Restavracija Rizibizi, ki se nahaja na prestižni lokaciji Obala 20 v Portorožu, je kraj, ki nedvomno vzbuja pozornost in deli mnenja. Medtem ko jo ugledni kulinarični vodniki, kot sta Michelin in Gault & Millau, uvrščajo med priporočene restavracije, se izkušnje gostov pogosto razlikujejo. To je prostor kontrastov, kjer se osupljiv razgled na Piranski zaliv sreča z niansiranim odzivom na kulinarično ponudbo in cenovno politiko, ki pri marsikom vzbuja dvome o vrednosti.
Lokacija in Ambient: Nesporna Prednost
Največja in praktično nesporna prednost restavracije Rizibizi je njena izjemna lega. Neposredna bližina morja gostom, še posebej tistim, ki uživajo na prostorni terasi, ponuja enega najlepših razgledov na slovenski obali. Pogled na modrino morja in slikovito veduto Pirana v daljavi ustvarja idilično kuliso, ki je kot nalašč za romantične večerje, posebna praznovanja ali preprosto za uživanje v poletnem dnevu. Mnogi gostje izpostavljajo prav ta element kot glavno vrlino in ključni razlog za obisk. K pozitivni izkušnji prispeva tudi praktična plat - restavracija ima urejeno parkirišče, kar je v Portorožu, kjer je parkiranje pogosto izziv, velika prednost. Notranjost je urejena v klasičnem slogu, ki morda ne bo navdušil ljubiteljev sodobnega minimalističnega oblikovanja, vendar kljub temu nudi urejen in prijeten prostor.
Dvojni Koncept za Različne Želje
Pomembno je razumeti, da Rizibizi deluje v dveh nivojih, kar lahko bistveno vpliva na celotno izkušnjo gosta. V zgornjem nadstropju se nahaja bolj elegantna restavracija, namenjena tistim, ki iščejo bolj formalno in celovito kulinarično doživetje, pogosto v obliki prefinjenih degustacijskih menijev. Spodnji del, ki deluje kot bistro, je zasnovan za bolj sproščene obiske in hitrejša kosila ali večerje. Ta delitev bi lahko pojasnila nekatere razlike v mnenjih gostov, saj se pričakovanja in ponudba med tema dvema deloma očitno razlikujeta. Žal pa ta koncept ni vedno jasno komuniciran, kar lahko vodi do zmede pri gostih, ki morda pričakujejo enotno izkušnjo ne glede na to, kateri del restavracije obiščejo.
Kulinarična Ponudba: Med Priznanji in Kritikami Gostov
Kuhinja, ki jo vodi chef Tomaž Bevčič, temelji na sodobni interpretaciji mediteranskih in istrskih okusov, s poudarkom na svežih, lokalnih sestavinah. To dejstvo potrjujejo tudi omembe v mednarodnih vodnikih; Michelinov vodnik restavracijo priporoča in izpostavlja uravnotežen jedilni list z mesnimi in ribjimi jedmi, medtem ko ji je Gault & Millau podelil visoke ocene za kakovost sestavin. Poudarek je na sveži morski hrani, istrskih tartufih in sezonskih pridelkih, kar bi moralo zagotavljati vrhunsko kulinarično doživetje.
Kljub temu pa so mnenja gostov pogosto deljena. Na eni strani najdemo navdušene pohvale določenih jedi. Recenzenti izpostavljajo, da so bili fuži s tartufi med najboljšimi, kar so jih kdaj poskusili, in da je bil Fonda brancin pripravljen do popolnosti. To dokazuje, da kuhinja zmore doseči izjemno visoko raven kakovosti in ustvariti jedi, ki pustijo nepozaben vtis. Tudi predstavitev krožnikov je pogosto opisana kot profesionalna in estetsko dovršena, kar kaže na tehnično znanje in skrbnost kuhinjskega osebja.
