ko se je s sijajno slovesnostjo razkril prelep nov spomenik njegovemu bratu Maksu, velikemu dobrotniku mesta. Mudil sem se v Trstu le en den. Namenjen, podati čestitim bralcem popis tega mesta, ki mi je postalo sedaj mila domačija, na drugih listih, preskočim tukaj, kar sem v njem pozvedel in videl."
Med vožnjo proti Trstu je avtorja še vedno očaralo morje. Pri postaji Grignano ga je prijatelj spomnil na Miramar, čudovit grad mehiškega cesarja Maksa, ki stoji ob morju. Po še nekaj vožnje skozi slikovito pokrajino so prispeli v Trst. Mesto je bilo okrašeno s zastavami, saj je dva dni pred njimi mesto obiskal cesar Franc Jožef ob odkritju spomenika njegovemu bratu Maksu. Avtor je v Trstu ostal le en dan in se je namenil podrobneje opisati mesto v naslednjih zapisih.
Med Trstom in Benetkami: Pogovor o slovenstvu in narečjih
"Drugega dne za jutra zasedeva s potnim tovarišem spet železen voz, ter odrineva proti Benedkam, kamor se je bil podal na morju tudi cesar Franc Jožef, da se snide z laškim kraljem. Popotnikov se je na vlaku vse trio; k nama sede nek kmet od Gorice, siva prebrisana glava, kteri pa sedanji mladi svet ni bil nikakor po volji. Ko vidi, da sem tudi jaz Slovenec, razveže se mu kmalu jezik, in razkrije mi prav zaupljivo vse svoje priproste in zdrave nazore, a tudi stiske, v kterih je tičal. Tožil je nad sinom, ki se mu je pri vojakih spridel in mu je pokorščino odrekel; potem nad hčerjo, ktero je dal v Gorico, da bi se kuhati in šivati učila, pa so jej ondi tako glavo zmešali, da hoče „signorina“ ali „frajlica“ biti; ne ide jej več krav dojit, ne prime ne za metlo, ne za grablje. Tolažil sem ga s tem, da pri nas na Štajerskem nič boljše ni; med fanti je mnogo porednežev in razbijalcev, in med dekletami? Pa saj to zvečina stariši sami zakrivé, ki svoje hčerí v mesta tiščijo, da se vsega drugega potrebnega in nepotrebnega učé, le - kmečkih opravil ne; taka mehkužna bitja potem niso ne meso ne riba, ne za kmetice, ne za gospe. Koliko pa jih po mestih, kjer je mrež brez števila nastavljenih, pride ob poštenje!"
Naslednje jutro sta se avtor in njegov prijatelj ponovno odpravila na vlak, tokrat proti Benetkam. Na vlaku sta srečala kmeta iz Gorice, ki se je pritoževal nad današnjo mladino in njenim odnosom do kmečkih opravil. Pogovor se je razvil v razpravo o slovenskih narečjih in tujkah v govoru.
"V razgovoru s tem možem sem spoznal tudi velik razloček med štajerskim in goriškim slovenskim narečjem; naglaševanje besed je pri južnih bratih celo drugo, tudi hitreje govoré in slednje sloge pogostoma požirajo. Toda v tem smo si podobni: naši ljudje vpletajo v govor pokvarjene nemške, in oni laške besede; z nami norce uganja zavolj tega Nemec, in z onimi Lah. Slovenci, kedaj boste slekli to grdo, neumno navado? Naš jezik je tako mil in gladek, tako lepo in prijetno doni, da kdor tlači v njega tujščino, predaja srebro za svinec, šiva na lepo suknjo grde krpe. Kdor ve po domače prav čisto in gladko govoriti, ko bi rožice sadil, ta je pameten in olikan; kdor po tujem lovi, spričuje le svojo duhovno revščino. In kar sem djal tukaj o govorjenju, velja tudi o naših slovenskih običajih in o naši obleki! Rojaki - brez zamere!"
Kmet je izpostavil razlike med štajerskim in goriškim narečjem ter kritiziral uporabo nemških in laških besed v slovenskem govoru. Avtor se je strinjal z njim in poudaril lepoto in milino slovenskega jezika, ki ga je treba negovati. Prav tako je opozoril na pomen ohranjanja slovenskih običajev in obleke.
