Narodni muzej Slovenije, osrednji slovenski zgodovinski muzej, predstavlja neprecenljivo zakladnico predmetov z območja Slovenije, ki sodijo v sam vrh svetovne kulturne dediščine. Med temi dragocenimi eksponati nedvomno izstopa 60.000 let stara neandertalčeva piščal iz Divjih Bab, ki priča o zgodnjem glasbenem ustvarjanju in predstavlja enega najstarejših glasbil na svetu. Muzej, ki domuje v veličastni novorenesančni palači v središču Ljubljane, zgrajeni med letoma 1883 in 1885 po načrtih stavbenika Viljema Trea, ima bogato zgodovino, ki sega že v leto 1821, ko je bil ustanovljen kot Deželni muzej za Kranjsko. Ta ustanova neprekinjeno deluje od leta 1821, kar jo uvršča med najstarejše slovenske kulturne ustanove. Po odloku avstrijskega cesarja Franca I. se je sprva imenoval Kranjski deželni muzej in je svoje prostore našel v ljubljanskem liceju na Vodnikovem trgu. Leta 1831, deset let po ustanovitvi, je muzej odprl svojo prvo stalno razstavo, pet let kasneje pa je izdal prvi vodnik po muzejskih zbirkah. Cesar Franc Jožef je leta 1882 dovolil, da se nazivu ustanove doda ime »Rudolfinum« v čast prestolonaslednika. Današnja muzejska stavba je prva za muzej namensko grajena stavba na območju današnje Republike Slovenije in je bila za javnost odprta leta 1888. Leta 1921 se je Kranjski deželni muzej - »Rudolfinum« preimenoval v Narodni muzej. Leta 1933 je muzej odstopil Narodni galeriji velik del slikarske in kiparske zbirke. Najpomembnejši razstavni eksponati v stalni zbirki so najstarejša piščal na svetu iz Divjih bab, vaška situla, deblak ali monoksil (izdolbenec, drevak) iz časa mostiščarjev, egipčanska mumija in še nekateri drugi predmeti, najdeni na območju Slovenije. Leta 1991 je bilo notranje muzejsko dvorišče prekrito in s tem je bil pridobljen prostor za razne prireditve in občasne dodatne razstave, leta 2006 pa je bil odprt lapidarij v novem prizidku na zunanjem dvorišču.
Prazgodovinski zakladi: Neandertalčeva piščal in slovenska preteklost
Med stalnimi razstavami Narodnega muzeja Slovenije izstopa postavitev "Prazgodovinski zakladi Narodnega muzeja Slovenije". Na ogled so najlepše in najpomembnejše arheološke najdbe iz prazgodovinske zbirke muzeja. Med njimi nedvomno izstopa že omenjena slovita neandertalčeva piščal iz Divjih bab, ki velja za najstarejše glasbilo na svetu in predstavlja edinstveno vez med kameni dobo in sodobno glasbo. Ta preluknjana kost stegnenice mladega jamskega medveda je kljubovala času in ustvarila šestdesettisočletno vez med glasbenim ustvarjanjem prazgodovinskih ljudi in sodobnim človekom. Poleg piščali si obiskovalci lahko ogledajo še znamenito situlo iz Vač, ki je ključni artefakt za razumevanje halštatske kulture v Sloveniji, ter druge dragocene predmete, ki pričajo o življenju naših prednikov v prazgodovini. Razstava obiskovalca popelje v čas, ko je na območju današnje Slovenije živel neandertalec, ter ponuja vpogled v vsakdanje življenje, verovanja in tehnološke dosežke prazgodovinskih skupnosti.
Rimske zgodbe s stičišča svetov: Emona in rimska dediščina
Druga pomembna stalna razstava, "Rimske zgodbe s stičišča svetov", predstavlja arheološke najdbe iz obdobja, ko je bilo ozemlje današnje Slovenije del mogočnega Rimskega imperija. Ta razstava je bila pripravljena ob 2000-letnici mesta Emona, ki je stalo na območju današnje Ljubljane. Med več kot tisoč razstavljenimi predmeti je na ogled tudi cesarski gradbeni napis, datiran v leto 14 ali 15 n. št., ki priča o ustanovitvi mesta Emona. Med pomembnejšimi eksponati je tudi pozlačen bronast kip emonskega meščana, ki ponazarja bogastvo in status prebivalcev tega rimskega mesta. Razstavo dopolnjujejo filmi, rekonstrukcije in slikarski prikazi, ki obiskovalcem omogočajo globlje razumevanje življenja v rimski Emoni.