Na drugi strani pa se pojavljajo številne kritike, ki kažejo na očitno nedoslednost v kakovosti. Nekateri gostje opisujejo hrano kot zgolj "korektno" ali "solidno", a brez presežkov in kreativnosti, ki bi upravičila visoko ceno. Opozarjajo, da jedi včasih nimajo tiste posebne iskrice, ki bi jih ločila od konkurence v istem cenovnem razredu. Pojavljajo se tudi konkretne pripombe, kot je omenjeni "pozdrav iz kuhinje" z neprijetnim okusom po kisu, kar kaže na občasne spodrsljaje, ki na tej ravni kulinarične ponudbe ne bi smeli biti prisotni.
Težava s Porcijami in Razmerjem med Ceno in Kakovostjo
Najbolj pogosta in najbolj glasna kritika se nanaša na velikost porcij in, posledično, na razmerje med ceno in vrednostjo, ki jo gostje prejmejo. Več gostov je izrazilo globoko razočaranje, saj so po večhodnem meniju, za katerega so odšteli precejšen znesek (omenja se celo 4-hodni meni za 55 €), ostali premalo siti. To je resna pomanjkljivost, saj dobra restavracija ne sme pustiti gosta z občutkom, da ni dobil dovolj za svoj denar, ne glede na to, kako prefinjena je kuhinja ali kako lepo je pripravljena. Občutek, da gost plačuje predvsem za lokacijo in ne toliko za izjemno kulinarično izkušnjo, je prisoten v mnogih negativnih ocenah. Cene so pogosto opisane kot "nenormalno visoke", kar posledično postavlja pričakovanja gostov na najvišjo možno raven - raven, ki jo Rizibizi očitno ne doseže vedno dosledno.
Postrežba: Prijazna, a Včasih Počasna
Tudi pri oceni postrežbe so mnenja deljena, kar ponovno kaže na morebitno nedoslednost v delovanju restavracije. Nekateri gostje izjemno hvalijo osebje kot prijazno, ustrežljivo in nasmejano, kar bistveno pripomore k pozitivni izkušnji. Drugi pa so imeli manj sreče in so postrežbo doživeli kot počasno in premalo pozorno. Ta razkorak v izkušnjah je lahko posledica različne obremenitve restavracije ob različnih dnevih ali celo ob različnih urah, vendar za gosta, ki plača visoko ceno, je počasna ali nepozorna postrežba nesprejemljiva in lahko pokvari celoten vtis, ne glede na kakovost hrane in lepoto razgleda.
Za Koga je Torej Rizibizi?
Restavracija Rizibizi je kompleksna zgodba. Ne gre je enostavno uvrstiti med izjemne ali povprečne; je nekakšna kombinacija obojega, odvisno od dneva, naročenih jedi in predvsem od pričakovanj posameznega gosta.
Prednosti:
- Fenomenalen razgled: Ena najlepših lokacij na slovenski obali, ki ponuja nepozaben pogled.
- Potencial za odličnost: Določene jedi so na izjemno visoki ravni kakovosti in okusa.
- Priznanja vodnikov: Michelin in Gault & Millau potrjujeta določeno stopnjo kakovosti in ambicij.
- Prijeten ambient: Še posebej na terasi ob lepem vremenu, kjer se združita razgled in dobra hrana.
Slabosti:
- Visoke cene: Mnogi gostje menijo, da cene v restavraciji niso vedno upravičene glede na ponujeno.
- Majhne porcije: Obstaja tveganje, da boste po dragem obroku ostali premalo siti.
- Nedoslednost: Nihanja v kakovosti hrane in hitrosti postrežbe so opažena.
- Pomanjkanje presežkov: Hrana je lahko zgolj solidna, ne pa vedno nepozabna ali izjemna.
Obisk restavracije Rizibizi je zato priporočljiv predvsem za tiste, ki jim je lokacija z osupljivim pogledom na morje najpomembnejši dejavnik in so za to pripravljeni plačati premium ceno. Je odlična izbira za posebno priložnost, kjer ambient igra glavno vlogo in je pogled na morje del doživetja. Vendar pa morajo biti potencialni gostje, še posebej zahtevni gurmani, ki iščejo vrhunsko in dosledno kulinarično doživetje ter dobro razmerje med ceno in kakovostjo, pripravljeni na morebitno razočaranje. Morda je pametno začeti z obiskom bistroja v spodnjem nadstropju in tako preveriti, ali njihov stil kuhanja ustreza vašemu okusu, preden se odločite za dražji degustacijski meni v elegantnejši restavraciji.
