Slovenija, dežela z več kot 60 % gozdnih površin, je raj za ljubitelje gorništva in naravnih lepot. Med njimi se posebej izstopa Slovenska planinska pot (SPP), znana tudi kot transverzala, ki se vije od Maribora do Ankarana in prečka večino najpomembnejših slovenskih gorskih vrhov. Ta pot predstavlja izziv tudi za najbolj pripravljene planince, ki jo običajno prehodijo v štirih tednih. Vendar pa je bila ta pot v zadnjih letih priča izjemnim podvigom, ki so premaknili meje mogočega.
Rekordni podvig Klemna Trilerja
Gorski tekač in turno-smučarski reprezentant Klemen Triler se je podal na ambiciozno pustolovščino z namenom postaviti nov rekord v najhitrejšem prečkanju Slovenske planinske poti. Njegov cilj je bil premagati to zahtevno traso v izjemno kratkem času, kar potrjuje njegov namen postaviti slovenski gorski ultramaraton stopničko višje. Zgodovinski dosežek še vedno pripadata Francu Kavčiču (Kavka) in Marku Dovjaku, ki sta leta 1983 transverzalo prehodila v 11 dneh, pri čemer sta zaradi izredno slabega vremena en dan izgubila. Njihov dosežek je še toliko bolj impresiven, ker sta potovala brez spremstva in s seboj tovorila vso potrebno opremo ter si hrano in vodo kupovala sproti. Leta 2012 je Klemen Triler načrtoval podvig, ki naj bi trajal le osem dni in pol, kar je skoraj polovico manj od povprečnega časa dobro pripravljenega planinca.
Uspeh takšnega podviga je odvisen od odlične organizacije, predane spremljevalne ekipe in zanesljivih sponzorjev. Vodja Klemna Trilerja je bil Uroš Feldin, ki je SPP prehodil že sedemkrat in jo pred dvema letoma uspešno pretekel v 14 dneh. Klemen se je na ta izjemni napor intenzivno pripravljal celotno pol leta, kar je pomenilo, da se v tem času ni mogel udeleževati tekmovanj v gorskem teku. Med pripravo je celotno transverzalo prehodil po odsekih, saj označitev poti ni vedno optimalna, pogosto je pomanjkljiva ali celo zavajajoča. Natančno poznavanje terena in reševanje orientacijskih izzivov sta bila ključnega pomena. Prihodnje leto bo praznovala že 60. obletnica ustanovitve SPP, kar še dodatno poudarja zgodovinski pomen te poti.
Pustolovščina v živo: Tretji dan Klemna Trilerja
Klemen Triler je svojo rekordno pot začel v soboto, 4. avgusta, v Mariboru, z načrtovanim ciljem v Ankaranu v nedeljo, 12. avgusta. Prvi dan ga je na 90 km dolgi poti čez Pohorje spremljal David Kadunc. Njihov napredek je bil tako dober, da sta presegla načrte in prispela na Smrekovec. Drugi dan se mu je v Kamniško-Savinjskih Alpah pridružil Sebastijan Zarnik, tretji dan pa so mu družbo delali Matjaž Mikloša - Majk, Anže Božič, Luka Mihelič in Žiga Klemše.
Četrti dan se je projektu pridružil tudi avtor zapisa, kar je bila zanj velika čast. Kljub temu, da je za spremljevalstvo izvedel šele v ponedeljek popoldne, ko se je vračal s hribov po naporni 11-urni turi, se je že ob petih zjutraj odpravil z Ljubelja proti planinski koči na Zelenici. Kljub utrujenosti je upal, da bo lahko sledil Klemnu. Spomin na Zelenico je bil sicer povezan s težkim tovorjenjem zimske opreme, a tokrat je bil nahrbtnik lahek, kar je omogočalo prijetno premagovanje klancev.
Ob šestih zjutraj sta s Klemenom krenila z Zelenice proti cilju, ki je vključeval vzpon na Stol in Golico, nadaljevanje po grebenu Karavank skoraj do Dovške Babe, zahteven spust v Dovje, 12 km dolg tek po cesti v Vrata, vzpon na Triglav po Tominškovi poti, sestop čez Plemenice do sedla Luknja ter zadnji vzpon in sestop čez Bovški Gamsovec do Pogačnikovega doma na Kriških podih. Pot je bila izjemno zahtevna, kar je potrjevalo tudi Klemna boleča stopala zaradi žuljev. Kljub temu sta sprva začela počasi, nato pa pospešila. V strmih klancih sta hodila, ravnine in spuste pa pretekla. Avtor zapisa je bil navdušen nad Klemnovo vzdržljivostjo, ki je kljub napornim dnem praktično brez spanca premagoval zahtevne etape.