Emona (latinsko Colonia Ivlia Aemona) je bila rimska naselbina v središču današnje Ljubljane, njeno ime pa je verjetno keltskega, predrimskega izvora. Območje Emone je sprva spadalo v rimsko provinco Cisalpsko Galijo, kasneje pa v Italijo. Ljubljanska kotlina je bila naseljena že v prazgodovini, preko nje pa so že v predrimskem obdobju potekale pomembne trgovske poti med Apeninskim polotokom, Baltikom in Balkanom. Bizantinski cerkveni zgodovinar Sozomen ustanovitev prvega naselja na območju Emone pripisuje Jazonu in Argonavtom. V drugi polovici 1. stoletja pr. n. št. so ta del slovenskega ozemlja zasedli Rimljani in najverjetneje pod grajskim gričem ustanovili vojaško postojanko. Rimljani so nato do leta 15 n. št. na prostoru med Ljubljanico in Šišenskim hribom namensko zgradili mesto s pravokotnim tlorisom in mogočnim kamnitim obzidjem ter na treh straneh z dvojnim vodnim jarkom, kar je imelo vse značilnosti rimskega kastra. Prvi prebivalci so bili priseljenci iz Italije in Galije, njihovi sužnji in odsluženi rimski vojaki.
Emona je imela od 2. do 4. stoletja pomembno vlogo v obrambi Italije. V 2. stoletju je trpela zaradi markomanskih vojn in kuge, leta 238 pa so jo meščani sami požgali in zapustili, da se ne bi v njej ugnezdila vojska uzurpatorja Maksimina Tračana. Leta 408 se je v Emoni ustavil vizigotski vladar Alarik. Leta 452 so Emono opustošili in delno porušili Huni. Mesto je obubožalo, vendar živelo dalje. Na koncu 5. in začetku 6. stoletja je bila Emona pod oblastjo Vizigotov. V nemirnih časih pozne antike in preseljevanja ljudstev v 6. stoletju so se ljudje začeli zatekati v odročne in težko dostopne kraje, dokler ni Emone zapustil še zadnji meščan.
Rimski lapidarij: Kamniti dokumenti rimske preteklosti
Lapidarij Narodnega muzeja Slovenije predstavlja zbirko več kot 200 kamnitih spomenikov z rimskimi latinskimi napisi. Večina teh spomenikov izvira s področja nekdanje Emone in Ižanskega kota, najdeni pa so bili tudi na območjih Trojan, Zasavja ter Dolenjske. Ti spomeniki, ki so razstavljeni v pritličju stavbe in v steklenem paviljonu na vrtu muzeja, obsegajo obdobje Rimskega imperija od 1. do 4. stoletja. Vsak rimski kamnit spomenik z napisom je ob pomanjkanju sočasnih pisnih virov prvovrsten zgodovinski dokument svojega časa. Zato so antični napisi najpomembnejši vir za preučevanje politične, vojaške, socialne in gospodarske zgodovine današnjega slovenskega prostora ter za raziskovanje organizacije Rimskega imperija. S pomočjo študija napisov je mogoče ugotavljati migracije v okviru Rimskega imperija, rekonstruirati administrativno hierarhijo, sorodstvena razmerja in tako izgrajevati podobo rimske družbe. Številni napisi osvetljujejo kariero posameznih vojaških oseb, senatorjev, državnih in mestnih uradnikov ter neredko omenjajo ali celo podrobno opisujejo dogodke iz rimske zgodovine, o katerih drugi viri molčijo. Na nekaterih napisih so neposredno ali posredno sporočeni točni datumi izgradnje posameznih javnih stavb. Na antičnih napisih je mogoče preučevati osebna imena, pa tudi osebe, ki se za temi imeni skrivajo (to preučuje veda, ki se imenuje prozopografija). Iz napisov črpamo podatke o rimskih vladarjih, bogovih, policiji, šolstvu, zdravstvu, o dolžini življenjske dobe in vzrokih umiranja. Miljniki nas seznanjajo z ustrojem javne cestne mreže, sarkofagi in pepelnice pa nam razkrivajo način pokopa v različnih obdobjih.
