Španija se je v zadnjih letih znašla v vrtincu večplastnih kriz, ki segajo od globoke gospodarske in finančne negotovosti do kompleksnih političnih in družbenih napetosti. Ta članek podrobno analizira vzroke, potek in posledice teh kriz, pri čemer se osredotoča na dolžniško krizo, ki je vodila do iskanja mednarodne pomoči, ter na vedno bolj izrazito katalonsko vprašanje neodvisnosti, ki je Španijo potisnilo v najhujšo politično krizo v zadnjih desetletjih.
Dolžniška kriza in iskanje mednarodne pomoči
Španija se je sprva upirala ideji, da bi Evropsko unijo (EU) zaprosila za pomoč pri reševanju svoje dolžniške krize. Vendar pa so se razmere spremenile in Španija je le pristala na sestanek s predstavniki EU, s katerimi je začela pripravljati načrt za izhod iz krize. EU naj bi španski vladi nudila podporo pri oblikovanju gospodarskih reform, pri čemer poudarek ne bi bil toliko na novih varčevalnih ukrepih, temveč na strukturnih reformah. Podrobnosti načrta naj bi bile znane v prihodnjih dneh.
Pogovori med špansko vlado, ki jo je zastopal finančni minister Luis de Guindos, in Evropsko komisijo (EK) so se osredotočali na ukrepe, ki bi jih sicer zahtevali mednarodni posojevalci v okviru programa pomoči. Namen teh pogovorov je bil zagotoviti, da bo vse dorečeno, ko bo Španija uradno zaprosila za pomoč. Vnaprej dogovorjen program pomoči naj bi prekinil oklevanje španskega premierja Mariana Rajoya glede zaprosila za pomoč. Pritisk na premierja se je povečeval, kar je deloma spodbudil tudi načrt predsednika Evropske centralne banke (ECB) Maria Draghija o odkupu državnih obveznic najbolj zadolženih držav.
Čeprav naj bi EU od Španije zahtevala strukturne reforme gospodarstva, je eden od evropskih uradnikov, ki je sodeloval v pogovorih, namignil, da bi EK morda le zahtevala nadaljevanje začetih varčevalnih ukrepov. Španska vlada si je sicer mesece prizadevala za pridobitev pomoči EU brez dolgoročnih obveznosti. Vendar pa je Nemčija vztrajala, da mora država, ki zaprosi za finančno pomoč, spoštovati določena pravila in omogočiti spremljanje napredka s strani EU.
Dodaten pritisk na špansko vlado naj bi se povečal ob predstavitvi rezultatov trimesečnega spremljanja finančnega sistema, ko naj bi postalo znano, koliko evrov bi Španija potrebovala iz evropskega mehanizma za stabilnost evra za dokapitalizacijo svojih bank.
Vzroki španske gospodarske krize
Pred globalno finančno krizo je Španija beležila visoko gospodarsko rast vse do leta 2007, ko se je ta ustavila in napočil je čas gospodarske krize, ki je vodila v socialno, politično in institucionalno stisko. Špansko gospodarstvo je bilo v veliki meri odvisno od storitev, predvsem turizma, pa tudi industrije in kmetijstva. Ključna panoga je bila gradbeništvo in nepremičninski trg, kamor so se usmerjale obsežne investicije. Te investicije so bile tvegane, kar je privedlo do težav v španskih bankah. Poskusi bank, da bi težave rešile z refinanciranjem dolžnikov, so le poslabšali situacijo in podražili reševanje.
Nestabilni finančni sistem in potreba po zmanjšanju javno-finančnega primanjkljaja sta prisilila špansko vlado, da je zaprosila za finančno pomoč EU, ki je v zameno zahtevala varčevalne ukrepe in strukturne reforme. Globalni finančni trg se je hitro razvijal zaradi liberalizacije trgov, tehnološkega napredka in razvoja finančnih produktov. Začetki finančne krize v ZDA segajo v leto 2006, medtem ko je Španijo kriza zajela predvsem preko nepremičninske krize v bančnem sektorju. Banke so prodajale hipoteke in kredite klientom z nizko plačilno sposobnostjo ter ustvarjale kompleksne finančne produkte, ki so jih širile med druge finančne ustanove.
Krediti so bili dodeljevanje tudi gradbenemu sektorju, ki je pred krizo zaposloval skoraj 14 % delovne sile, kar je vodilo v bistveno povečanje obsega gradnje in ustvarjanje finančnih balončkov, ki so se širili med državami ter ustvarjali napihnjen BDP, dokler balon ni počil in sprožil recesijo. Zunanji vzroki krize so bili kapitalistični sistem in kriza v ZDA.
