Republika Turčija, uradno znana kot Republika Turčija, je edinstvena transkontinentalna država, ki se razteza čez strateško pomemben prehod med Evropo in Azijo. Njeno ozemlje obsega tako anatolski polotok v zahodni Aziji kot majhen del jugovzhodne Evrope, znan kot Vzhodna Trakija. Ta geografska lega je skozi tisočletja pustila neizbrisen pečat na njeni bogati zgodovini, kulturni raznolikosti in strateškem pomenu. Ime "Turčija" izhaja iz srednjeveške latinščine "Turchia" ali "Turquia", kar pomeni "dežela Turkov", kar odraža vpliv turških ljudstev, ki so se skozi zgodovino naselila na tem območju.
Geografske značilnosti in naravne danosti
Turčija se nahaja med 35° in 43° severne zemljepisne širine ter 25° in 45° vzhodne zemljepisne dolžine. S skupno površino 783.562 km², vključno z jezeri, je 37. največja država na svetu. Azijski del, ki obsega 97 % države, predstavlja anatolski polotok, medtem ko evropski del, Vzhodna Trakija, obsega le 3 % ozemlja. Državo na treh straneh obdajajo morja: Egejsko morje na zahodu, Črno morje na severu in Sredozemsko morje na jugu. Marmarsko morje na severozahodu dodatno povezuje Egejsko in Črno morje preko ožin Bospor in Dardaneli.
Anatolski polotok je večinoma sestavljen iz visoke Anatolske planote, obdane s pobočji gorovij. Na severu se dvigata gorovji Köroğlu in Pontsko gorovje, medtem ko na jugu leži gorovje Taurus. Vzhodna Turčija, del Armenskega višavja, je bolj gorska, z najvišjo točko države, goro Ararat (5137 m). Tu izvira več pomembnih rek, kot so Evfrat, Tigris in Aras, ter se nahaja jezero Van, največje jezero v Turčiji.
Država je upravno razdeljena na sedem geografskih regij: Marmara, Egej, Črno morje, Osrednja Anatolija, Vzhodna Anatolija, Jugovzhodna Anatolija in Sredozemlje. Severni anatolski teren ob Črnem morju je ozek in podolgovat, medtem ko je notranjost Anatolske planote bolj razgibana proti vzhodu. Ta raznolika pokrajina je posledica geoloških procesov, ki so oblikovali regijo skozi tisočletja in še danes povzročajo pogoste potrese ter občasne vulkanske pojave. Bospor in Dardanele so nastali zaradi tektonskega preloma, ki poteka skozi Turčijo, kar je imelo za posledico tudi nastanek Črnega morja. Severnoanatolski prelom, ki se razteza od zahoda proti vzhodu, je bil skozi zgodovino priča številnim uničujočim potresom.
Bogastvo naravne dediščine
Izjemna ekološka raznolikost in habitati Turčije omogočajo bogastvo vrst. Anatolija je bila že od začetkov kmetijstva vir številnih rastlin, ki so se gojile za prehrano, in divji predniki številnih danes ključnih prehranskih rastlin še vedno rastejo na tem območju. Favna je še bolj raznolika kot flora. Severnoanatolski iglavci in listnati gozdovi pokrivajo večino Pontskega gorovja, medtem ko se kavkaški mešani gozdovi raztezajo na vzhodnem delu. Regija je dom številnim evrazijskim divjim živalim, vključno z jastrebom, planinskim orlom, orlom kraljevskim, malim klinkačem, kavkaškim divjim petelinom, rdečečelim grilčkom in pevko Tichodroma muraria.
