Srednji vek je bilo burno obdobje, zaznamovano s številnimi spopadi za ozemlja in vpliv. Ekonomski, politični in verski vzroki so pogosto vodili v vojne, kot so bile križarske vojne evropskih vitezov na Bližnji vzhod. Te vojne, sprožene s globokim verskim prepričanjem ter ekonomskimi in političnimi cilji, so pustile neizbrisen pečat na zgodovini obeh regij. Papež Urban II. je leta 1095 pozval na prvo križarsko vojno z namenom osvoboditve krščanskih mest izpod muslimanske oblasti. Križ kot verski simbol krščanstva je postal vodilo na novo povezani krščanski Evropi, ki si je skušala od domačinov prevzeti Jeruzalem in Palestino. Po prvi križarski vojni se je skoraj 200 let bojevalo za nadzor nad Sveto deželo, s še šestimi križarskimi pohodi in številnimi drugimi vojnami. Konflikt se je končal leta 1291 z osvojitvijo zadnje krščanske trdnjave v Sveti deželi.
Vojne so v Evropo prinesle številne novosti: kompas, papir, naprednejše tehnike predelave rud in tkanin, nove poljedelske kulture, kot sta limona in sladkorni trs, ter arabske številke, medicinsko in matematično znanje. Medtem ko so se evropske države v 11. do 15. stoletju opuščale fevdalno razdrobljenost in se združevale v močne fevdalne monarhije, kot so Francija, Španija in Anglija, je bil Bližnji vzhod priča lastnim transformacijam. Turki so se začeli širiti iz osrednje Azije na zahod, konec 14. stoletja pa se je pričelo osvajanje Balkana, kar je vodilo do Kosovske bitke leta 1389 in postopnega uničevanja že dolgo umirajočega Bizantinskega cesarstva. Leta 1453 je padel Konstantinopel, ki je postal Istanbul, prestolnica Otomanskega imperija.
Geneza Španije: Od Prazgodovine do Rimskega Osvajanja
Zgodovina Španije sega globoko v prazgodovino. Najzgodnejši zapisi o predstavnikih rodu Homo v zahodni Evropi segajo v špansko jamo Atapuerca, kjer so odkrili orodje iz kremena, staro 1,4 milijona let, in zgodnje človeške fosile, stare približno 1,2 milijona let. Sodobni ljudje, kromanjonci, so na Iberski polotok začeli prihajati s severa Pirenejev pred približno 35.000 leti. Najbolj očiten dokaz prazgodovinskih človeških naselij so poslikave v jami Altamira v severni Španiji, ki segajo v čas okoli 15.000 pr. n. št. Arheološki dokazi iz krajev, kot sta Los Millares in El Argar, kažejo na obstoj razvitih kultur na vzhodnem delu Iberskega polotoka v poznem neolitiku in bronasti dobi.
Pred rimskim osvajanjem so glavno prebivalstvo ob sredozemski obali predstavljali Iberci, v notranjosti in na severozahodu Kelti, na zahodu Luzitanci in na jugozahodu Tartezijci. Pomorščaki Feničani, Kartažani in Stari Grki so zaporedoma ustanavljali trgovske naselbine vzdolž vzhodne in južne obale. Prihod Feničanov je prinesel razvoj pisave, kolonija Gadir (današnji Cádiz) pa je postala pomembno trgovsko središče s kompleksno družbenopolitično organizacijo. Stari Grki so na polotok prispeli v poznem 7. stoletju pred našim štetjem in ustanovili kolonije, kot je Emporion. Grki so polotoku dali ime Iberia, verjetno po reki Iber (Ebro). Do 6. stoletja pred našim štetjem je velik del južne Iberije prešel pod vpliv Kartagine, ki se je okrepil v 4. stoletju pred našim štetjem. Barcidi so po izkrcanju v Gadirju leta 237 pr. n. št. osvojili območja pod kartaginskim vplivom.
Iberski polotok je v 3. stoletju pred našim štetjem postal vojaško prizorišče druge punske vojne med Kartagino in Rimsko republiko. Rimljani so leta 206 pr. n. št. osvojili polotok. Ljudstva, ki so jih Rimljani srečali, so bili Iberci, Kelti, Keltiberci, Luzitanci in Tartezijci. Keltiberske vojne so potekale med rimskimi legijami in keltiberskimi plemeni od 181 do 133 pr. n. št. Rimsko osvajanje polotoka je bilo dokončano leta 19 pr. n. št.
