Teodor Lorenčič, slovenski pesnik, pisec in dramatik, je osebnost, ki kljubuje času in prostorom. Njegova pot ga je iz rodnega Maribora popeljala v Beograd, kjer danes ustvarja in živi, a njegovo delo presega državne meje in celo čas. Njegovo pisanje, ki se ga je lotil že pri sedemnajstih letih, ga je leta 2018 pahnilo v središče javne pozornosti zaradi afere z Univerzo v Mariboru, ki ga je stala položaja. Kljub temu je v srbski prestolnici, ki jo imenuje Singidunum, našel novo dom in nov ustvarjalni zagon. Ni le "poslednji pesnik Jugoslavije", kot se sam imenuje, temveč tudi avtor, ki piše v jeziku, ki ga več ni, a ga v svojem srcu še nosi.
Od Maribora do Beograda: Beg pred krivico in iskanje svobode
Odločitev za selitev v Beograd ni bila naključna. "V septembru 2018 je postalo evidentno, da v Sloveniji nimam več nobenih možnosti za delo in življenje, tudi cest mi ne bi dali pometati," pojasnjuje Lorenčič. Doživel je "popoln javni linč", ki ga danes označuje za "režiran", saj kljub obtožbam ni bil nikoli obsojen, niti niso obstajali dokazi zanje. Glavni vzrok za te dogodke vidi v svojem boju proti korupciji na Univerzi v Mariboru, ki je ogrožala interese vplivnih posameznikov v akademskih in političnih krogih. V samo desetih mesecih je bil deležen 1500 negativnih objav v slovenskih medijih, pri čemer naj bi bil kršen 3. člen novinarskega kodeksa, ki veleva, da se obtoženemu omogoči izjava. "Vse kar se je dogajalo, se je zato, ker sem se kot glavni tajnik boril proti korupciji na Univerzi v Mariboru," poudarja. Kljub temu je njegovo delo ostalo opazno; obe knjigi, roman Anonimni in zbirka pesmi O ljubezni, sta bili kljub poskusom prepovedi promocij razprodani v rekordnem času.
Leto in tri mesece pred upokojitvijo je prejel odpoved na Univerzi v Mariboru. Takrat je že napisal svojo prvo zbirko pesmi v srbskem jeziku, Neke druge pesme. Odločil se je preseliti v prestolnico jezika, v katerem piše. "V času preselitve nisem poznal nikogar v Beogradu, preselil sem se s knjigami, pohištvom, in avtom in blagovno znamko Poslednji pesnik Jugoslavije ter tremi strateškimi cilji," pravi. S 64 leti je "spet začel iz nič", a se je počutil, kot da je "pravkar diplomiral". Njegovi strateški cilji so bili pridobiti močnega založnika v Srbiji, postati član UKS (Udruženje književnika Srbije) in sodelovati z Univerzo v Beogradu. Vse te cilje je izpolnil, v jeseni pa je pričel s ciklusom seminarskih predavanj na Fakulteti za politične vede na temo "Kaj je politik?".
V Beograd se je odselil natančno na stoletnico ustanovitve Kraljevine SHS, 1. decembra 2018. "V mesto sem pripotoval 1. 12. 2018 ob štirih zjutraj," se spominja. V Beogradu je v štirih letih napisal pet zbirk pesmi, prevedel svoj roman Anonimni, napisal nov roman Margo in gledališko grotesko ter monografijo o Laibachu z dvesto svojimi fotografijami.
Beogradsko kulturno okolje: Odprtost in svetovljanskost
Beograd Lorenčiču ponuja inspirativno okolje za literarno ustvarjanje. "Vsaka sprememba okolja je inspirativna," pravi. Mesto opiše kot "odprto svetovljansko mesto z izjemno atmosfero", ki ga spominja na New York. Poudarja, da je Beograd odprt za kreativne ljudi, vendar opozarja, da "ste brez možnosti, če s seboj nosite provincialno, palanško mentaliteto".
Srbska kulturna scena mu ponuja bogato okolje s številnimi gledališči, muzeji, promocijami knjig, otvoritvami razstav in literarnimi večeri. "Beograd ima 54 gledališč, dve lutkovni, izjemne muzeje, vsak teden je vsaj 7 promocij knjig, toliko tudi otvoritev razstav, literarnih večerov …" našteva. Poudarja, da je konkurenca velika, a "dobri uspejo". Razlika med "palanko" in centrom, kot je Beograd, je v tem, da "velemesto išče najboljše, prav tiste, ki jih palanka obglavlja, to kar palanko ogroža, to velemesto potrebuje, da bi bilo kar je".
Lorenčič poudarja tudi poseben odnos Srbov do Slovencev: "Biti Slovenec v Srbiji je privilegij. Srbi nas zelo spoštujejo, tega se premalo zavedamo." Kritičen je do slovenske politike in javnosti, ki po njegovem mnenju ne prepoznava "pozitivne blagovne znamke", ki jo Slovenija predstavlja v Srbiji. Izpostavlja NLB kot pozitivno izjemo, ki je s prevzemom Komercijalne banke naredila "velik korak v tej smeri".