Portorož, kljub številnim prizadevanjem turističnih delavcev in funkcionarjev ter kljub interesu velikih hotelskih skupin, ostaja velik del leta relativno prazen. Vzrok za dolgotrajne jesenske premore ni povsem jasen, vendar je v Portorožu le malo lokalov, kjer je mogoče pojesti solidno ribo iz pečice ali z žara. Večja verjetnost je, da boste lažje dobili sumljivo ocvrte lignje ali predrag kozarec povprečne malvazije. Kljub temu se zdi, da je opisu solidne ribje restavracije v Portorožu najbližje Rizibizi. Lokal z imenom, ki sicer ne spominja na morje, in ki ga v preteklih zapisih nismo pogosto omenjali, je zdaj preseljen k samemu morju. Nekateri gostje so prepričani, da jim gre zdaj na plaži bolje in da bolje kuhajo kot prej. Ob našem obisku pa se je opazilo predvsem, da je lokal zelo prazen, kar je presenetljivo glede na lokacijo.
Notranjost restavracije je opisana kot rahlo utrujena, kar bi veljalo posodobiti v času, ko je manj gostov. Kljub temu pa je bila izpostavljena prijazna, spretna in natančna natakarica, ena najboljših, kar so jih obiskovalci v zadnjem času srečali na svojih potovanjih. Prav tako je omenjeno, da tudi v Rizibiziju, tako kot praktično nikjer drugje po Sloveniji v zadnjem času, niso imeli belih tartufov.
Začeli smo s pozdravom iz kuhinje v dveh sijajnih grižljajih. Prvi je bil čips iz modre koruze s kremo in slanikom, drugi pa v kozarčku s hrustljavo polento, peno rdečega vina in čebule ter marinirano sardelo - nekakšen avtorski pogled na znamenite sardele v šavorju. Ta prijazen uvod je bil podprt s kozarcem vse boljše Sanaborjeve rožnate penine, ki smo ji dali prednost pred mehurčki iz Gueriline kleti. O vinih bomo še povedali, pri hrani pa je treba omeniti, da v Rizibiziju izpostavljajo degustacije različnih dolžin in cen, od 55 do 90 evrov. Naša ideja je bila nekoliko drugačna: želeli smo pokusiti jedi, ki jih posamezne degustacije niso zajemale. Pri hladnih jedeh se nismo ušteli. Tunin tatarski s sezamovim oljem, algami vakame, mariniranim vasabijem in grozdno omako je bil okusen in osvežujoč (13 evrov). Na drugi strani je bil jastog v solati, ki je sezonsko povezan s kakijem, zraven pa še nekaj listnate solate s popečenim pršutom, vse polito z Lisjakovim oljčnim oljem s pomarančo (18 evrov).
Če sta bili hladni uvodni jedi okusni in zanimivi, je bila bučna juha s pomarančo, ocvrtim žajbljem in bučnim oljem ter kapljico balzamičnega kisa za osem evrov skoraj preveč generična. Bolj je ugajala gosta jastogova juha za 12 evrov. Eden od menijev je napovedoval tudi tartufovo juho, a se zdi, da je tisti večer niso kuhali. Ker pa smo si želeli gomoljik, smo "napadli" neprekosljive fuže s tartufi za 20 evrov. Govorimo o testeninah s črnimi tartufi, saj, kot omenjeno, belih tartufov letos v Sloveniji, vsaj v gostilnah, še nismo dobili.
Kako kuharji pripravljajo ribe za restavracije
Ko smo povprašali, ali lahko dobimo ob glavnih jedeh kozarec rdečega vina, se je natakarica lotila projekta sistematično. K mesu gre cabernet sauvignon cru iz Klenartove kleti, k ribi, če res hočete rdeče, pa briški modri pinot s Prinčičevih gričev. To so bili solidni vini, brez dvoma. Skoraj malce preveč "pečen" biftek (30 evrov) so opremili s črnimi tartufi, tartufovo omako in nasitnim krompirjevim pirejem. Kot pri vseh jedeh se je natakarica izkazala tudi pri sladicah, z dovršenimi idejami za vina, ki gredo k jedem.