Rimska Hispanija in Vizigotsko Kraljestvo
Rimska Hispanija je obstajala od 2. stoletja pred našim štetjem do 5. stoletja našega štetja. Rimljani so izboljšali obstoječa mesta, kot je Tarragona, in ustanovili nova, kot so Zaragoza, Mérida, Valencia, León, Badajoz in Palencia. Gospodarstvo polotoka se je pod rimsko oblastjo razširilo; Hispanija je oskrbovala Rim s hrano, oljčnim oljem, vinom in kovino. V Hispaniji so se rodili cesarji Trajan, Hadrijan in Teodozij I., filozof Seneka ter pesniki Marcial, Kvintilijan in Mark Anej Lukan.
Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva v 5. stoletju so v Hispanijo vdrla germanska plemena: Vizigoti, Svebi, Vandali in Alani. Nastala so Svebsko kraljestvo v Galiciji, Vandalsko kraljestvo v Vandaluziji (Andaluziji) in Vizigotsko kraljestvo s središčem v Toledu. Romanizirani Vizigoti so vstopili v Hispanijo leta 415. Po bitki pri Vouilléju (507) so postopoma širili svoj vpliv v Hispanijo na račun Vandalov in Alanov, ki so se preselili v severno Afriko. Vizigotsko kraljestvo je osvojilo celotno Hispanijo in ji vladalo do začetka 8. stoletja. Vizigoti so ohranili več rimskih institucij in imeli spoštovanje do pravnih kodeksov, kar je privedlo do neprekinjenih pravnih okvirjev in zgodovinskih zapisov. Liber Iudiciorum ali Lex Visigothorum (654) je prinesel pravno poenotenje. Gospodarstvo Vizigotskega kraljestva je temeljilo na poljedelstvu in živinoreji; dokazi o vizigotski trgovini in industriji so redki. Domači Hispani so ohranjali kulturno in gospodarsko življenje ter bili odgovorni za relativno blaginjo v 6. in 7. stoletju.
Pomembni vizigotski vladarji so bili Ataulf, čigar vladanje se je končalo s smrtjo z njegovo ženo Galso Placidijo, in kasneje Valia, ki je bil znan kot izjemen bojevnik in previden vladar. Kralj Recceswint je leta 654 razglasil Liber Iudiciorum. Kralj Wamba je leta 672 postal zadnji vizigotski cesar. Leta 475 se z Euricovim zakonikom pojavi ideja o ponovni mirovni razporeditvi ozemlja. V 19. stoletju so v Guadamurju odkrili Zaklad iz Guarrazarja, zbirko vizigotskih kovin, ki vključuje votivne krove in zlate križe z znaki bizantinskega vpliva. Vizigoti so v Hispaniji zgradili več cerkva, kot so San Pedro de la Nave in Santa María de Melque. Reccopolis je bilo eno od redkih mest, ki so jih v Hispaniji ustanovili Vizigoti.
Islamski Al Andaluz in Rekonkvista
Leta 711 je islamska berberska osvajalska skupina, ki jo je vodil Tarik ibn Zijad, prešla Gibraltarski preliv in porazila vizigotskega kralja Roderika v bitki pri Guadaleteju. Do leta 718 so muslimani nadzorovali skoraj celoten Iberski polotok. Njihovo napredovanje v Zahodno Evropo so zaustavili šele Franki v bitki pri Toursu leta 732. Muslimanski osvajalci, znani kot Mavri, so bili Arabci in Berberi. Po osvajanju je sledila arabizacija in spreobrnitev v islam. Muslimansko prebivalstvo je bilo razdeljeno glede na etnično pripadnost, kar je pogosto vodilo do sporov. Kristjanom in Judom je bilo dovoljeno živeti kot podrejene skupine, čeprav so Judje na nekaterih področjih postali zelo pomembni.
Al Andaluz je postal središče cvetoče znanosti, umetnosti in kulture. Mavri so bili izjemno učeni v matematiki, geometriji, astronomiji, znanosti, dekorativni umetnosti in poeziji. Njihova ekonomija, rokodelstvo in agrikultura so cveteli, kar je zagotavljalo proizvodnjo sadja skozi vse leto. Njihova arhitektura, za katero so značilni pretanjena izdelava, bleščeče barve, podkvasti loki, notranja dvorišča in zapleteni vzorci, je pustila neizbrisen pečat. Med najbolj znanimi vojaškimi voditelji je bil Al-Mansur, ki je vdiral v krščanske dežele.