Od Nabrežine do Ogleja: Raznolikost Italije
"Od Nabrežine, kamor smo se bili peljali nazaj, obrnil se je vlak mimo Devina, močnega gradù in trga pri morju proti mesticu Tržiču, za kterím je razgrnjena lepa rodovitna ravnina, tukaj so polja že one podobe, kakor, rekel bi, po celi laški zemlji; videl sem namreč zelene njive ozkih ogonov, ograjene povsod z murbami in drugim sadnim, po ravnih vrstah nastavljenim drevjem, in k drevju privezane visoke brajde; kajti v južnih pokrajinah se trsu tudi v dolini ni bati mraza. Med mnogimi rastlinami, kterih pri nas doma ni, zapazil sem tukaj oljke in figova drevesa. Hiše so večidel tudi na kmetih zidane iz kamna, sive, in z votlo opeko pokrite. Za Tržičem, ki mu Lahi pravijo: Monfalcone, pokazal mi je naš goriški kmet v daljavi na južno stran črni, visoki zvonik, rekoč: „ondi je Oglej!“ Ko bi mi ne manjkalo čaša, rad bi se bil podal ogledovat slavnega prečastitega mesta, ktero je nekdaj Slovencem poslalo sv. Mohorja, Fortunata in druge oznanovalce sv. krščanske vere. Za Rimljane silno veliko in bogato, je bilo razdjano po grozovitem Atilu leta 452, in je odsihdob zgolj prostrana podrtina, v kateri iščejo in rijejo ljudje po zakladih in starinah. V Oglej zahaja vsako leto mnogo popotnikov."
Po vrnitvi v Nabrežino se je vlak peljal mimo Devina in Tržiča (Monfalcone). Avtor je opisal rodovitno ravnino s polji, ograjenimi z murvami in sadnim drevjem, ter oljkami in figovci. Hiše na kmetijah so bile večinoma zidane iz kamna. Goriški kmet mu je pokazal v daljavi zvonik, ki je označeval Oglej, nekoč pomembno mesto, ki je bilo uničeno v 452. letu. Kljub uničenju je Oglej še vedno privabljal številne popotnike, ki so iskali zaklade in starine.
Posočje in Gradiška: Zgodovinske pokrajine
"Pred mestom Gradiško videl sem na prvo Sočo, ki drvi svoje zelenkaste valove v široki, prodasti strugi doli od podnožja orjaka Triglava. Gradiška, obdana še z obzidjem in nasipi, je vsem znana po svojih ječah v visokem gradu, kjer pod ključ devajo tatove in razbojnike. Na daljni vožnji v Posočju zagledali smo g…"
Avtor je zagledal reko Sočo, ki teče proti Gradiški. Gradiška je bila znana po svojih ječah v visokem gradu. Nadaljevanje opisa Posočja je v besedilu nedokončano.
Mabel in njena nenavadna tehnologija
"Mabel obožuje živali in mir, ki ji ga daje narava. Hkrati pa je pogumna in neugnana, ne ustavi je nobena ovira. Ko nova obvoznica grobo poseže v bajer, kjer je odraščala, se odloči, da ga bo zaščitila. Prav takrat odkrije, da je njena profesorica z ekipo na skrivaj razvila novo tehnologijo, ki omogoča preskok človeške zavesti v telo živali. Mabel takoj izkoristi to možnost. Skok v telo bobra ji razkrije navade, čustva in neverjetno bogat notranji svet živali. Nenadoma lahko ljudje ne le govorijo z živalmi, temveč razumejo vsak njihov odgovor in doživijo svet skozi njihove čute. Mabel se odloči, da bo novo tehnologijo uporabila, da zaščiti bajer. Ne zmeni se za nevarnosti."
Ta del besedila predstavlja zgodbo o Mabel, ki se odloči zaščititi svoj domači bajer pred novo obvoznico. Pri tem odkrije novo tehnologijo, ki omogoča prenos človeške zavesti v telo živali. S pomočjo te tehnologije se potopi v svet bobra in spozna njegov notranji svet. Nato se odloči uporabiti to tehnologijo za zaščito bajerja, ne glede na nevarnosti.