Prvi lapidarij v Ljubljani je ustanovil že grof Franc Hohenwart leta 1821 v prostorih licejske stavbe, kjer je bil muzej prvotno nameščen. Ob dograditvi nove muzejske stavbe v času muzejskega ravnatelja Karla Dežmana so v pritličnih in kletnih prostorih našli svoje mesto tudi rimski kamniti spomeniki, ki so jih zaradi pomanjkanja prostora neurejeno vzidovali v stene pritličnega hodnika. Leta 1995 so pričeli urejati lapidarij v pritličju muzeja in pokriti lapidarij na vrtu muzeja. Prenova je potekala v sklopu desetletnega projektnega dela številnih muzealcev iz cele Slovenije. Obiskovalcem lapidarija je sedaj na voljo vrhunska razstava »Zbirka rimskih kamnitih spomenikov iz obdobja 1. do 4. stoletja n. št.«. Zbirka obsega 200 kamnitih spomenikov z rimskimi latinskimi napisi, ki so večinoma iz Emone in Iga ter njegove okolice. V monografski seriji Situla je bil objavljen prvi korpus vseh rimskih kamnitih spomenikov Narodnega muzeja Slovenije, s čimer je bil postavljen standard za nadaljnje objave rimskih spomenikov Slovenije kot pomembnega segmenta premične dediščine rimskega obdobja. Objavljen je bil tudi vodnik po rimskem lapidariju avtorice dr. Marjete Šašel Kos, ki laičnemu obiskovalcu na poljuden način pojasnjuje, kaj nam pripovedujejo napisi. Izdali smo tudi vodnik oziroma delovni zvezek za mladino.
Stekleni predmeti: Od starodavnih steklenic do sodobnih mojstrovin
Poleg arheoloških najdb muzej hrani tudi bogato zbirko steklenih predmetov, ki segajo od starodavnih steklenic, zajemalk in lestencev, do sodobnih mojstrovin. Ti predmeti, stari več tisoč let, pričajo o mojstrstvu izdelave in raznoliki uporabi stekla skozi zgodovino. Zbirka ponuja vpogled v razvoj steklarstva, od praktične uporabe v vsakdanjem življenju do umetniških izdelkov. Med zanimivimi eksponati je steklenica za penino, ki v zbirki kaže na prehod iz drugega v tretje tisočletje. Stekleni predmeti s konca 16. in začetka 17. stoletja pričajo o razcvetu steklarstva na območju današnje Slovenije. Posebno pozornost si zaslužijo predmeti z versko tematiko, kot je steklenica z napisom »Domine, miserere mihi« (»Bog, usmili se me«), ki je bila verjetno uporabljena pri verskih obredih. Steklenica za blagoslovljeno vodo iz 18. stoletja je okrašena z motivom golobice kot prispodobe Svetega Duha. V zbirki je na ogled tudi mošnjiček za tobak iz 19. stoletja, izdelan iz steklenih paličic in kroglic, ki dokazujejo izjemno natančnost izdelave. Med sodobnejšimi steklenimi predmeti izstopa delo akademskega steklarja Petra Tršarja iz leta 1984. Med vprašanji, ki se porajajo ob ogledu te zbirke, je tudi, kateri stekleni predmet je najbolj »ljubljanski«.
Arheološki parki in Emona: Živa dediščina na prostem
Narodni muzej Slovenije aktivno sodeluje pri ohranjanju in predstavljanju arheološke dediščine tudi na terenu, skozi projekte arheoloških parkov. Ti parki domujejo tam, kjer domuje arheologija - na terenu. Eden takšnih projektov je Arheopark Emona, ki obiskovalcem omogoča pot po desetih točkah mesta, kakršno je bilo od 1. do 6. stoletja. Obiskovalci lahko vstopijo v Emonsko hišo, obiščejo Zgodnjekrščansko središče in se sprehodijo vzdolž Rimskega zidu, kjer jih v zeleni oazi sredi mesta čakajo najlepše ostaline rimske Emone.
Arheopark Emona ponuja obiskovalcem vpogled v arhitekturne ostanke vsakdanjega življenja Emoncev: sobe za počitek in druženje, vhode v hišo z ene od emonskih cest, kanale, v katere so odplakovali umazanijo. Tu so pred 2000 leti kuhali, jedli, spali, se veselili in jezili ljudje, nam podobni, a tudi različni - morda še najbolj prav v malih podrobnostih vsakdanjega življenja. Izkopavanja na področju Emonske hiše (pred tem imenovane Jakopičev vrt) so tekla v letih 1963-1964 in odkrila stanovanjsko zgradbo, ki je nekoč stala v mestu Emona. Danes so v parku na ogled ostanki te hiše s konca četrtega in začetka petega stoletja. Glede na kakovostno stavbno opremo (tlaki, mozaik, ogrevanje) je tu prebivala premožna in ugledna rimska družina. Osrednji bivalni prostor je bila t.i. letna soba, tlakovana z dvobarvnim geometričnim mozaikom; mozaike so si takrat lahko privoščili le premožni. Na drugi strani hodnika je bil vhod v t.i. zimsko sobo z ohranjenim sistemom hipokavstnega ogrevanja. Topel zrak je bil speljan iz kurišča v sosednjem prostoru pod tlak zimske sobe; poleg tal je ogreval tudi stene, ki so bile za boljšo toplotno prevodnost zgrajene iz votlih zidakov. Stavba je imela tudi priključek na kanalizacijski sistem: odpadna voda je iz zgradbe odtekala po kanalčkih, prekritih s kamni, v večji, zbirni kanalizacijski kanal (kloako), ki je tekel pod bližnjo cesto in vodil v Ljubljanico.