Ozki obalni pas med Pontskim gorovjem in Črnim morjem je dom evksinsko-kolhijskih listnatih gozdov, ki vključujejo nekatere redke pragozdove na svetu. Turški bor (Pinus brutia) prevladuje v Turčiji in drugih državah vzhodnega Sredozemlja. Anatolija je tudi dom številnih divjih vrst tulipanov, cvet, ki je bil v 16. stoletju z vrstami, odvzetimi iz Osmanskega cesarstva, prvič predstavljen v zahodni Evropi. Ankara, glavno mesto Turčije, je znana po svojih edinstvenih pasmah živali, kot so angorska mačka, angorski zajec in angorska koza. Druga pomembna turška pasma mačk je mačka Van. Žal je anatolski leopard (Panthera pardus tulliana), ki je bil tesno povezan s perzijskim leopardom, zadnjič potrjeno opažen leta 1974. Obstajajo sicer poročila o njegovem obstoju v zelo majhnih številih v severovzhodnih in jugovzhodnih regijah. Kaspijski tiger, izumrla podvrsta tigra, tesno povezana s sibirskim tigrom, je živel v najbolj vzhodnih regijah Turčije do druge polovice 20. stoletja, z zadnjo potrjeno smrtjo v Uludereju leta 1970.
Zibelka civilizacij in bogata zgodovina
Anatolski polotok, ki predstavlja večino sodobne Turčije, je ena najstarejših trajno naseljenih regij na svetu. Arheološka najdišča, kot je Göbekli Tepe, s svojo najstarejšo znano človeško versko strukturo, ki izvira okoli 10.000 pr. n. št., in Çatalhöyük, velika neolitska in halkolitska naselbina, ki je obstajala med 7500 in 5700 pr. n. št., pričajo o zgodnji človeški dejavnosti. V Anatoliji so od neolitskega obdobja dalje živeli različni starodavni anatolski prebivalci. Številni izmed teh narodov so govorili anatolske jezike, vejo večje indoevropske jezikovne družine. Nekateri učenjaki celo predlagajo Anatolijo kot hipotetični center izvora indoevropskih jezikov, glede na starost hetitskih in luvijskih jezikov.
Najzgodnejši zabeleženi prebivalci Anatolije so bili Hati in Huriti, neindoevropska ljudstva, ki so se naselila v osrednji in vzhodni Anatoliji že okoli leta 2300 pr. n. št. Indoevropski Hetiti so kasneje prišli v Anatolijo in postopoma asimilirali Hatije in Hurite. Med letoma 2000 in 1700 pr. n. št. so Hetiti ustanovili prvi veliki imperij na tem območju, ki je obstajal do 18. do 13. stoletja pred našim štetjem. Asirci so dele jugovzhodne Turčije osvojili in poselili že leta 1950 pr. n. št., njihov vpliv pa je trajal do leta 612 pr. n. št. V 9. stoletju pr. n. št. se je Urartu pojavil v asirskih zapisih kot močan severni tekmec Asirije. Po propadu hetitskega cesarstva okoli leta 1180 pr. n. št. so v Anatolijo prišli Frigijci, dokler jim kraljestva niso uničili v 7. stoletju pr. n. št. Urartu je leta 590 pr. n. št. padel pod osvojitev Medijcev.
V času Lidije (okoli 1200-546 pr. n. št.), ki je nasledila starodavno Arzawo (15.-13. stoletje pr. n. št.), je cvetela kultura, kar dokazujejo ostanki gimnazije v Sardah. V 4. stoletju pr. n. št. je Mavzol, perzijski satrap Karije, zgradil gledališče v Halikarnasu (današnji Bodrum). Rimljani so med letoma 114 in 117 zgradili Celzovo knjižnico v Efezu, eno najbolj ohranjenih rimskih knjižnic na svetu. V 6. stoletju pr. n. št. je lidijski kralj Krez zgradil Artemidin tempelj v Efezu, eno od sedmih čudes antičnega sveta.