Vzporedno z razvojem Al Andaluzija se je na severu polotoka začel proces rekonkviste, ponovnega osvajanja ozemlja izpod arabske vladavine s strani krščanskih kraljestev. Ta proces je trajal osem stoletij, od leta 711 do 1492. Ključni dogodki so vključevali bitko pri Navas de Tolosa leta 1212, kjer so združene krščanske sile porazile Almohade, ter osvojitev Kordobe (1236) in Seville (1248). Do leta 1492 je bilo edino preostalo arabsko ozemlje na Iberskem polotoku pod vladavino rodbine Nasridov v Granadi.
Združitev Španije in Kolonialni Imperij
Leta 1469 sta se aragonski kralj Ferdinand II. in kastiljska kraljica Izabela I. poročila, kar je vodilo do združitve Aragonije in Kastilije v dinastično kraljevino, ki je kasneje postala Španija. Njihova vladavina je zaznamovala konec rekonkviste z osvojitvijo Granade leta 1492. Istega leta je Krištof Kolumb, s podporo kraljevega para, odplul na zahod in odkril Ameriko. Ta dogodek je zaznamoval začetek španskega kolonialnega imperija, ki je postal prvi pravi svetovni kolonialni imperij.
Štiri potovanja Krištofa Kolumba za odkrivanje Amerike
Španski kolonialni imperij je obsegal obsežna ozemlja v Ameriki, vključno z velikimi deli Srednje in Južne Amerike, ter Filipine. Pod vladavino Karla V. in Filipa II. je Španija doživela svojo zlato dobo, bogastvo iz Novega sveta pa je omogočilo financiranje vojn in vzdrževanje močne evropske velesile. Podkraljestvo Nova Španija je obsegalo ozemlja današnjih Mehike, Kalifornije, Nove Mehike, Arizone, Teksasa, Nevade, Floride, Utaha ter delov Kolorada, Wyominga, Kansasa in Oklahome v ZDA. Glavna kapetanija Gvatemala je obsegala območja Gvatemale, Salvadorja, Nikaragve, Hondurasa, Kostarike in mehiške države Chiapas. Luisiana je bila odstopljena od Francije. Otoška območja so vključevala Kubo, Portoriko, Dominikansko republiko, Bahame, Antigvo in Barbudo, Trinidad in Tobago, Grenado, Jamajko, Sveti Krištof in Nevis, Dominiko, Barbados, Sv. Lucija in druge. Filipini so bili pod špansko oblastjo od 1521.
Španija je imela tudi protektorate v Kambodži in na severu Tajvana, ter kolonije v Zahodni Sahari, Španskem Maroku in Španski Gvineji (današnja Ekvatorialna Gvineja). S širjenjem imperija se je širil tudi vpliv španščine in kulture, ki je še danes viden v državah nekdanjega imperija.
Notranja Zgodovina Španije: Od Habsburžanov do Sodobnosti
Po vladavini dinastije Trastámara so na španski prestol prišli Habsburžani, pod katerimi se je španska ekonomija močno oslabila. Sledili so Burboni, ki so uvedli reforme in okrepili gospodarstvo. Vendar pa so nadaljnji dogodki vodili v razne krize in vojne, med katerimi sta najbolj znani Španska nasledstvena vojna in Španska državljanska vojna. Slednja je služila kot nekakšna generalka za drugo svetovno vojno.
V 19. stoletju je Španija zaradi Napoleonovih vojn izgubila stik s kolonijami v Južni Ameriki in na Pacifiku, kar je vodilo do ustanovitve novih neodvisnih držav. S tem je Španija v Evropi, ki se je hitro industrializirala, postala obrobna in nerazvita država. V drugi polovici 19. stoletja so ZDA uveljavile Monroejevo doktrino, ki je preprečevala nadaljnje evropsko koloniziranje v Ameriki. Špansko-ameriška vojna leta 1898, ki jo je sprožila eksplozija na ameriški vojni ladji Maine v Havani, je privedla do izgube Kube, Filipinov in Portorika, s čimer se je končal Španski imperij.