Zgodnjekrščansko središče, del projekta ARCHEST, je v 4. in 5. stoletju predstavljalo središče kristjanov. Na območju ene zazidalne parcele med pravokotno prepletenimi cestami Emone so bili urejeni prostori krstilnice in krščanske bazilike, prve na tem območju. Tu so arheološka izkopavanja odkrila rimsko stanovanjsko zgradbo. Kot večina emonskih hiš je bila zgrajena v začetku prvega stoletja našega štetja. V skoraj 500 letih svojega obstoja je bila večkrat prezidana. Prva večja prezidava se je zgodila na začetku četrtega stoletja, ko so obnovili tlake, uredili hipokavstno ogrevanje in prizidali tri bazenčke, kar kaže, da so stavbo morda spremenili v zasebno kopališče. V drugi polovici četrtega stoletja je bil del hiše prezidan v zgodnjekrščansko molilnico. Velika sprememba se je zgodila v začetku petega stoletja, ko so ob osrednjem dvorišču zgradili pravokotno krstilnico z bazenčkom v sredini za krščevanje. Krstilnica je tlakovana z večbarvnim mozaikom, v katerega so vstavljeni napisi z imeni Emoncev, ki so darovali sredstva za njegovo izdelavo. V krstilnico je vodil pokrit hodnik (portik) z večbarvnim mozaikom, v katerega je vstavljen napis z imenom graditelja, arhidiakona Antioha. To dokazuje obstoj močne skupnosti prvih kristjanov v Emoni v tistem času, ki jo potrjujejo tudi v pisnih virih izpričani emonski škofi.
Rimski zid, katerega južni krak je ohranjen skoraj v celoti, predstavlja pomemben del Emonske dediščine. Nekatera vrata v zid so bila še v času Emone zazidana zaradi nevarnosti vpadov. Nekdanji glavni vhod označujejo stebri, ki jih je zasnoval arhitekt Jože Plečnik. Na začetku 20. stoletja je izkopal in restavriral kustos takratnega Deželnega muzeja Walter Schmid. V dvajsetih letih je rimski zid ljubljanski mestni svet hotel porušiti, češ da zavira razvoj prometa in da kazi izgled mesta. Za ohranitev južnega emonskega zidu sta zaslužna tedanji spomeniški konservator France Stelè in mednarodno priznani arhitekt Jože Plečnik. Slednji je že v 20-tih letih 20. stol. začel snovati načrte za prenovo obzidja, in obzidje je od takrat do danes doživelo kar nekaj prenov.
CtrlArt - Zgodovinska rekonstrukcija rimskega mesta: Colonia Iulia Emona
Prihodnji dogodki in obisk muzeja
Narodni muzej Slovenije redno organizira bogat program dogodkov, razstav in delavnic, ki obiskovalcem omogočajo poglobljeno spoznavanje kulturne dediščine. Med pomembnejše prireditve spadajo vodeni ogledi razstav, ustvarjalne delavnice, Poletna muzejska noč, kjer so muzejska vrata odprta vse do polnoči z bogatim izborom dejavnosti za obiskovalce vseh starosti, ter posebni programi ob praznikih in obletnicah. Muzej prav tako sodeluje pri projektih, kot je festival Svetlobna gverila, ki vključuje svetlobne instalacije na lokacijah, kot je Arheopark Emona. Obiskovalci lahko kupijo muzejske publikacije po znižani ceni, kar je še en razlog več za obisk te dragocene kulturne ustanove.
Obiskovalci lahko v muzeju preživijo prijeten dan, spoznajo bogato zgodovino Slovenije skozi izjemne arheološke najdbe in umetniška dela ter se podajo na potovanje skozi čas, od prazgodovinskih piščali do rimskih mest in mojstrovin steklarstva. Muzej je odprt med 10.00 in 18.00, ob četrtkih pa med 10.00 in 20.00. Zaprto je 1. januarja, 1. maja, 1. novembra in 25. decembra. Vstopnice so na voljo po različnih cenah: odrasli 4,00 €, znižana* 2,50 €, družinska 10,00 €, brezplačno pa za otroke do 6. leta starosti.