Na vrhu Stola, kjer je bilo megleno in vetrovno, sta kljub neprijaznemu oskrbniku v koči, kjer si je Klemen vtisnil žig SPP, in avtorju, ki si je kupil liter izotonika, nadaljevala pot. Sledil je tek pod Potoškim Stolom in Vajnežem prek Belščice, po zahodnem grebenu Stola, ki ga avtor še ni prehodil in ga je navdušil s svojo lepoto in primernostjo za tek. Po spustu na sedlo Medvedjek (Barental) in nadaljevanju do sedla Suha, kjer ju je pričakalo spremstvo z Urošem Feldinom, je avtor premagal bolečine v nogah in se odločil nadaljevati. Po 15-minutnem odmoru za malico, ki je bil nujno potreben zaradi časovne stiske, sta nadaljevala proti Koči na Golici in nato na vrh. Pot z Golice do Dovjega se je izkazala za daljšo, kot se je sprva zdela. Sledil je naporen sestop z vrha Golice do Jekljevega sedla, nato pa pot čez Klek, Rožco in Hruški vrh proti Dovški babi, ki je bila večinoma neoznačena in slabo vzdrževana. Sledil je tisočmetrski spust v dolino do Dovjega. Kljub napornemu teku in iskanju gob je Klemen pokazal zbranost. Avtor je po 6 urah in dobrih 30 km teka zaključil s spremljevalstvom, prepričan v Klemna sposobnost postaviti nov rekord.
Klemen Klemen: Najprej sem moral izgubiti mero, da sem jo lahko našel
Škocjanske jame: Unescova dediščina in biser Krasa
Poleg gorskih podvigov Slovenija ponosno gosti tudi naravne bisere svetovnega pomena, med katerimi izstopajo Škocjanske jame. Te so bile prve v Sloveniji in v regiji klasičnega Krasa vpisane na Unescov seznam svetovne dediščine, kar jih uvršča med najpomembnejše naravne spomenike na svetu. Kompleks Škocjanskih jam predstavlja enajst jam, udornic, ponorov in naravnih mostov, ki jih je ustvarila reka Reka. Te so eden najpomembnejših podzemnih pojavov na Krasu in v Sloveniji, po mnenju mednarodne strokovne javnosti pa sodijo med najlepše na Zemlji.
Obiskovalce vabi tudi Divaška jama, eden najstarejših ohranjenih jamskih rovov reke Reke. Ta se nedaleč stran izliva v znamenite Škocjanske jame. Jama, skupaj z vrsto udornic in brezen okoli Divače, je del nekoč aktivnega jamskega sistema, ki ga je oblikovala reka Reka. Gre za odlično priložnost za raziskovanje in razumevanje kraških pojavov. Skozi svojo dolgo geološko zgodovino je skoraj celotna dolžina jamskega rova prekrita z veliko količino kapnikov, katerih zanimive formacije krasijo notranjost jame. V preteklosti so jamo obiskovali tudi pomembni posamezniki, med drugim prestolonaslednik Rudolf Avstrijski in slavni psihoanalitik Sigmund Freud.
V bližini Divače se odpira slikovita udornica Risnik, ki se nahaja na območju med krajem in cesto Divača-Lokev ter je vključena v kraško-zgodovinsko učno pot Divaški kras. Reka Reka pred vstopom v Škocjanske jame ustvari tri kilometre dolgo sotesko, ki se začne med Škofljami in Vremskim Britofom. Sprva plitka dolina se poglobi v ozko sotesko s skoraj sto metrov visokimi prepadnimi stenami. Sotesko je najverjetneje oblikovalo podiranje jamskih stropov. Ob soteski vodi dobro vzdrževana pohodniška pot.
Naravne znamenitosti v okolici Senožeč in Divače
Regijski park Škocjanske jame se nahaja na matičnem Krasu, kjer so raziskovalci prvič na svetu začeli resno in strokovno odkrivati ter raziskovati kraške pojave. Poleg samih jam park ponuja še številne druge naravne in kulturne znamenitosti.
Vremščica: Visoka kraška planota (1027 m) med Senožečami, Divačo in Pivko. Znana je kot pašna zemlja, še posebej primerna za ovce. Na vrhu stoji cerkev sv. Urbana, zavetnika pastirjev. Vremščica gosti tudi Center za trajnostno prenovo Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. V široki dolini med Vremščico in sosednjo Slatno v poletnih mesecih deluje sirarna. Južni pobočje in planota na vrhu sta pokrita z izjemno raznolikimi suhimi kraškimi travniki, ki v maju in juniju obilno cvetijo.
Dolina Padež: Še ena izmed skritih, mirnih dolin v porečju reke Reke. Dolina Padež se globoko zajeda v flišno hribovje Brkinov. Zaradi svoje neokrnjenosti in sveže vode ima poseben čar. Prepletena je s potmi, primernimi za pohodništvo in kolesarjenje.