Od leta 1200 pr. n. št. so anatolsko obalo močno naselili Eolci in Jonci, grški kolonisti, ki so ustanovili številna pomembna mesta, kot so Milet, Efez, Smirna (danes Izmir) in Bizanc (danes Carigrad). Slednjega so leta 657 pred našim štetjem ustanovili grški kolonisti iz Megare. Prva država, ki so jo sosednji narodi imenovali Armenija, je bila pod oblastjo armenske dinastije Orontidov, ki je vključevala dele vzhodne Turčije že v 6. stoletju pred našim štetjem. Vso današnjo Turčijo so v 6. stoletju pred našim štetjem osvojili Ahemenidi. Grško-perzijske vojne so se začele leta 499 pr. n. št., ko so Perzijci zasedli grške mestne države na obali Anatolije. Turško ozemlje je kasneje osvojil Aleksander Veliki leta 334 pr. n. št. Po njegovi smrti leta 323 pr. n. št. je bila Anatolija razdeljena na številna manjša helenistična kraljestva, ki so do sredine 1. stoletja pred našim štetjem postala del Rimske republike. Proces helenizacije, ki se je začel z Aleksandrom, se je pospešil pod rimsko vladavino in v zgodnjih stoletjih krščanske dobe, ko so lokalni anatolski jeziki in kultura skoraj izumrli, nadomeščeni z grškim jezikom in kulturo.
V rimskem obdobju je bil zgrajen amfiteater Aspendos (161-169), ki ga je zasnoval grški arhitekt Zeno. Attaleia (Antalya), Perga in Side so bila druga pomembna mesta v starodavni Pamfiliji. Gora Nemrut, ki jo včasih imenujejo mavzolej Antioha I. Komagenskega, je znana po vrhu z velikimi kipi, ki obkrožajo domnevni kraljev grob iz 1. stoletja.
Bizantinsko cesarstvo in vzpon islama
Leta 324 je cesar Konstantin I. izbral Bizanc za novo prestolnico Rimskega cesarstva in ga preimenoval v Novi Rim. Po smrti Teodozija I. leta 395 in dokončni delitvi Rimskega cesarstva je mesto, poimenovano Konstantinopel, postalo glavno mesto Vzhodnega rimskega cesarstva, ki ga bodo zgodovinarji pozneje označili kot Bizantinsko cesarstvo. To cesarstvo je vladalo večini ozemlja današnje Turčije do poznega srednjega veka. Pogoste bizantinsko-sasanidske vojne, del dolgoletnih rimsko-perzijskih vojn, so se bojevale v različnih delih današnje Turčije in so močno vplivale na zgodovino regije od 4. do prve polovice 7. stoletja. Hagija Sofija v Carigradu, prvotno cerkev, kasneje mošeja in med letoma 1935 in 2020 muzej, je bila zgrajena v času bizantinskega cesarja Justinijana I.
V 9. stoletju so se Seldžuki, veja Kınık Oguških Turkov, naselili na obrobju muslimanskega sveta v regiji severno od Kaspijskega in Aralskega jezera. V drugi polovici 11. stoletja so turški Seldžuki začeli prodirati v Armenijo in vzhodne regije Anatolije. Leta 1071 so v bitki pri Manzikertu premagali Bizantince, kar je sprožilo proces turkizacije, uvajanje turškega jezika in islama v Anatolijo. Ta počasen prehod iz pretežno krščanske in grško govoreče Anatolije v pretežno muslimansko in turško govorečo regijo je trajal več stoletij. Mevlevski red dervišev, ki ga je v 13. stoletju v Konyi ustanovil sufijski pesnik Dželaludin Rumi, je imel pomembno vlogo pri islamizaciji različnih Anatolcev. Leta 1243 je bila seldžuška vojska poražena od Mongolov v bitki pri Köse Dağu, kar je povzročilo postopen razpad njihove moči.