Fiume o morte!: Nenavadna zgodovina Reke
"Zgodba Leta 1919 je ekscentrični italijanski pesnik, dandy in strastni militarist Gabriele D’Annunzio, nezadovoljen z odločitvijo pariške mirovne konference, da se Fiume - današnja Reka - dodeli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, mesto na lastno roko razglasil za neodvisno državo. Šestnajstmesečna okupacija, ki je sledila, velja za enega najbolj bizarnih eksperimentov v vsej zgodovini političnega vladanja … V Reki rojeni filmski režiser Igor Bezinović nekaj več kot stoletje pozneje povabi someščane, da skupaj z njim poustvarijo in na novo interpretirajo to nenavadno poglavje v zgodovini svojega mesta. Fiume o morte! je film o poeziji, dinamitu, kokainu, strojnicah, nogometu, letalih, pohištvu, ki leti skozi okna, koncertih, zaporih, sončenju, tisočih vojakov, milijonih nabojev, neskončnih govorih, kljunašu in moči politične performativnosti. D’Annunzio bi lahko veljal tudi za njenega začetnika, predhodnika nekaterih največjih mojstrov političnega nastopaštva naše dobe."
Ta del uvaja zgodbo o Gabrieleju D'Annunziu, ki je leta 1919 razglasil Reko (Fiume) za neodvisno državo. Film "Fiume o morte!" režiserja Igorja Bezinovića ponovno obravnava to nenavadno poglavje zgodovine Reke, ki ga je zaznamovala poezija, vojaška oprema, nogomet, letala in še marsikaj. D'Annunzio je bil pionir politične performativnosti.
EPiC: Nova perspektiva Elvisa
"Zgodba Režiser je v arhivih našel škatle z doslej neobjavljenim gradivom ter ga sestavil v edinstveno filmsko in glasbeno doživetje. Film preplete dolgo izgubljene posnetke s Presleyjeve legendarne serije koncertov v Las Vegasu leta 1970, redko 16-mm gradivo s snemanja filma Elvis on Tour (1972), nova odkritja iz arhivov v Gracelandu, pa tudi nikoli slišane zvočne posnetke, na katerih Elvis pripoveduje »svojo plat zgodbe«."
Film EPiC, ki ga je režiral Baz Luhrmann, ponuja novo perspektivo na življenje in kariero Elvisa Presleyja. Z uporabo doslej neobjavljenega arhivskega gradiva, vključno s posnetki iz koncertov v Las Vegasu in filma "Elvis on Tour", ter nikoli slišanimi zvočnimi posnetki, film predstavlja Elvisovo zgodbo na edinstven način.
Povest o Siljanu: Migracije in ohranjanje narave
"Zgodba Bela štorklja je v Severni Makedoniji mitološko bitje. Moje otroštvo je bilo polno starih ljudskih pripovedk o teh veličastnih pticah. Fantazijski svet, s katerim sem odraščala, je zdaj postal navdih za film. /…/ Svoje življenje filmske ustvarjalke sem posvetila dvema temama: migracijam in ohranjanju narave. Zgodba bele štorklje je popolno utelešenje teh mojih strasti. /…/ Bele štorklje že stoletja živijo v sožitju s kmeti po vsej Evropi. Do nedavnega je bila pokrajina Severne Makedonije eno njihovih glavnih območij prehranjevanja. A sodobne gospodarske sile so povzročile, da družinske kmetije niso več mogle zagotoviti preživetja, zato so kmetje zapustili zemljo in odšli iskat delo v urbana središča. Rodovitna kmetijska zemljišča so se spremenila v odlagališča odpadkov, bela štorklja pa je izgubila svoj naravni vir hrane. Tako kot so ljudje začeli posegati po hitri hrani, so tudi štorklje padle v past ‘preprostega’ prehranjevanja z ostanki in smetmi - to pa ogroža njihova življenja."
Film "Povest o Siljanu" se osredotoča na temo migracij in ohranjanja narave skozi zgodbo bele štorklje v Severni Makedoniji. Film prikazuje, kako sodobne gospodarske sile vplivajo na življenje kmetov in posledično na naravne habitate živali, kot je bela štorklja. Film je opisana kot mešanica pravljice in resničnosti, ki služi kot ogledalo človeštvu.
Čarovnik iz Kremlja: Razmislek o sodobni politiki
"Čarovnik iz Kremlja je /…/ razmislek o sodobni politiki - ali bolje rečeno o dimnih zavesah, za katerimi se ta danes skriva: cinična, zavajajoča in toksična. Sodobni politiki orodja za množično manipulacijo in izkrivljanje resnice uporabljajo z natančnostjo, ki si je nekoč ni bilo mogoče predstavljati. V tem smislu Čarovnik iz Kremlja ni toliko politični film kot film o politiki - in sprevrženosti njenih metod, katerih žrtve smo danes vsi. Verjamem - ali pa se morda slepim -, da si je za razkrivanje notranjih mehanizmov laži in zatiranja še vedno vredno prizadevati."