"Poslednji pesnik Jugoslavije": Identiteta in poslanstvo
Naziv "Poslednji pesnik Jugoslavije" si je Lorenčič nadel 25. maja 2018, ko je v srbščini napisal balado Tragedija na Balkanu, posvečeno narodom Jugoslavije. Vprašal se je: "Kdo si ti Teodor Lorenčič? Človek, ki ga je domovina zavrgla, pišeš v jeziku, ki ga v teh prostorih vsi razumejo, z nikomer od teh narodov nisi bil v vojni." Ergo, "Poslednji pesnik Jugoslavije". Ta naziv vidi kot "institucijo", ki jo je vzel "iz spoštovanja do tega prostora in čudovitih narodov in kultur tega prostora".
Svoj "Beograjski manifest" je predstavil 8. septembra 2018, ko se je v Beogradu "proglasil za Poslednjeg pesnika Jugoslavije". Njegov cilj je bil "v ta prostor vnesti novo upanje in možnosti". V fazi konstituiranja je "Inštitut Poslednjeg pesnika Jugoslavije", ki naj bi doprinesel k "družbeni identifikaciji tega zahodno balkanskega prostora" in "družbenem povezovanju na vseh nivojih".
Literarno ustvarjanje: Ljubezen kot osrednja tema
Teme v Lorenčičevem literarnem ustvarjanju so odvisne od zvrsti. V poeziji prevladuje "ljubezen v vseh njenih pojavih oblikah, kot eros in tanatos, kot etična in ontološka kategorija". Poudarja: "Jaz sem pesnik ljubezni, izven konteksta ljubezni poezija pravzaprav nima nobenega smisla in utemeljitve." V romanih raziskuje "drugi dimenziji medčloveških konfliktov, politik, muk in trpljenja ljudi", vendar tudi tu "gre za ljubezen". V dramah pa se izraža "drug jezik, neka druga bolečina, groteska vsekakor". Ne glede na zvrst, je "ljubezen najvišja kategorija, vendar kategorija, ki je nenehno ogrožena". Njegov opus je "obramba veličine ljubezni".
Vse, kar potrebujete za pisanje pesmi (in kako vam lahko reši življenje) | Daniel Tysdal | TEDxUTSC
Prihodnja dela in sodelovanja
V kratkem bo izšla angleška izdaja njegove monografije Laibach - 40 let večnosti, ki jo je izdal srbski založnik Službeni glasnik. V promocijo se je vključila tudi skupina Laibach, kar ga posebej veseli. Sledi promocija v Ljubljani, na Dunaju in v drugih mestih nekdanjih jugoslovanskih republik. "Vsekakor bi bilo prav, da bi imeli to knjigo tudi v slovenskem jeziku," meni, saj je Laibach "najdalj trajajoča in še vedno delujoča svetovna avantgarda in to slovenskega porekla".
Do pomladi prihodnjega leta naj bi izšel tudi njegov roman Anonimni, ki ga je že prevedel v srbski jezik. Pričakuje izid romana Margo, napisanega neposredno v srbskem jeziku, ter uprizoritev gledališke/filmske groteske Ljubezenski četverokotnik v štiriindvajsetih slikah.
Trenutno prevaja svoj srbski pesniški opus v slovenščino, saj meni, da "nihče tega ne more opraviti bolje od mene, ker sem avtor in povsem dvojezičen". Prav tako bo prevedel roman Margo. Ponovno se je lotil pisanja gledališke drame oz. filmskega scenarija Cartesius, s katerim se znanstveno ukvarja že 35 let. Delo bo njegova "filozofska zapuščina" in bo razrešilo "nerazrešeni problem evropske filozofije: duh in telo".
Bralstvo in odnos do domovine
Njegovi bralci so "vsi, ki me berejo", saj piše v različnih zvrsteh, kar privablja raznoliko in starostno raznoliko občinstvo. Geografsko ga berejo "v vseh predelih nekdanje skupne države", zdaj pa tudi po svetu, saj je njegova monografija o Laibachu dostopna tudi na Amazonu.
Kljub temu, da je v Sloveniji "persona non grata", kamor se je po sedmih mesecih vrnil obiskat mamo in prijatelje, ostaja povezan s svojo domovino. "Ljudje, ki se kakorkoli ukvarjajo s kulturo v Sloveniji me preprosto ignorirajo," pravi. "Mene ni." Nobene možnosti za kakršnokoli aktivnost nima, zato je leta 2018 odšel iz "demokratične Evrope na vzhod, v Beograd, ki se zdi, da je bolj demokratičen in to zato, ker je bolj odprt za prihajajoče."
Izpostavi primer, ko časnik Večer ni omenil njegovega romana Anonimni v reportaži o literarnih delih, ki obravnavajo mesto Maribor, čeprav roman pokriva "celih 70 let zgodovine tega mesta". Prav tako ga ni v nobeni antologiji slovenske poezije. Kljub temu mu je pomembno, da ga ljudje berejo. Omeni Marjana Bauerja, ustanovitelja Slovenskih novic, ki je v svoji kolumni pohvalil njegov roman.
Kulturna raven Maribora: Vizija ali povprečnost?