Ukrepi in posledice krize
Ukrepi za reševanje krize so potekali na ravni EU in Španije. Članice EU so se strinjale, da se bodo razpoložljiva sredstva uporabila za preprečitev propada ključnih finančnih institucij, zato je bila Španija deležna dokapitalizacije s strani EU. Podane so bile smernice za reforme in varčevalne ukrepe, ki naj bi bili kratkoročni in bi spodbudili dolgoročne finance.
Španska vlada je leta 2008 pripravila Plan E (Plan Español para el Estímulo de la Economía y del Empleo) z namenom spodbujanja gospodarstva in zaposlovanja. Cilji načrta so bili ustvarjanje delovnih mest, pomoč pri reševanju finančnega sistema z varčevanjem, podpora gospodinjstvom in podjetjem ter modernizacija gospodarstva. Z različnimi ukrepi so želeli zmanjšati javnofinančni primanjkljaj, dolg in porabo.
Po gospodarski recesiji se je pojavila še politična kriza, saj je bila vlada nezmožna uspešno reševati gospodarstvo, kar je vodilo v nezaupanje do demokratičnih institucij. Varčevalne politike so povečale socialno neenakost in uničile socialni konsenz. Najbolj očiten znak socialne krize je bila povečana brezposelnost, ki je prizadela velik del prebivalstva. Do konca leta 2012 je bilo v Španiji že šest milijonov nezaposlenih, kar je predstavljalo 26 % aktivnega prebivalstva in več kot 50 % mladih, mlajših od 25 let. 27 % prebivalstva se je znašlo na robu revščine in socialne izključenosti.
- maja 2011 se je v Madridu začelo družbeno gibanje, znano kot "indignados" (ogorčeni), ki se je razširilo po več kot 50 španskih mestih, predvsem preko spletnih socialnih omrežij. Mobilizacije so bile mirne, heterogen karakter sodelujočih in visoko število mladih z univerz pa sta pripomogla k legitimnosti gibanja. Zahtevali so reformo volilnega sistema, boj proti korupciji, privilegijem vladajočega razreda in moči finančnikov.
Španija - Los Indignados na potezi
Katalonska kriza in boj za neodvisnost
Španija je v zadnjih letih zašla v najhujšo politično krizo v zadnjih desetletjih, ko so politiki, naklonjeni neodvisnosti, po prepovedanem referendumu konec oktobra razglasili neodvisnost Katalonije. Madrid je v skladu s 155. členom španske ustave prevzel neposreden nadzor nad avtonomno pokrajino, odstavil vlado, razpustil parlament in sklical nove volitve. Kljub temu so stranke, naklonjene odcepitvi, na volitvah ponovno osvojile večino.
Španski gospodarski minister Luis de Guindos je ocenil, da bi katalonska kriza lahko stala Španijo milijardo evrov, saj je rast v tej pokrajini, ki predstavlja petino španskega bruto domačega proizvoda, še vedno okrnjena in s tem hromi celotno špansko gospodarstvo. De Guindos je pojasnil, da je rast Katalonije, ki je bila nekoč motor španskega gospodarstva, v četrtem četrtletju postala breme, saj se je upočasnila z 0,9 odstotka na 0,4 odstotka.
Vprašanje katalonske neodvisnosti ima globoke zgodovinske korenine. Po koncu Francove diktature v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je želja po samostojnosti naraščala. Katalonija, bogata regija s ponosnim narodom, svojo zgodovino, identiteto in jezikom, je gospodarsko morda lahko živela bolje samostojno. Vendar pa so se Katalonci do nedavnega trdno držali Španije. Šele v zadnjih letih, zlasti po letu 2005, se je delež zagovornikov neodvisnosti povečal s 13,6 % na 41 % (julij 2017).
Ključni preobrat se je zgodil, ko je politika v Madridu postajala vse šibkejša in brez vizije. Konzervativna Ljudska stranka, ki ji pripada tudi premier Mariano Rajoy, je zavračala zahteve po več avtonomije ali večjem sodelovanju pri vodenju Španije, pri čemer se je sklicevala na ustavo, ki določa Španijo kot enotno državo. Ustavno sodišče je prav tako potrdilo, da ustava ne omogoča odcepitve.
Gospodarska kriza leta 2008 je dokončno pokopala upanje na dialog. Španska politika se je osem let ukvarjala predvsem s preprečevanjem bankrota in pogostimi volitvami, ki so imele za posledico šibke vlade z malo moči in volje za reševanje katalonskega vprašanja. Mnogi v Madridu so menili, da bo problem sam od sebe izginil.