Ta del besedila predstavlja film "Čarovnik iz Kremlja", ki se ukvarja s sodobno politiko, manipulacijo in izkrivljanjem resnice. Film kritično analizira metode, s katerimi politiki vplivajo na javno mnenje, in opozarja na posledice teh metod za družbo. Poudarja pomen razkrivanja notranjih mehanizmov laži in zatiranja.
Mlada in lepa: Camusov "Tujec" na platnu
"Iz prve roke »Ideja, da bi priredil enega najslavnejših romanov svetovne književnosti, človeka navda s tesnobo in dvomi! Doslej sem se loteval le manj znanih in priznanih del. Priredba mojstrovine, ki so jo prebrali vsi in ki si jo je vsak bralec že uprizoril v svoji glavi, je bila ogromen izziv. Toda moje navdušenje nad knjigo je bilo močnejše od pomislekov, zato sem se v projekt podal z določeno mero nonšalance. /…/ Gre za zgodbo o človeku, ki ne razume sveta okoli sebe; ki je opazovalec lastnega življenja. Rad imam nekoliko skrivnostne, introspektivne like. Moj film Mlada in lepa je govoril o dekletu, ki je odtujeno od sveta, odrezano od lastnih čustev. Meursault je nekakšna moška različica te junakinje. Všeč so mi nejasni liki, ki jih skušamo razvozlati med gledanjem filma."
Ta del besedila predstavlja priredbo znamenitega romana Alberta Camusa, "Tujec", v filmu "Mlada in lepa". Režiser izpostavlja izziv priredbe tako poznanega dela in poudarja svojo fascinacijo nad skrivnostnimi in introspektivnimi liki, kot je Meursault, ki ne razume sveta okoli sebe in je opazovalec lastnega življenja.
Raper, teolog, motivator: Pomen branja za otroke
"Raper, diplomirani teolog, umetnik, motivator in oče, ki je pravkar dopolnil 40 let, rad ustvarja za in z otroki. »Otroci so poseben spekter energije, ki ni ukalupljena, ki je izvorno dobra, srčna, razumljiva, sočutna, zna oprostiti. Vi literaturo, poezijo na svoj raperski način približujete otrokom. Prej kot literaturo jim približujem ljubezen do branja in raziskovanja. Ko si mlad, se je težko naučiti črke, kar spomnite se občutka ob kakšni dolgi knjigi - ustrašili ste se. Želim si, da bi otroci spoznali, da se na teh čudovitih straneh skriva ogromno zanimivih zgodb, v njih so vtisnjene človeške duše in srca. Branje je pomembno, ker otrok z njim raziskuje in si ustvarja svoj domišljijski svet. Podobno je z glasbo. Otrok lahko v njej najde prostor, kjer slovenščina še vedno zveni »kul«, jo usvoji, jo ima rad, hkrati pa mu skozi besedila daje neka sporočila, ki jih sama literatura ne more. Mislim, da gre literatura najprej v možgane in nato do srca, glasba pa zaobide možgane in gre direktno do srca. Če lahko v teh malih srčkih puščaš neka lepa sporočila in modrosti, je to plemenit cilj."
Ta del besedila poudarja pomen branja in literature za otroke, predstavljen skozi izkušnje raperja, diplomiranega teologa in motivatorja. Poudarja, da je branje ključno za razvoj domišljijskega sveta otrok, medtem ko glasba nagovarja neposredno srce. Cilj je približati otrokom ljubezen do branja in raziskovanja ter jim posredovati pozitivna sporočila.
Izročilo iz roda v rod: Zvitorepec in druge najljubše knjige
"Iz prve roke »Med snemanjem Elvisa (2022) smo se lotili iskanja izgubljenih posnetkov iz kultnih koncertnih filmov iz sedemdesetih let Elvis: That’s the Way It Is in Elvis on Tour. Prvotna ideja je bila, da bi neuporabljeno gradivo, če bi ga našli, obnovili in uporabili v našem igranem filmu. Moji raziskovalci so se odpravili v arhive Warner Bros., skrite v podzemnih rudnikih soli v Kansasu, in na presenečenje vseh odkrili 69 škatel (59 ur) negativov. /…/ Čeprav so nekatere izmed njih že uporabili v drugih produkcijah, pa veliko posnetkov, sekvenc in nastopov javnost še nikoli ni videla. /…/ Med najbolj dragocene najdbe sodijo tudi doslej neslišani zvočni posnetki, na katerih Elvis govori o svojem življenju in glasbi /…/. Vedel sem, da te priložnosti ne smemo zamuditi."