Jezero Mola: Umetno jezero na potoku Molja v bližini brkinskih vasi Harije in Soze pri Ilirski Bistrici. Jezero je nastalo leta 1979 z zajezitvijo potoka z namenom uravnavanja vodostaja reke Reke v sušnih mesecih in preprečevanja poplav.
Jezero Klivnik: Umetno jezero v občini Ilirska Bistrica, med vasmi Tominje, Zalči, Podbeže in Zajelšje. Nastalo je leta 1987 z zajezitvijo potoka Klivnik z namenom polnjenja potoka v obdobjih nizkega pretoka in zadrževanja visokih vod (protipoplavna zaščita).
Podtaška stena: Nad vasjo Podtabor se dviga mogočna skala, previsna tektonska stena, bogato obložena s kapniškimi nanosi. Tu so vidne številne prelome v različnih smereh in fosili. Med vasjo in steno vodi stara vojaška pot skozi predor do vasi Ratečevo Brdo. Pred vhodom v steno so vidni ostanki starega tabora, gradu Podtabor.
Fosilno zemeljsko plazovišče pri Ilirski Bistrici: Največji znani zemeljski plaz v Sloveniji, ki se je sprožil pred približno enim do dvema milijonoma let med Ilirsko Bistrico in Volovjo Rebrjo. Gre za rotacijski plaz izjemnih razsežnosti.
Slap Guranji: Pojavi se le ob močnem deževju in presahne v sušnih obdobjih. Ko je vode v izobilju, strma stena ustvari očarljiv vodni slap.
Kozlek (997 m): Eden izmed mogočnih vrhov Snežniške planinske verige nad zgornjim tokom reke Reke. Slikovite jase na severni strani in čudoviti razgledi ga uvrščajo med zanimive cilje za vikendske izlete.
Dleto: Ozka, gozdnata dolina v porečju reke Reka-Velika Voda, priljubljena izletniška točka, še posebej za piknike.
Snežnik: Široka, obsežna kraška planota (85 km²), ki prehaja na severozahodu v Javornike in na jugovzhodu v Gorski Kotar. Snežnik slovi po izjemno raznoliki flori in favni, vključno s tremi največjimi zvermi: medvedom, volkom in risom.
Senožeče in okolica: Vetrnice in okoljevarstvene skrbi
Senožeče, majhna vasica v osrčju kraške pokrajine, je kljub svoji mirnosti postala središče pomembne razprave glede postavitve vetrnih elektrarn. Načrtovana gradnja vetrne elektrarne Zajčica v občini Divača je sprožila številne pomisleke okoliških prebivalcev, civilnih iniciativ in drugih zainteresiranih strani. Vetrnice naj bi stale na vrhovih in slemenih hribov Zajčica, Na Gavgah in Strmec, kar pa je naletelo na ostre kritike zaradi potencialnih okoljevarstvenih vplivov.
Civilne iniciative za zaščito Senožeških brd in Brkinov opozarjajo na kršitve okoljevarstvene zakonodaje, ogrožanje statusa Unescove svetovne dediščine Regijskega parka Škocjanske jame ter kršitve določil Nature 2000, ki bi lahko ogrozile živalske vrste. Posebno skrb vzbuja vpliv na netopirje, ki so ena najbolj ogroženih skupin sesalcev in pogosto žrtve vetrnih elektrarn. Dolgokrili netopir, ki ima najbližjo kolonijo v Škocjanskih jamah, je še posebej ogrožen.
Prav tako izražajo skrb glede hrupa, ki ga vetrnice oddajajo, in potencialnega vpliva na zdravje domačinov zaradi infrazvoka. Predsednik KS Senožeče Edvin Škamperle je poudaril, da so se domačini na referendumu že izrekli proti postavitvi elektrarn na območju njihove krajevne skupnosti. Obstaja tudi bojazen, da bi se zaradi vetrnic degradiralo okolje, zmanjšala vrednost nepremičnin in poslabšalo življenjsko okolje ljudi. Strokovnjaki sicer ocenjujejo, da bi morale biti vetrnice od vasi oddaljene od dva do tri kilometre, medtem ko so v tem primeru razdalje manjše od dveh kilometrov.
Kljub pomislekom, agrarna skupnost Gabrče, lastnica zemljišč, podpira projekt in je z investitorjem že podpisala najemno pogodbo. Anton Može, nekdanji predsednik agrarne skupnosti, je poudaril, da bi lahko agrarna skupnost in občina z delovanjem vetrnic ustvarili znatne prihodke. Vendar pa okoljevarstvene in lokalne skupine vztrajajo pri svojih stališčih, kar kaže na kompleksnost sožitja med razvojem in ohranjanjem naravne dediščine.
tags: #senozece #skocjanske #jame #spp