Referendumska nedelja in posnetki policijskega nasilja so separatističnim gibanjem prinesli mednarodno podporo in vtis zatiranih Kataloncev, ki si enoglasno želijo samostojnosti. Kljub temu pa premier Puigdemont sooča težave pri dokazovanju enotnosti Kataloncev, saj manj kot polovica volivcev na referendumu ne predstavlja enotne odločitve. Kljub temu mu je slaba odločitev Rajoya, da pošlje policijo nad ljudstvo, prinesla veliko simpatij.
Zapletenost španskega političnega sistema in prihodnost
Španski politični sistem se sooča z globoko krizo, ki je močno povezana z reševanjem vprašanja katalonske neodvisnosti. Po volitvah aprila in novembra v Španiji, ki niso prinesle absolutne večine socialistični stranki Pedra Sáncheza in stranki Unidas Podemos, se iskanje koalicije zapleta. Pogovori z Evropsko republikansko levico (ERC), ki jo vodi nekdanji katalonski podpredsednik Oriol Junqueras, so vplivali na sodbo Sodišča Evropske unije o Junquerasovi imuniteti kot evropskega poslanca. Ta sodba naj bi okrepila pogajalsko pozicijo ERC, hkrati pa naj bi prošpansko volilno telo v Kataloniji demobilizirala.
Analitiki menijo, da bi nekatere druge stranke, kot sta Ljudska stranka in Ciudadanos, v drugem krogu glasovanja morda le izrazile vzdržanost, kar bi omogočilo oblikovanje vlade, ki bi izolirala katalonske separatiste. V nasprotnem primeru se obeta vlada, ki bo odvisna od katalonskega separatizma, ali pa tretje volitve, kar bi bila globoka blamaža za državo in bi lahko vodila v nadaljnji vzpon radikalne stranke Vox.
Katalonska kriza se je zaostrila tudi zaradi obsodbe devetih nekdanjih katalonskih politikov na zaporne kazni zaradi njihove vloge pri pripravi referenduma leta 2017. Sodba Sodišča EU o Junquerasovi imuniteti pa je dodatno zapletla situacijo, saj naj bi separatistične stranke zaradi tega imele boljše možnosti na predčasnih volitvah.
Odstavitev katalonskega predsednika Quima Torreja, ki mu je bilo dosojeno 18-mesečno prepoved opravljanja javnih funkcij, bi lahko vodila v predčasne regionalne volitve. Vse stranke znotraj tabora zagovornikov katalonske neodvisnosti si želijo volitev, saj jim ankete kažejo izjemno dobro. Vendar pa je ERC, kljub temu da bi lahko oblikovala levo koalicijo s katalonskima vejama socialistov in Podemosa, izrazila željo po umiku v opozicijo.
Zgodovinski kontekst: Španija v vojni za neodvisnost
Španska vojna za neodvisnost (1808-1814) je bila ključen konflikt, ki se je razvil med Napoleonskimi vojnami. Španija je bila v globoki politični, ekonomski in socialni krizi, stari režim je propadal, kar je poslabšala še politična in moralna kriza na dvoru Karla IV. Španskega. Oktobra 1807 sta Španija in Francija podpisali Fontainebleaujski sporazum, ki je dovoljeval vstop francoskih čet na špansko ozemlje z namenom prodora na Portugalsko.
Nezadovoljstvo španskega ljudstva je naraščalo, marca 1808 pa je izbruhnil upor v Aranjuezu, ki je vodil do abdikacije kralja Karla IV. v korist sina Ferdinanda VII. Ko je Ferdinand VII. želel vstopiti v Madrid, je bilo mesto že zasedeno s strani francoskih čet. Napoleon je zahteval prihod očeta in sina v Bayono v Franciji. 2. maja 1808 so nemiri v Madridu prerasli v splošno vstajo, ki se je razširila po vsej državi in označila začetek španske vojne za neodvisnost.
Kljub začetnim porazom francoske vojske, ki je poleti 1808 zapustila Madrid, je Napoleon novembra 1808 prevzel nadzor nad velikim delom Španije. Odpor se je nadaljeval v obliki gverile. Vojna je potekala do leta 1812, ko je britanska vojska pod vodstvom generala Arthurja Wellesleyja, grofa Wellingtonskega, s podporo gverile ter španske in portugalske vojske pregnala francosko vojsko. Ključen dogodek je bil poraz francoske armade v Rusiji, ki je povzročil umik francoskih čet iz Španije. 11. decembra 1813 so v Valencayu podpisali sporazum, s katerim se je končala španska vojna za neodvisnost.