Virgil Šček (1889-1948) je bil izjemen posameznik, čigar življenje je bilo posvečeno služenju narodu, ohranjanju slovenske besede in boju za pravice primorskega ljudstva. Njegova pot, ki se je začela v družinskem krogu, ga je vodila skozi duhovniški poklic, politično delovanje in kulturno udejstvovanje, pri čemer je vedno ostal zvest svojim načelom in ljubezni do slovenstva. Njegova zapuščina je še danes pomemben vir navdiha in ponosa.
Korenine v družini in zgodnja leta v Trstu
Narodni ponos, pozitivne vrednote in pogum za boj za njihovo uresničitev je Virgil Šček dobil že v družini. Scenaristka lokavske spominske prireditve Aleksandra Čehovin, ki je izjemno dobro poznavalka Ščekovega življenja in dela, je za prireditev izpostavila predvsem vlogo njegove matere Vincencije Kante. V Velikem Dolu rojena Kraševka je po poroki z Jožefom Ščekom iz Gradišča pri Vipavi živela v Trstu, kjer se je rodil Virgil Šček. Mesto Trst je bilo na prelomu stoletja pomembno središče slovenstva, v katerem so zaživele ključne slovenske ustanove: poklicno gledališče, narodni dom in osrednja slovenska glasbena šola. Ta živahna slovenska kulturna sredina je nedvomno pustila pečat na mladem Virgilu.
Preselitev v Gorico in začetki boja za slovenstvo
Toda Virgil Šček se je z družino že leta 1905 preselil v Gorico, kjer je obiskoval nemško realko. In prav tam je, še v dijaških letih, stopil na pot neutrudnega boja za slovenstvo. »Ljubezen do jezika, ki mu jo je že v rani mladosti vcepila njegova mati, ga je gnala, da se je že kot dijak podal na obisk k Ivanu Trinku in kmalu zatem organiziral zbiranje knjig za Beneške Slovence,“ opisuje začetke njegove poti Aleksandra Čehovin. Ta zgodnja angažiranost priča o njegovi globoki povezanosti z narodom in jezikom že v mladih letih.
Še pomembnejša je bila njegova akcija zbiranja podpore in denarnih prispevkov za ustanovitev slovenske šole, ki je prav po njegovi zaslugi leta 1910 res odprla vrata. Ta pobuda je bila ključnega pomena za ohranjanje slovenske identitete v času, ko so bili Slovenci soočeni z vse večjimi pritiski asimilacije.
Duhovniški poklic in posvetno delovanje
Delo za narod ga je vodilo tudi po posvetitvi v duhovnika leta 1914. Njegov duhovniški poklic ni bil zgolj verski, temveč je pomenil tudi zavezo služenju skupnosti na vseh ravneh. Zavzel se je za številne posvetne stvari, ki so bile ključne za socialno in kulturno blagostanje ljudi: ustanovitev sirotišnice, pomoč revnim, ustanovitev podružnične šole v Trstu ter prizadevanje za dosledno rabo slovenščine v cerkvi. Slednje je bilo pomembno za ohranjanje duhovne povezanosti med verniki in njihovim jezikom.
Po premestitvi v Lokev leta 1919 je Šček postal gonilna sila lokalne skupnosti. Ustanovil je narodni svet in bil ključni pobudnik "Sedejeve šole", s pomočjo katere se je slovenščina ohranila v župnijskih šolah vse do kapitulacije Italije. Ta šola je predstavljala pomemben center ohranjanja narodne zavesti in izobraževanja v času, ko je bil slovenski jezik in kultura pod močnim pritiskom.
Politično delovanje in boj za pravice
Leta 1921 je bil Virgil Šček izvoljen za poslanca v rimskem parlamentu. V času svojega poslanskega mandata je vložil kar 46 vprašanj in pobud, kar priča o njegovi neizmerni energiji in predanosti zastopanju interesov primorskih Slovencev. Med drugim je dosegel, da so Lokavci in okoličani po propadu bank dobili nazaj svoje prihranke. To je bil pomemben uspeh, ki je pokazal, da se je tudi v težkih ekonomskih časih mogoče boriti za pravice ljudi.
Za slovenstvo, uboge, ponižane in razžaljene je neutrudno delal vse življenje in za to žrtvoval svoj osebni intelektualni razvoj. Njegova nenehna skrb za ljudi, ki so bili v težkem položaju, ga je vodila skozi vse življenje. Njegova vizija ni bila omejena zgolj na politično ali versko delovanje, temveč je obsegala celostno skrb za dobrobit naroda.
Radio Trst A in spominska prireditev v Lokvi
Za izjemno temeljit oris Ščekovega dela je na sobotni prireditvi v Lokvi poskrbela Aleksandra Čehovin, ki sta ji na odru delala družbo Matej Gruden in harmonikar Miran Pečenik. Nekaj odlomkov je prispeval Radio Trst A, ki je z oddajami o Ščeku pred kratkim tako temeljito osvetlil njegovo življenje in delo, da je lahko zgled radijskim postajam in drugim medijem na naši strani meje. Sodelovanje Radia Trst A pri takšnih dogodkih je ključnega pomena za ohranjanje spomina na pomembne osebnosti in njihova dela.