Ta del se navezuje na prejšnjega, vendar se osredotoča na osebne izkušnje z branjem. Avtor se spominja svojih najljubših knjig iz otroštva, kot so "Dr. Jojboli", "Zvitorepec" in "Velika knjiga čudežev: Nenavadno potovanje". Prav tako omenja glasbo, kot sta "Maček Muri" in "Agropop", ter televizijske oddaje. Poudarja pomen prenosa teh izkušenj na svoje otroke in spoštovanje njihove individualnosti pri izbiri branja.
Ustvarjalna duša in iskanje poti
"Tara ima sedem let, a je kdaj že z vami v studiu. Občutek mi govori, da je umetniška duša, da ima to v sebi, ker vidim, kako uživa v glasbi, kako dobro ji gre sestavljanje besed in rimanje; s kakšno preprostostjo, veseljem in ljubeznijo to dela. Tako da zagotovo ima malo umetniško barvo duše, kaj pa bo postala, ne vem. Iskrenost in dober namen vedno dosežeta odziv, čeprav morda ne na prvo žogo. Če otrok ve, da mu želiš dobro, čeprav postavljaš neke meje, to pade na dobra tla. Upor pa mora biti in poskušal ga bom razumeti, se pri nekaterih stvareh umakniti - naj otrok najde svojo pot, naj se spotakne in pade, da se bo sam naučil. Poskušal bom ne pridigati, ampak ji pomagati. Nekaj je, če ti govorijo drugi, drugo pa, če izkusiš sam."
Ta del se osredotoča na vzgojo in spodbujanje ustvarjalnosti pri otrocih. Avtor prepoznava umetniško dušo v svoji hčeri Tarii in poudarja pomen iskrenosti, dobrih namenov ter svobode pri iskanju lastne poti. Spodbuja otroke, da se učijo iz lastnih izkušenj, tudi iz napak, in da raziskujejo svoja čustva.
Dobrota kot izvirno stanje človeka
"Živimo v prostoru, kjer je še vedno zelo močan vpliv rimokatoliške cerkve, ta pa je v 2. ali 3. stoletju prek sv. Avguština patentirala zelo zanimivo zadevo: izvirni greh. Da je človek nečesa kriv že samo zato, ker se rodi. Ta mentaliteta se je močno naselila v nas - ves čas smo nekaj krivi, ves čas nekoga krivimo, ves čas je prisotno neko krvništvo. Osnovno sporočilo, ki ga želim otrokom dati, pa je, da »v originalu« nismo ničesar krivi, ampak smo dobri. Otrok je dober - iz tega izhajam. In tako kot je lahko zlo neskončno, je lahko neskončno tudi dobro. Spodbujati želim dobroto in srčnost. In želim, da bi se zabavali ob tem, kar delajo. Zabava sama ima veliko kreativnih poti, ko si srečen, se igraš, si vesel, to ti odpira milijon poti, iz te energije pa potem pride na tisoče nians barv. Rad bi, da otroci raziskujejo, se trudijo, sočustvujejo, si dovolijo vsa čustva in občutke … To so osnovna izročila, ki jih želim predati. Z Repki jih podajamo na šaljiv, zabaven način. Na primer pesem Zakaj: mladi bodo odraščali v dobi umetne inteligence, računalnik Vedi pa ugotavlja, da ni vse v megabitih in informacijah, ampak je več v objemih, poljubih in dotikih."
Avtor kritizira koncept izvirnega greha in poudarja, da so ljudje "v originalu" dobri. Spodbuja dobroto, srčnost in zabavo kot ključne elemente ustvarjalnega procesa. Poudarja pomen raziskovanja, sočustvovanja in sprejemanja vseh čustev, kar se izraža tudi v pesmi "Zakaj", ki se dotika vpliva umetne inteligence na človeške odnose.
Zgodbe, ki bogatijo kulturno zavest
Ta obsežen pregled različnih besedil iz zbirke "Velika knjiga čudežev: Nenavadno potovanje" razkriva bogastvo slovenskega jezika in kulture. Od zgodovinskih zapisov o romanju v Rim do sodobnih filmskih in literarnih analiz, vsako besedilo prispeva k razumevanju naše preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Poudarek na pomenu jezika, ohranjanju narave, medčloveških odnosih in otroški ustvarjalnosti nas opominja na vrednote, ki bi jih morali negovati.
tags: #velika #knjiga #cudezev #nenavadno #potovanje #vsebina