Gre za skoraj povsem tipično slovensko ribjo restavracijo, ki ob klasičnih receptih ponuja nekaj malega avtorskih posegov. Sestavine so, razen v redkih primerih, lokalne, ribe so jadranske, največkrat iz Fondine farme orad in brancinov. Ponudba vin (pa tudi tujih žganj) je zelo spodobna. Na svojem mestu so mnoga istrska in večina najboljših slovenskih vin. Število penin je neverjetno, kakšnih 15 ali 20 je tudi šampanjcev.
Chef Tomaž Bevčič: Novo-Istrsko na Portoroški Plaži
Drugačnost med živžavom na obali. Če vam dišijo tartufi in če si ob ribi želite še chefovsko-eleganten ščep ustvarjalnosti. Konkurenca "na plaži" na Obali ponuja manj morske klasike, a več sezonskih barv in lokalnih dobaviteljev. Naravnemu okusu morja in nenaravnemu okusu turizma koristijo nove morske jedi znanega chefa!
Portorož se v ničemer ne razlikuje od najbolj znanih, najdražjih, najbolj mondenih, najbolj luksuznih in, seveda, najlepših morskih letovišč po celem svetu. Takšen zaliv bi vsi radi imeli, na takšni mivki bi se vsi radi sončili, na takšni promenadi bi se vsi radi držali za roke. Je zato najbližje turkiznemu valovanju največ pločevinastega smradu, trgovskega kiča in turističnega (u)tripa? Nič več, kajti Rizibizi se je spustil na Obalo, in to kar na plažo!
Čeprav je Rizibizi, pa tudi na plaži ne ponuja (le) riža in graha, temveč tudi kopalce izziva s svojo morsko-kreativno in novo-istrsko kuhinjo, zaradi katere vse ribe, raki, školjke nimajo več enakih omak, vse gomoljike pa ne več le tartufat. Iz sosedinega brancina, torej, nista karpačo ali seviče, temveč "le" solata, jastog ni le za slikat, temveč za osvežit, klapavice niso v buzari, temveč v kremi, pokrovače se ne utapljajo v maščobi, temveč plavajo v pancetini peni, pašta ni s hladnega severa, temveč z vročekrvnega juga, tartufi niso le v smetani, temveč le na ribi, ribe pa niso na pladnjih, temveč na grahu.
Izkušnja zadnjega obiska: Rad Dobrojem priporoča
Rizibizi je za Portorož pridobitev! Plaža je pridobila ščuko, ki bo - upajmo - predramila gostilniško sceno levo in desno. Kopalci so pridobili globino, v katero se bodo - upajmo - lahko potopili, stran od turistične morske plitkosti. Ko je bil Rizibizi še nad Bernardinom in je Piranski zaliv le gledal, ne pa se v njem kopal, sicer nikoli ni bil najboljši, saj so gostje prihajali in odhajali, a se je nanj bilo mogoče vse leto zanesti. Zato je dobra novica, da se Rizibizi, odkar se "kopa" na portoroški plaži, pravzaprav ni bistveno spremenil. Oziroma, zdaj se še bolj loči od konkurence, saj je primerjava neposredna. Odkar je Rizibizi na glavni portoroški plaži, iz njega manj diši po tartufih in okrog njega bolj po morju. Ko je bil dvignjen nad Bernardinom, je takšna morala biti tudi kuhinja; na 0 m nadmorske višine so zato bolj od gostov elegantne sestavine. Čeprav se vsi stari gostje še niso povsem navadili na novo okolje, so jedi, ki so bližje morju, nadaljevanje zgodbe iz starega Rizibizija. Le da jim sproščenost okolja tudi na krožniku koristi.