Španija je po smrti diktatorja Francisca Franca leta 1975 postala parlamentarna ustavna monarhija. Ustava iz leta 1978 je Španijo razdelila na 17 avtonomnih skupnosti in dve avtonomni mesti z veliko stopnjo avtonomije. Sodnik Baltasar Garzón je leta 2008 odločil, da bo preiskal umore in izginotja ljudi v obdobju med špansko državljansko vojno (1936-1939) in do konca Francove diktature (1975), kar je odprlo stare rane in sprožilo nasprotujoča si mnenja znotraj države.
Geografske in Podnebne Značilnosti
Španija, uradno Kraljevina Španija, je država na jugozahodu Evrope, ki zavzema več kot štiri petine Iberskega polotoka. Sestavljajo jo tudi Baleari, Kanarski otoki in Španska Severna Afrika. Notranji del Iberskega polotoka obkrožajo visoka gorovja, kot so Pireneji na severovzhodu, Kantabrijsko gorovje na severu in Betijsko gorovje na jugu. Planota Mezeta obsega skoraj dve tretjini površine države in jo deli Kastiljsko gorovje na Severno in Južno Mezeto.
Podnebje v Španiji je zelo pestro. Severozahod je pod vplivom zahodnih vetrov in je precej namočen, medtem ko ima preostala Španija sredozemsko podnebje z vročimi, sušnimi poletji in vlažnimi zimami. Vzhodna in južna obala imata najbolj sušno podnebje v Evropi. Poletja na visokih planotah so vroča, zime pa hladne. Obalna območja in Baleari imajo milejše temperature, Kanarski otoki pa subtropsko podnebje z enakomernimi temperaturami skozi vse leto. Nekdaj prostrani gozdovi so se zmanjšali, danes je z gozdom poraščenih le še 5 % površja države, nadomešča pa ga grmičevnata makija.
Prebivalstvo in Kultura
Temelj današnjega prebivalstva Španije predstavljajo predindogermanski Iberi in Kelti. V španskem jeziku je čutiti prevladujoč vpliv Rimljanov, na katerega so vplivali tudi germanski zavojevalci, predvsem Vizigoti. V kulturi so močni vplivi arabskih zavojevalcev, ki so več stoletij obvladovali jug polotoka. V severozahodnih Pirenejih in ob Biskajskem zalivu so se ohranili Baski, ki so deloma ohranili svoj jezik. Večino prebivalstva sestavljajo kastiljsko govoreči Španci, Katalonci in Galičani.
Španija je srednje gosto poseljena, s tem da so priobalna območja gosteje poseljena kot notranjost. Več kot tri četrtine prebivalcev živi v mestih. Prebivalci so skoraj izključno katoliki. Šolanje je obvezno od 6. do 14. leta starosti. Španija ima več kot 40 univerz, nekatere med njimi so med najstarejšimi v Evropi.
Gospodarstvo in Turizem
Španija se je iz kmetijske države razvila v sodobno industrijsko državo. Po pridružitvi Evropski uniji leta 1986 je doživela naglo gospodarsko rast. Kmetijstvo ima še vedno pomembno vlogo, še posebej pri zadrževanju delovne sile v ruralnih območjih. Glavni pridelki vključujejo agrume, žita, olive, sadje, vino, zelenjavo in sladkorno peso. Živinoreja je prav tako pomembna.
Španija je bogata z rudami, kot so črni premog, železova ruda, bakrova ruda, živo srebro in druge. Energetsko je država več kot 50-odstotno odvisna od uvoza. Industrija je osredotočena predvsem v Kataloniji in Baskiji ter v Madridu. Glavne industrijske veje vključujejo strojno, orodjarsko, avtomobilsko, elektronsko in elektroindustrijo, pa tudi tradicionalne panoge, kot so usnjarska, čevljarska, tekstilna in živilska industrija.
Španija je eden najpomembnejših turističnih ciljev na svetu, z okoli 50 milijoni obiskovalcev na leto. Glavna turistična območja so obala Sredozemskega morja (Costa Brava, Costa Dorada, Costa Blanca, Costa del Sol), Baleari in Kanarski otoki. Turizem je ključnega pomena za špansko gospodarstvo, saj omogoča izravnavo negativne trgovinske bilance in zagotavlja veliko delovnih mest.