Osmansko cesarstvo in vzpon sodobne Turčije
Po propadu Seldžukov se je ena izmed turških kneževin, ki jo je vodil Osman I., v naslednjih 200 letih razvila v mogočno Osmansko cesarstvo. Moč in prestiž Osmanskega cesarstva sta dosegla vrhunec v 16. in 17. stoletju, zlasti med vladavino Sulejmana Veličastnega, ki je uvedel pomembne zakonske spremembe. Cesarstvo je pogosto tekmovalo s Svetim rimskim cesarstvom pri napredovanju proti Srednji Evropi. Na morju je osmanska mornarica tekmovala z različnimi evropskimi pomorskimi silami za nadzor Sredozemskega morja. Na vzhodu so bili Osmani pogosto v vojni s Safavidsko Perzijo zaradi ozemeljskih sporov in verskih razlik. Od 16. do začetka 20. stoletja se je Osmansko cesarstvo bojevalo v številnih vojnah z Ruskim carstvom.
Od druge polovice 18. stoletja naprej je Osmansko cesarstvo začelo upadati. Tanzimatske reforme v 19. stoletju, ki jih je začel Mahmud II., so bile namenjene posodobitvi države po vzoru zahodnoevropskih napredkov. Kljub prizadevanjem za ustavno gibanje in reforme, se je cesarstvo postopoma zmanjševalo po velikosti, vojaški moči in bogastvu, kar je doseglo vrhunec v rusko-turški vojni 1877-1878. Mladoturška revolucija leta 1908 je obnovila osmansko ustavo in parlament.
Osmansko cesarstvo je vstopilo v prvo svetovno vojno na strani Centralnih sil in je bilo poraženo. Med vojno so bili Armenci deportirani v Sirijo v okviru dogodkov, ki jih številni zgodovinarji označujejo kot armenski genocid, pri čemer naj bi bilo ubitih med 800.000 in 1.500.000 Armencev. Turška vlada še danes zavrača priznanje teh dogodkov kot genocida.
Sodobno republiko Turčijo je po vojaški zmagi nad Grki leta 1923 ustanovil Mustafa Kemal Atatürk. Z vrsto reform je Turčijo usmeril v sodobno, sekularno in proevropsko usmerjeno republiko. Strah pred odmikom od te usmeritve je vodil k več vojaškim državnim udarom, zadnjemu leta 1980. Od takrat se je Turčija vrnila k splošnim volitvam. Od leta 1952 je Turčija članica zveze NATO in že vrsto let si prizadeva za članstvo v Evropski uniji.
Sodobna Turčija: Gospodarstvo in infrastruktura
Republika Turčija je predsedniška republika s predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom in podpredsednikom Cevdetom Yılmazom. Po oceni iz decembra 2024 ima država 85.664.944 prebivalcev, kar jo uvršča na 17. mesto na svetu po številu prebivalcev. Gostota naseljenosti znaša 105 oseb na km². BDP je leta 2023 znašal 1,15 bilijona ameriških dolarjev (nominalno), kar jo uvršča na 17. mesto na svetu, in 3,61 bilijona ameriških dolarjev (PKM), kar jo uvršča na 11. mesto. BDP na prebivalca znaša 13.383 USD (nominalno), kar jo uvršča na 65. mesto.
Za uporabo cestnin in mostov v Turčiji je obvezna predplačniška cestninska kartica HGS, ki jo je mogoče kupiti na poštah (PTT) ter nekaterih bencinskih črpalkah in počivališčih na avtocestah. Plačilo z gotovino ni možno. Za tovorna vozila in avtobuse je zimska oprema obvezna od 1. decembra do 1. aprila ali v primeru zimskih voznih razmer. Lahka tovorna vozila in mini avtobusi potrebujejo štiri zimske pnevmatike, medtem ko je za težja tovorna vozila obvezna namestitev zimskih pnevmatik vsaj na pogonskih oseh.
Republika Turčija predstavlja fascinantno sintezo starodavne zgodovine, bogate kulture in sodobnega razvoja, ki se nahaja na edinstvenem geografskem križišču med Evropo in Azijo.