Tako kot v Ščekovem času, ko je bil zbor v Lokvi pomemben dejavnik slovenstva, so tudi sobotno prireditev, ki jo je pripravila Krajevna skupnost Lokev, nadgradile pesmi domačega pevskega zbora Tabor. Zbor je s svojim petjem obudil spomin na čas, ko je kultura in glasba združevala ljudi in krepila narodno zavest.
Ščekove besede in zaveza narodu
Na prireditvi v Lokvi so obudili tudi Ščekove besede, ki jasno izražajo njegovo zavezanost: »Trdno verujem, kar me je mati učila. Ljubil sem svoj narod. Nisem iskal časti, ne denarja, ampak le srečo našega naroda. Nikdar ga nisem goljufal ali lažno obljubljal. Boril sem se za pravice primorskega naroda od leta 1917 do 1943.« Te besede odražajo njegov neomajni duh in iskreno ljubezen do naroda, ki ga je vodila skozi celotno življenje.
Na sobotni večer, ko so se vaščani in mnogi drugi zbrali v Kulturnem domu v Lokvi, da bi se spomnili slovenskega duhovnika, krščanskega socialca ter političnega in kulturnega delavca Virgila Ščeka, je bil v polni dvorani, v vasi, kjer jih je pred 65 leti zapustil, prisoten s svojo besedo tudi on sam. Zvočni posnetek Ščekovega pričevanja se je prepletal s pripovedjo o dogodkih, anekdotah in prav posebnih trenutkih na njegovi pestri življenjski poti, ki ga je potegnila v vihar ob začetku prve svetovne vojne.
Že mladega so ga zaznamovali nasilna italijanizacija vsega slovenskega, požig tržaškega Narodnega doma, predvsem pa preganjanje slovenske duhovščine. Oporna točka pri njegovem delovanju mu je bila globoka navezanost na mater. »Materino srce je gorelo od ljubezni do slovenskega naroda.« V težkem zgodovinskem trenutku pa mu je bila vseskozi vodilo njegova neizmerna ljubezen do slovenstva.
Duhovniški poklic je bil zanj stan, ki mora za narod največ narediti. »Če bi bil podjetnik v Milanu, kaj bi bilo to za narod?« Njegovo zanimanje in spodbujanje slovenstva sta segala tudi do Benečije, kjer se je pravzaprav prvič resneje zavzel zanj. Tam je kot gimnazijec spoznal Ivana Trinka in razmere, v katerih so živeli Slovenci v Benečiji. Tako je organiziral veliko zbiralno akcijo slovenskih molitvenikov, knjig in znamk zanje. To je bil njegov prvi korak proti širokemu obzorju zavednega boja za svoj narod, kateremu je šel naproti.
Nanj se lahko spominjamo iz skorajda neštetih razlogov: od ustanovitve Zbora svečenikov sv. Pavla, Prosvetne zveze, ilegalnega izdajanja slovenskih knjig in revij, pobudnika ustanovitve Goriške Mohorjeve družbe in Katoliške tiskarne, društvenega delovanja, ilegalne slovenske Sedejeve šole, do njegovega političnega delovanja v rimskem parlamentu in njegovega upora Cerkvi, ko se je postavila na fašistično stran. Bil pa je tudi urednik, časnikar in pisatelj. Imel je tesen stik z Ivanom Cankarjem, o čemer priča med drugim njegovo veliko zanimanje za slovenski jezik.
Ciril Zlobec, ki je obiskoval njegovo ilegalno šolo, je na posnetku povedal: »Bil je nesprejemljiv bodisi za Nemce, kot za partizane, ker je hotel čisto podobo sebe in tega, kar je bil. Bil je zvest Cerkvi in partizanstvu in proti temu, da moraš biti na eni ali drugi strani.«
Zadnja leta in zapuščina
Po nekaj letih dela za narod in pravice je nadaljeval z duhovniškim poklicem. Začetki njegovega duhovništva segajo v Trst, kjer je bil sprva kaplan pri Sv. Ivanu. Njegov pečat nosi tudi vas Avber, kjer je bil kasneje župnijski upravitelj in kulturni delavec. Od tam se je moral, ko mu je zdravje pešalo in zaradi preganjanja fašističnih oblasti, ponovno umakniti v Trst, kjer pa ni ostal dolgo. Zadnja leta svojega življenja je preživel v Lokvi, umrl pa je leta 1948 po operaciji v Ljubljani.
Večer, ki je nosil naslov »Trdno verujem, kar me je mati učila« je bil posvečen spominu na to izjemno osebnost. Aleksandra Čehovin in Matej Gruden sta brala vezni tekst ob zvočnih posnetkih (uporabo je omogočil RAI, Radio Trst A), harmonikaš TPPZ Pinko Tomažič Miran Pečenik pa je spremljal nekatere dele. Režijo so imeli v rokah Miran Pečenik, Radha Nadlišek in Aleksandra Čehovin, v tehnično pomoč pa sta jim bila Patrik Prelec in Aleš Božeglav. Moški pevski zbor Tabor iz Lokve je pod taktirko Bojana Cerkvenika zapel tri slovenske narodne pesmi, za konec pa še občuteno Vstajenje Primorske. Ta prireditev je bila poklon človeku, ki je s svojim delom pustil neizbrisen pečat v slovenski zgodovini in kulturi.
tags: #radio #trst #a #aleksandra #cehovin