Predanost drugačnosti, ki je za plažo res poživitev, se kaže v vsaki jedi, ki pa ostaja "le" morska. V istrski morski gostilni ne sme manjkati šavor, sardoni, "vloženi" v čebulni marinadi. Svojo posebnost Rizibizi izrazi zato tudi pri klasiki: njegovi sardoni so res vloženi. Na dnu krožnika je zdrobljena koruzna tortilja za podlago peni iz rdečega vina in rdeče čebule, v njej pa se marinira sardon. Surovega Fondinega brancina nič ne zmoti. Debele "fete" na zeleni solati so tik pred zdajci le marinirane z barvnimi agrumi (rdeča grenivka, pomaranča in limeta), zato se spužvasti kruh z wasabijem "bode" le z ocvrto kvinojo. Solata je ideja za drugo hladno predjed, za katero je svoje meso iz klešč prispeval jastog. A dobro, da povorke solat na Rizibizijevi plaži s tem še ni konec, saj je ožgano mlado zelje (spomladi so bili v njegovi vlogi šparglji) za finale. To preprostost "novega" Rizibizija v četrtem dejanju razburka barvna "kompleksnost", v katero so ujete Jakobove pokrovače. Na živo-modri podlagi je ob hitro opečeni kapesanti Rizibizijeva živo-zelena rižotna sestavina, grah, oluščen in kot krema. Toda jed večera na severu Jadrana so testenine z njegovega juga. "Južnjaške" pašte so bile odlika že starega Rizibizija. Odrezane makarone po imenu campotti so v bakrenih modelih valovito v osmice, ki inovativno "pivnajo" omake, oblikovali v Pastificio dei Campi iz Gragnana, svetovne prestolnice testenin. Rizibizijevemu chefu so bili campotti-ji navdih za preprosto pašto z inčuni, paradižniki in burrato, ki pa pusti dolgi nadokus. Ker Rizibizijeva natakarska ekipa med mizami na pladnjih ne sprehaja dnevnega ulova, je dovolj le izbira omake. Predanost drugačnosti, ki je za plažo res poživitev, Rizibizi potrdi tudi pri sladkanju. Breskve in kokos so moderna sezonska sladica, ker se igrajo s topljivostjo trdih in mehkih, hrustljavih in kremnih, mrzlih in osvežilnih oblik. Pustotnikovemu breskovemu jogurtu je dodana tapioka, domačemu breskovemu sladoledu kandirani ingver, kokosovi peni pa metina spužva. Čeprav je osvežilno, je večerji na plaži za vsak slučaj dodan še domač Rizibizijev limoncello.
Šola Okusov, Rad Dobro Jem, Teden Restavracij
Vse o Šoli Okusov | Rad Dobro Jem. Zakaj je to pomembno? Ker moramo biti dobrojedci, ne jedci! Ker se jesti začnemo učiti že pred rojstvom. Ker vemo, kaj pijemo, ne vemo pa, kaj jemo! Ker hrana ni le všečna in nevšečna! Ker hrane ne smemo ceniti le subjektivno, temveč tudi objektivno.
V Portorožu se dogaja nekaj nenavadnega. Kar naenkrat so ljudje začeli govoriti o rizibiziju ali po domače rižu z grahom. Odkrili smo, da se je sredi Portoroža, Obala 20, odprla nova restavracija, ki ni nova! Rizibizi je namreč zgodba, ki ima zgodovino… Od leta 2010 pripravljajo krožnike z izvirnimi kombinacijami barv, vonjev in okusov, ki presenetijo tudi najzahtevnejšega gurmana. Poleg tega jim je pomembno, da so sestavine najboljše, vedno sveže in od lokalnih dobaviteljev. Pri njih tudi žejni ne boste! K dobri hrani gre seveda dobro vino. Vse to so zaznala tudi razna imenitna kulinarična združenja in jim podelila kape, krožnike in še kaj. Simpatični natakarji Sandra in Mitja vas na dveh zunanjih terasah (ena ima celo pogled na morje!) postrežejo z jedmi, ki ste jih bili vajeni v prejšnjem Rizibiziju. Tomaž, Janko in Martina pa obljubljajo, da bodo na meni dodali tudi kakšno novo jed, ki je do sedaj še niste okušali. Med poletnim vrvežem in polno teraso gostov smo vseeno uspeli vprašati Patrizio, zakaj so se odpravili po hribu navzdol in pristali sredi Portoroža. Dobili smo odgovor, da ima ekipa Rizibizija res rada svoje goste, zato so se jim želeli približati in so se preselili v sam center, kjer jih bodo lahko obiskali med kopanjem ali večernim sprehodom po Portorožu.