Lorenčič težko oceni nivo kulture v Mariboru, saj že štiri leta ne živi več v Sloveniji. Kulturo opiše kot "kompleksen pojem", kjer obstajajo "različna obdobja in generacije, vzponi in padci". Kritičen je do "želje po povprečnosti" in "nagnjenosti k varnosti v naročju povprečnosti", kar označuje kot "mentaliteto palanke".
Poudarja, da "palanške vodilne strukture, prežete s povprečnostjo", ne znajo prepoznati "potencialni trenutek vzpona kreativne interakcije". Kot primer navede odnos med mestom Maribor in Univerzo v Mariboru, ki je "več kot zakotna, palanška". Izpostavi tudi primer aktualnega rektorja Univerze v Mariboru, dr. Zdravka Kačiča, ki naj bi bil obtožen plagiatorstva, a še vedno zaseda svoj položaj. Ukineitev projekta Univerze v Mariboru - vzhodna.si! vidi kot "eklatanten primer nekulture, barbarstva in poslovne škodljivosti".
Roman "Margo": Ljubezen, etika in družbeni kontekst
Roman Margo je bil prvotno napisan v srbščini in je bil kmalu preveden v angleščino ter nato v slovenščino. Opisan je kot "samosvoj slavospev erotiki in ljubezni". Prvoosebni pripovedovalec je sicer v uvodu "povit v filtre zapiskov", vendar je iz posvetila razvidno, da je protagonistka pisateljeva žena Maraja. Roman potrjuje misel Henryja Millerja, da so "vsi romani v nekem smislu avtobiografije".
Gre za "silovito erotično in ljubezensko zvezo ter poročna zaveza glavnega lika z mnogo mlajšo junakinjo", kar je "avtorjevo življenjsko dejstvo". Pisec spremne besede, psihiater Miran Pustoslemšek, izpostavi "Elektrin kompleks", Jungov pendant Freudovemu Ojdipovemu. Vendar Lorenčičev roman vsebuje "ne nepomemben paradoks", saj v nasprotju z grškim mitom, kjer je Elektra zavistna do matere, v Margo hčerina odločitev za zvezo z moškim, ki bi ji bil lahko ded, naleti na podporo matere.
Roman raziskuje tudi "kompleksen problem, ki ima socialni, fiziološki in psihološki kontekst". Eksplicitne scene "ne bodo naletele na odobravanje", vendar naj bi "pravi in istinski bralec v romanu sagledal globoko resnico o ljubezni". Čeprav je roman omenjen v povezavi z Nabokovovo Lolitko, naj bi Margo šla "mnogo globlje in dlje".
Sodelovanje z Laibachom: Dokumentiranje avantgarde
Knjiga Laibach - 40 let večnosti je nastala kot rezultat Lorenčičevega dolgoletnega sodelovanja in poznavanja skupine Laibach. Gre za fotomonografijo, ki se osredotoča na enega "presudnih momentov v življenju 'Lajbaha' - turnejo 'Occupied Europe 1983'". Knjiga vključuje do sedaj neobjavljene fotografije iz Avstrije, Madžarske, Vzhodne Nemčije, Zahodne Nemčije, Poljske, Nizozemske in Anglije.
Lorenčič pojasnjuje, da je bil "Lajbah" več kot le glasbena skupina: "Neophodno je pričati o istorijskoj avangardi koja se zove 'Lajbah kunst'. Tako je počeo 'Lajbah' i zbog toga i 'Manifest', odnosno deset tačaka konventa koji definišu rad skupine. 'Lajbah' nije ni samo umetnost, već je to programirano inženjerstvo duše." Skupina je s svojo provokativno estetiko in ideologijo "igrala igro manipulacije manipulacije" in se tako izognila politični cenzuri, saj je s svojo podobo v komunistični Jugoslaviji in drugod po svetu odsevala takratno oblast.
Zanimivosti in življenjska filozofija
Teodor Lorenčič je bil že pri sedemnajstih letih politično obsojen zaradi svoje poezije. Kasneje je bil izključen iz "etablirane književne scene", a je nadaljeval s pisanjem za glasbene skupine in se ukvarjal z menedžmentom. Kariero je zaključil kot generalni sekretar Univerze v Mariboru, kjer se je "kot na začetku, nailazio na probleme, ker sem se boril proti korupciji".
Svoje delo dojema kot "pesnika ljubezni", ker je prepričan, da je ljubezen skozi zgodovino "vir poezije". Njegova selitev v Beograd je bila posledica tega, da je "gotovo po avtomatskem načinu začel pisati pesmi na srbskem jeziku". Verjame, da je vsaka teritorija, na kateri je Laibach igral, "kot osvobojena".
Njegova bibliografija je nenavadna, saj se "srečuje z vitalizmom v javnih in zasebnih prizadevanjih za svojevrsten individualizem, zaradi katerega nemalokrat prihaja v konflikte z različnimi družbenimi omejitvami". Kljub temu ali prav zaradi tega ostaja zvest svoji ustvarjalni poti, ki ga je pripeljala do Beograda, kjer nadaljuje svoje delo kot "poslednji pesnik Jugoslavije".